Izlet: Črni vrh Škofja Loka (Mestni trg)

Koča stoji na Leskovški planini na zahodni strani blegoškega vrha. Na Blegošu dolgo ni bilo planinske postojanke, čeprav je bila potrebna. Zato je PD Škofja Loka začelo leta 1976 na temeljih pogorele pastirske staje graditi planinsko kočo, ki jo je slovesno odprlo 18. septembra 1977 ob svoji 70-letnici. Koča je sčasoma postala premajhna, zato so jo povečali; zgradili so prizidek in preuredili notranjost. Povečano kočo so odprli 27. junija 1982 ob 75-letnici PD Škofja Loka. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V dveh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; v 4 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 35 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, mobitel. Koča je od 4. oktobra 2003 dalje priključena na električno omrežje. Sedaj kočo temeljito obnavljajo.

BLEGOŠ, 1562 m, je najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. Na j. strani kopastega vrha so planinski pašniki, na s. pa skoraj do vrha sega po večini bukov gozd. Na pašnikih najdemo pomembno alpsko floro, kot so clusijev svišč, črna murka, čašasti sviščevec, pogačica in še številne druge. Z vrha se odpira prelep razgled na vse strani. Proti v. se v bližini zvrstijo Koprivnik, Mladi vrh in Lubnik, naprej pa Polhograjsko hribovje s Toščem ter Posavsko hribovje s Kumom. Na j. strani vidimo del Poljanske doline, nad njo hribe nad Žirmi in Idrijo, na obzorju Snežnik, Javornike in Trnovski gozd. Na z. je v bližini Porezen, potem pa Spodnje Bohinjske gore. Sz. se nad Selško dolino dviga Ratitovec, za njim pa vidimo Julijce s Triglavom. Na s. se nad gorenjsko ravnino dvigajo Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, v bližini pa sta Dražgoška gora in Jelovica. Na Blegošu še stojijo betonske utrdbe Kraljevine Jugoslavije, ki naj bi varovale dostope iz takratne Italije v Selško in Poljansko dolino. Na vrhu je skrinjica z žigom in vpisno knjigo, panoramska tabla pa nam pomaga pri razgledu.

Območje Blegoša je bilo zelo pomembno med NOB. V gozdovih in vaseh so taborile partizanske enote. V zimi 1941/42 je Cankarjev bataljon na tem območju bojeval več bitk z Nemci. V začetku avgusta 1942 so nemški policisti obkolili Blegoš in napadli partizanske enote; padlo je 11 borcev Poljanske čete, Loška četa in 3. četa Pohorskega odreda 2. grupe odredov pa sta se prebili iz obroča. Sredi julija 1943 je prišla na območje Blegoša 7. udarna brigada Franceta Prešerna ter to in naslednje leto na tem območju in po Gorenjskem bojevala številne bitke z nemškimi enotami. Čez Blegoš je tekla oskrbovalna pot med Gorenjsko in Primorsko.

Prek Blegoša je potekalo več kurirskih poti, tako med kurirskima postajama G-1 v Podlonku nad Selško dolino in G-3 v Martinj Vrhu, G-1 in G-11 v Davči, G-3 in G 11 itd. Delovala je tudi partizanska telefonska povezava, saj se je Vojkova brigada poleti 1944 z Blegoša priključila na več kilometrov oddaljeno telefonsko postajo v Slugovi dolini.

ČRNI KAL, 1103 m, je preval, čez katerega je že v preteklosti vodila pot iz Poljanske v Selško dolino. Pisatelj Ivan Tavčar ga omenja v Cvetju v jeseni in Visoški kroniki. Na jz. strani prevala se dviga strmo pobočje Blegoša, na sv. strani pa prav tako strmo pobočje Koprivnika. Na preval pripelje več cest: iz Škofje Loke (Podpulferca) nekdanja vojaška, zdaj Blegoška cesta (23 km), s Hotavelj skozi Sušo (17 km), iz Javorij skozi Gorenjo Žetino (12 km) in z Zalega Loga (Davški most) skozi Potok (10 km). S prevala vodita do najbližjih izhodišč za vzpon na vrh Blegoša dve gozdni cesti: zahodna po s. pobočju Blegoša na Murove (3 km), od koder je do Koče na Blegošu 15 min., do vrha pa še 30 min., in južna po v. pobočju na Prvo ravan, od koder je na vrh 30 min. Na Črnem kalu se nam pridruži LPP in skupaj gremo do Koče na Blegošu. Tik pod križiščem je lovska koča, ki je odprta le občasno.

