Izlet: Andrejev dom na Slemenu Koča Antona Bavčerja na Čavnu

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

test

Dom stoji ob robu planine Roma na južnem pobočju Smrekovca. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju in jo odprla 3. septembra 1933. Partizani so jo 12. avgusta 1942 požgali. Leta 1949 je prevzelo pogorišče PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in 30. septembra 1951 odprlo novo postojanko. V letih 1958 do 1962 so postavili 3 počitniške hišice. Leta 1976 so kočo povečali in obnovili; ob otvoritvi 26. junija 1977, so jo preimenovali v Dom na Smrekovcu. Leta 1983 so dom priključili na električni daljnovod iz Šoštanja.Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ob drugih dnevih.V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 8 sobah je 36 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; v počitniških hišicah je 13 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.

Prva planinska koča.

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.

Dom stoji na griču Polani v vzhodnem delu širokega hrbta Golo brdo nad dolino Babnega dola. PD Medvode je v planinsko postojanko preuredilo vojaško stražnico, ki so jo leta 1942 zgradili Nemci v bližini okupacijske meje med Nemčijo in Italijo. Dom so odprli 22. decembra 1950 in ga poimenovali po Slavku Čarmanu (1920-1942), alpinistu in revolucionarju, ki so ga kot talca ustrelili Nemci v Begunjah na Gorenjskem. Leta 1956 so iz doline do doma zgradili cesto, leta 1960 pa so napeljali telefon. V letih 1959 in 1960 so dom adaptirali in povečali, pozneje pa so ga večkrat obnavljali in posodabljali. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih in torkih. Delovni čas ob delavnikih od 12. do 22. ure, ob nedeljah od 10. do 21. ure. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev; točilnica; prenočišč ni; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, tekoča voda, elektrika, telefon. Letni vrt s 40 sedeži.

TOPOL PRI MEDVODAH, 657 m, 151 preb. Razloženo naselje leži na prisojnih pobočjih dolomitnega Roga (798 m) in Jeterbenka. Kraj se je pred 2. svet. vojno imenoval Sv. Katarina; to ime še vedno uporabljajo domačini in številni drugi. Starejši del naselja je pri cerkvi sv. Katarine, novejši pa okoli šole in nad cesto, ki pripelje s Toškega Čela. V Topol spadajo tudi zaselki Grabci na slemenu med Topolom in Goljekom (809 m), Ilovk na jv. in Kozomer na s. strani. V kraju je veliko počitniških hišic. Topol in njegova okolica so priljubljena izletniška točka. Cerkev sv. Katarine je stala že v 16. stol., v 18. stol. pa je bila prezidana v baročnem slogu. Osnovna šola je bila ustanovljena leta 1877. Zdajšnje šolsko poslopje so zgradili leta 1955. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ljubljani in Medvodah. Hrano in pijačo lahko dobite v gostilni Pri Setnikar v bližini cerkve in v gostilni Dobnikar v bližini šole in cestnega križišča; v tej hranijo tudi planinske žige.

V bližini Topola je med okupacijo potekala nemško-italijanska meja. Na tem območju so kurirji vzdrževali zveze med Ljubljano in Notranjsko na eni ter z Gorenjsko na drugi strani.

V Topol lahko pridemo po več poteh: iz Medvod skozi Studenčice in mimo Sv. Jakoba (3 h 30); od končne AP mestnega prometa v Šentvidu mimo Slavkovega doma na Golem Brdu (3 h); od Žerovnika ob cesti Ljubljana–Polhov Gradec (1 h 30); lahko se tudi pripeljemo po lokalnih cestah iz Medvod (10 km), iz Podutika (10 km) ali od Žerovnika (5 km). 

