Več o točki
LJUBLJANA, 298 m, 260.543 preb. Glavno mesto Republike
Slovenije leži na Ljubljanskem polju (s. del mesta) in Ljubljanskem barju (j.
del mesta), kjer se stikata alpski in dinarski svet. Ima odlično strateško in
prometno lego na naravnem prehodu Ljubljanska vrata, kjer si je reka Ljubljanica
utrla pot med Rožnikom (394 m) in Šišenskim hribom (429 m) na z. ter Grajskim
gričem (376 m) in Golovcem (450 m) na v. strani prehoda. Večina mestnega območja
spada v porečje Ljubljanice, v katero se v mestu zlivata potoka Gradaščica in
Mali graben. Da bi preprečili poplavljanje mesta so leta 1780 med Grajskim
gričem in Golovcem zgradili Gruberjev prekop, po katerem teče del Ljubljanice
mimo mestnega središča. Na s. teče reka Sava; nova mestna naselja so se že
približala reki.
Sledovi človekovega bivanja na območju Ljubljane segajo v staro kameno dobo;
na Barju so našli kamnito strgalo, ki ga je uporabljal neandertalski človek. Ob
koncu mlajše kamene dobe so na Ljubljanskem barju, takrat še jezeru, živeli
mostiščarji; iz tega obdobja so našli drevake, s katerimi so se prevažali po
jezeru. Na Grajskem griču so odkrili ostanke utrjenega gradišča iz obdobja
kulture žarnih grobišč iz okoli 1200 pr. n. št., na dvorišču Slovenske akademije
znanosti in umetnosti pa žarna grobišča. V železni dobi je bila na območju
zdajšnjega Gornjega trga ilirska naselbina, vendar so jo ob svojem prihodu
zavzeli Rimljani. V letih 6 do 9 n. št. so Rimljani na prehodu med Šišenskim
hribom in Grajskim gričem postavili vojaško taborišče, to pa je po osvojitvi
ozemelj ob Donavi preraslo v civilno naselbino, imenovano Emona. V letih 14 do
15 so jo utrdili z obzidjem in obdali z jarkom. Skozi Emono je vodila pomembna
rimska cesta Aquilea–Emona–Celeia–Poetovio, od katere se je v Emoni odcepila
cesta prek Neviodunuma v Siscio (Sisak). Ostanke rimskega zidu vidimo na Mirju
in ob Vegovi ulici. O rimskem obdobju pričajo številne arheološke najdbe,
shranjene v Narodnem in Mestnem muzeju. V parku Zvezda na Kongresnem trgu stoji
pozlačena kopija kipa emonskega meščana »Emonec«; original je shranjen v
Narodnem muzeju. Leta 452 so Emono porušili Huni; meščani so preživeli in hiše
obnovili. Ob koncu 6. stol. so mesto zavzeli Slovani. Naselbino so postavili v
sosedstvu antične Emone, ki je propadla. Najstarejše slovansko grobišče sodi v
9. stol.
Ljubljana je bila v virih prvič omenjena leta 1144 z nemškim imenom Laibach,
leta 1146 pa s slovenskim Luwigana. Grad in naselje pod gradom ter ozemlje, ki
ga je videti z Grajskega griča j. od Save, je bilo tedaj last rodbine Spanheim.
Naselje je leta 1220 dobilo mestne pravice, v drugi polovici 13. stol. pa je
Ljubljana postala prestolnica Kranjske. Leta 1335 je prišla skupaj s Kranjsko
pod habsburško oblast, pod katero je ostala do konca 1. svet. vojne. Pomembna je
tudi letnica 1163, ko je bila prvič omenjena Šempetrska pražupnija, prvo
cerkveno središče na območju zdajšnjega mesta. Srednjeveška Ljubljana se je
začela širiti tudi na levi breg Ljubljanice; Novi trg je bil prvič omenjen leta
1307.
Mesto je imelo takrat tri jedra: ob vznožju Grajskega griča Stari trg, ki je
bil po večini rokodelski, in trgovski Mestni trg, na levem bregu pa Novi trg, na
katerem so prebivali plemiči. Trgovci so smeli trgovati po vsej Kranjski, od
leta 1389 tudi na Koroškem, Štajerskem in v Spodnji Avstriji. Mesto je obdajalo
obzidje, ki je leta 1593 vzdržalo tudi turško obleganje. V 18. stol. so obzidje
postopno odstranili. Leta 1484 so na Mestnem trgu zgradili mestno hišo – Rotovž.
