Izlet: Ožbalt Semič

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.

Južno od Peska se dviga Rogla (1517 m), najvišji vrh v osrednjem delu Pohorja; na njem stoji 30 m visok kovinski razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Slovenske Konjice. S stolpa seže pogled do lvanščice, Medvednice, Gorjancev, Snežnika, Julijcev, Kamniških in Savinjskih Alp, Pece, Golice, Kozjaka in Slovenskih goric, ob čistem ozračju tudi do Visokih in Nizkih Tur, Štajerskih Alp in Panonske nižine. Malo naprej od stolpa je RTČ Rogla s hotelom Planja. S Peska do razglednega stolpa je 30, do hotela Planja pa 45 min. Če želimo ob SPP obiskati še Roglo, napravimo ovinek mimo razglednega stolpa in hotela Planja do sedla Komisija na s. strani Ostruščice, kjer se znova pridružimo SPP s Peska. Pot je označena, je pa uro daljša od direktne smeri.

ROGLA je eden od treh velikih turistično-rekreacijskih središč na Pohorju. Smu-čišča se razprostirajo na 100 ha. V centru so športna dvorana, teniška igrišča, igrišča za nogomet, rokomet, košarko in odbojko, pokrit bazen in različna orodja za izboljšanje kondicije. Prenočišča so v hotelu Planja, v depandansi Brinje in v bungalovih. Na Rogli je tudi trgovina in več manjših gostišč. Pred zgraditvijo hotela je na tem kraju stala Koča na Rogli, last PD Zreče, zdaj pa je delno vgrajena v gostinski del hotela Planja.

Območje Rogle je imelo pomembno vlogo med NOB, saj so čezenj vodile partizanske poti z j. na s. stran Pohorja. Po prihodu XIV. divizije na Štajersko se je v partizanske enote vključevalo vedno več borcev. Na Rogli je bil 27. junija 1944 ustanovljen 2. pohorski odred. Poleti 1944 je na Rogli delovala baza za sprejem pomoči, ki so jo odmetavala zahodna zavezniška letala. Na Skrivnem vrhu, z. od Rogle, je bila skrita partizanska tehnika »Sova«. Pod Javoričem, v bližini poti TV proti Ribniški koči, je leta 1944 delovala partizanska bolnišnica Tihi dol. Na Rogli je tudi več spomenikov padlim borcem NOV. Od razglednega stolpa proti hotelu je grob petih borcev 4. operativne cone s spomenikom, ob poti proti Ribniški koči grob s spomenikom šestim padlim borcem, na j. pobočju pod razglednim stolpom pa spomenik in grob dvanajstih padlih borcev. Vsi so padli na Rogli, to pa priča, da so se enote NOV tam večkrat spopadle z Nemci.

Na Roglo se lahko pripeljemo po regionalnih cestah iz Zreč (14 km), Oplotnice (22 km) in iz Lovrenca na Pohorju (15 km). Dostopi so po označenih planinskih poteh, in sicer iz Zreč skozi Resnik (3 h 30) ali skozi Gorenje (3 h), iz Mislinje čez Tolsti vrh (4 h) in iz Vitanja po Konjiški spominski poti (4 h) ali čez Ovčarjev vrh (3 h 30).

Mežnarija, ki je preurejena v planinsko postojanko je kulturni spomenik in ohranja nekdanji videz podeželske stavbne dediščine.

V notranjosti je kmečka soba s krušno pečjo, črno kuhinjo, klet s prešo na sleme in kamen.