GRMADA, 898 m, je lep razgledni vrh v jv. delu Polhograjskega hribovja, ki se razteza med Poljansko dolino na sz. in Gradaško dolino na j. Prištevamo ga k predgorju Julijskih Alp. Hribovje je dobilo ime po Polhovem Gradcu, najpomembnejšem kraju tega območja. Ljubljančani in planinci ga imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, ker so višji deli zgrajeni iz dolomita; tu prevladujejo strma in visoka slemena, na katerih se marsikje pokaže tudi gola skala. Tudi Grmada ima kljub skromni višini zaradi razdrapanega dolomitskega vrha že kar visokogorsko podobo. Nižje hribovje je iz starih skrilavcev in peščenjakov, kjer prevladujejo široko razpotegnjene kope. Najvišji vrh hirbovja je Pasja ravan (1029 m) v z. delu, drugi je najbližji sosed Grmade Tošč (1021 m), tretja pa je Grmada. Od v. roba pri Šentvidu se čez Toško Čelo, Topol, Grmado, Tošč in Pasjo ravan vleče razvodni hrbet med Gradaščico na j. ter Savo in Poljansko Soro na s. in sz. Z njega se spuščajo proti Savi in Sori stranski hrbti, ki jih ločijo globoke grape in dolinice, po katerih tečejo pritoki obeh rek. V Gradaščico tečejo le kratki potoki, zato so med njimi manjši strmi gorski pomoli. Razgibano hribovje lepo vidimo tudi z Grmade. Hribovje je skromno poseljeno, največ je samotnih kmetij; v zadnjem času so zgradili veliko počitniških hišic. Precej je iglastih in mešanih gozdov.
V hribovju raste tudi nekaj vrst redkih in zaščitenih rastlin: dišeči volčin, Clusijev svišč, kranjska bunika, zlati klobuk, kranjska lilija in lepi čeveljc. Najpomembnejša rastlina je Blagajev volčin, ki so jo odkrili leta 1837 na Polhograjski gori. Domačin jo je prinesel pokazat grofu Blagayu, graščaku v Polhovem Gradcu, ki se je zanimal za rastlinstvo; ta jo je poslal muzejskemu kustosu H. Freyerju v Ljubljano, ki je spoznal, da gre za še nepoznano vrsto volčina in ga imenoval na čast graščaku »Daphne blagayana« — po naše Blagajev volčin. Odkritje je vzbudilo veliko pozornost in že maja naslednje leto jo je prišel pogledat saksonski kralj Friderik Avgust. Blagajev volčin je pri nas zavarovan že od leta 1898. Raste tudi na Grmadi in drugje po Polhograjskem hribovju.
Z Grmade je čudovit razgled na vse strani. Proti v. sega pogled preko Topola-Katarine na Ljubljansko kotlino, Posavsko hribovje in Menino planino. Na j. strani se nad Barjem dvigata Krimsko hribovje s Krimom in Planina nad Vrhniko, zadaj pa se vleče venec gora od Trnovskega gozda, Nanosa, Javornikov do Snežnika. Na z. vidimo za Polhograjskim hribovjem Škofjeloško pogorje z Blegošem, Porezen, Ratitovec in Julijce s Triglavom. Na s. se za Sorškim poljem in Gorenjsko ravnino dvigajo Karavanke in Kamniške Alpe.

Žiri so trg sedaj občina med Soro in Račevo, ki se tod stekata. Onstran Račeve se ob cesti v Škofjo Loko vrstijo naselja Stara vas, Dobračeva in Selo, ob Račevi pa Nova vas; te sestavljajo Žiri v širšem pomenu. Pred vojno je veliko moških delalo v zasebnih in zadružnih čevljarskih delavnicah, ženske pa so klekljale čipke. Po vojni so ustanovili tovarno čevljev, ta se je razvila v veliko podjetje Alpina, ki slovi po izdelavi planinske in smučarske obutve. Čevljarstvo in čipkarstvo prikazuje lokalna muzejska zbirka, nameščena v južnem delu Žirov v Stari šoli ob cesti proti Idriji. Gostilna Katrnik-Kavčič v Žireh; Alpina, nova osnovna šola in obsežen zadružni dom v Stari vasi, pred šolo spomenik NOB; cerkev z bogatimi baročnimi oltarji na Dobračevi; avtobusna zveza s Škofjo Loko in Logatcem, cesta čez Razpotje 704 m v Idrijo.

MRZLI VRH, 840 m, 50 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na valoviti planoti na s. in v. strani Sivke (1008 m). Del naselja je v občini Žiri, del pa v občini Idrija. Tam poteka razvodje med rekama Idrijca in Poljanska Sora. Na planoti so obsežni pašniki in košenice ter nekaj manjših njiv. Na kmetijah se povečini ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Med obema vojnama je bila v bližini italijansko-jugoslovanska državna meja.

Sivka je razgledni vrh na v. hrbtu Cerkljanskega hribovja nad dolino Idrijce. S travnatega vrha je lep razgled na Cerkljansko, Idrijsko in Škofjeloško hribovje, na Julijce s Triglavom in na Jelenk na drugi strani Idrijce. Tik pod vrhom stoji dolgo nizko poslopje nekdanje italijanske vojašnice, v kateri je bilo nekaj časa po 2. svetovni vojni planinsko zavetišče.