Od leta 1504 je bil na čelu mesta župan, mestnega sodnika pa so volili meščani
sami. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena leta 1461. Turki so Ljubljano
napadli desetkrat, prvič leta 1415, zadnjič leta 1598. Med leti 1564 in 1601 je
v mestu kar petkrat morila kuga.
Za kulturni razvoj Ljubljane je pomembna doba reformacijskega gibanja.
Protestantizem se je v 16. stol. utrdil zlasti med plemstvom in premožnejšim
meščanstvom. V Ljubljani je med leti 1533 in 1566 s presledki deloval vodja
slovenskih protestantov Primož Trubar (1508–1586), ki je leta 1550 izdal prvi
knjigi v slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik. V obdobju protestantizma je
mesto dobilo latinsko stanovsko šolo, javno knjižnico, leta 1575 pa tudi
tiskarno. Deželni knez, nasprotnik protestantizma, je leta 1597 v mestu naselil
jezuite in ti so odprli jezuitsko gimnazijo. Začelo se je obdobje
protireformacije, ki jo je vodil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630).
Številni protestanti so zapustili mesto, druge so pokorili.
Za 17. in 18. stol. je značilen gospodarski, gradbeni, znanstveni in kulturni
razvoj mesta. Cvetela je trgovina, ustanavljali so večje delavnice, promet po
obnovljeni cesti Dunaj–Trst pa je bil vse gostejši. Število prebivalstva se je
počasi povečevalo. Leta 1794 je imela Ljubljana približno 9400 prebivalcev.
Med leti 1646 in 1660 je bila zgrajena baročna frančiškanska cerkev
Marijinega oznanjenja; veliki oltar je leta 1738 izdelal kipar Francesco Robba
(ok. 1698–1757). Stolnico sv. Nikolaja v baročnem slogu z dragocenimi
slikarijami in kipi znanih slikarjev in kiparjev so na mestu prejšnje gotske
sezidali v letih 1700–1708; oltar sv. Rešnjega telesa je delo F. Robbe iz leta
1745. Uršulinska cerkev Svete trojice na Kongresnem trgu, zgrajena v letih
1718–1726, je najlepša baročna cerkev v Ljubljani. V tem obdobju je bilo
zgrajenih še več lepih cerkva, med njimi baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki
stoji prav tam kot nekdanja pražupnijska cerkev. Tedaj je bilo zgrajenih tudi
več pomembnih posvetnih stavb, med njimi med letoma 1773–1782 baročna Gruberjeva
palača na Levstikovem trgu, leta 1677 Stiški dvorec na Starem trgu, leta 1720
Cekinov grad v Tivoliju in leta 1798 Zoisova palača na Bregu. Nadvse dragocen pa
je Vodnjak treh kranjskih rek pred Rotovžem, ki ga je med letoma 1743 in 1751
sklesal kipar Robba, to pa je tudi njegovo najbolj znano delo.
Pestrejše je postalo tudi kulturno življenje. V mestu so nastopale potujoče
gledališke skupine, v virih prvič omenjene okoli 1660. Leta 1736 so v Rotovžu
uredili gledališko dvorano, leta 1756 pa je bilo ustanovljeno stanovsko
gledališče. Leta 1689 je izšlo pomembno znanstveno delo Slava vojvodine Kranjske
Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Leta 1693 je bila ustanovljena Academia
Operosorum, prva znanstvena družba, v kateri so delovala združenja za glasbo,
pravo, medicino in likovno umetnost. Leta 1801 je začela delovati Academia
Philharmonicorum; po njeni zaslugi so zgradili poslopje filharmonije s koncertno
dvorano. V javnem življenju se je začel vse bolj uveljavljati slovenski jezik.
Tiskali so slovenske knjige dramatika Antona Tomaža Linharta (1756–1795) in
pesnika Valentina Vodnika (1758–1819). Mentor in mecen kulturnega in
znanstvenega ustvarjanja je bil baron Žiga Zois (1747–1819).
Velik preporod je Ljubljana doživela v 19. stoletju. Med francosko zasedbo
naših krajev (1809–1813) je postala glavno mesto Ilirskih provinc, ki so
obsegale ozemlje od Tirolske do Boke Kotorske. Leta 1810 so ustanovili prvo
visoko šolo s stolicami za bogoslovje, pravo, medicino in tehnične vede.
