Izlet: Dom planincev v Logarski dolini Dom planincev v Logarski dolini

Dom stoji v zgornjem delu Logarske doline, imenovanem Kot, v bližini mostu čez hudournik Kotovec. Zgradilo ga je PD Celje namesto Planinskega doma, ki ga je leta 1976 prodalo prometno-gostinsko-turističnemu podjetju Izletnik Celje. Novi dom je odprlo 29. avgusta 1981. Zgodovina planinskih postojank v Logarski dolini je zelo dolga. Prva postojanka je bilo Piskernikovo zavetišče, ki ga je leta 1890 zgradil pod slapom Palenk kmet Janez Piskernik, p.d. Plesnik (1839-1915); leta 1919 ga je prevzela Savinjska podružnica SPD, ki je ob njem zgradila in 28. junija 1925 slovesno odprla Tillerjevo kočo, poimenovano po Francu Tillerju (1878-1952), načelniku Savinjske podružnice SPD od 1927 do 1933 in nesebičnemu planinskemu organizatorju. Leta 1931 je podružnica poleg obeh postojank zgradila še planinski hotel Aleksandrov dom. Vse postojanke in druge hiše v dolini je 24. oktobra 1944 požgal nemški okupator. Po osvoboditvi je ostanke vseh treh postojank prevzelo PD Celje; leta 1952 je obnovilo nekdanji Aleksandrov dom in ga ob otvoritvi, 1. maja 1953, preimenovalo v Herletov dom po Francu Herletu (1917-1945), znanem alpinistu in borcu NOV iz Solčave, ob obnovi leta 1965 pa v Planinski dom. Dom je odprt od 1. maja do 15. oktobra.V treh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; v sobah je 26 postelj, skupnih ležišč ni; WC in umivalnice s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V okviru delovanja Doma planicev je tudi okrepčevalnica Orlovo gnezdo v neposredni bližini slapa Rinka.
info Barbara Petek 070/847-639

Koča stoji na Klemenškovi planini pod severnim ostenjem Ojstrice; domačini imenujejo to planino zaradi kotanjaste oblike "Klemenča jama. Prvotno planinsko postojanko so solčavski planinci uredili iz pastirske koče, zgrajene leta 1832, in jo odprli 13. junija 1954. Kočo so leta 1968 temeljito obnovili; ker pa ni več ustrezala, se je PD Solčava odločilo za gradnjo nove koče. Zgradili so jo zraven stare koče in jo slovesno odprli 25. septembra 1983 v počastitev 90-letnice ustanovitve SPD in Savinjske podružnice SPD ter 30-letnice PD Solčava. Koča je odprta od 1. maja do 31. oktobra, po dogovoru pa tudi ob drugem času. V gostinskem prostoru je 30 sedežev; v 4 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda. Od septembra 2003 dalje je koča priključena na električno omrežje.

Ojstrica (2350 m) je najvišja gora v v. delu osrednjega grebena Kamniških in Savinjskih Alp. Ime je dobila po ozkem piramidastem vrhu, ki se lepo vidi iz Ljubljanske kotline in Savinjske doline ter z bližnjih in daljnjih vrhov. Z. greben Ojstrice se spušča v škrbino Škarje (2141 m), ki jo loči od Lučke Babe (2244 m). V. skalnati Kocbekov greben povezuje Ojstrico z Malo Ojstrico (2017 m). Kocbekov greben ima ime po Franu Kocbeku, ki je leta 1894 skupaj z Jurijem Planinškom iz Luč po njem splezal na Ojstrico. Sv. ostenje se dviga nad zatrepom Robanovega kota. S. greben se od vrha znižuje proti Škrbini (1800 m), zajedi med Ojstrico in Krofičko. Najbolj mogočna je s. navpična stena, ki se dviga iz zelenega pobočja nad Klemenčo jamo.