LEDINE, 790 m, 77 preb. Gručasto naselje leži na zakraseli planoti, ki se dviga med Spodnjo Idrijo in Žirmi. Na s. strani zapira planoto gozdnata Trepalova Sivka, na z. pa prav tako gozdnato Gradišče (998 m). Po ustnem izročilu naj bi na Gradišču nekdaj stal grad, vendar zdaj o njem ni nobenih sledov. V kroniki, ki jo hranijo v župnišču, piše, da se je kraj prvotno imenoval Linta. Župnijska cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena leta 1540; v njej sta dragoceni sliki slikarja Jurija Šubica. V Ledinah je bil rojen pesnik in zbiratelj ljudskega pesništva Anton Žakelj - Ledinski (1811–1881); na rojstni hiši je spominska plošča. Med NOB so se v vasi zadrževale Vojkova, Gradnikova in Kosovelova brigada. Prebivalci se delno preživljajo s kmetijstvom, nekaj pa je zaposlenih v Spodnji Idriji in Žireh. V Ledinah je podružnična osnovna šola, okrepčamo pa se lahko v turistični kmetiji »Pr’ Jureč«, Ledine 19, telefon: 05/377 90 96.

SPODNJA IDRIJA, 305 m, 1860 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v dolini ob sotočju potoka Kanomljica in reke Idrijca. Novi del naselja s poslovnim centrom in stanovanjskimi bloki je na desnem bregu Idrijce ob magistralni cesti Idrija–Tolmin, ki vodi skozi naselje kot Slovenska ulica, ter na zložnem pobočju nad njo. Ob cesti proti Idriji sta zaselka Mokraška vas z manjšo hidroelektrarno in Marof z Domom upokojencev. Dolino obkrožajo strma pobočja vrhov Cerkljanskega in Idrijskega hribovja Gradišče (998 m) na sv., Kendov vrh (1078 m) na sz. in Cerkovni vrh (804 m) na j. strani. Pred najdbo živega srebra je bila Spodnja Idrija najpomembnejše naselje in cerkveno središče širše okolice, tudi za tedanjo Idrijo. Na začetku naselja z idrijske strani stoji na vzpetini na levem bregu Idrijce župnijska cerkev Marija na Skalci, ki je bila prvič omenjena leta 1132, v 17. stol. pa je bila obnovljena v baročnem slogu. Ko so leta 1965 cerkev znova obnavljali, so pod beležem odkrili freske slikarja Jožefa Mraka iz Idrije, nastale leta 1762. Pod cerkvijo se ob Idrijci stiska staro jedro naselja. Na levem bregu Kanomljice so v 16. stol. v bližini zdajšnjega mosta stale fužine, v katerih so iz železove rude, ki so jo kopali na bližnjih ležiščih, pridobivali lito železo. Prodajali so ga v Benetke, tam pa so iz njega izdelovali topovske krogle. Temu delu naselja še zdaj pravijo Fužina.

Živahen utrip dajeta Spodnji Idriji industrija rotacijskih sistemov Rotomatika v Spodnji Kanomlji v bližini Spodnje Idrije, in lesna industrija ILES. V naselju so poslovalnica banke, pošta, osnovna šola, samopostrežba in nekaj drugih trgovin, več gostinskih lokalov, manjših podjetij in precej obrtnih delavnic. Na Griču nad naseljem stoji znani hotel Kendov dvorec.

IDRIJSKO HRIBOVJE je sredogorsko hribovje med Cerkljanskim hribovjem na s., Škofjeloškim hribovjem na sv. in Trnovskim gozdom na j. Površje so izoblikovali reka Idrijca od izvira na robu Vojskarske planote do sotočja s Trebuščico pri Dolenji Trebuši, njena desna pritoka Belca in Zala ter levi pritoki Nikova, Kanomljica, Otuška in Sevnica, pa tudi desni pritoki Trebuščice. Reka in potoki so v apnenčeve in dolomitne kamnine vrezali globoke doline in grape s strmimi pobočji. Nad njimi se širijo večje in manjše planote; največja je Vojskarska planota s središčem na Vojskem. Na zakraselih planotah so gozdovi in travniki, v bližini samotnih kmetij pa tudi majhne njive. Prebivalci se preživljajo predvsem z gozdarstvom in živinorejo.

VOJSKO, 1077 m, 197 preb. Razloženo naselje leži na obsežni zakraseli Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice v z. delu Idrijskega hribovja. Sestavljajo ga majhni zaselki Mrzla Rupa, Ogalce in Rovtarjev Vrh. Jedro naselja je zaselek Planina pod hribom Školj (1129 m). Na Planini je župnijska cerkev sv. Jožefa, zgrajena v 17. stol., tam so tudi podružnična osnovna šola, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, trgovina, gostilna, okrepčevalnica in dve domačiji s kmečkim turizmom. Prebivalci se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in izdelavo čipk, nekaj pa jih dela v Idriji. Kraj ima zaradi lege, zdravega okolja, lepih izletniških točk in zgodovinskih znamenitosti dobre možnosti za razvoj turizma. Ob ugodnih snežnih razmerah na Školju obratuje smučarska vlečnica. V naselju je precej počitniških hišic. Iz Idrije na Vojsko vozi vsak dan več avtobusov.