VRH NAD LAŠKIM, 540 m, 137 preb. Prijazna gručasta vas, nekdaj imenovana Sv. Lenart, leži na slemenu med potokom Lahomnico na s. in rečico Gračnica na j. strani. Vrhu pripada tudi zaselek Gora pod gozdnatim slemenom na z. strani. Skozi vas pelje lokalna cesta Laško–Jurklošter. Na hribčku nad vasjo je župnijska cerkev sv. Lenarta, prvič omenjena leta 1443, zdajšnjo stavbo pa so postavili v letih 1720–1738. Poleg cerkve je podružnična šola osnovne šole Primoža Trubarja iz Laškega. Zasilno šolo so v tem kraju odprli leta 1863, redni pouk v njej pa se je začel leta 1871. S hribčka je lep razgled po Posavskem hribovju. Kraj se ponaša tudi s končno avtomatsko telefonsko centralo. Vrh sodi na območje pošte Laško. V vasi sta trgovina in gostilna. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa je zaposlenih v Laškem in Celju. Polja se lepo obdelana, precej je sadovnjakov, na vršnem slemenu pa so tudi gozdovi.
V svojem znamenitem pohodu na Štajersko – februarja 1944 – je šel prek Vrha proti Svetini in Štoram del XIV. divizije. Na žrtve fašističnega nasilja 1941–1945 spominja lep spomenik ob cesti tik pred vasjo.

JURKLOŠTER, 355 m, 71 preb. Razpotegnjeno naselje leži v ozki dolini rečice Gračnica med pobočji Voluša na s. in Šlosberka (727 m) na j. strani. Jurkloštru pripadata tudi gručasta zaselka Spodnji in Zgornji Voluš na jz. pobočju Voluša. Središče naselja je na Glažuti, ob sotočju Gračnice in potoka Lahomščica, ki priteče izpod Lisce. Tam je od leta 1802 do 1860 obratovala steklarna, ob njej je nastalo naselje Jurklošter. Ime kraja je sestavljenka imena prvega posestnika Jurja in besede klošter-samostan. Steklarno je nasledila papirnica, ki je obratovala do 1. svet. vojne. Na Glažuti je obrat Gozdnega gospodarstva Celje, tam so krajevni urad, pošta, bencinska črpalka, trgovina in gostilna. Podružnična šola osnovne šole Antona Aškerca iz Rimskih Toplic je pri nekdanjem samostanu. Pouk v šoli v tem kraju se je začel leta 1859. Prebivalci so zaposleni v gozdarstvu, nekaj pa se jih vozi na delo v Laško in Celje.

Skozi Jurklošter je vodila rimska cesta iz Celeie v Neviodunum v Posavju.

Posebna znamenitost Jurkloštra je nekdanji samostan in samostanska, zdaj župnijska cerkev. Kartuzijanski samostan je leta 1170 ustanovil krški škof Henrik. Samostansko cerkev so zidali do leta 1227. Kartuzijancem so bili zelo naklonjeni celjski grofje, zato so jim odstopili desetino, jih denarno podpirali, jim darovali nova posestva in jim potrjevali sodno imuniteto. V samostanski cerkvi je bila leta 1428 verjetno pokopana Veronika Deseniška. Leta 1471 so samostan izropali Turki. Po urbarju iz leta 1542 je imel samostan na svojih posestvih 450 podložnikov. Leta 1591 je cesar Ferdinand II. samostan odvzel kartuzijancem in ga dodelil jezuitom; ti so ga upravljali do leta 1773, ko je bil jezuitski red razpuščen. Samostan je postal državna last. Leta 1780 so ga porušili in k cerkvi prizidali graščino v poznobaročnem slogu. Ta je bila delno porušena med NOB, nepoškodovana pa sta ostala poznoromanska cerkev sv. Mavricija (od leta 1856 je župnijska cerkev) in obrambni stolp. Posebna zanimivost cerkve je kamnit gotski strešni stolpič iz 14. stol., na Slovenskem sicer nekaj posebnega.

