Izlet: Kranjska koča na Ledinah Aljažev dom v Vratih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Z razpotja se vzpnemo na z. rob vrtače do drugega razpotja (2200 m), kjer nam napis na skali pove, da pelje leva pot čez Sleme k Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. SPP pa krene desno zložno navzgor po kraškem svetu in po 20 min od razpotja nad Turskim žlebom pripelje do novega razpotja: desna pot pelje na Rinke, naša leva pot pa proti vznožju Skute. Nad razpotjem dosežemo melišče, ki ga prečimo in po nadaljnjih 30 min pridemo do vznožja jv. skalnega grebena Skute. Drzno speljana steza se strmo vzpenja ter pripelje po travnih pobočjih, skalnih strmalih in med gladkimi skalami na ramo Streže, kot se imenuje zgornji skalni del grebena; od vznožja 45 min. Z rame preide steza za nekaj minut na z. stran grebena, odkoder zagledamo pod seboj kraško planjavo Velikih Podov, nad katero se dviga Grintovec. Kmalu se vzpnemo po skalnem žlebu nazaj na jv. stran gore. Po razritem in krušljivem skalnem pečevju se strmo vzpnemo na vrh. Z rame Streže 30 minut.

S Turske gore na Skuto smo hodili 2 h 30. Od vznožja Skute do vrha je pot uvrščena med zelo zahtevne. Na izpostavljenih in težjih mestih je pot zavarovana s klini in žičnimi vrani.

Z vrha Skute se po zložnem gruščnatem gorskem grebenu spustimo proti z. in Dolgemu hrbtu. Na levi je v bližini Štruca (2457 m), ki jo bomo lepše videli z nižjih Velikih Podov na jz. strani.

Po 30 min od Skute smo na sedelcu Škrbina (2408 m) med Dolgim hrbtom in Štruco. 

Na Škrbini je razpotje: naravnost gre zelo zahtevna pot po grebenu Dolgega hrbta (2473 m) in čez Mlinarsko sedlo na Grintovec in k Češki koči, SPP pa zavije levo na Velike Pode. Steza se v ključih strmo spušča po pečevju v zgruščeno globel med Dolgim hrbtom in Struco; ta del spada med zahtevne poti. Tu se na desno odcepi druga, lažja steza pod grebenom Dolgega hrbta na Mlinarsko sedlo. 

Smo na s. robu visokogorske uravnave Veliki Podi. To je prostran kraški svet z žlebiči, kotliči in vrtačami, po katerem je pot kar zahtevna, ker moramo zelo paziti na markacije, da ne zaidemo.

Na desno se vzpne steza na Mlinarsko sedlo, SPP pa zavije navzdol proti j. po melu in travnatih zaplatah. Skoraj vzporedno s potjo se na desni strani vleče skalni greben Dolgih sten. Če se ozremo nazaj, se nam pokaže Štruca v svoji značilni podobi z zglajenimi, štrucam podobnimi skalnimi okroglinami in rogljastim vrhom. Pridemo na Legarje, j. del Velikih Podov. Po 30 min smo na razpotju, kjer se na levo odcepi pot čez Sleme na Male Pode, mi pa napravimo še nekaj korakov do bližnjega bivaka.

Od bivaka zavije naša pot na j. proti Dolgim stenam. Po značilni visokogorski pokrajini z rušjem in travnimi zaplatami se spustimo proti skalnemu grebenu in ob njem do najnižje točke med skalami in rušjem. Steza se od tod strmo vzpne čez plati Jurjevca na Mala Vratca (1970 m), ozki prehod med skalama v Dolgih stenah. Pri vzponu nam prek težjih mest pomagajo varovala. Na drugi strani se po travnatem pobočju spustimo do razpotja, kjer zavije na desno navzgor pot na Grintovec.

Na razpotju zavijemo na levo pot, ki po zložni travnati planji pripelje v Spodnjo Jamo; to je kotanjasta krnica z mogočnimi skalami na dnu, ki jo je v ledeni dobi izoblikoval ledenik. Više nad njo je tudi Zgornja Jama, kamor pa naša pot ne pelje. lz Spodnje Jame se pot strmo vzpne v ključih po travni gredini čez j. greben Grintovca na nasprotno stran; ta del grebena imenujejo Ovnov čir. Po uri vzpona smo na razpotju: leva pot pelje čez Dolce na Kočno, SPP pa navzgor proti vrhu Grintovca.

Z razpotja se pot zložno zvije prek travne uravnave Planjava, odkoder se že odpirajo lepi razgledi. Pod nami je Suhi dol, nad njim razrito ostenje Kalško grebena, globoko pod njim dolina Kokre, Storžič nad njo, zadaj pa značilna panorama Julijcev s Triglavom. Ko pot iz sz. smeri zavije naravnost proti s., postane bolj strma. Smo na Strehi, kot se imenuje j. položnejše pobočje Grintovca, ki se od daleč vidi kot streha. Vijugasta steza po enakomerno strmem pobočju pripelje po 45 min na razgledno škrbino med Malim (Kokrskim) Grintovcem in glavnim vrhom, odkoder zelo lepo vidimo bližnjo Skuto in pod stenami Jezersko Grintovca ledeniško izoblikovano kotlinico Zgornje Jame. S škrbine se steza v ključih vzpne po raztrganem pečevnatem pobočju na vrh. S škrbine 20 minut.

Od Cojzove koče na vrh Grintovca je 2 h.

Z Grintovca na Kočno bomo šli po Špremovi poti do pri ključka Kremžarjeve poti na grebenski rezi med Grintovcem in Kočno. Z vrha se spustimo proti s. čez kratke skalne  odstavke na obsežno vršno melišče, ki ga dosežemo v nekaj minutah. Tu je razpotje: desna pot gre čez Mali Grintovec na Mlinarsko sedlo, SPP pa na levo. 