Prvi pristopnik Ojstrice je bil leta 1823 geometer Ernest Joanelli, ki je na vrhu postavil piramido. Znano je, da so se leta 1848 povzpeli na Ojstrico z vodnikom Krašovcem štirje turisti. Leta 1855 je bilo na vrhu pet ljudi, med njimi tudi mozirski župnik Ignac Orožen. Prof. dr. J. Frischauf je bil prvič na Ojstrici leta 1874. Stene Ojstrice so bile med obema vojnama in tudi po 2. svetovni vojni vabljiv cilj mnogih alpinistov; v teh stenah so plezali tudi znani slovenski alpinisti Boris Režek, Vinko Modec, Franc Ogrin, Ciril Debeljak in mnogi drugi.

Z Ojstrice je navdušujoč prostran razgled na vse strani. Na v. strani se v bližini razteza pretežno zelena valovita Dleskovška planota, za njo vidimo Raduho, Smrekovško pogorje in Golte, pa tudi Savinjsko dolino vse do Celja. Od jv. proti j. se pogled najprej ustavi na obširni Veliki planini, naprej pa se zvrstijo Rogatec, Kranjska reber, Menina in Posavsko hribovje; za Ljubljansko kotlino vidimo Krim, na obzorju pa sega pogled do Učke, Snežnika in Nanosa. Od jz. do z. vidimo za Ljubljansko kotlino in gorenjsko ravnino Polhograjsko in Škofjeloško hribovje, Ratitovec, Spodnje Bohinjske gore in osrednji del Julijcev s Triglavom; v ospredju pa so na tej strani skalni vrhovi Planjave, Turske gore, Kalškega grebena, Rink in Mrzle gore, potem pa še Skuta, Grintovec in Kočna. Med Planjavo in Mrzlo goro leži zelena krnica Okrešlja. Na j. strani Planjave se nad Repovim kotom vije greben Zeleniških špic. Na s. sta globoko pod nami Logarska dolina in Robanov kot, med njima gorski greben s Krofičko in Strelovcem, pa v daljavi Košuta, Obir, Pristovški Storžič, Olševa, Peca in gorovja v Avstriji vse do Visokih Tur z Grossglocknerjem na obzorju.

Dostopi. Razen po SPP lahko pridemo na Ojstrico tudi iz Logarske doline mimo Koče na Klemenči jami: po zelo zahtevni Kopinškovi poti čez Škrbino 4 h 30, ali po zahtevni poti čez Škarje 5 h.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD Čelje.

Lučka Baba, imenovana tudi Lučka Brana, je najvišji izrastek v glavnem grebenu med Planjavo in Ojstrico. Zanimiva je j. stran; pod travnato vršino pada pobočje v kratkih prepadih na kraško planjo Petkove njive. Z vrha je lep razgled na vse strani, zlasti na Okrešelj in Logarsko dolino na s., na bližnja soseda Ojstrico in Planjavo. ter proti j. na Petkove njive, Korošico in Lučki Dedec nad njo.

Planjava (2394 m) je najvišja in najbolj mogočna gora v. dela Kamniških in Savinjskih Alp. Na z. se njeno prepadno ostenje dviga nad Kamniškim sedlom, proti v. pa se z vrha izteka dolg greben proti Škarjam. Na s. pada skoraj navpična 1000 m visoka razrita stena v Kot ali sklep Logarske doline, j. pobočje pa se s skalnega ovršja spušča prek strmih travnih vesin in gladkih skokov v Repov kot. Kot prvi turist se je povzpel na Planjavo leta 1793 grof Franz Hohenwart skupaj z domačinom Sprukom iz Kamniške Bistrice; prišla sta skozi Repov kot. Pred njima pa so bili zanesljivo na vrhu domači lovci. Dr. Frischauf je bil prvič na Planjavi leta 1878. Danes je Planjava med najbolj obiskanimi gorami v Kamniških in Savinjskih Alpah; tudi alpinisti radi plezajo v njenih stenah. Razgled z vrha je prav tako lep in obširen, kot je opisan pri Ojstrici; s Planjave pa se v najlepši luči pokaže koničasta Ojstrica.