Francoska Ilirija je okrepila slovensko narodno zavest, slovenščina pa se je
uveljavila v upravi, šolstvu in kulturi. Na Ilirijo spominja spomenik na Trgu
francoske revolucije. Po odhodu Francozov so spet zavladali Avstrijci, vendar so
morali priznati večino pridobitev, doseženih za časa francoske oblasti, le
visoki šoli so leta 1848 dopustili samo bogoslovje. Ljubljana je leta 1816
postala sedež guvernerja za Kranjsko in Koroško, leta 1852 pa sedež deželne
vlade za Kranjsko. V 19. stol. se je mesto začelo gospodarsko hitreje razvijati.
Zgradili so prve večje tovarne, med njimi tobačno tovarno, pivovarno, dve
rafineriji sladkorja, predilnico, tovarno pletenin in druge. Leta 1849 je bila
odprta železniška proga Dunaj–Ljubljana, 1857 pa še do Trsta. Ko so odprli še
železniške proge na Gorenjsko leta 1870, do Kamnika leta 1891 in na Dolenjsko
leta 1893, je postala Ljubljana tudi pomembno prometno središče, železniške
zveze pa so odločilno vplivale na razvoj trgovine, podjetništva in drugih
dejavnosti. Leta 1890 je imela Ljubljana 36.678 prebivalcev. Mesto je aprila
1895 hudo prizadel potres, tako da je bilo za obnovo porušenih stavb potrebnih
več let. Po potresu je začelo med železniško progo in starim delom mesta
nastajati novo moderno mestno jedro.
V obdobju narodnega preporoda se je okrepila narodna zavest Slovencev. Takrat
že uveljavljeni pesnik France Prešeren (1800–1849) je spodbujal Slovence tudi s
svojimi pesmimi. Leta 1843 je začel prvič redno izhajati slovenski časopis
Novice, ki ga je urejal dr. Janez Bleiweis (1807–1848). Leta 1848 je bilo
ustanovljeno Slovensko društvo, leta 1861 Ljubljanska čitalnica, v tem
desetletju pa tudi Slovenska matica, Glasbena matica, Južni Sokol in Dramatično
društvo. Iz Maribora se je leta 1872 v prestolnico Kranjske preselil liberalni
Slovenski narod, leto pozneje pa je začel izhajati tudi katoliški Slovenec.
Ljubljana je postala središče slovenskega političnega in kulturnega življenja.
Za vsestranski razvoj Ljubljane sta zaslužna župana Ivan Hribar (1851–1941), ki
je vodil mesto od 1895 do 1910, in dr. Ivan Tavčar (1851–1923), ki je bil župan
od 1911 do 1921.
Po razpadu Avstro-Ogrske oktobra 1918 in ustanovitvi Kraljevine Srbov,
Hrvatov in Slovencev je postala Ljubljana sedež deželne vlade za Slovenijo; ta
je bila julija 1921 preimenovana v pokrajinsko upravo za Slovenijo. Od leta 1924
do 1929, ko je bila Slovenija razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, je
bil v Ljubljani sedež Ljubljanske oblasti. Leta 1929 so državo preimenovali v
Jugoslavijo in jo razdelili na banovine, Ljubljana pa je postala sedež Dravske
banovine. Med obema vojnama je dobila Ljubljana nekaj pomembnih ustanov, med
drugimi leta 1919 univerzo in 1938 Akademijo znanosti in umetnosti, zgrajena pa
je bila tudi univerzitetna knjižnica. Arhitekt Jože Plečnik je v tem obdobju
zasnoval številne projekte, ki so dali Ljubljani novo podobo; to so zlasti
Tromostovje, obrežje ob Ljubljanici in Gradaščici, Akademski kolegij, Narodna in
univerzitetna knjižnica, cerkev sv. Frančiška v Šiški, stadion, Žale itd. Tik
pred vojno je imela Ljubljana približno 85.000 prebivalcev, bila je predvsem
upravno, kulturno in trgovsko središče, industrije pa je bilo razmeroma malo.