Steza se zložno spušča po grušču, potem pa krene vodoravno v skalovje z. pobočja Grintovca. Spust je zelo zahteven, pomagajo nam klini in žična vrv. Kmalu moramo skozi ozko Dolško škrbino (2317 m), kjer si je steza našla prehod. Škrbina se imenuje po kmetu Suhadolniku, ki mu v narečju pravijo »Zdolnik«. S skalnatega sveta pridemo na strmo melišče, ki pada v dno krnice Zgornji Dolci med Grintovcem in Kočno. Stezica se tik ob steni spusti do grebena, ki povezuje Grintovec in Kočno. V zgodnjem poletju je na melišču še snežišče, zato moramo biti oprezni. Ob pomoči klinov in žične vrvi se potem vzpnemo na razgledni greben. Najprej se nam z leve priključi pot od Cojzove koče po Srednjih in Zgornjih Dolcih, malo naprej pa na najnižji točki v grebenu z desne Kremžarjeva pot od Češke koče. Z Grintovca 1 h 15 minut.

Z Jezerske Kočne se previdno vrnemo do razpotja na veznem grebenu med Kočno in Grintovcem. Z vrha 25 min. Na razpotju zavijemo po Kremžarjevi poti na levo proti Češki koči, Špremova pot pa pelje naravnost proti Grintovcu. Markacije nas zanesljivo popeljejo z grebena po v. steni do sv. grebena, ki se postopoma spušča z vrha Jezerske Kočne in ločuje Makekovo od Jezerske Kočne. Pot po grebenu je vse do Zgornjih Ravni drzno speljana, v glavnem tik nad prepadi, vendar tako, da nimamo neposrednega pogleda v globino. Dobro je zavarovana z žično vrvjo in klini. Po vršini grebena se po nagnjenih skalnih plateh in po grušču najprej zložno, potem pa precej strmo spustimo po krušljivem svetu na v. skalno strmal grebena. Sledi kratek vzpon na ozko stransko grebensko rez, potem pa spust po izpostavljeni razgledni vršini grebena. Na v. strani lepo vidimo Veliko ali Koroško Babo z Mrzlo goro v ozadju, Dolgi hrbet, pod nami pa Zgornje in Spodnje Ravni s Češko kočo ter Kranjsko kočo na Ledinah. Na jv. se pne v bližini mogočno ostenje Grintovca. Na s. in z. se raztezata ledeniški dolini Ravenske in Makekove Kočne, zadaj pa se kažejo zeleni vrhovi Karavank. Ko premagamo izpostavljeni del grebena, pridemo na skromno melišče na položnem pregibu. Dalje se spuščamo po stranskem izrastku grebena, s katerega se spustimo do vznožja sv. grebena Kočne in do velikega melišča, ki se spušča v dno krnice. SPP se melišča izogne po obrobnih skalnih odstavkih. Z bližine melišča se steza zložno spusti po zagruščenem svetu, redkih travnih zaplatah in mimo snežišča, ki se tudi poleti ne staja, do razpotja na Zgornjih Ravneh. Z razpotja v grebenu med Kočno in Grintovcem 1 h 30.

SPP se z razpotja spusti v ključih po strmem melišču na zložno uravnavo, poraslo z rušjem. Smo v ledeniški krnici Spodnje Ravni, kjer je ledenik odlagal velike skalne balvane. Kmalu se na levo odcepi pot na Vratca (1802 m), naša pot pa zavije na desno k Češki koči, ki smo jo videli že od daleč.

Na razpotju se nam z leve priključi pot z Vratc.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko bomo hodili po lepo urejeni planinski poti; turisti, ki letujejo na Jezerskem, se zelo radi sprehodijo do Češke koče občudovat skalne velikane okrog nje. Najprej se pot kratko spusti po sz. robu krnice Spodnje Ravni, potem pa pelje zložno navzdol po pečevnatem svetu med rušjem in po redkem macesnovem gozdu na z. pobočju nad Ravensko Kočno. Preden se približamo Štularjevi planini se na desno odcepi pot čez planino in po precej strmem gozdnem pobočju v dolino Ravenske Kočne ter mimo Planšarskega jezera na Zgornje Jezersko.

SPP zavije nad Štularjevo planino po gozdu proti Makekovemu prevalu v gorskem hrbtu med dolinama Makekove Kočne na levi in Ravenske Kočne na desni. Z gozdom poraščeni gorski hrbet je podaljšek sv. grebena Kočne, ki se konča s Skubrovim vrhom (1276 m) na j. strani Planšarskega jezera. Smo na območju, kjer poteka geološka meja med Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami. Na prevalu se še enkrat ozrimo nazaj na vrhove nad sklepom Ravenske Kočne: Malo in Veliko Babo, Križ, Skuto in Dolgi hrbet; na z. strani je pod nami prelepa dolina Makekove Kočne, ki ima ime po stari Makekovi domačiji na začetku doline. Z Makekovega prevala se pot spušča po gozdnatem pobočju na jz. strani Visokega vrha (1459 m) in Javornika (1399 m) v začetek doline Makekove Kočne. Pri Makekovem marofu napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa po poti skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo pri Mlinarju spet na cesto, ni več daleč do središča Zgornjega Jezersko pri Kazini.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko je 1 h 30.

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.

Steza je v lepih ključih speljana po smrekovem gozdu. Po 20 min pridemo na reber nad globeljo Reke, odkoder vidimo pred seboj z leve proti desni skalne strmine Licjanovca (1733 m), Malega Grintovca (1813 m) in Bašeljskega vrha (1744 m). Smrekov gozd preide v mešanega, ta pa v bukovega. Pot postane zložnejša. Na desni se začne odpirati pogled proti Storžiču. Po uri hoje smo pri Praprotnikovi lovski koči (1380 m), ki stoji sredi gozda. Četudi ne bi bila odprta, lahko počivamo na klopeh pri koči in se odžejamo s tekočo vodo pri koritu.