Jurklošter je imel med NOB pomembno vlogo. Jeseni 1941 se je tam na svojem znamenitem brežiškem pohodu prebijal 1. štajerski bataljon, da bi z akcijami okupatorju preprečil preseljevanje Slovencev iz Posavja. Od jeseni 1942 je na širšem območju Jurkloštra deloval Kozjanski bataljon. Na bližnjem Volušu in v Lahovem Grabnu pod Lisco sta bili partizanski bolnišnici, ki nista bili nikdar izdani. Skozi Jurklošter in po dolini Gračnice se je 12. in 13. februarja 1944 po globokem snegu prebijal del XIV. divizije na svojem zgodovinskem pohodu na Štajersko. Poleti 1944 je Kozjanski odred zavzel in uničil orožniško postajo v Jurkloštru. Ko je bilo jeseni 1944 to območje osvobojeno, sta bila v Jurkloštru poveljstvo Kozjanskega odreda in poveljstvo območja. Decembra 1944 je nemška vojska zasedla Jurklošter, požgala hiše in izgnala prebivalce.

V Jurkloštru so 18. junija 1989 v spomin na partizansko saniteto in kmete, ki so veliko prispevali k zmagi nad okupatorjem, odkrili spomenik. Na njem piše: 

»Iz krhkosti mesečine in sanj,
vonja lipe in kruha,
je treba ljubiti svet in ljudi.
V spomin partizanski saniteti in kmetom
na Kozjanskem.«

V bližini Jurkloštra je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-25. Kurirji so najprej taborili pod šotori v gozdu, zadnjo zimo pa v podzemnem bunkerju, ki ga Nemci niso nikoli odkrili. Sprva so bili na postaji le štirje kurirji, potem pa se je njihovo število povečalo. Prvi komandir postaje je bil Milutin, ki je padel spomladi 1944, kurir Jože Ban - Jernej pa je padel 2. maja 1945. Postaja je vzdrževala zveze s S-24 na območju Zabukovice, S-27 na Bohorju, S-5 na območju Radeč pri Zidanem Mostu in S-6 pri Miklavžu nad Rimskimi Toplicami. Zelo tvegana in dolga je bila pot do postaje S-24, saj je prečkala zastražene ceste, reko Savinjo in železniško progo Zidani Most–Celje.

Prvo kočo na Lisci je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj in pionir planinstva na tem območju; otvoritev je bila 21. avgusta 1902. V zahvalo graditelju so jo poimenovali Jurkova koča. Bila je majhna in po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za naraščajoči obisk Lisce. Zato je Posavska podružnica SPD zgradila zraven Jurkove koče večji planinski dom in ga odprla 19. junija 1932. Jurkovo kočo in planinski dom so partizani požgali 28. junija 1944, da bi preprečili nemškim enotam bivanje v domu. PD Lisca Sevnica je leta 1948 Jurkovo kočo na novo zgradilo. Leta 1970 so namesto dotrajane koče začeli graditi novo, sodobnejšo Jurkovo kočo, ki so jo odprli 19. avgusta 1972 ob proslavljanju 70-letnice te koče.Koča je odprta po dogovoru ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine tudi med tednom. V koči praviloma ne strežejo, hrana in pijača je na voljo v sosednjem Tončkovem domu. Po dogovoru s PD Lisca pa je v koči možno prenočiti. V gostinskem prostoru je 20 sedežev; na skupnem ležišču je 27 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.

LISCA, 948 m, je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv. Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na z. , Gračnice na s. , Sevnične na v. in Save na j. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov. Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je tudi iglavcev, zlasti smrek. J. položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč, skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline, zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih, kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z. strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega) postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20 min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta 1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899 jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na Lisci prvo kočo.

Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je izredno lep razgled. Od s. proti v. vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko goro, lvanščico. Od v. proti j. seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga, Kleka in Snežnika. Od j. proti z. vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom. Od z. proti s. so v ozadju Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na Dolenjsko gričevje na j. strani doline.

