Izlet: Reka Koča na Hleviški planini

V bližini ribogojnice prečkamo Kanomljico; po strmi grapi tam priteče tudi Beli potok. Za ribogojnico se asfaltirana cesta konča in kmalu pridemo do velike obnovljene Ovčjakove domačije, Srednja Kanomlja 35. Cesta se začne zložno vzpenjati po pobočju na j. strani doline, vzporedno s cesto po dolini. Kmalu za domačijo priteče izpod Vojskarske planote potok Klavžarica. Na razpotju na ostrem ovinku nekaj korakov naprej nadaljujemo po desni, položnejši cesti.

Nad Ivanišem je razpotje in kažipot na njem nas usmeri naravnost proti Partizanski tiskarni in na Vojsko. Pridemo v lep mešani gozd, po 10 min. od Ivaniša pa smo pri Repitovi domačiji nekaj korakov pod cesto. Čudovit razgled nas prisili k postanku. Na drugi strani doline se vleče dolg hrbet od Jelenka (1107 m) na v. strani, prek Idrijskih Krnic do Vrhovca (1079 m) v bližini Oblakovega Vrha na z. strani, na pobočju pa je veliko domačij in majhnih zaselkov; ta razgled se nam bo še ponovil. Približno 10 min. naprej od Repita smo pri domačiji Omevnik, potem pa pridemo v gozd. Strmina postane hujša. Cesta se oddalji od doline in obrne proti Vojskarski planoti. Po približno 20 min. od Omevnika zavijemo na ostrem ovinku s ceste levo in gremo po stezi, ki se razširi v star kolovoz, po bukovem gozdu navzgor. Kmalu smo na travnatem pobočju tik pod Skokovo domačijo, do katere sta le še dve minuti. S ceste je 15 min.

Na veliki Skokovi domačiji, p. d. V Humu, Gorenja Kanomlja 49, je pritrjena spominska plošča. Na njej preberemo, da je v tej hiši od 16. septembra 1944 do 1. maja 1945 delovala relejna kurirska postaja P 8. Pod podatki je pomenljiv verz Alenke Božič, ki ga je za ploščo izbral Franc Rejec - Kuhar:
»Od tod je v vihri vojnih let
beseda naša šla v svet.«

Kurirska postaja P-8 je bila ustanovljena za povezavo Partizanske tiskarne Slovenija s kurirskim omrežjem Primorske prek osrednje kurirske postaje P-7 v Gorenji Trebuši in kurirske postaje P-5 v bližini Predmeje. Vsako jutro okoli 5. ure so kurirji prinašali iz tiskarne na postajo tri polne nahrbtnike Partizanskega dnevnika, potem pa so trije kurirji odnesli časopis na javko v Mrzli Rupi, kjer so ga prevzeli kurirji iz P-7 in P-5. Postaja P-7 je skrbela za nadaljnji prenos na Gorenjsko, Tolminsko in v Benečijo, P-5 pa je prevzela svežnje za Vipavsko dolino, Kras, Istro, Notranjsko, Gorico in Trst. Po teh zvezah so zvečer prinašali tudi rokopise in drugo pošto za tiskarno. Pozimi so kurirji prihajali v tiskarno po potoku, da v snegu ne bi puščali sledi. Prvi komandir P-8 je bil Ciril Lampe, marca 1945 pa ga je nasledil Franc Rejec – Kuhar. Zelo zahtevne naloge je opravljalo šest kurirjev.

Od domačije V Humu nadaljujemo TV proti s. pobočju Vojskarske planote. Na razpotju nas kažipot usmeri po desni cesti proti Tiskarni Slovenija, leva pelje na Vojsko. Naša pot se zložno spusti do potoka Studenec, kjer se cesta konča. Onkraj potoka nam kažipot »Tiskarna Slovenija 250 m« pokaže po gozdnatem pobočju navzgor. Po 10 min. smo pri uti, v kateri je še zdaj ohranjena hidroelektrarna z močjo dva kilovata, ki je dajala tiskarni elektriko. Voda za pogon turbine je speljana po ceveh iz bližnjega potoka. Elektrarna še vedno daje elektriko za razsvetljavo tiskarne in pogon strojev; oskrbnik jo daljinsko vključi iz tiskarne. Še par korakov navzgor in že smo pri poslopjih tiskarne. Od domačije V Humu je 45 min.

Pri tiskarni zavijemo po lepo urejeni poti naravnost navzgor po s. strmem gozdnatem pobočju Vojskarske planote. Težavnejše dele premagujemo po stopnicah. Po 5 min. smo že pod skalovjem; pot se v zavojih dviga med skalami. Če se ozremo nazaj, vidimo skozi drevje domačijo V Humu. Ob poti lahko počivamo na klopcah, prva je že 10 min. nad tiskarno, druga spet po 10 minutah. Za tretjo klopjo smo že v bližini roba planote in kmalu ga tudi dosežemo. Od tiskarne je 30 min.

Pri transformatorju zapustimo cesto, ki naredi velik ovinek, in zavijemo levo po poti v gozd. To je nekdanja cesta, ki se zložno vzpenja na rob, od tam pa se po bukovem gozdu spusti na plano s počitniško hišico na desni. Pod njo pridemo spet na cesto in po njej na cestno križišče na Pustoti (924 m). Od cerkve na Vojskem je 45 min. Z leve pripelje cesta iz Idrije, naravnost gre na Mrzlo Rupo, TV pa zavije po cesti na desno.

Na Pustoti stoji spomenik padlim kurirjem kurirske postaje P-6, ki je imela sedež na območju Mrzle Rupe. Spomenik simbolično prikazuje kurirske zveze na tem območju, na bronasti plošči pa razberemo, da je bila P-6 ustanovljena 31. decembra 1942 in da je delovala do 9. septembra 1943. Vse do osvoboditve je bila potem na tem kraju javka med postajami P-5, P-7 in P-8. Na plošči je ohranjen spomin na kurirje Ivana Kokošarja, Miroslava Šuligoja in Oskarja Žižmonda, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. Prvi komandir postaje je bil Viktor Carl - Jurko iz Gorenje Trebuše, zveze s P-5 na Brinovem griču in P-7 pri Gorenji Trebuši pa je vzdrževalo šest kurirjev.

S Pustote nadaljujemo pot po ravni cesti proti 15 min oddaljenemu zaselku Mrzla Rupa. Z Vojskega do Mrzle Rupe je 1 h.

S cestnega razpotja pri kapelici gremo po cesti, ki pelje na Hudo Polje in na Lokve.

Z vrha Hleviške planine se steza spusti po strmem z. grebenu s senožetmi na prisojni strani in gozdnatim pobočjem na s. proti dolini Nikove. Po nekaj minutah pridemo v malo sedlo.

Od Koče na Hleviški planini napravimo nekaj korakov po ravni stezi proti bližnjemu vznožju vrha Hleviške planine, potem pa se steza precej strmo vzpne po s. pobočju vrha, poraslem z bukovim gozdom. Po 10 min pridemo na travnato sleme; levo od poti je neizrazit vrh. Do vrha smo hodili 15 minut.