Od lovske koče gremo proti Bašeljskemu prevalu, ki ga zagledamo, ko pridemo nad gozdno mejo. Pot se najprej zvije skozi rušje z redkimi macesni; na desno se odcepi pot pod Škarjevim robom na Javorniški preval. Naša pot se dviga po precej strmem gruščnatem svetu na s. strani Bašeljskega prevala; po dobre pol ure smo na travnatem Bašeljskem prevalu (1630 m) med dolinama Reke na s. in Belice na j.; ime ima po vasi Bašelj ob j. vznožju Storžiča. Na v. prevala se dviga Bašeljski vrh, na nasprotni pa Storžič.

Na prevalu je razpotje: desna pot pelje na Bašeljski vrh, naravnost navzdol proti Jezerskemu in na Javorniški preval, leva pa nas popelje na Storžič. Strma pot se najprej vzpenja med rušjem in skalami po s. strani grebena, odkoder preidemo po 30 min vzpona prek v. grebena na j. stran, vendar ne za dolgo. Pot se spet povzpne na v. greben, po nekaj minutah pa spet na j. travnato strmino, po kateri se enakomerno dvigamo do rame tik pod vrhom Storžiča na njegovi j. strani. Na rami se pridruži pot z Male Poljane čez Psico in pot od Doma pod Storžičem skozi Žrelo. Še nekaj korakov na desno in že smo na vrhu. Vsa pot je zelo razgledna proti severu, vzhodu in jugu. Pot po v. grebenu do rame je uvrščena med zahtevne poti. Kadar je pot mokra in zlasti pozimi moramo paziti, da ne zdrsnemo na travnati in poledeneli strmini.

Od Planinskega doma na Kališču do vrha Storžiča je 1 h 30.

SPP nadaljujemo proti Škarjevemu robu in Škarjevi peči, veznemu grebenu med Storžičem in Karavankami; greben je razvodje med Kokro in Tržiško Bistrico. Z vrha se spustimo po zgruščeni vršini do kratkega žleba, po katerem je pot zavaro-vana z žično vrvjo, potem pa po grapi do Roba, odkoder pelje steza na z. stran grebena Škarjevega roba. Po 30 min spusta smo premagali približno 200 višinskih metrov po sv. ostenju Storžiča. Od Roba naprej je pot čedalje lepša. Še naprej pa moramo biti previdni pri prečenju žrel in jarkov, ki se spuščajo s Storžiča in Škarjevega roba proti dolini Lomščice na levi, posebno v zgodnjem poletju, ko po grapah še leži sneg. Pot se zmerno spušča, deloma po travni ruši med pečevjem, meliščih in med rušjem z. pobočja Škarjevega roba, odkoder lepo vidimo globoko pod nami dolino Lomščice, levo nad njo Kriško goro, zahodno od nje Dobrčo in Begunjščico, sevemo nad dolino Konjščico z Belo pečjo, naravnost pa Veliki in Mali Javornik, Stegovnik in zadaj podolgovato Košuto; v zgornjem delu doline se sredi gozda beli streha Doma pod Storžičem. Kmalu pridemo do škrbine v grebenu Škarjevega roba, odkoder se odpre pogled tudi proti vzhodu. Pod nami se vleče ozka dolina Reke od Kanonirja do planine Podstoržič, nad katero se dvigajo vrhovi Malega Grintovca, Licjanovca in Srednjega vrha, za njimi pa se kažejo vrhovi osrednjega dela Kamniških Alp s Kočno v ospredju.

Z odprtega sveta pridemo v gozd in do razpotja na malem prevalu pod Škarjevo pečjo (1671 m). Naravnost se pride na Javorniški preval, SPP pa zavije proti dolini Lomščice na levi. Z vrha Storžiča do razpotja je 1 h 30.

S prevala pod Škarjevo pečjo se pot proti domu pod Storžičem enakomerno spušča najprej po bukovem, potem po mešanem in nazadnje po smrekovem gozdu. Tudi nekdanjo planino Staro plano, prek katere gremo, je zarasel gozd. S poti se le tu in tam pokaže na levi ostenje Storžiča. Po uri spusta se z leve pridruži zahtevna pot s Storžiča skozi Žrelo. Kmalu pridemo na planino Jesenje, kjer se pridruži pot z Male Poljane, do Doma pod Storžičem na njenem spodnjem robu je še 10 minut.

Od planine Jesenje gre trasa po poti naravnost navzgor mimo počitniške hišice v gozd. Pot se zložno dviga po mokrotnem smrekovem gozdu prek obronkov in jarkov na sz. vznožju Storžiča. Po uri hoje smo v globoki zarezi med Tolstim vrhom in Storžičem s planino Mala ali Zaloška Poljana (1325 m). Tod je star prelaz med dolino Lomščice na s. in kraji na j. strani gorske skupine.

Paziti moramo na kažipote, ker gredo od tod označene poti na vse strani: čez Psico ali čez planino Javornik na Storžič, čez planino Javornik na Kališče, čez Grebea in skozi Zalog v Goriče ob cesti Golnik - Kranj ter čez j. pobočja Tolstega vrha in Kriške gore v vasico Gozd, kjer ima PD Križe Zavetišče v Gozdu (891 m). SPP zavije pri studencu naravnost vkreber na v. pobočje Tolstega vrha. Pot se sprva pne po mešanem gozdu do travnatega roba na j. pobočju Tolstega vrha, kjer se odcepi pot čez Štajnarico in j. pobočja Kriške gore v vasico Gozd. SPP se z roba strmo vzpenja po južnem pobočju, sprva poraslem z rušjem, na vrh Tolstega vrha, ki ga z Male Poljane dosežemo v 1 uri.

S Tolstega vrha se SPP spusti po z. strmini skozi rušje v škrbino nad erozijskim jarkom na s. pobočju, odkoder se dvigne na drugi, malo nižji vrh, ki ga še prištevamo k Tolstemu vrhu. Tudi ta vrh je travnat in razgleden. Z vrha se pot precej strmo spusti skozi rušje do travnatega slemena Kriške gore, po katerem se zvije zložna pot tik pod vrhom slemena po prisojni strani. Pot je vseskozi razgledna, s škrbin so tudi lepi pogledi navzdol v dolino Lomščice na s. Največja je škrbina Vrata, ki se globoko spušča v gozdove Kokovnice na s. Na z. strani Vrat bukovem gozdu najvišja točka slemena, 1591 m. Še nekaj minut po zložni poti ob robu bukovega gozda nad potjo in že smo na razpotju.

