Izlet: Hotel Podljubelj Kepa

Med velikimi skalami pridemo v precej ravno, z rušjem poraslo dno doline, kjer se pridruži spodnja pot čez sedlo Šlja. Dolina V Kožnah priteka izpod sedla Belščica; na sv. jo oklepa Vrtača, na jz. pa Srednja peč.

Z dna doline se dokaj lepa pot zvijuga med rušjem zložno navzgor proti pobočju Belščice ali Orlice. Po 15 min pridemo do razpotja: leva pot pelje na Stol, desna čez sedlo Belščica s planinskim mejnim prehodom k Celovški koči (1664 m) na Mačenski planini. Na razpotju se srečamo z zeleno-rdeče-belimi markacijami, s katerimi so zaznamovana pota, ki peljejo prek državne meje; spremljale nas bodo vse do vrha Stola. Našo pot proti Stolu nadaljujemo v okljukih med kamnitimi balvani vkreber v prostrano visokogorsko krnico Mel med raztrganim grebenom Belščice z najvišjim vrhom Celovška špica (2105 m) na s. strani in pečevjem Stola na j. Steza po melišču se v okljukih precej strmo dviga; ker so jo večkrat poškodovala neurja, so jo pred kratkim v zadnjem delu prestavili na levo stran k vznožju skalnatega Orličja in ob njem na sedlo Med Stoli med Velikim in Malim Stolom.

Sledi nekaj korakov navzgor na Mali Stol, potem pa nekaj minut po njegovem robu do male radioamaterske hišice, malo nad Prešernovo kočo.

Pot od Stola do Golice je med najlepšimi panoramskimi potmi v naših gorah.

Kažipot na z. strani Prešernove koče pokaže pot proti Golici. Lepo vidimo prvi del naše poti po j. pobočju Potoškega Stola in Belščice. Po strmem z. hrbtu Malega Stola se po gruščnati poti spustimo v travnato dolino med Velikim in Malim Stolom. Lepa pot postane kmalu kamnita in gruščnata. Po 15 min smo na razpotju pri skali, na kateri nas opozorilo »Medji dol, Pristava« usmeri na desno. Od tod naprej je pot po j. travnatem pobočju veznega grebena med Velikim in Potoškim Stolom deloma travnata, deloma peščena in kamnita ter preči nekaj kratkih melišč. Po 40 min od koče pridemo na sedlo na v. strani Potoškega Stola, kjer nas tabla »Državna meja« opozori, da smo tik državne meje; lep razgled na Koroško proti Dravi. Od tod nekaj minut zmerno navzgor: čez skalni rob se vzpnemo na j. travnato pobočje tik pod vrhom Potoškega Stola (2014 m).

S Potoškega Stola (2014 m) se po njegovem z. pobočju spustimo v Vajneževo sedlo (1972 m), ki deli Potoški Stol od Belščice. Na desni opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo. Od Prešernove koče do Vajneževega sedla je 60 minut.

Nad Vajneževim sedlom se dviga Vajnež (2104 m), najbolj vzhodni in tudi najvišji vrh Belščice, najbolj z. gore Stolove gorske skupine; s sedla na vrh je 15 min. SPP se ne vzpne na vrh, temveč precej ravno prečka j. travnato pobočje Belščice proti zahodu. Lep pogled na Jesenice, Javorniški Rovt, Julijce ter na Golico in Kepo. Ob poti se najprej srečamo s spominsko ploščo dvema vojakoma nekdanje jugoslovanske vojske, ki ju je na tem mestu 25. marca 1954 doletela smrt pod snežnim plazom. Malo naprej je spominska plošča mladi jadralni letalki Vesni Žnidaršič, ki se je tu smrtno ponesrečila 15. junija 1975. Na jz. strani pobočja je obširna Hrašenska planina s pastirsko kočico. Pot se rahlo spušča proti Kamnitniku (1858 m) nad Hrašensko planino, kjer se obrne proti s. 

