Izlet: Rovškov hrib Dolina Winettou

LAŠKO, 228 m, 3408 preb. Mesto leži v kotlinici ob reki Savinji med Celjem in Zidanim Mostom; obdajajo ga vzpetine Hum (583 m) na s., Lisca (580 m) na v., Strmca (455 m) na z. in Šmihel (442 m) na sz. Laško in bližnja okolica so bili naseljeni že okoli leta 800 pr. n. št., to pa potrjujejo tudi arheološke najdbe v grobovih na jv. pobočju Starega gradu. Na Rimljane spominja še nekaj kamnitih spomenikov, vzidanih v pročelja hiš in župnijske cerkve. Skozi Laško je peljala rimska cesta iz Celeie v Neviodunum, Rimljani pa so poznali tudi tamkajšnje tople vrelce. Na nekdanje rimsko obdobje prav tako spominja ime mesta. Od leta 1016 je bila laška pokrajina v lasti savinjskih mejnih grofov, ki so jih nasledili Bernard Spanheimski, grofje Traungau in Babenberžani. Laško je bilo prvič omenjeno leta 1147, leta 1227 pa že kot trg. Gospoščina je leta 1278 postala last Habsburžanov, leta 1336 celjskih grofov, in ko so ti izumrli, leta 1456 spet Habsburžanov. Leta 1620 so gospoščino kupili baroni Mosconi. Stari del Laškega je stisnjen med Savinjo in vznožjem Huma. Na pobočju nad njim stoji Stari grad, zgrajen v 11. ali 12. stol.; v 15. stol. so ga utrdili za obrambo pred Turki. Grad, imenovan Tabor, je zdaj prenovljen za kulturne, turistične in gostinske namene. Laško se je začelo hitreje razvijati v 19. stol. Leta 1816 so zgradili cesto Celje–Zidani Most in ta je kraj povezala s svetom. Leta 1825 je začela obratovati pivovarna, leta 1835 rudnik rjavega premoga, leta 1848 je Laško postalo sedež sodnega okraja, leta 1854 pa je bilo odprto zdravilišče. Ko so leta 1849 zgradili železnico Dunaj–Trst, se je Laško začelo širiti na desni breg Savinje.

Vse do leta 1918 so imeli gospodarsko premoč v kraju Nemci, čeprav je bila večina prebivalcev Slovencev. Leta 1869 je bila v Laškem ustanovljena čitalnica, leta 1891 Družba sv. Cirila in Metoda, leta 1892 Bralno društvo, leta 1899 pa še hranilnica in posojilnica. V društvih so spodbujali narodno zavest, s hranilnico in posojilnico pa so si želeli zagotoviti neodvisnost od nemških vplivov.

Na razvoj Laškega so vplivali industrija, zdravilišče, trgovina, gostinstvo, obrt, promet, turizem in sedež upravnih organov. Število prebivalcev se je od leta 1881 do leta 1991 povečalo za 276 odstotkov. Leta 1927 je Laško postalo mesto. Danes mu dajejo pečat Pivovarna Laško, Zdravilišče Laško, Kmetijska zadruga, Trgovsko podjetje Izbira, lesna industrija PARON, tovarna izolacijskega materiala TIM v Spodnji Rečici pri Laškem ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic. V Laškem je sedež občine,upravne enote, tam so banka, pošta, zdravstveni dom, osnovna šola, hotela Hum in Savinja, samopostrežne in druge trgovine, gostilne, turistične poslovalnice itd.

Med okupacijo so prebivalci Laškega doživljali hude čase. Že leta 1941 je okupator izgnal približno 300 zavednih Slovencev. V laških zaporih so bili zaprti tudi številni rudarji iz Hrastnika, Trbovelj in Zagorja ob Savi. V začetku maja 1941 je bil ustanovljen odbor OF. Zaradi zelo močne nemške postojanke so v mestu lahko delovale le manjše skupine in posamezniki. Precej prebivalcev je na skrivaj odšlo v partizane. Partizanske enote so večkrat napadle pomembne objekte. V noči z 2. na 3. julij 1942 je 1. štajerski bataljon napadel rudnik Laško. Šlandrova brigada je 10. avgusta 1944 napadla močno utrjeno nemško postojanko, vendar ji je ni uspelo zavzeti. Okupator je v mestu ustrelil dve skupini talcev; v vsaki je bilo po deset ljudi. Zavezniška letala so od novembra 1944 večkrat bombardirala Laško. Na padle borce in žrtve fašizma spominja lep spomenik v parku ob Savinji, na izgnance pa spominska plošča v zdraviliškem parku.