Še minuta in že smo pri Koči na Kriški gori.

Pot nadaljujemo po travnatem slemenu z. od koče, po katerem se spustimo proti gozdu.

Pot se zložno spušča ob j. robu slemena Kriške gore, deloma po gozdu, deloma čez senožeti. Pri hoji po ozki stezi čez senožeti moramo paziti, da ne zdrsnemo po strmini, zlasti če je pot mokra. Pot po gozdu je udobnejša. Po 20 min se na levo odcepi pot v Križe, SPP pa zavije na desno proti Tržiču. Po 15 min spusta smo no jasi, odkoder je izredno lep pogled na Križe in sosednje kraje ob j. vznožju Kriške gore, na Bistrico, novi del Tržiča, na gorenjsko ravnino z Brezjami in Radovljico, na bližnjo Dobrčo, Karavanke, Jelovico in Julijce. Kmalu se pot prevesi s prisojne na osojno gozdnato stran slemena, po kateri se strmo spušča. Prijetna gozdna pot preide v slabšo kamnito pot, ki pa ni predolga. Pot se potem v ključih spusti po mešanem gozdu, kjer že čutimo utrip Tržiča.

Pot nadaljujemo po travnatem slemenu z. od koče, po katerem se spustimo proti gozdu. Pot se zložno spušča ob j. robu slemena Kriške gore, deloma po gozdu, deloma čez senožeti. Pri hoji po ozki stezi čez senožeti moramo paziti, da ne zdrsnemo po strmini, zlasti če je pot mokra. Pot po gozdu je udobnejša. Po 20 min se na levo odcepi pot v Križe, SPP pa zavije na desno proti Tržiču. Po 15 min spusta smo no jasi, odkoder je izredno lep pogled na Križe in sosednje kraje ob j. vznožju Kriške gore, na Bistrico, novi del Tržiča, na gorenjsko ravnino z Brezjami in Radovljico, na bližnjo Dobrčo, Karavanke, Jelovico in Julijce. Kmalu se pot prevesi s prisojne na osojno gozdnato stran slemena, po kateri se strmo spušča. Prijetna gozdna pot preide v slabšo kamnito pot, ki pa ni predolga. Pot se potem v ključih spusti po mešanem gozdu, kjer že čutimo utrip Tržiča. Kmalu smo na uravnanem majhnem prostoru na hribčku, imenovanem Mala mizica (764 m), odkoder je čudovit pogled na stari del Tržiča in na dolino Mošenika proti Ljubelju. Z Male mizice zavije pot na levo in se v ključih spusti po gozdu do gozdne ceste, po kateri gremo na desno do odcepa poti proti cerkvi sv. Jožefa. Mimo cerkve nas pot popelje do betonskih stopnic, po katerih se spustimo do avtobusne postaje v Tržiču. Od Male mizice 30 minut.

Od Koče na Kriški gori do Tržiča je 2 h.

Kmalu smo na uravnanem majhnem prostoru na hribčku, imenovanem Mala mizica (764 m), odkoder je čudovit pogled na stari del Tržiča in na dolino Mošenika proti Ljubelju. Z Male mizice zavije pot na levo in se v ključih spusti po gozdu do gozdne ceste, po kateri gremo na desno do odcepa poti proti cerkvi sv. Jožefa. Mimo cerkve nas pot popelje do betonskih stopnic, po katerih se spustimo do avtobusne postaje v Tržiču. Od Male mizice 30 minut.

Od Koče na Kriški gori do Tržiča je 2 h.

Pri AP v Tržiču gremo po mostu čez Tržiško Bistrico na Trg svobode, kjer takoj za poslopjem Gorenjske banke zavijemo po ozki Blejski ulici navzdol do potoka Mošenika. Po mostu na drugo stran, potem pa po klancu Kovrtnice navzgor ter skozi podvoz pod mednarodno cesto, ki pelje čez Ljubelj v Avstrijo, v naselje Bistrica. Po cesti skozi naselje pridemo do križišča pri velikem kostanju, kjer zavijemo desno navzgor po ulici Pot na Bistriško planino, ki se dokaj strmo vzpenja do kapelice na sedlu Pungart. Ves čas imamo pred seboj cerkev sv. Jurija na hribčku levo od sedla; na desni pa so še komaj vidne razvaline Hudega gradu.

Na Pungartu se odcepi na levo cesta k cerkvi sv. Jurija, na desno pa pot na Dobrčo čez Bistriško planino. SPP gre po cesti naravnost proti regionalni cesti Tržič-Begunje, ki jo kmalu zagledamo na pobočju pod nami. Po nekaj minutah stopimo na asfaltno cesto; po njej zložno navkreber do Brezij pri Tržiču.

Na vrhu cestnega klanca malo nad cerkvico zapustimo regionalno cesto in gremo desno po makadamski cesti mimo velikega vodnega rezervoarja do razpotja. Tu zavijemo na levo na gozdni kolovoz ter po njem navzgor do bližnjega odcepa poti. Sprva gruščnata pot ob žični ograji se strmo dviga po j. gozdnatem pobočju Vaška. Po nekaj minutah se pot spremeni v lepo gozdno pot, se za nekaj korakov zravna, potem pa se spet strmo vzpne. Pot spremeni smer: od sz. se obrne proti sv. in postane steza, ki se strmo vzpenja najprej po z. grebenu, potem po j. pobočju Vaška, poraslem z borovim gozdom proti robu na v. strani. Mimo opuščenega betonskega korita gremo še navkreber po smrekovem gozdu do roba, kjer se pot za nekaj minut zravna, potem pa se spet vzpne do gozdne vlake, ki pride z desne in se tu konča. Z Brezij do sem 40 minut.

