Izlet: Poštarski dom pod Plešivcem Koča na Grohatu pod Raduho

Dom stoji na Selah, na sončni jasi ob robu gozda pod Ravnjakovim vrhom vzhodne rame Uršlje gore ali Plešivca. Prvo, manjšo kočo, so zgradili delavci takratne Okrajne pošte Slovenj Gradec pod vodstvom Martina Prevorčnika in jo odprli 12. junija 1955. Kočo je leta 1957 prevzelo novoustanovljeno PD PTT Maribor. Leta 1969 so h koči dozidali velik restavracijski prostor, nad katerim so leta 1986 zgradili še nadzidek in ga funkcionalno povezali s starim objektom. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli ob proslavljanju 30-letnice društva 28. junija 1987 in jo preimenovalli v Poštarski dom. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 40 sedežev; v 10 sobah je 30 postelj, na skupnem ležišču pa 8 ležišč; WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Dom stoji tik pod vrhom Uršlje gore ali Plešivca (1699 m) zraven cerkve sv. Uršule, zgrajene leta 1602. Na vrhu stoji poslopje RTV s stolpom. Prvo kočo je leta 1912 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; po 1. svetovni vojni jo je prevzela Mislinjska podružnica SPD. Koča je med NOB, 29. avgusta 1942, pogorela. Po osvoboditvi je požgano kočo prevzelo PD Prevalje, ki jo je obnovilo in 22. avgusta 1948 tudi odprlo. V letih 1980-1983 so zgradili velik, sodobno urejen prizidek in ga funkcionalno povezali s temeljito obnovljeno staro postojanko; povečani in prenovljeni dom so slovesno odprli 17. junija 1984 ob 65-letnici PD Prevalje. V začetku leta 1992 je bil vključen mobitel.Dom je odprt od začetka junija do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 120 sedežev; v 11 sobah je 60 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; novi del doma je centralno ogrevan; voda kapnica, elektrika, mobitel.

Koča stoji na jasi na zahodnem boku Uršlje gore, ob cesti, ki pripelje z Raven na Koroškem in pelje naprej proti Križanu, Slovenj Gradcu in na Uršljo goro. Zgradbo je postavil mežiški rudnik v bližini nekdanjega rudokopa. Rudnik je zgradbo odstopil PD Ravne na Koroškem, ki jo je preuredilo v planinsko postajanko in zraven nje zgradilo depandanso; planinsko postojanko je odprlo 24. maja 1964. Leta 1978 so kočo adaptirali in povečali, leta 1986 pa so napeljali telefon. Leta 1990 so namestili centralno ogrevanje in napeljali vodovod.Koča je odprta od 1. maja do 15. oktobra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 40 sedežev in točilni pult; na klopeh pri mizah ob koči je prostor za 200 ljudi; v 6 sobah je 13 postelj, na skupnem ležišču pa je 16 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje; tekoča voda, elektrika, telefon.

ČRNA NA KOROŠKEM, 573 m, 2341 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v trikraki kotlinici ob reki Meža, v katero se tam izliva Javorski potok. Kotlinico oklepajo strmi vrhovi: na s. Šumahov vrh (1154 m), na z. Navrški vrh (1001 m), na j. Ludranski vrh (1219 m) in na jv. Kavšakov vrh (1089 m). Naselje sestavlja več sosesk. Središče naselja je staro jedro, imenovano Center, tam pa je tudi osrednji trg pod župnijsko cerkvijo sv. Ožbalta, pri kateri je razpotje cest proti Mežici, Šoštanju in Koprivni. Ob cesti proti Mežici je soseska Rudarjevo s stanovanjskimi bloki, naprej pa zaselek Mušenik. V smeri proti Šoštanju je zrasla soseska Lamperče, proti Koprivni pa do leta 1958 samostojno naselje Pristava. Del Črne je tudi zaselek Spodnje Javorje.

