Izlet: Turski žleb (razpotje) V koncu

Koča stoji na planoti Ledine tik ledenika pod Skuto. Na tem mestu je nekdaj stala ovčarska koliba, na Ledinah so namreč pasli ovce z Jezerskega. PD Kranj je začelo s pripravami za gradnjo leta 1973, leta 1975 so postavili tovorno žičnico, julija 1976 pa so začeli graditi. Kočo so odprli 31. julija 1977. Koča se po svoji arhitekturi razlikuje od drugih planinskih postojank, vendar se ujema s pokrajino, ki jo obdaja. Na strehi koče je ploščad za pristajanje helikopterjev. Leta 1992 so kočo temeljito obnovili in namestili fotovoltne celice za pridobivanje električne energije. Leta 2002 so kočo priključili na čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Koča je poleg planincev in alpinistov namenjena tudi smučarjem, saj je na ledeniku pod Skuto  visokogorsko smučišče, kjer je možno smučati tudi poleti.  Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 6 sobah je 60 postelj, skupnih ležišč ni; WC, dve umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, radijska zveza; tovorna žičnica.

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.

Koča stoji na razgledni planini Lipanci na jugovzhodnem pobočju Lipanskega vrha v grebenu nad pokljuško planoto.

Prvo planinsko postojanko na Lipanci je PD Bled odprlo 6. junija 1951 v preurejeni pastirski koči. Leta 1976 so od blejskih kmetov kupili sosednjo pastirsko kočo ter jo predelali in povečali v prijetno planinsko postojanko; slovesno so jo izročili namenu 6. avgusta 1978.

Koča je odkar je v njej sedanji oskrbnik Jože Tomc odprta celo leto. V gostinskem prostoru je 30 sedežev, točilni pult, v klubskem prostoru pa je 45 sedežev; v 3 sobah je 12 postelj, na skupnem ležišču pa 36 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevan s pečjo, v klubskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, elektrika.

Foto: Žiga

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.

Tožbarjevo znamenje je mala kamnita kapelica v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici.

Koča stoji ob cesti v Zadnjo Trento malo pod izvirom reke Soče. Prvo skromno kočo je PD Jesenice preuredilo iz bivšega italijanskega vojaškega objekta in jo odprlo 7. junija 1953 v počastitev 60-letnice SPD. Kljub vzdrževanju objekt ni zdržal zahtev naraščajočega turizma, zato so ga temeljito obnovili in razširili ter uredili kiosk za prodajo spominkov, razglednic in planinske literature; prenovljeno in povečano kočo so odprli leta 1973. Ker delovni in sanitarni pogoji zaradi vsako leto večjega obiska ne ustrezajo več, so leta 1994 začeli s pripravami za adaptacijo in razširitev koče.Koča je odprta od prvomajskih praznikov do konca oktobra.V gostinskem prostoru je 24 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 24 sedežev; v dveh sobah je 14 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.

Jalovec (2645 m) je med najlepše oblikovanimi vrhovi v Julijskih Alpah. S s. strani je videti s svojimi skoraj navpičnimi stenami ter ostrimi in pravilnimi robovi kot strm stožec. lz sklepa doline Planice kaže strmo sv. in s. steno. Na Kotovo sedlo (2134 m) na sz. strani se strmo spušča sz. greben; tu se navezuje na verigo Ponc. Od grebena Travnika na v. ga loči globoko zasekani Jalovčev ozebnik. V dolino Koritnice na j. strani pada razdrapana jz. stena. Od koderkoli gledamo v to smer, takoj spoznamo njegov značilni vrh. Jalovčeva skladna lepota pa nas prevzame zlasti s Slemena, iz doline Planice in od Kugyjevega spomenika v Zgornji Trenti. Čeprav je Triglav naša najvišja gora in narodni simbol, je Planinska zveza Slovenije vzela podobo Jalovca za svoj znak.

O Jalovcu so pisali in še pišejo mnogi planinski pisatelji. Najbolj ubrane besede pa mu je namenil Evgen Lovšin, ki pravi: »Če je Triglav očak, potem je Jalovec fant od fare med Julijskimi vrhovi. V veličastni osamljenosti kraljuje med štirimi prelepimi dolinami: Planico, Trento, Bavščico in Koritnico. Nasmejan in vesel v soncu, mrk v viharjih in meglah, živi Jalovec že tisočletja svoje čudovito življenje naše najbolj žive gore. Modrina južnega neba, v daljavi sinje Jadransko morje, planinski orel v višavah. Nad divjimi prepadi vlada mir, tišina, ki jo zmoti žvižg kamna ali bobnenje plazov.«

Prvi obiskovalci Jalavca so bili trentarski lovci. Miha Črnut, gonjač iz Loga v Trenti, je pri gonji gamsov odkril dostop iz Koritnice. lz te doline je Črnut 2. avgusta 1875 pripeljal čez jz. steno na vrh prvega turista ing. Karla Wurmbra iz Beljaka, ki ga je spremljal gorski vodnik Andrej Strgulc. Črnut je po tej poti pripeljal leta 1877 tudi mladega Kugyja z vodnikom Kendo, pozneje pa še druge turiste. lz Planice sta prva dosegla njegov vrh skozi ozebnik dr. Kugy in gorski vodnik Andrej Komac — Mota septembra 1884.

V stenah Jalovca so plezali mnogi znani alpinisti; Pavla Jesihova, Joža Čop in Miha Potočnik so leta 1927 preplezali severno steno. Tudi zdaj so stene Jalavca priljubljeni cilji mnogih alpinistov.

Z Jalovca je prelep razgled na vse strani, zlasti na skalne strmine bližnjih vrhov Mangrta, Poliškega Špika, Viša, Ponc, Šit, Travnika, Velikega Ozebnika, Pelcev in Bavškega Grintavca ter na doline Planice, Trente in Koritnice v bližini. Z Jalovca vidimo tudi vse pomembne vrhove Vzhodnih Julijskih Alp s Triglavom v sredini, Kaninsko pogorje na j., Karnijske in Ziljske Alpe na sz. ter Dobrač na s. Ob dobri vidljivosti pa seže pogled do Dolomitov ter Visokih in Nizkih Tur.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu Jalovca. PD Jesenice.