Od gozdne vlake se pot precej strmo dviga po jv. gozdnatem grebenu Breške gore (1207 m) med globokima dolinama Blajšnice na v. in Lešanščice na z. strani. Po 20 min vzpona pridemo na razgledno sedlo z razpotjem: desna daljša pot do Koče na Dobrči pelje čez Lešansko planino.

SPP krene naravnost v hrib. S sedla je lep pogled na vrhove Škofjeloškega hribovja, na Brezje, Radovljico, Jelovico in proti Triglavu. S sedla se po gozdni stezi zelo strmo vzpnemo po jv. grebenu Dobrče. Po 30 min vzpona pride z desne gozdna vlaka, ki se tu konča.

Naša pot gre še naprej navkreber po grebenu, vendar se kmalu obrne z grebena proti z. na razgledno j. pobočje "Na požigav", kjer je pred desetletji požar uničil gozd. Globoko pod nami vidimo podgorske vasi. Po planinskem pašniku se povzpnemo proti zasebni koči na Kobilici, ki jo vidimo pred seboj. Od gozdne vlake do sem 15 minut.

Pod zasebno kočo je razpotje s kažipotom: pot naravnost navzgor pelje na vrh Dobrče, SPP pa gre na levo proti zahodu. Po smrekovem gozdu nas lepa ravna pot pripelje na rob Podgorske planine s pastirsko kočo na z. robu, naravnost pa že opazimo med drevjem streho Koče na Dobrči. Z roba se spustimo v dno planine, odkoder je samo nekaj korakov do koče na z. robu nad planino. S Kobilice do koče je 15 minut.

Na s. strani koče stopimo na gozdno vlako; po njej pridemo na bližnjo Podgorsko planino, kjer nas kažipot »Preval« usmeri proti s. na gozdni kolovoz. Tu se stika ravni del Podgorske planine s Staro planoto, kjer so bile včasih manjše planšarije. Zelo lep je pogled na Begunjščico in Stol. Po nekaj minutah nas kažipot na smreki usmeri levo na stezo. Nekaj korakov po ravnem, potem pa zložno navzdol po z. strmem pobočju Dobrče, poraslem z bukovim gozdom. Pod nami je zelo globoka grapa Črnega potoka in planina Ledena trata. Ko se pot z z. pobočja prevesi na s. stran, nas napis na drevesu opozori, da je na levi v bližini studenec. Pridemo na greben na s. strani Dobrče, kjer nas sprejme smrekov gozd. Po grebenu se precej strmo spustimo v malo sedlo pod vrhom Sivora (1310 m), tik pred nami.

Vrh zaobidemo po z. strani, potem pa nekaj časa po dokaj ravni stezi na z. strani grebena, ki na v. stran zelo strmo pada v globoko Tominčevo grapo. Pridemo do vrha v grebenu, 1310 m, ki ga ravna steza zaobide po v. strani. Sledi precej strm spust po mešanem gozdu na preval Vrh Luž (1202 m), imenovanem tudi Vrh Jame; na desni je globoka grapa Belega potoka, na levi pa grapa Črnega potoka proti Dragi. Od Koče na Dobrči 45 minut.

Nad prevalom se po stezi precej strmo vzpnemo proti j. grebenu Čisovca, kjer nas na desni spremljajo Ukanov štruc in Šobrove čeri z odtrganimi skalami in melišči. Pot s prevala Vrh Luž mimo Ukanovega štruca proti Čisovcu je zahtevnejša (uradno ni uvrščena med zahtevne poti). Z razgledne točke ob Ukanovem štrucu lep pogled nazaj na prehojeno pot proti Dobrči, pa na Begunje, Bled in proti Julijcem in Triglavu ter na drugo stran na Kamniške Alpe. S prevala Vrh Luž 30 minut.

Steza pelje naprej proti s. po gozdnatem robu proti vrhu Čisovca (1418 m).

Pred vrhom zavije na njegovo jz. pobočje, po katerem se precej strmo spuščamo, potem pa se steza obrne proti s. in se skoraj neopazno dviga na sedlo med Čisovcem na j. in vrhom, 1356 m, na s. strani. S sedla zaobidemo vrh po v. pobočju in že smo na Prevalu. Z razgledne točke ob Ukanovem štrucu 45 minut.

Od Koče na Dobrči na Preval je 2 h.

Kažipot na robu nad cesto pokaže naravnost navzgor na Begunjščico. Steza se po travnatem pobočju nad sedlom in naprej nekaj časa po gozdu strmo vzpenja v ključih po j. pobočju Begunjske Vrtače (1991 m). Ko pridemo po uri vzpona na strmo nagnjene planinske pašnike, se odpre lep razgled proti jugu. Na travnati strmini moramo biti pri hoji zelo previdni, zlasti če je trava mokra. Strma travnata pobočja slovijo po alpskem cvetju, vendar ne zapuščajmo steze, ker je nevarno za zdrs! Pod vrhom Begunjske Vrtače spremeni steza dosedanjo smer j. - s. ter zavije po goličavi levo proti z. in grebenu, ki ga doseže na z. strani vrha Begunjske Vrtače. Od tod pripelje steza po grebenu ali tik pod njim po travnati vesini na Veliki vrh, najvišji vrh Begunjščice.

S Prevala na Veliki vrh je 2 h.

Z Velikega vrha gremo proti Roblekovemu domu po stezi, ki se na j. strani grebena spušča proti z. Travnato pobočje je strmo; če je steza mokra in blatna, moramo pri hoji paziti. Po 15 min je nad stezo Srednji vrh, tretji najvišji vrh v grebenu Begunjščice.

15 min naprej se na desno odcepi v skalovje steza proti Zelenici, SPP pa se naprej bolj strmo spušča po j. strani grebena do Roblekovega doma. Z Velikega vrha 45 minut.