Ob robu križišča je spominska plošča v spomin na bivanje 2. grupe partizanskih odredov na tem območju, preden je julija 1942 odšla na Štajersko.

LUBNIK, 1025 m, je med najvišjimi vrhovi Škofjeloškega pogorja; dviga se nad Škofjo Loko in Sorškim poljem. Škofjeloško pogorje, pisatelj Ivan Tavčar mu je dal ime Loško pogorje, ponekod ga imenujejo tudi Škofjeloško hribovje, se razteza med Poljansko in Selško dolino; na s. se spušča na Sorško polje, na z. pa meji na Cerkljansko hribovje. Nemški cesar Oton II. je leta 973 podelil takratno Loko z vsem zaledjem v fevd freisinškim škofom, ki so za svoje upravno središče zgradili mesto v rogovili Poljanske in Selške Sore; dobilo je ime Skofja Loka. Gospostvo freisinških škofov je trajalo 830 let — do leta 1803; ves ta čas so gospodarili tudi nad Škofjeloškim pogorjem.
Lubnik je naveden že v darilni listini iz leta 973 kot »mons Lubnic«. Domnevajo, da je dobil ime po kopastem, lobanji podobnem vrhu (Lobnik-Lubnik). Vrh Lubnika je zgrajen iz sivega apnenca, ki ponekod vsebuje precej zdrobljenih školjčnih lupin in polžjih hišic, ponekod pa lahko v apnencu opazimo različne preseke okamenelih školjk in polžev. Nižje predele Lubnika sestavljajo glineni skrilavci, sljudni kremenovi pešče¬njaki in konglomerati. Na Lubniku je več jam in brezen. Najbolj znani jami sta Kevderc in Lubniška jama, blizu poti Skofja Loka—Gabrovo—Lubnik, pol ure hoda pod vrhom. Glavni rov Kevderca je dolg 232 m, stranski prostori pa še 171 m; globoka je 36 m. Kevderc je geološko zanimiv po ostankih prodnikov, ki dokazujejo, da je bila jama nekoč ponor vodnega toka, odkoder je voda skozi podzemeljski apnenčev masiv odtekala na s. in v. stran Lubnika. Zdaj je Kevderc suha jama. V bližini Kevderca je 40 m dolga in 4 m globoka Lubniška jama, ki je bila nekoč povezana s Kevdercem, danes pa je prehod zatrpan. Obe jami sta znani najdišči jamskih hroščev, polžev, pajkovcev, metuljev in drugih žuželk. Sta tudi znani arheološki najdišči iz časa med mlajšo kameno in bronasto dobo.
Lubnik je v glavnem poraščen z bukovim, smrekovim in mešanim gozdom, le na prisojni strani, kjer ležita vasici Gabrovo in Breznica, je precej polj in travnikov, pa tudi nekaj samotnih kmetij. Rastlinstvo Lubnika pripada pretežno srednjeevropski flori, na skalnatem vrhu pa najdemo tudi nekaj visokogorskih rastlin, kot alpski repnjak in nekaj vrst kamnokrečev. Na sz. strani pod vrhom raste tudi lepi jeglič.