11. aprila 1941 je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska. Del Slovenije,
ki so ga zasedli Italijani, so razglasili za Ljubljansko pokrajino, za upravno
središče pa določili Ljubljano. V mestu je bil sedež italijanskega visokega
komisarja in njemu podrejene policije ter XI. armadnega zbora. Ljubljana je
kmalu po fašistični okupaciji postala središče narodnoosvobodilnega gibanja za
vso Slovenijo. V Vidmarjevi vili na Večni poti je bila 27. aprila 1941 na pobudo
Komunistične partije Slovenije ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega
naroda (OF); že na konferenci 1. junija je sprejela sklep o oboroženem uporu,
22. junija pa je ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Prvi
komandant je postal Franc Leskošek - Luka, politični komisar pa Boris Kidrič. V
Ljubljani je bilo leta 1941 pet zasedanj vrhovnega plenuma OF; na tretjem, 16.
septembra, je bil izvoljen slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki je
postal vrhovni oblastni organ. Glavno poveljstvo je v Ljubljani delovalo do
sredine maja 1942, večina članov SNOO pa do septembra 1943.
Leta 1941 je v Ljubljani delovala ena najpopolnejših organizacij
narodnoosvobodilnega boja: terenski odbori OF, matični odbori OF v ustanovah in
tovarnah, kvartni, rajonski in okrožni odbor OF, borbene skupine, obveščevalna
služba in narodna zaščita. Organizacija OF je pridobivala borce za partizanske
čete in zbirala pomoč za partizanske enote zunaj Ljubljane. V Ljubljani je
delovalo šest ilegalnih tiskarn, v njih so tiskali Slovenskega poročevalca,
Mladino, Delo in Našo ženo. Že leta 1942 je bila ilegalno natisnjena zbirka
pesmi Mateja Bora Previharimo viharje, gotovo edinstven primer v okupirani
Evropi. Od novembra 1941 do aprila 1942 je oddajal ilegalni radio OF »Kričač«. V
ljubljanskih bolnišnicah so skrivaj zdravili ranjene partizane. Ljubljančani so
Osvobodilni fronti plačevali tudi davek; leta 1942 so vplačali 5,900.000 lir, to
pa je bilo več, kot so plačali davka okupatorski oblasti. Velik učinek so imele
množične demonstracije, ki jih je organizirala OF.
Zaradi velikih uspehov osvobodilnega gibanja je italijanski okupator ukrepal
brezobzirno. Uvedel je policijsko uro, jeseni 1941 ustanovil vojaško sodišče,
februarja 1942 pa je mesto obdal tudi z bodečo žico in utrdbami. Do kapitulacije
Italije je vojaško sodišče izvedlo 8737 procesov proti 13.186 ljudem; izreklo je
83 smrtnih kazni, veliko večino pa obsodilo na visoke zaporne kazni. Ustrelili
so tudi približno 150 talcev. Kljub terorju in žrtvam pa se je osvobodilno
gibanje v Ljubljani čedalje bolj širilo.
Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, so Ljubljano zasedli nemški
okupatorji. Ljubljansko pokrajino, Slovensko primorje, Istro, Furlanijo in del
Hrvaškega primorja so priključil nemški operacijski coni Jadransko primorje s
sedežem v Trstu, upravljal pa jo je nemški visoki komisar. Njemu je bila
podrejena pokrajinska uprava Ljubljanske pokrajine, ki jo je vodil Leon Rupnik.
Vodja pokrajinske uprave Rupnik je ustanovil tudi Slovensko domobranstvo,
oboroženo formacijo za boj proti komunizmu, partizanom ter njihovim zaveznikom,
sicer pa podrejeno nemškemu pokrajinskemu poveljstvu. Položaj
narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani se je zelo poslabšal, ker je nemški
okupator zelo poostril ukrepe, ki so jih uvedli že Italijani. Med nemško
okupacijo so zaprli približno 6000 ljudi ter jih izgnali v nemška
koncentracijska taborišča. Kljub ostrim ukrepom narodnoosvobodilnega gibanja
niso mogli uničiti. Leta 1944 je v Ljubljani delovalo sedem rajonskih odborov OF
in številni matični odbori OF v večjih ustanovah (železnica, PTT, bolnišnica,
sodišče, magistrat, pokrajinska uprava itd). Aktivisti OF so zbirali sredstva in
razdeljevali pomoč, skrbeli so za pomoč zapornikom ter otrokom ilegalcev in
partizanov, razširjali so radijska poročila in obvestila OF itd.