Po dolinici med dvema robovoma, poraslima z rušjem, se nekaj minut spuščamo proti velikemu kotlu Rida, ki ga obidemo pod z. stenami Belščice. Kratek, precej strm vzpon iz kotla in že smo na širokem sedlu Seča.

Pri koritu zavijemo po travnatem pobočju Struške nekaj minut navkreber, potem pa se pot obrne po j. pobočju proti z. 

Struška je čokata gora med sedlom Seča na v. in sedlom Kočna na z. strani. V j. pobočje je zarezana grapa potoka Javornik z umetnim jezerom hidroelektrarne Javorniški Rovt, malo naprej pa se nam kaže razloženo naselje enakega imena. Struška ima več vzpetin, najvišja je Veliki vrh (1944 m). Široka pot pripelje deloma po travnatem pobočju, deloma po gozdnatem, na obširno Belska planino, kjer zavijemo navzdol proti pastirskemu stanu (1703 m). Lep pogled proti Golici in Kepi.

Pri pastirskem stanu gremo malo navzdol, potem pa nekaj časa vodoravno med rušjem; pot je sprva slaba, ker po njej hodi živina. Po 15 min moramo prestopiti močno ograjo iz debelih debel. Ves čas hodimo po j. pobočju Struške. Od ograje po gozdičku malo navzdol, potem pa se nam odpre pogled na Golico s kočo, na sedlo Kočna ter na Koroško proti Dravi. Lepa pot se rahlo spusti na travnato reber z lepim pogledom na dolino Drave. Od tod po golem rebru precej navzdol na sedlo Kočna. Z Belske planine 50 minut.

S sedla se povzpnemo po v. robu Ptičjega vrha; po nekaj min se pot obrne na j. pobočje v bukov gozd. Po lepi poti pridemo na travnati rob na z. strani Ptičjega vrha; na j. je globoka grapa Črnega potoka. Po travnatem robu smo kmalu v gozdičku, po katerem se spustimo v sedlo Suha (1438 m). S sedla Kočna smo hodili 30 min. Smo tik ob državni meji. Z j. pride na sedlo pot s Planine pod Golico čez Savske jame, kjer je do leta 1907 obratoval železov rudnik in kjer so še sledovi rovov in starega plavža. Na Savske jame pripelje gozdna cesta s Planine pod Golico.

SPP pelje s sedla Suha proti Koči na Golici prek j. pobočij Golice. Kakšnih 15 min se pot zložno dviga po gozdnatem v. pobočju, potem pa se zravna in zasuče na j. stran. Po malih travnatih jasah, gozdičkih in nazadnje čez kratki kamniti prag pridemo po pol ure hoje s sedla na odprt rob, od koder zagledamo na vzpetini pred seboj Kočo na Golici. Kmalu se SPP združi s široko potjo s Planine pod Golico.

Pot se vzpne mimo lovske koče do planinske koče.

Od Koče na Golici pridemo na Jekljevo sedlo po skoraj vodoravni poti po j. travnatem, v zadnjem delu poti pa tudi po gozdnatem pobočju. Od koče do sedla je 1 h.

Grebenska pot.

Grebenska pot.

Grebenska pot.

Z Rožce se pot vzpne po v. strmem travnatem grebenu ob mejnih kamnih na Hruški vrh, toda ne na sam vrh.

Grebenska pot.

Globoko pod Hruškim vrhom je v nedrjih Karavank novi Karavanški cestni predor. Malo pod vrhom zapustimo greben in vrh zaobidemo po j. strani. Kmalu pridemo na sedlo med Hruškim vrhom in Baba (Dovško Rožco) (1891 m) ter spet do državne meje. Z Rožce 30 min.

SPP ne gre na Babo, temveč zavije s sedla na levo prek j. pobočij Babe na planino Dovška Rožca z novo planšarsko stavbo, ki jo že vidimo na robu planine. Na sedlu se dokončno odmaknemo od slovensko-avstrijske državne meje. Planina Dovška Rožca pa ni tako blizu kot je videti; kar 45 min bomo potrebovali s sedla do planšarije. Na planino pripelje gozdna cesta z Dovjega.

Čelada je priporočljiva.

Čelada je priporočljiva.