Po stezi se previdno spustimo po skalnatih s. strminah Begunjščice in deloma poraščenih kamnitih strmalih na z. strani Srednjega vrha v z. grebenu Begunjščice na obširno melišče Veliki plaz, ki se spušča izpod grebena med Srednjim in Velikim vrhom proti gozdnatem pobočju nad dolino Završnice. Steza prečka melišče skoraj vodoravno, potem pa se skozi rušje in med skalami malo dvigne na skalno reber, ki se spušča z Velikega vrha proti Smokuški planini. Na s. strani rebra se steza v lepih okljukih precej strmo spušča skozi rušje in čez melišče na Zelenico. Ko se svet zravna, ni več daleč do Planinskega doma na Zelenici.

Steza po vesinah pod grebenom Begunjščice in snežiščih na Velikem plazu spada med zahtevne poti. Poleti snežišč po navadi ni več.

Na s. strani doma pokaže kažipot našo pot proti Stolu; to je pot čez j. pobočje Vrtače. Na Stol pa pelje tudi spodnja pot čez sedlo Šija (1693 m), ki se V Kožnah združi s SPP in je 30 min daljša. SPP zavije takoj za domom vkreber ob smučarski vlečnici na vzpetino, poraslo z macesni, a se kmalu obrne s s. proti z. Čez travnato smučišče pridemo v iglast gozd ob j. vznožju grebena Na Možeh, po katerem teče državna meja. Pot se zložno dviga proti ustju krnice Suho ruševje, ki jo obdajajo Vrtača, Zelenjak, Palec in greben Na Možeh; po gruščnati krnici pelje nemarkirana steza na Palec (2026 m). lz krnice pridemo na razgledno j. pobočje Vrtače (2181 m). Pot se zelo zložno dviga po kamnitem in gruščnatem pobočju, deloma poraslem z rušjem in redkimi macesni. Poleti je ob poti veliko planinskega cvetja, zlasti lepo dišečih Sternbergovih klinčkov. Odpirajo se lepi pogledi na bližnji Srednji vrh (1796 m) na j. strani in na v. ostenja Srednje peči (1920 m) pred nami. Po 45 min hoje od doma se na desno odcepi pot na Vrtačo. 

Naša pot se naprej zelo zložno dviga, preči manjše žlebove in po 30 min pripelje na rob krajšega strmega žleba. 

Po skalnatem in zgruščenem žlebu se previdno spustimo po stezi (pazimo, če je steza mokra in blatna) do kamnitega roba doline V Kožnah.

Med velikimi skalami pridemo v precej ravno, z rušjem poraslo dno doline, kjer se pridruži spodnja pot čez sedlo Šlja. Dolina V Kožnah priteka izpod sedla Belščica; na sv. jo oklepa Vrtača, na jz. pa Srednja peč.

Z dna doline se dokaj lepa pot zvijuga med rušjem zložno navzgor proti pobočju Belščice ali Orlice. Po 15 min pridemo do razpotja: leva pot pelje na Stol, desna čez sedlo Belščica s planinskim mejnim prehodom k Celovški koči (1664 m) na Mačenski planini. Na razpotju se srečamo z zeleno-rdeče-belimi markacijami, s katerimi so zaznamovana pota, ki peljejo prek državne meje; spremljale nas bodo vse do vrha Stola. Našo pot proti Stolu nadaljujemo v okljukih med kamnitimi balvani vkreber v prostrano visokogorsko krnico Mel med raztrganim grebenom Belščice z najvišjim vrhom Celovška špica (2105 m) na s. strani in pečevjem Stola na j. Steza po melišču se v okljukih precej strmo dviga; ker so jo večkrat poškodovala neurja, so jo pred kratkim v zadnjem delu prestavili na levo stran k vznožju skalnatega Orličja in ob njem na sedlo Med Stoli med Velikim in Malim Stolom.

Sledi nekaj korakov navzgor na Mali Stol, potem pa nekaj minut po njegovem robu do male radioamaterske hišice, malo nad Prešernovo kočo.

Pot od Stola do Golice je med najlepšimi panoramskimi potmi v naših gorah.

Kažipot na z. strani Prešernove koče pokaže pot proti Golici. Lepo vidimo prvi del naše poti po j. pobočju Potoškega Stola in Belščice. Po strmem z. hrbtu Malega Stola se po gruščnati poti spustimo v travnato dolino med Velikim in Malim Stolom. Lepa pot postane kmalu kamnita in gruščnata. Po 15 min smo na razpotju pri skali, na kateri nas opozorilo »Medji dol, Pristava« usmeri na desno. Od tod naprej je pot po j. travnatem pobočju veznega grebena med Velikim in Potoškim Stolom deloma travnata, deloma peščena in kamnita ter preči nekaj kratkih melišč. Po 40 min od koče pridemo na sedlo na v. strani Potoškega Stola, kjer nas tabla »Državna meja« opozori, da smo tik državne meje; lep razgled na Koroško proti Dravi. Od tod nekaj minut zmerno navzgor: čez skalni rob se vzpnemo na j. travnato pobočje tik pod vrhom Potoškega Stola (2014 m).

S Potoškega Stola (2014 m) se po njegovem z. pobočju spustimo v Vajneževo sedlo (1972 m), ki deli Potoški Stol od Belščice. Na desni opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo. Od Prešernove koče do Vajneževega sedla je 60 minut.

Nad Vajneževim sedlom se dviga Vajnež (2104 m), najbolj vzhodni in tudi najvišji vrh Belščice, najbolj z. gore Stolove gorske skupine; s sedla na vrh je 15 min. SPP se ne vzpne na vrh, temveč precej ravno prečka j. travnato pobočje Belščice proti zahodu. Lep pogled na Jesenice, Javorniški Rovt, Julijce ter na Golico in Kepo. Ob poti se najprej srečamo s spominsko ploščo dvema vojakoma nekdanje jugoslovanske vojske, ki ju je na tem mestu 25. marca 1954 doletela smrt pod snežnim plazom. Malo naprej je spominska plošča mladi jadralni letalki Vesni Žnidaršič, ki se je tu smrtno ponesrečila 15. junija 1975. Na jz. strani pobočja je obširna Hrašenska planina s pastirsko kočico. Pot se rahlo spušča proti Kamnitniku (1858 m) nad Hrašensko planino, kjer se obrne proti s. 

