Izlet: Tolmin Dom dr. Klementa Juga v Lepeni

Krn (2244 m) je najvišji vrh Krnskega pogorja, ki se razteza med dolinami Soče, Lepenjice in Tolminke; je skrajna jz. skupina Vzhodnih Julijskih Alp. Krn je ogromnemu nosu podoben vrh, ki je zaradi svoje lege na robu visokogorja viden z večine vrhov Julijcev in tudi drugih gorstev. Najlepši pogled nanj je iz Soške doline pri Kobaridu, kamor pada v mogočnih stenah. Relativna višina med Soško dolino in vrhom je kar 2000 m, zato je s te strani videti zelo visok. Krn sestavljajo dachsteinski apnenci, okoliške planote pa mlajši rdečkasti apnenci in laporji. Na jz. pobočjih so obsežni planinski pašniki; na nadmorski višini 400 do 800 m se vlečejo čez pobočje za kmetovanje primerne planote in terase, kjer stojijo gorske vasice Drežnica, Drežniške Ravne, Magozd, Vrsno in Krn. Na Krnu raste značilna alpska flora, tod rastejo tudi redke zaščitene cvetice srebrna krvomočnica, rožnordeči dežen, julijski alpski mak in favratov svišč.

Krn ima bogato zgodovino iz 1. svetovne vojne, na katero spominjajo utrdbe, rovi, strelski jarki, razpadajoče vojaške zgradbe ter številni ostanki orožja in vojaške opreme, pa tudi mulatjere, ki so jih zgradili za oskrbovanje fronte. Krn in drugi vrhovi Krnskega pogorja so bili prizorišče najhujših bojev med avstro-ogrsko in italijansko vojsko. V Kobariškem muzeju so ti boji nazorno prikazani.

Krn spada med najbolj razgledne vrhove Julijskih Alp. Razgled seže do Karavank in Kamniških Alp na v., Snežnika, Nanosa in Slavnika na jv., Jadranskega morja na j., Furlanske nižine na jz., Dolomitov na z., Visokih Tur na sz., do vrhov Julijcev na s. Posebno lep je pogled na dolino Soče ter na bližnje vrhove Batognico, Rdeči rob na v.; na j. in z. do s. pa Sveto goro, Kolovrat, Matajur, (Kobariški) Stol, Kaninsko pogorje, Montaž, Viš, Mangrt, Bavški Grintovec, Jalovec, Mojstrovko, Prisojnik, Razor, Kanjavec in Triglav.

Krnsko jezero (1394 m) spada med pomembnejše naravne znamenitosti Triglavskega narodnega parka. Leži v kotanji med Šmohorjem na jv. in Lemežem na sz., ki jo je izoblikoval ledenik. Dolgo je 380, široko pa 150 m; na najglobljem mestu je globoko 17 m. Dno jezera pokrivajo neprepustne kredne in lapornate kamnine. V jezeru živijo ribice pisančki in zlatovčice, ki so jih vložili v jezero med obema svetovnima vojnama. Zaradi izredne lepote in privlačne okolice obišče jezero veliko planincev in turistov. Prvi obiski so zapisani že leta 1312, ko je prihajal semkaj na lov goriški škof Henrik III.

Dom stoji na vzpetini Glava med Dupeljskim jezerom in ovčarijo Duplje. Sestavlja ga pet med seboj funkcionalno povezanih objektov, postavljenih v smrekov gozdiček, da ne motijo okolja Triglavskega narodnega parka. Projekt je bil zasnovan na arhitekturi tolminskih in bovških pastirskih staj. V PD Nova Gorica se je zamisel o gradnji postojanke pri Krnskih jezerih porodila že leta 1951; leta 1970 so ustanovili pripravljalni, leta 1975 pa gradbeni odbor. Leta 1978 so zgradili tovorno žičnico iz Lepene do sedla med Veliko Babo in Debeljakom nad planino Duplje. Leta 1980 so začeli graditi štiri objekte in zimski bivak, ki so že leta 1983 sprejeli prve obiskovalce. Svečana otvoritev doma je bila 8. julija 1984 ob 35-letnici PD Nova Gorica. Leta 1986 so začeli graditi peti, spalni objekt, ki so ga v glavnem dokončali že naslednje leto; otvoritev tega objekta je bila 3. julija 1988. Od izvira na planini Polje so leta 1991 napeljali vodovod. Dom je odprt od začetka junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 75 sedežev, točilni pult; v 19 sobah je 77 postelj, na 19 skupnih ležiščih pa 93 ležišč; v zimskem bivaku je 20 ležišč in štedilnik; WC, umivalnice z mrzlo vodo v vsakem objektu; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda. Koča je od julija 2003 priključena na električno omrežje.

Dom stoji na planini V koncu v zatrepu doline Lepene, kjer se pot začne vzpenjati proti Krnskemu jezeru. PD Nova Gorica je v planinsko postojanko preuredilo nekdanje italijansko vojaško poslopje, nov dom pa so slovesno odprli 19. julija 1953. Poimenovali so ga po dr. Klementu Jugu (1898-1924), odličnem slovenskem alpinistu in piscu pomembnih del z alpinistično tematiko. Leta 1960 so v nekdanjem poslopju žičnice uredili še depandanso. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali; leta 1967 so napeljali elektriko; zadnjo obsežnejšo obnovo so opravili leta 1985. Leta 1991 so namestili centralno ogrevanje. Pri depandansi so leta 1993 zgradili stavbo spodnje postaje tovorne žičnice za Planinski dom pri Krnskih jezerih, v kateri so tudi skladišča.Dom je odprt od začetka junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 40 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 8 sobah je 38 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu in depandansi; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.