Po srditih bojih so Ljubljano 9. maja 1945 osvobodile enote 7. korpusa NOV in
29. hercegovske udarne divizije. Naslednjega dne je iz Ajdovščine prišla narodna
vlada Slovenije. Ljubljančani so partizane in vlado navdušeno sprejeli. Končano
je bilo štiriletno obdobje okupacije, med katerim so Slovenci pretrpeli veliko
gorja.
Ljubljana se je po osvoboditvi zelo razvila na vseh področjih. Od leta 1945
do 1991 se je število prebivalstva povečalo za trikrat, nastale so nove
stanovanjske soseske, mesto se je razširilo daleč prek svojih predvojnih meja.
Ljubljana je postala upravno, kulturno, gospodarsko in prometno središče
Slovenije.
Zelo se je razvilo šolstvo. V Ljubljani je zdaj 42 osnovnih, 28 srednjih in
več glasbenih šol, univerza s 13 fakultetami in visokimi šolami ter tri
umetnostne akademije. V mestu delujejo Slovensko narodno gledališče z dramo,
opero in baletom, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče,
Šentjakobsko gledališče, Lutkovno gledališče, Slovenska filharmonija, Simfonični
orkester RTV Slovenije, Narodna galerija, Mestna galerija, Jakopičeva galerija
in še več drugih galerij, Narodni muzej, Muzej novejše zgodovine, Prirodoslovni
muzej Slovenije in drugi muzeji. Številne kulturne prireditve, razstave in
posvetovanja dajejo mestu kulturni utrip, ki ga je čutiti tudi v širši okolici.
Osrednja kulturna ustanova je leta 1982 zgrajeni Cankarjev dom. Založniška
dejavnost DZS, Mladinske knjige, Cankarjeve založbe in številnih zasebnih založb
je pomembna za vso Slovenijo. V Ljubljani izhajajo številni dnevniki in še več
tednikov, pa tudi številni drugi časopisi in revije. Radio in Televizija
Slovenija oddajata več programov, v zadnjih letih pa je začelo oddajati tudi več
komercialnih radijskih in televizijskih postaj.
Velikega pomena za Ljubljano in Slovenijo je Klinični center z več kot 4000
posteljami in 7000 zaposlenimi (med njimi je približno 800 zdravnikov); v tej
osrednji slovenski zdravstveni ustanovi se zdravijo tudi bolniki iz drugih
držav.
Po vojni se je zelo razvila tudi industrija; nastajali so nove tovarne in
velika podjetja, zmogljivosti pa so povečale tudi številne predvojne tovarnice
in delavnice. Največja podjetja so bila Litostroj, Lek, Avtomontaža, Žito,
Saturnus, Rog, Elma, Pivovarna Union, Tobačna tovarna in še nekaj drugih.
Nekatera podjetja so v zadnjem času propadla, v njihovih prostorih pa so nastala
nova, tržnim razmeram prilagojena podjetja. Veliko delavcev je zaposlenih v
gradbeništvu, trgovini, gostinstvu, bankah, prometu in telekomunikacijah,
komunalnih organizacijah, zasebnih podjetjih in obrtništvu, pa tudi v državni
upravi.
Ljubljana je bila tudi središče političnega boja za samostojno državo
Slovenijo ter oboroženega boja enot Teritorialne obrambe in organov za notranje
zadeve Republike Slovenije z enotami JLA (od 26. junija do 6. julija 1991). Na
podlagi plebiscita 23. decembra 1990 je Skupščina Republike Slovenije 25. junija
1991 razglasila samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Ljubljana je postala
njena prestolnica. V mestu imajo sedež predsednik države, parlament, vlada in
ustanove državnega pomena ter diplomatska predstavništva tujih držav. Ljubljana
je od novega leta 1995 enotna mestna občina z vsemi službami in organizacijami,
ki so potrebne za življenje v sodobnem mestu.
V Ljubljani je od 1. januarja 1995 tudi sedež družbe Telekom Slovenije, enega
od dveh naslednikov nekdanjega Ptt-podjetja Slovenije, ki se je 31. decembra
1994 razdružilo v dve samostojni organizaciji: Pošto Slovenije in Telekom
Slovenije. Obe družbi sta prevzeli tudi obveznosti Ptt- podjetja do Domicilnega
odbora kurirjev in vezistov NOV Slovenije ter za vzdrževanje Poti kurirjev in
vezistov NOV Slovenije.