Med NOB je bilo Vojsko eden od centrov narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na planoti so se dalj časa ali samo občasno zadrževale različne partizanske enote, prebivalci pa so jih sprejemali odprtih rok. V gozdovih ob potoku Belca pod Mrzlo Rupo je od leta 1943 do osvoboditve delovala partizanska bolnišnica Pavla, v kateri se je zdravilo več kot tisoč borcev. V bojih z okupatorjem so na planoti padli tudi številni borci NOV.

Na pokopališču pri cerkvi je partizansko grobišče, na spomeniku pa so zapisani verzi:

»Postoj in prikloni se vrstam grobov!
Tu spe naši borci, ki z zarjo v očeh
so umrli za svobodo naših domov,
za srečno prihodnost bodočih rodov,
da po naših zelenih doleh in bregeh
se živo razlegata radost in smeh.
Vse dokler bo sonce sijalo z višin,
na žrtve ne ugasne nam v srcih spomin!«

Tudi na pol ure oddaljeni Vojščici je na partizanskem pokopališču pokopanih 305 borcev NOV, padlih v nemški ofenzivi aprila 1945.

Na Vojsko lahko pridemo še po SPP iz Idrije mimo Koče na Hleviški planini (4 h 30); iz Idrije se lahko tudi pripeljemo po asfaltirani cesti (12 km).

Mrzla Rupa, 933 m, je zaselek samotnih kmetij na slemenu nad izvirom Idrijce na v. in gornjim delom doline Trebuščice na jz. Zaselek je del naselja Vojsko. Na Mrzli Rupi je pri kapelici razpotje cest v Idrijo, Gorenjo Trebušo in na Lokve. Tukaj so našli sledove strelnih jarkov in utrdb z benečanskim orožjem iz začetka 1o. stol., ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Pod Mrzlo Rupo izvira Idrijca; 3 km navzdol so že konec 16. stol. stale lesene klavže (visoke vodne pregrade), ki so jih leta 1772 nadomestili s kamnitimi. Po Idrijci so vse do leta 1926 plavili les v Idrijo. Ob Idrijci in njenih pritokih je bilo še več klavž; nekatere so v zadnjem času obnovili kot pomembne slovenske tehniške spomenike.

Mali Golak (1495 m) je najvišji vrh gorovja Golaki in Trnovskega gozda. Nenavadno je, da je 15 m višji od Velikega. Gozdna meja sega do višine okrog 1400 m, nad njo raste rušje, ki na kamnitem svetu daje vrhovom goli videz. Domačini so prepričani, da so bile nekdaj na Golakih planine. Ime Veliki in Mali Golak naj bi vrhova dobila po velikosti nekdanjih planin, zaradi tega lahko razumemo, da je Mali višji od Velikega. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani, zlasti na širno gozdnato Trnovsko planoto. Na s. se za bližnjim Idrijskim in Čerkljanskim hribovjem dvigajo Julijci s Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ospredju in Triglavom. Proti v. se za Trnovsko planoto kažejo Hrušica, Javorniki, Krim ter v ozadju Kamniške Alpe in Posavsko hribovje. Na jv. strani vidimo v daljavi Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju. Na j. in jz. seže pogled od Vremščice in Slavnika prek Krasa do Furlanske nižine; za Krasom vidimo ob lepem vremenu tudi Tržaški zaliv. Na z. se za Banjšicami in Kambreškim pogorjem vidijo v daljavi Dolomiti.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo. Žig je pritrjen na kovinskem roču. PD Ajdovščina.

Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši ampak, ker je imel najmanjšo planino. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak. Sicer pa je z vrha lep razgled na vso Slovenijo. Lepo se vidi Triglav in velik del Julijskih Alp. Tudi Karavanke in Kamniške Alpe se vidijo. Pod nami pa Primorska s svojim morjem. Vrh ima vpisno knjigo in žig.

Koča stoji sredi gozda malo nad gozdno cesto čez preval Strgarija na jugozahodni strani Malega Golaka, najvišjega vrha Trnovskega gozda. Zgradilo jo je PD Ajdovščina; odprlo jo je 10. septembra 1950. Poimenovali so jo po Ivanu Turšiču-Iztoku (1922-1944), komandantu 30. divizije NOV Slovenije, ki je padel med nemško ofenzivo v bližini Lokev. Koča je odprta od četrtka do nedelje, če je dostopna. Postrežejo s hrano, toplimi napitki in pijačami. V gostinskem prostoru je 25 sedežev, na skupnem ležišču pa 15 ležišč, priporočajo spalne vreče; voda kapnica; gostinski prostor ogrevajo s pečjo.

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.