Po dolinici med dvema robovoma, poraslima z rušjem, se nekaj minut spuščamo proti velikemu kotlu Rida, ki ga obidemo pod z. stenami Belščice. Kratek, precej strm vzpon iz kotla in že smo na širokem sedlu Seča.

Pri koritu zavijemo po travnatem pobočju Struške nekaj minut navkreber, potem pa se pot obrne po j. pobočju proti z. 

Struška je čokata gora med sedlom Seča na v. in sedlom Kočna na z. strani. V j. pobočje je zarezana grapa potoka Javornik z umetnim jezerom hidroelektrarne Javorniški Rovt, malo naprej pa se nam kaže razloženo naselje enakega imena. Struška ima več vzpetin, najvišja je Veliki vrh (1944 m). Široka pot pripelje deloma po travnatem pobočju, deloma po gozdnatem, na obširno Belska planino, kjer zavijemo navzdol proti pastirskemu stanu (1703 m). Lep pogled proti Golici in Kepi.

Pri pastirskem stanu gremo malo navzdol, potem pa nekaj časa vodoravno med rušjem; pot je sprva slaba, ker po njej hodi živina. Po 15 min moramo prestopiti močno ograjo iz debelih debel. Ves čas hodimo po j. pobočju Struške. Od ograje po gozdičku malo navzdol, potem pa se nam odpre pogled na Golico s kočo, na sedlo Kočna ter na Koroško proti Dravi. Lepa pot se rahlo spusti na travnato reber z lepim pogledom na dolino Drave. Od tod po golem rebru precej navzdol na sedlo Kočna. Z Belske planine 50 minut.

S sedla se povzpnemo po v. robu Ptičjega vrha; po nekaj min se pot obrne na j. pobočje v bukov gozd. Po lepi poti pridemo na travnati rob na z. strani Ptičjega vrha; na j. je globoka grapa Črnega potoka. Po travnatem robu smo kmalu v gozdičku, po katerem se spustimo v sedlo Suha (1438 m). S sedla Kočna smo hodili 30 min. Smo tik ob državni meji. Z j. pride na sedlo pot s Planine pod Golico čez Savske jame, kjer je do leta 1907 obratoval železov rudnik in kjer so še sledovi rovov in starega plavža. Na Savske jame pripelje gozdna cesta s Planine pod Golico.

SPP pelje s sedla Suha proti Koči na Golici prek j. pobočij Golice. Kakšnih 15 min se pot zložno dviga po gozdnatem v. pobočju, potem pa se zravna in zasuče na j. stran. Po malih travnatih jasah, gozdičkih in nazadnje čez kratki kamniti prag pridemo po pol ure hoje s sedla na odprt rob, od koder zagledamo na vzpetini pred seboj Kočo na Golici. Kmalu se SPP združi s široko potjo s Planine pod Golico.

Pot se vzpne mimo lovske koče do planinske koče.

Od Koče na Golici pridemo na Jekljevo sedlo po skoraj vodoravni poti po j. travnatem, v zadnjem delu poti pa tudi po gozdnatem pobočju. Od koče do sedla je 1 h.

Z Jekljevega sedla, kjer se združita poti z Golice in j. pot od koče, gremo dalje po precej ravni poti skozi gozd do sv. vznožja Kleka. Pot je precej grda, ker hodi po njej tudi živina. Z vznožja, kjer začasno zapustimo državno mejo, se vzpenjamo po strmem in grdem hudourniškem žlebu v sv. gozdnatem pobočju Kleka. Po 10 min grdega vzpona se pot začne zložno dvigati proti v. travnatem robu Kleka, ki ga kmalu dosežemo. Zelo lep pogled na Triglav. Nekaj minut se vzpenjamo po travniku proti vrhu Kleka, potem pa nas markacija na skali usmeri na stezo po j. travnatem pobočju Kleka proti z. S travnatega pobočja pridemo med rušje, pa ne za dolgo; pot se ob državni meji in ob ograji za živino spusti na široko sedlo Rožca (1587 m). Z Jekljevega sedla do sedla Rožca smo hodili 60 minut.

Grebenska pot.

Z Rožce se pot vzpne po v. strmem travnatem grebenu ob mejnih kamnih na Hruški vrh, toda ne na sam vrh.

Grebenska pot.

Globoko pod Hruškim vrhom je v nedrjih Karavank novi Karavanški cestni predor. Malo pod vrhom zapustimo greben in vrh zaobidemo po j. strani. Kmalu pridemo na sedlo med Hruškim vrhom in Baba (Dovško Rožco) (1891 m) ter spet do državne meje. Z Rožce 30 min.

SPP ne gre na Babo, temveč zavije s sedla na levo prek j. pobočij Babe na planino Dovška Rožca z novo planšarsko stavbo, ki jo že vidimo na robu planine. Na sedlu se dokončno odmaknemo od slovensko-avstrijske državne meje. Planina Dovška Rožca pa ni tako blizu kot je videti; kar 45 min bomo potrebovali s sedla do planšarije. Na planino pripelje gozdna cesta z Dovjega.

Pri pastirskem stanu zavijemo po robu pašnika naravnost navzdol proti gozdu. Na smreki je večja markacija s puščico, ki nas usmeri na desno v gozd. Po strmem j. gozdnatem pobočju pod Dovško Rožco se po dokaj lepi gozdni poti naglo spuščamo do razglednega pomola, kjer pot spremeni smer in se obrne proti jv., hkrati pa postane zagruščena. Ko pridemo do ostrega ovinka, kjer se pot obrne proti jz. in bližnji planini, je 20 m levo dober studenec s koritom, imenovan Starka. Še malo spusta po z. razglednem robu planine ter po gozdu in že smo na gozdni cesti s planine Dovška Rožca na Dovje. Do sem smo hodili 30 minut.