BUČKA, 290 m, 114 preb. Razložena vas stoji na slemenu hriba Bučka na jv. Krškega gričevja. Gručasto jedro je na vrhu hriba, na katerem stoji poznorenesančna župnijska cerkev sv. Matije iz okoli leta 1600. Velja si ogledati njeno notranjost, saj je bogat umetnostni spomenik. V triladijski dvorani je baročna oprema. Veliki zlati oltar je iz druge polovice 17. stol., stranska oltarja z bogatimi rezbarijami rastlinske ornamentike pa iz okoli leta 1700. V kraj Bučka sodi tudi vinogradniški zaselek Sleme na sz. strani. Skozi vas pelje regionalna asfaltirana cesta Sevnica–Škocjan. Bučka sodi v dostavni okoliš pošte Škocjan. V vasi je zadružni dom s trgovino in točilnico. Šola je bila ustanovljena leta 1858, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1896. Kraj vasi stoji stara, s skodlami krita cerkev sv. Martina. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom in vinogradništvom. J. pobočja Bučke so zasajena s trto in sadnim drevjem.

Tik pod Bučko proti Škocjanu je bila med okupacijo nemško-italijanska meja. Bučka je bila na nemški strani. Novembra 1941 so Nemci preselili prebivalce v Nemčijo in tam naselili Kočevarje. Borci Mokronoške in Novomeške čete so 1. novembra 1941 napadli nemško obmejno postojanko, vendar so se po hudem boju umaknili, ker so Nemcem prišle na pomoč močne enote. Aprila 1943 sta 13. proletarska brigada in Cankarjeva brigada napadli nemško postojanko na Bučki ter uničili poštno poslopje in kaplanijo. Po kapitulaciji Italije so enote 7. korpusa NOV s svobodnega ozemlja na Dolenjskem napadale nemško zasedbeno območje proti Savi. V eni od akcij je Železničarska brigada oktobra 1943 za nekaj dni zavzela Bučko. Na zadružnem domu je spominska plošča 13 padlim borcem NOV nekdanje občine Bučka. Ob cesti pri šoli pa stoji spomenik, na katerem piše:

»Pri prvi partizanski borbi proti fašističnim osvajalcem na Dolenjskem je padel 1. 11. 1941 Sašek Jožko iz Ljubljane.«

ŠKOCJAN, 172 m, 233 preb. Središčno gručasto naselje leži v dolini reke Radulja v j. delu Krškega gričevja. Tam je pomembno cestno križišče regionalnih cest proti Sevnici, Mokronogu ter do avtomobilske ceste Ljubljana–Zagreb. Območje Škocjana je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi. Zahodno od naselja so odkrili gomile in gradišča iz tega obdobja ter rimske grobove. V fevdalni dobi je bilo območje Škocjana v posesti freisinških škofov. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1291, ko je štelo osem kmetij. Tudi pozneje se je počasi razvijalo: leta 1660 je imelo le 10 hiš in 64 prebivalcev, leta 1820 pa 30 hiš in 169 prebivalcev. Hitreje je napredovalo v drugi polovici 19. stol., ko je postalo središče širšega okoliša. Zelo razgibano je bilo društveno življenje. Leta 1897 so ustanovili hranilnico in posojilnico, leta 1900 gasilsko in leta 1903 izobraževalno društvo. Nedeljska šola je bila odprta leta 1821, redna pa 1852. Škocjan ima tudi zelo staro cerkveno zgodovino. Cerkev sv. Kancijana je bila že leta 1320 omenjena kot župnijska. Zdajšnjo obliko je dobila leta 1778; od srednjeveške cerkve je ostal le del s. stene. Na oboku so slike slikarja Mateja Sternena. V cerkvi je spominska plošča, posvečena misijonarju v Sudanu in potopiscu Ignaciju Knobleharju (1819–1858), rojenemu v Škocjanu. Tam je bil doma tudi jezikoslovec in pisec šolskih knjig Franc Metelko (1789–1860).