Iz Laškega je doma več pomembnih Slovencev, med njimi tudi strokovni pisatelj, geograf in zgodovinar ter prvi predsednik Slovenskega planinskega društva Fran Orožen (1853–1912).

V Laškem si moramo ogledati tamkajšnjo bogato kulturno dediščino. Najpomembnejši umetnostni spomenik je romanska župnijska cerkev sv. Martina iz 13. stol. s poznejšimi gotskimi in baročnimi dozidavami. V dvorcu Laško iz leta 1675 je zdaj muzej. Baročni dvorec Štok, prvič omenjen leta 1506, je ena najstarejših stavb v mestu; v njem je zdaj knjižnica. Na Aškerčevem trgu pred cerkvijo je Marijino znamenje iz leta 1735, na Orožnovem trgu pa znamenje Ecce homo iz začetka 19. stol.

Ob mostu čez Savinjo so leta 2000 postavili visok spomenik kralju piva, ki sedi na sodu z gamsovo glavo, zaščitnim znakom laškega piva.

Mežnarija, ki je preurejena v planinsko postojanko je kulturni spomenik in ohranja nekdanji videz podeželske stavbne dediščine.

V notranjosti je kmečka soba s krušno pečjo, črno kuhinjo, klet s prešo na sleme in kamen.

Dom stoji na prostrani planoti Na Ravni na zahodnem pobočju Boča, zraven cerkvice sv. Miklavža iz začetka 16. stoletja. Prvo skromno kočo je na vrhu Boča postavila in 18. septembra 1899 odprla Savinjska podružnica SPD, leta 1904 pa jo je predala Podravski podružnici SPD v Rušah; po 1. svetovni vojni jo je prevzela podružnica SPD v Mariboru. Nova Poljčanska podružnica SPD je v bližini cerkvice sv. Miklavža zgradila novo planinsko kočo, ki so jo odprli 17. avgusta 1930, na vrhu Boča pa lesen razglednik. Okupator je onesposobil kočo in uničil razglednik. PD Poljčane je leta 1946 zgradilo nov razglednik in začelo obnavljati postojanko, ki so jo dvignili za nadstropje; novi dom so odprli 13. julija 1952. Leta 1955 so napeljali elektriko, leta 1962 pa so namesto lesenega postavili jekleni razglednik, ki pa so ga leta 1983 prestavili na sosednji vrh. Dom so temeljito obnovili in posodobili leta 1979. Jeseni 1989 je v domu zazvonil telefon. Cesta iz Poljčan do doma je bila asfaltirana leta 1999. Dom je stalno odprt, vsak dan. V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; v sejni sobi je 30 sedežev; v 8 sobah je 15 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 47 ležišč in 7 pomožnih; WC v pritličju in nadstropju, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo v nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Dom stoji na Polajžarjevem travniku na Sedlu pod vrhom Donačke gore, ki je dobila ime po cerkvici sv. Donata, staro ime gore je Rogaška gora, ki se iz Rogaške Slatine vidi kot rog. Prvo kočo je tik pod vrhom zgradila Rogaška podružnica SPD iz Rogaške Slatine in jo odprla 26. maja 1929; leta 1943 je bila požgana, po vojni pa je niso obnovili. PD Sloga Rogatec je leta 1974 sklenilo, da bo zgradilo nov dom. Dve leti so iskali primerno lokacijo. Leta 1976 so začeli graditi. Leta 1977 so popravili in razširili cesto do doma. Leta 1980 so uredili spodnje prostore in planincem omogočili zatočišče. Zaradi finančnih težav so dom in brunarico (depandansa) dogradili in odprli šele 23. junija 1984. Ob proslavljanju 40-letnice PD, 11. junija 1988, so dom poimenovali po domačinu, kulturnem in športnem delavcu ter dolgoletnemu članu PD Rudiju Lebiču (1929-1984), ki ima velike zasluge za gradnjo doma.Dom je odprt od 1. maja do 31. oktobra, razen ob ponedeljkih. Večje skupine se naj vnaprej najavijo.V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 5 sobah je 24 postelj, na skupnem ležišču pa bodo uredili 40 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; tekoča voda, elektrika.