Po cesti napravimo nekaj korakov navzdol do lese na Lahovem prevalu (1370 m), takoj za njo pa jo zapustimo in zavijemo na desno na stezo, kažipot "Dovje". Po precej ravni stezi po gozdu na v. strani Bele peči (1459 m) pridemo do melišč na j. skalnatem pobočju. Po meliščih se precej strmo spustimo do gozda na z. strani, kjer strmina malo popusti, ter po njem do slabe gozdne ceste, ki pripelje na planino Goreljše pod Belo pečjo. Od odcepa steze s ceste nad Belo pečjo do planine Goreljše je 30 minut.

Pod cesto prekoračimo pri košati bukvi z markacijo leso. Mimo opuščene staje pridemo takoj do slabega kolovoza; po njem gremo proti z. do druge planine, s katere zagledamo na j. strani Mojstrano in dolino Vrat. Krenemo po planini navzdol proti stari pastirski koči in stajam. Na koči je obledel napis "TR PDM SPD 1931" (Triglavska podružnica Dovje-Mojstrana Slovenskega planinskega društva); v Planinskem vestniku je zapisano, da so to leto obnovili pot z Dovjega na Babo. Pri spodnji staji zavijemo na desno, skozi vrata v lesi in mimo studenčka v gozd, po katerem se steza strmo spušča do travnatega roba, od koder lepo vidimo Mojstrano. Z roba malo po gozdu, malo po senožetih z opuščenimi in ohranjenimi seniki spet strmo navzdol k potoku Mlinca, kjer pridemo na lokalno cesto. Tu sta hidrocentrala in počitniška hišica. S planine Goreljše do sem smo hodili 60 minut.

Pot nadaljujemo po mostu čez Mlinco in po cesti, ki pelje na Dovje. Kmalu smo pri prvih hišah novega naselja na Dovjem. Gremo skozi naselje v stari del Dovjega, od koder se spustimo do AP pri Aljaževem spomeniku ob glavni cesti Jesenice-Kranjska Gora. Z Mlince 20 minut.

Z glavne ceste se spustimo po lokalni cesti proti Savi Dolinki in Mojstrani do spomenik Jakobu Aljažu ob cesti.

Nadaljujemo pot in po nekaj minutah smo že v središču Mojstrane na Triglavski cesti.

lz Mojstrane gremo v Vrata po Triglavski cesti; hišne številke te ceste so na vseh hišah v dolini Vrat. Na desni strani ceste je samopostrežna trgovina, pri njej je AP Mojstrana-Vrata; malo naprej je velika osnovna šola. Na desni se pne strmo skalnato Grančiše. Kmalu pridemo do novega poslopja Slovenskega planinskega muzeja.

Zraven poslopja Slovenskega planinskega muzeja je poslopje Triglavskega planinskega muzeja. Še malo naprej je razpotje; kažipot »Aljažev dom« pokaže na desno cesto, po kateri se nekaj časa zložno dvigamo. Ko se cesta zravna, nam velika tabla pove, da smo vstopili v Triglavski narodni park. Na levi strani doline se vleče dolga gozdnata Črna gara (1378 m), ki lači dolino Vrat od doline Kot, na desni pa se dviga poraščeno in skalnato Krasje (1446 m). Po odprtem svetu se približamo Bistrici, v daljavi pa se pokaže Stenar (2501 m) z značilnim, hiši podobnim vršičem. Ob cesti je nekaj hiš zaselka Pri Rasu ter most čez Bistrico. SPP gre še nekaj minut po cesti do mosta onstran vodovodne napeljave nad Bistrico. Tu zapustimo cesto in gremo na desni breg Bistrice. Po lepem senčnem kolovozu ob žuboreči Bistrici ob vznožju Črne gore je hoja izredno prijetna. Ko se svet malo odpre, zagledamo na desni strani doline pobočja Vrtaškega vrha (1898 m) in konglameratne stene pri Peričniku. Hitro je minila prijetna hoja. Pred zajetjem vode za jeseniški vodovod prekoračimo po kovinski brvi Bistrico in se povrnemo na cesto. Po nekaj minutah pridemo do Gostilne Peričnik (750 m). lz Mojstrane smo hodili 50 min.

Od Peričnika nadaljujemo pot po cesti, ki se strmo vzpne po klancu Kreda, izraziti čelni moreni nekdanjega ledenika; naklonina je kar 25 stopinj!

Na levi je globoko pod nami korito Bistrice, večkrat pa se pokaže pred nami razdrapano ostenje Čmira (2393 m). Ko se klanec umiri, pridemo po 20 min od Peričnika do odcepa kolovoza na levo, na katerega nas usmeri kažipot "Vrata-Triglav pod Galerijami". Po lepem ravnem kolovozu mimo senika in zaraščenih senožetih smo po nekaj minutah na razpotju; leva slabša pot se spusti v grapo Bistrice, SPP pa nadaljuje na desno zložno navzgor.

Ko se pot zoži in zravna, pridemo pod zanimive konglomeratne Lope, imenovane tudi Galerije, ki se kot baldahin pnejo nad potjo. Na levi je strmo pobočje proti koritu Bistrice. Nekaj minut gremo pod Galerijami, potem pa se gozdna pot, pozneje kolovoz, odmakne od Bistrice in zavije proti cesti Mojstrana-Vrata. Od odcepa s ceste do vrnitve nanjo smo hodili okoli 30 minut.

Po dokaj ravni cesti gremo dalje proti Aljaževemu domu. Dolina se razširi, odpirajo se lepi pogledi na vrhove nad dolino. Na desni se pno vrhovi Dolkove špice (2591 m), Škrlatice (2740 m), Rokavov (264o m) in Dovškega Križa (2542 m). Na jz. strani je mogočni Stenar, naravnost vidimo prelaz Luknja (1758 m), levo pa se začne kazati mogočno ostenje Triglava, sam vrh pa se v celoti pokaže šele malo pred Aljaževim domom. Kmalu dosežemo planino Turkov rovt z obnovljeno planšarsko kočo, ki je bila nekdaj last znamenitega gorskega vodnika Janeza Lakote, p.d. Turka iz Mojstrane. Cesta nas kmalu pripelje do parkirnega prostora ob cesti in do prostrane jase, odkoder že zagledamo Aljažev dom.