Škocjan je od začetka leta 1995 spet samostojna občina, kot je bil do leta 1955. Občina ima 3010 prebivalcev, ki živijo v 38 naseljih. V Škocjanu so osnovna šola, pošta, krajevni urad upravne enote Novo mesto, poslovalnica Dolenjske banke, zdravstvena postaja, lekarna, več trgovin in gostiln ter obrtnih delavnic. V gostilni Marinčič Janeza Leskovarja, Škocjan 37, telefon: 07/307 61 15, so tudi prenočišča.

Na širšem območju Škocjana se je najprej bojeval Dolenjski bataljon, pozneje pa 2. bataljon Dolenjskega odreda, ki je 23. maja 1942 iz Škocjana za nekaj časa pregnal Italijane. Septembra 1942 so Italijani v veliki ofenzivi napadli partizanske enote, tako da so se pred veliko močnejšimi enotami umaknile drugam. Po ofenzivi so se maščevali nad zavednimi Slovenci ter jih precej usmrtili ali poslali v internacijo. Jeseni 1943 je tam divjala velika nemška ofenziva, s katero so hoteli Nemci po kapitulaciji Italije širše slovensko ozemlje »očistiti« partizanskih enot. Kljub velikanski premoči jim to ni uspelo. V bližini osnovne šole je spomenik padlim borcem NOV.

VINJI VRH, 320 m, 161 preb. Razloženo naselje leži na j. pobočju in na slemenu hriba Vinji vrh, ki se dviga na s. strani nad dolino reke Krke. Vinogradi pokrivajo skoraj ves Vinji vrh, le na s. in sz. pobočju so listnati gozdovi. Med vinogradi so domačije in zidanice ter počitniške hišice, ki so zelo spremenile nekdanjo kmečko podobo kraja. K naselju Vinji Vrh sodi tudi zaselek Straža na v. strani hriba. Na najvišji točki slemena (392 m) je cerkev sv. Jožefa. Na tem kraju sta nekdaj stali dve cerkvi, vendar sta leta 1815 pogoreli, ker je vanju udarila strela. Obnovili so le eno. Na Malem Vinjem vrhu (369 m) na v. strani slemena se beli daleč vidna cerkev sv. Janeza Krstnika, obnovljena leta 1996.

Na Vinjem vrhu so odkrili pomembna zgodovinska najdišča. Okoli cerkve sv. Jožefa je halštatsko utrjeno gradišče, gomile iz te dobe pa so našli v gozdovih na z. pobočju Vinjega vrha. Znane so tudi izkopanine iz rimskih časov in zgodnjega srednjega veka; hrani jih Narodni muzej v Ljubljani. Vinji Vrh je bil prvič omenjen leta 1074, ko je freisinški škof prepustil oglejskim patriarhom deset kmetij.

Od cerkve sv. Janeza je razgled boljši kot od cerkve sv. Jožefa. Čudovit razgled se ponuja proti s. na dolino Radulje ter na Krško gričevje in Posavsko hribovje do Bohorja, Lisce in Kuma, proti v. na Krško polje in Brežiško kotlino, proti jv. in j. na dolino Krke in Gorjance ter proti z. do Roga. Na robu gričevja nad Krko je naselje Bela Cerkev, tik pod Gorjanci pa opazimo Šentjernej.

ŠMARJEŠKE TOPLICE, 169 m, 492 preb. Novo naselje je nastalo v dolini potoka Toplica ob Zdravilišču Šmarješke Toplice; tam je bil prej manjši zaselek Šmarješke Toplice, ki je bil del naselja Družinska vas. Staro naselje leži na jv. obronkih Raduljskega hribovja nad izvirom Toplice; sestavljata ga dva gručasta zaselka Gornje Toplice in Dolnje Toplice. V Gornjih Toplicah je cerkev sv. Štefana. Tam nas bo pot vodila proti Trški gori. V novem naselju so v bližini zdravilišča pošta, trgovina in gostilna. Prenočiti je mogoče v hotelu in pri zasebnikih.