Ob obisku Ljubljane si je treba ogledati vsaj nekaj kulturnih in zgodovinskih
spomenikov, saj nas bodo ti po eni strani seznanili z bogato preteklostjo mesta,
po drugi pa spomnili tudi na dogodke v novejšem času.
Na NOB in obdobje okupacije spominjajo Spomenik revolucije na Trgu republike,
delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Edvarda Ravnikarja, Grobnica narodnih
herojev v parku pri poslopju Parlamenta RS z reliefnimi plastikami kiparja
Borisa Kalina in verzi pesnika Otona Župančiča, spomenik Ilegalec v Štefanovi
ulici, delo kiparja Frančiška Smerduja, spomenik pred Vidmarjevo hišo na Večni
poti 3, posvečen ustanovnemu sestanku OF, delo arhitekta Jožeta Plečnika,
Spomenik talcev v Gramozni jami ob Tomačevski cesti, delo kiparja Borisa Kalina
in arhitekta Vinka Glanza, ter še več drugih. Svojevrsten spomenik pa je Pot
spominov in prijateljstva, ki je speljana ob nekdanjem poteku bodeče žice okoli
Ljubljane; po tej poti vsako leto v začetku maja organizirajo spominske pohode.
V Muzeju novejše zgodovine na Celovški cesti 23, poleg dvorane Tivoli, je na
ogled stalna razstava narodnoosvobodilnega gibanja in boja na Slovenskem. Na
padle v vojni za Slovenijo leta 1991 pa spominja lep spomenik ob vznožju hribčka
v novem delu pokopališča Žale ob Tomačevski cesti, s katerega lahko raztresemo
pepel umrlih.
Poleg že omenjenih zgodovinskih in kulturnih spomenikov bomo obiskali tudi
druge. Odločimo se lahko za ogled Turistične magistrale, označene z rumenimi
opozorilnimi tablami. Po njej Turistično društvo vsak dan organizira strokovno
vodene oglede. Začenja se pri spomeniku Frana Miklošiča nasproti sodne palače v
Tavčarjevi ulici, vodi mimo spomenika dr. Franceta Prešerna na Prešernovem trgu,
dela kiparja Ivana Zajca, čez Tromostovje do Rotovža, pred katerim stoji Robbov
vodnjak treh kranjskih rek – Save, Ljubljanice in Krke – in nadaljuje do
slikovitega dvorišča z Narcisovim vodnjakom, ki je prav tako delo kiparja Robbe.
Na bližnjem Ciril-Metodovem trgu sta škofijski dvorec, ki so ga začeli graditi
leta 1512, in stolnica sv. Nikolaja. Na Vodnikovem trgu je spomenik prvega
slovenskega pesnika Valentina Vodnika, delo kiparja Alojzija Gangla.
Z Vodnikovega trga zavije magistrala po Študentovski ulici in po poti Za
ograjami na Grajski grič s srednjeveškim gradom. Na Grajskem griču naj bi že v
prazgodovini stala utrdba, Rimljani pa so na njem postavili obrambni stolp.
Pisni viri grad prvič omenjajo leta 1144, zdajšnji videz pa je dobil v 15. in
16. stol. V začetku 20. stol. ga je kupilo mesto Ljubljana in ga v zadnjih letih
temeljito obnovilo. Z grajskega stolpa je prelep razgled na vse strani. Na
razgledišču pred gradom stoji Batičev spomenik kmečkim uporom. Turistična
magistrala se po Ulici na grad in mimo cerkve sv. Florijana iz konca 17. stol.
spusti na Levstikov trg s cerkvijo sv. Jakoba iz začetka 17. stol. z bogato
baročno notranjostjo; glavni oltar je delo kiparja Robbe iz leta 1732. Nasproti
cerkve je mogočna Gruberjeva palača, v kateri je tudi lepa kapela s
Kremser-Schmidtovimi oljnimi slikami.