Dom stoji na vrhu gore Lubnik, ki se strmo dviga nad Škofjo Loko in spada v skupino Škofjeloškega pogorja. Prvo kočo je zgradila Škofjeloška podružnica SPD in jo slovesno odprla 26. junija 1932. Partizani so 1. maja 1943 kočo požgali, da se ne bi v njej utrdili Nemci. Po osvoboditvi so člani PD Škofja Loka pospravili ruševine in pripravili teren za novo, večjo stavbo. Leta 1949 so začeli graditi, delo pa so dokončali 29. novembra 1952. Dom so slovesno odprli 24. maja 1953. Pozneje so napeljali elektriko in telefon, izboljšali opremljenost ter v gospodarskem poslopju malo pod domom uredili zavetišče Lubnikar.Dom je odprt od 15. marca do konca novoletnih praznikov; v drugem času je ob sobotah in nedeljah odprto zavetišče Lubnikar, ki ga upravlja sekcija PD, imenovana Lubnikarji.V dveh gostinskih prostorih je 56 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 7 sobah je 21 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, elektrika, telefon.

Loški grad je nekdanji sedež loškega gospostva, zdaj pa je v njem Loški muzej, ki prikazuje Loko in loško ozemlje s prirodopisnega, zgodovinskega, narodopisnega, umetnostnega in gospodarskega vidika.

Muzej je ustanovilo Muzejsko društvo 1937. Zbirke izpolnjujejo ves grad. Prostrani vrt je namenjen muzeju na prostem, prikazane so originalne stavbe loške kmečke okolice.

Lep razgled je na stari del mesta in na nova obrobna naselja.

Škofja Loka je eno najbolj ohranjenih srednjeveških mest v Sloveniji. Leta 973 je podelil nemški cesar Loko s širšim zaledjem škofom iz bavarskega Freisinga. Tedanja Loka je bila sedanja Stara Loka. Skofje so za svoje upravno središče kmalu po daritvi začeli graditi mesto nad sovodnjem Poljanske in Selške Sore. Naselje se je naglo razvijalo, listina iz 1. 1274 ga že imenuje mesto. V 14. stoletju so ga obdali z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat. Znotraj obzidja sta se razvila Mestni trg in Lontrg ali Spodnji trg z več ozkimi ulicami. Nad mestom je gospodoval grad. L. 1511 je mesto poškodoval potres. Podjetni škof Filip ga je daj takoj obnoviti. Kakor kažejo letnice na nekaterih stavbah, je sedanje mesto še iz tistega časa ohranilo razpored in obliko hiš. Tudi po požarih, ki so mesto nekajkrat prizadeli, so meščani obnovili hiše v glavnem tako, kakor so bile prej. Gospostvo freisinških škofov je trajalo 830 let, do leta 1803, ko je Avstrija to ozemlje razglasila za državno last. Zelo razvita obrt je do prve svetovne vojne odganjala močnejšo industrijo. Po zadnji vojni pa je industrializacija hitro napredovala, hkrati z njo so se okoli starega dela mesta razvili novi mestni deli, staro jedro pa je kot zgodovinska znamenitost prišlo pod spomeniško varstvo. Med obema vojnama je bilo loško ozemlje upravno razdeljeno na več občin, v mestu je bil nekaj časa sedež okraja. Sedaj spada skoraj vse ozemlje nekdanjega gospostva pod upravno enoto Škofja Loka, ki jo sestavljajo občine Gorenja vas Poljane, Železniki, Žiri in Škofja Loka.

Homanova hiša na levi kaže z letnico 1529 in zdaj odkritimi freskami ter obnovljenim okrasjem svojo starost in nekdanjo veljavo. Nekatere hiše imajo preprosta gotska vrata in okna, druge baročna pročelja. Na Mestnem trgu št. 38 je vzidana renesančna plošča meščana Schwarza, ki je dal 1513 zgraditi tam kapelo. Na starem rotovžu (št. 35) je viden mestni grb. Restavracija Krona je staro gostišče. Marijino znamenje nasproti je dalo mesto postaviti 1751 v zahvalo za odvrnitev kuge in ognja. Nekdanji Dom Partizana (št. 17) ima ohranjeno staro pročelje, v notranjosti je dvorana za kino. Na j. koncu trga so 1972 odkrita Poljanska vrata, vidi se ohranjeno mestno obzidje, ob njem Graben, na stavbi občinske skupščine je plošča o rešitvi zapornikov 1941. Na Kopališki ulici na št. 8 je stara Firbarjeva hiša (nekdaj barvarska delavnica z leso za sušenje blaga).