Začetek Šmarjeških Toplic sega v leto 1790, ko je neki Špehek ogradil spodnji izvir z vejami in ob njem postavil leseno kolibo. V 2. polovici 19. stol. so grofje Margheri z bližnjega Starega gradu ogradili spodnji in zgornji izvir, pozneje pa so zgradili še preprosto leseno kopališče. Toplice je potem kupil častnik Zajec in sezidal dve kopališči. Od Zajca jih je kupila družina dr. Viktorja Gregoriča iz Novega mesta in uredila dva bazena, kabine in tujske sobe. Zdravilišče se je po 2. svet. vojni zelo razvilo, zlasti v zadnjih letih, odkar ga upravlja družba Krka Zdravilišča Novo mesto. Zdravilišče Šmarješke Toplice sodi med najpomembnejša slovenska zdravilišča. S termalno vodo s temperaturo 32°C, ki vsebuje predvsem kalcij, magnezij in ogljikov dioksid, zdravijo bolezni srca in ožilja, revmatska obolenja, psihosomatske bolezni in poškodbe lokomotornega sistema. Zdravilišče sestavljajo trije med seboj povezani hoteli: hotela kategorije B Toplice in Krka ter hotel Šmarjeta kategorije A. Zmogljivosti hotelov so 300 ležišč, 530 sedežev v dveh restavracijah, klubski saloni za seminarje in prireditve, savna, fitnes in drugo. V hotelu sta dva notranja bazena s termalno vodo, gostom in izletnikom so namenjeni trije zunanji bazeni, med njimi je tudi znameniti leseni bazen nad termalnim vrelcem, ter športni center. Prelepi so sprehodi na bližnje hribčke, ki obkrožajo dolino.

TRŠKA GORA, 350 m, 124 preb. Razloženo naselje stoji na prisojnem pobočju Trške gore (428 m) v j. delu Raduljskega hribovja. Hiše, zidanice in počitniške hišice so raztresene med vinogradi. Jedro naselja je na vrhu gore pri romarski cerkvi Marijinega rojstva, zgrajeni leta 1620. Postaviti jo je dal stiški opat Jakob Reinprecht. Vinogradi so bili nekdaj v lasti stiškega samostana; leta 1135 mu jih je podaril oglejski patriarh. Pri cerkvi rastejo štiri več sto let stare lipe; najdebelejša obsega kar 830 cm. Nedaleč od cerkve je gostilna Krkin hram, last družbe Krka Zdravilišča Novo mesto. Ob vznožju Trške gore stojijo poslopja Srednje kmetijske šole Grm. Trška Gora sodi v dostavni okoliš pošte Otočec.

Na Trški gori so partizani 19. marca 1942 organizirali veliko zborovanje, na katerem so množici izletnikov predstavili svoj program. Na ta dogodek spominja pomnik pri cerkvi.

Od cerkve je prelep razgled. Na v. strani leži Krško polje, po katerem se vije reka Krka, nad njim se dvigajo Gorjanci s Trdinovim vrhom, ki ga prepoznamo po visokem radiotelevizijskem in telekomunikacijskem stolpu, v tej smeri pa ob vznožju Gorjancev opazimo Šentjernej. Na j. strani Trške gore leži Novomeška kotlina, lepo vidimo Novo mesto, za kotlino pa se dvigata Kočevski rog in Straška gora.

Na Trško goro lahko pridemo tudi po markirani poti iz Novega mesta (1 h 30).

PRELAZ VAHTA, 615 m, imenovan tudi »Na Straži«, je dobil ime po vojaških stražarjih, ki so varovali takratne avstro-ogrske dežele pred turškimi vpadi. Ta prelaz je bil že od nekdaj zelo pomemben prehod na cesti, po kateri je med Karlovcem in Ljubljano potekal trgovski in poštni promet. Zdaj pelje čez prelaz magistralna cesta Ljubljana–Novo mesto–Metlika–Karlovac.