Prek Šentjakobskega mosta vodi magistrala do Zoisove piramide onkraj mostu,
potem pa po Bregu ob Ljubljanici. Tam je bilo v 14. stol. pristanišče, zdaj je
tam Zoisova palača z mogočnim kamnitim portalom. Mimo renesančnega vodnjaka iz
17. stol. pridemo na Novi trg s palačo Slovenske akademije znanosti in
umetnosti. Kot plemiška palača je bila sezidana v 17. stol., leta 1780 pa
prezidana v poznobaročnem slogu. Mimo Plečnikove Narodne in univerzitetne
knjižnice, zgrajene leta 1939, pridemo na Trg francoske revolucije z znamenitimi
Križankami. Ob križevniškem samostanu so v letih 1714–1715 zgradili cerkev
Marije Pomočnice. Leta 1957 so bile Križanke po Plečnikovi zamisli preurejene v
letno gledališče. Na trgu stoji 13 m visok Ilirski steber v spomin na
Napoleonovo Ilirijo, z ilirskim grbom na vrhu, Vodnikovimi in Župančičevimi
verzi, posvetilom neznanemu francoskemu vojaku in pozlačenima podobama Napoleona
in Ilirije; spomenik je delo arhitekta Plečnika. V bližini je tudi spomenik
pesnika Simona Gregorčiča, delo kiparja Zdenka Kalina.
Po Vegovi ulici, na kateri so na robu terase pred Glasbeno matico postavljeni
doprsni kipi slovenskih in slovanskih skladateljev, pridemo na Kongresni trg, ki
so ga uredili leta 1821 ob kongresu držav zmagovalk nad Napoleonom; park na trgu
so takrat poimenovali Zvezda. Pri podhodu pod Slovensko cesto stoji kip Emonca,
pred podhodom pa so ohranjena severna vrata rimske Emone. Na spodnjem koncu trga
stoji poslopje Filharmonije iz leta 1891; postavili so ga na kraju, na katerem
je prej stalo v požaru uničeno Stanovsko gledališče, zgrajeno v 18. stol. Na j.
strani stoji nekdanji Deželni dvorec, zgrajen leta 1902 v novorenesančnem slogu;
zdaj sta v njem rektorat Univerze in Pravna fakulteta. Na s. strani trga je
Kazina, klasicistična palača iz leta 1837. Na z. strani trga ob Slovenski ulici
stoji uršulinska cerkev Svete trojice z mogočnim marmornim glavnim oltarjem, ki
je delo kiparja Robbe.
Skozi podhod pod Slovensko cesto pelje Turistična magistrala na Trg
republike, na katerem stojijo veliko poslopje slovenskega parlamenta, zgrajeno
leta 1959, s simbolnimi skulpturami ob portalu, delo kiparjev Zdenka Kalina in
Karla Putriha, Spomenik revoluciji, Cankarjev dom, ki so ga gradili v letih
1978–1982, pred njim spomenik pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918), trgovska
hiša in poslovni stolpnici. Vsa poslopja so zgrajena po načrtih arhitekta
Edvarda Ravnikarja, razen parlamenta, za katerega je napravil načrte arhitekt
Vinko Glanz. Na začetku parka za parlamentom je Grobnica narodnih herojev, v
parku pa stoji spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja, delo kiparja Alojzija
Gangla. Na z. strani parka stoji velika neorenesančna stavba Narodnega muzeja iz
leta 1885. V bližini je poslopje Opere v neorenesančnem slogu, zgrajeno leto
1892 kot Deželno gledališče. Na Cankarjevi cesti je v nekdanjem Narodnem domu,
zgrajenem leta 1896, Narodna galerija, nekaj korakov naprej proti parku Tivoli
pa leta 1948 zgrajena Moderna galerija. Nasproti nje stoji spomenik Primoža
Trubarja, delo kiparja Franca Bernekarja.
V Ljubljani je še več spomenikov in pomembnih stavb, ki si jih velja
ogledati, če nam dopušča čas. Med temi so Tivolski grad na koncu Jakopičevega
drevoreda, vladna palača na Prešernovi cesti, zgrajena leta 1899 za urade
deželne vlade, poslopje glavne pošte iz leta 1896 v Čopovi ulici, obnovljeni
rimski zid na Mirju, Zmajski most iz 1901, tržnica ob Ljubljanici, delo
arhitekta Plečnika iz let 1940 do 1943, Plečnikov Čevljarski most iz 1932, prvi
nebotičnik v Ljubljani, zgrajen leta 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja
Šubica, itd. Ker v vodniku ni mogoče opisati vseh zgodovinskih in kulturnih
spomenikov niti vseh dogodkov iz bogatega življenja Ljubljane, priporočamo tudi
drugo literaturo o Ljubljani in obisk Turističnega informacijskega centra v
stavbi Kresije na vogalu Adamič-Lundrovega nabrežja in Stritarjeve ulice pri
Tromostovju.