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.

Dom stoji na spodnjem robu ledeniške krnice Okrešelj nad zgornjim koncem Logarske doline. Imenuje se po dr. Johannesu Frischaufu (1837-1924), profesorju na graški univerzi, neutrudnemu oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp, humanistu in prijatelju Slovencev. Prvo kočo na Okrešlju je leta 1876 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1907 je pomladanski plaz z Mrzle gore kočo porušil. Še istega leta je Savinjska podružnica SPD začela graditi na bližnjem, bolj varnem mestu, nov dom, ki so ga slovesno odprli 2. avgusta 1908 in poimenovali po dr. J. Frischaufu; na tem mestu stoji današnji dom. Leta 1932 so dom prenovili. Po osvoboditvi ga je leta 1951 opremilo in odprlo PD Celje. V letih 1959-1961 so ga prenovili oziroma zgradili skoraj na novo; otvoritev obnovljenega in povečanega doma je bila 24. seprembra 1961. Leta 1960 so postavili tovorno žičnico. Leta 1988 je PD Celje začelo dom dozidavati in temeljito obnavljati. Zgradili so nove sanitarije in prizidek za zunanjo strežbo, s prezidavami pa so posodobili prenočitvene zmogljivosti. Povečani in obnovljeni dom so slovesno odprli 21. septembra 1991.Dom je odprt od 1. maja do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev in točilni pult; pri mizah pred domom 80 sedežev; v 11 sobah je 45 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 35 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevana s kmečko pečjo, v treh sobah centralno ogrevanje; tekoča voda. Dom so v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako, da je priključen na lastno biološko čistilno napravo, ima plinsko postajo in je priključen na električno omrežje. Ima tudi telefonsko linijo, internet, poslovanje preko POS-terminala s karticami in radijsko zvezo. Zato je oskrbovan praktično preko celega leta.

Dom stoji v zgornjem delu Logarske doline, imenovanem Kot, v bližini mostu čez hudournik Kotovec. Zgradilo ga je PD Celje namesto Planinskega doma, ki ga je leta 1976 prodalo prometno-gostinsko-turističnemu podjetju Izletnik Celje. Novi dom je odprlo 29. avgusta 1981. Zgodovina planinskih postojank v Logarski dolini je zelo dolga. Prva postojanka je bilo Piskernikovo zavetišče, ki ga je leta 1890 zgradil pod slapom Palenk kmet Janez Piskernik, p.d. Plesnik (1839-1915); leta 1919 ga je prevzela Savinjska podružnica SPD, ki je ob njem zgradila in 28. junija 1925 slovesno odprla Tillerjevo kočo, poimenovano po Francu Tillerju (1878-1952), načelniku Savinjske podružnice SPD od 1927 do 1933 in nesebičnemu planinskemu organizatorju. Leta 1931 je podružnica poleg obeh postojank zgradila še planinski hotel Aleksandrov dom. Vse postojanke in druge hiše v dolini je 24. oktobra 1944 požgal nemški okupator. Po osvoboditvi je ostanke vseh treh postojank prevzelo PD Celje; leta 1952 je obnovilo nekdanji Aleksandrov dom in ga ob otvoritvi, 1. maja 1953, preimenovalo v Herletov dom po Francu Herletu (1917-1945), znanem alpinistu in borcu NOV iz Solčave, ob obnovi leta 1965 pa v Planinski dom. Dom je odprt od 1. maja do 15. oktobra.V treh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; v sobah je 26 postelj, skupnih ležišč ni; WC in umivalnice s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V okviru delovanja Doma planicev je tudi okrepčevalnica Orlovo gnezdo v neposredni bližini slapa Rinka.
info Barbara Petek 070/847-639