Razvoj kraja je tesno povezan s fužinarstvom in rudarstvom. Začetek fužinarstva sega v leto 1620. Takrat se je v Črni naselil Melhior Puc iz Labotske doline, začel v Javorju kopati železovo rudo, ob Meži pa je postavil dve talilni peči. Čez štiri leta je svojo posest prodal grofom Thurnom iz Pliberka, ki so v letih 1772–1775 v Mušeniku zgradili nove fužine; železovo rudo so tovorili iz Hefta na Koroškem. Po zgraditvi železnice Maribor–Celovec leta 1863 so Thurni železarstvo osredotočili na Ravnah; zaradi tega so leta 1892 opustili fužine v Mušeniku, v zameno pa zgradili velik žagarski obrat. Začetki svinčevega rudarstva na območju Črne segajo v leto 1644, ko je Matevž Ludinger tam začel kopati rudo. V okolici so nastajali manjši odkopi, vendar se je rudarjenje končalo, ko je središče rudarjenja na območju Pece postala Mežica. Pod skalo ob robu osrednjega trga je urejena rudarska zbirka z rudarskimi napravami, krajšim rovom in kipoma rudarjev.
Črna je bila naseljena že v srednjem veku, to pa potrjuje tudi leta 1362 ustanovljen vikariat. Takrat so domnevno zgradili prvotno cerkev sv. Ožbalta. Leta 1787 je Črna dobila župnijo, zdajšnja cerkev pa je bila zgrajena leta 1868. V letih 1472 in 1476 so kraj izropali in razdejali Turki. Črna je pogorela dvakrat, leta 1863 in leta 1910. Ohranjena je Rešarjeva hiša z letnico 1576 nad vrati in grškim napisom »Danes meni, jutri tebi«. Zasebni šolski pouk se je začel leta 1823, javna šola pa je bila ustanovljena leta 1882. Od 1863 do 1967 je v Črni obstajala samostojna bolnišnica. Kraj je dobil elektriko leta 1911, ko je gostilničar Hobel zgradil elektrarno na reki Meži.

Črna je zdaj upravno, trgovsko, storitveno in turistično središče Zgornje Mežiške doline. Od 1. januarja 1995 je Črna spet samostojna občina, kot je bila tudi do leta 1958, ko je bila priključena občini Ravne na Koroškem. Pomembna ustanova državnega pomena je center za usposabljanje za delo in varstvo mladine z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Hotel Club Krnes je bil leta 1995 popolnoma obnovljen. V kraju so pošta, osnovna šola, poslovalnica Koroške banke, zdravstveni dom, lekarna, dve samopostrežni in več drugih trgovin, nekaj gostiln, enota Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic. Prebivalci so zaposleni bodisi v domačem kraju bodisi v Mežici, na Prevaljah in Ravnah. S svojo turistično ponudbo pa se Črna čedalje bolj uveljavlja tudi kot turistično središče.

Nemci so Črno zasedli 10. aprila 1941 in v njej namestili močno postojanko. Takoj po zasedbi so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izselili več zavednih slovenskih družin. Organizacija OF je začela delovati zgodaj, ljudje pa so ves čas podpirali narodnoosvobodilno gibanje. Kraj so večkrat napadale partizanske enote. Hudi boji so potekali 20. in 21. januarja 1944, ko je Črno napadel 3. bataljon Šlandrove brigade. Ves avgust 1944 so se borci Vzhodnokoroškega odreda spopadali z nemškimi enotami in jim preprečevali, da bi s te strani napadle osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini; najhujši boji so potekali od 18. do 24. avgusta; tedaj je padlo večje število Nemcev in tudi nekaj partizanov. Na osrednjem trgu stoji spomenik 225 padlim borcem in žrtvam fašizma iz občine Črna, delo arhitekta Jožeta Plečnika. Na njem piše:
»Postoj tovariš, spomni se na mrtve!
To žrtev, borb in zmag je spomenik.
Vse, kar veliko je, vzkali iz žrtev,
in ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik.«

V stari Štulerjevi hiši v Centru, ki je spomeniško zavarovana, je na ogled etnološka zbirka, ki prikazuje življenje Črnjanov v 18., 19. in 20. stoletju. Odprta je ob sobotah in nedeljah dopoldne, ob drugih dnevih pa po dogovoru z Alojzem Repanškom, Center 131, 2393 Črna na Koroškem, telefon: 02/823 83 54. G. Repanšek obiskovalce, če to želijo, popelje tudi po rudarski zbirki v rovu pod skalo v središču kraja.

Nova koča na Grohatu stoji na Grebenški izboklini na planini Grohat med Malo Raduho in Lanežem. Prvo planinsko zavetišče na Grohatu so mežiški planinci odprli 20. junija 1948. Leta 1969 so začeli graditi novo kočo, ki so jo odprli 12. avgusta 1973 ob proslavljanju 80-letnice ustanovitve SPD. Februarja 1986 je kočo, ki je stala 100 metrov višje od sedanje, do temeljev porušil snežni pršni plaz. Zato so se odločili, da bodo novo kočo zgradili malo niže, na pred plazovi varnem delu planine. Temelje s podkletitvijo in kletno ploščo so zgradili leta 1987. Naslednje leto so nadaljevali z zidarskimi deli, leta 1989 pa postavili po naročilu društva izdelano montažno leseno poslopje. V skladu s finančnimi možnostmi so nadaljevali z gradbenimi in instalacijskimi deli ter opremljanjem prostorov. Kočo so slovesno odprli 14. septembra 1991 ob 65-letnici društva. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, v točilnici pa 20; v 5 sobah je 50 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 30 ležišč; WC, umivalnici s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika. PD Mežica je leta 2005 v okviru ekološke sanacije planinskih koč  zgradilo pri koči malo čistilno napravo.