Izlet: Aljažev dom v Vratih Poštarski dom (razpotje)

Dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), "Triglavskem župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora.

Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904.

Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila.

Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in skupnimi ležišči ter kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978.

Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 110 sedežev; v 8 sobah je 23 postelj, na 7 skupnih ležiščih pa 115 ležišč; v zimski sobi so 4 ležišča in štedilnik; WC in umivalnice v vseh objektih; gostinska prostora ogrevana s pečmi; tekoča voda, telefon. Od septembra 2003 dalje je Aljažev dom priklopljen na električno omrežje.

Dom stoji na vzpetini Griva na spodnjem robu visokogorske kraške planote Kriški podi. PD Radovljica ga je začelo graditi leta 1948, odprli pa so ga 7. oktobra 1951. Poimenovali so ga po Jožetu Pogačniku (1927-1951), načelniku gospodarske komisije PZS in pobudniku gradnje doma, ki se je smrtno ponesrečil v Mlinarici na poti k otvoritvi doma. Leta 1973 so dozidali prizidek s sanitarijami, umivalnicami in pralnico ter prenovili notranjost, prenovljeni dom pa so odprli 23. septembra 1973. Leta 1983 so iz Zadnjice zgradili tovorno žičnico,ki so jo v letih 2001 - 2003 povsem obnovili in predali namenu 12. septembra 2003. 15. septembra 1985 so v zgornji postaji zraven doma odprli bivak z zimsko sobo. Leta 1993 so vključili mobitel. Leta 2004 so obnovili ostrešje in dom prekrili z novo kritino. Dom je odprt od 1. julija do zadnje nedelje v septembru. V gostinskem prostoru je 45 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 37 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; v zimski sobi je 20 ležišč, štedilnik; WC, umivalnica ; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel.  

Sedlo Planja (2349 m) med Razorjem in Planjo je tudi preval med planoto Kriških podov in zatrepom doline Mlinarice med Razorjem in Prisojnikom. Na sedlu se odcepi pot na Planjo (30 min). S sedla se nam odpre prelep pogled proti z. in s., za katerega smo bili prikrajšani od Pogačnikovega doma. Nasproti se pnejo razbrazdana pobočja Prisojnika, naprej pa se zvrstijo Mojstrovka, Jalovec, Ozebnik, Pelci, Mangrt, Viš, Poliški Špik in ob dobri vidljivosti tudi Dolomiti. Izredno lepo vidimo Zadnjo Trento s samotnimi domačijami.

Razor (2601 m) je izredno lepo oblikovan vrh v Razorjevi gorski skupini, kjer je tudi najvišji. Razorana s. stena strmo pada v zatrep Krnice. Z. stena se dviga nad zatrepom doline Mlinarice, proti jz. se z Razorja spušča greben v dno doline Soče, v katerem so najbolj znani vrhovi Planja, Kanceljni in Goličica, v. ostenje pa se dviga nad planoto Kriških podov. Razor je grajen iz skoraj vodoravno ležečih dachsteinskih apneniških skladov, ki so pripomogli k izoblikovanosti vrha v podobi piramide. Najlepši pogled na Razor od daleč je iz Kranjske Gore in z vršiške ceste nad hotelom Erika ter iz Zadnje Trente, z bližine pa s Kanjavca, od koder se vidi kot prava ostrica.

Prvi je bil na Razorju botanik dr. Otto Sendtner iz Mnchna leta 1842; povzpel se je iz Zadnjice prek Kriških podov. Leta 1888 je steno preplezal dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem; ta smer se imenuje po dr. Kugyju. Čez s. steno je speljanih več plezalnih smeri.

Z Razorja je zelo obširen razgled na vse strani, ob čistem ozračju do Dolomitov in Visokih Tur. Posebno lepo vidimo bližnje vrhove in doline: Triglav na jv. strani, dolino Trento, Prisojnik v bližini, dolino Pišnice in Kranjsko Goro ter Škrlatico in Martuljkovo skupino s Špikom na severu.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu Razorja. PD Radovljica.

Sedlo Planja (2349 m) med Razorjem in Planjo je tudi preval med planoto Kriških podov in zatrepom doline Mlinarice med Razorjem in Prisojnikom. Na sedlu se odcepi pot na Planjo (30 min). S sedla se nam odpre prelep pogled proti z. in s., za katerega smo bili prikrajšani od Pogačnikovega doma. Nasproti se pnejo razbrazdana pobočja Prisojnika, naprej pa se zvrstijo Mojstrovka, Jalovec, Ozebnik, Pelci, Mangrt, Viš, Poliški Špik in ob dobri vidljivosti tudi Dolomiti. Izredno lepo vidimo Zadnjo Trento s samotnimi domačijami.

Prisojnik ali Prisank je izredno razsežna gora, ki v Vzhodnih Julijskih Alpah nima primere. Na v. se prek globoke zareze Škrbine (1989 m) navezuje na masiv Razorja. Na j. se spuščajo zgruščena in travnata pobočja v dolino Trente. Na z. strani ga Vršič loči od Mojstrovke. Na s. se mogočno ostenje dviga nad dolino Suhe Pišnice in Krnico. Prisojnik ima več pomembnih vrhov. Najvišji vrh Prisojnik, po katerem se gora tudi imenuje, je visok 2547 m. Na skrajnem z. gore proti Vršiču je predvrh Kraj Sten (2311 m) s prepadnimi stenami. V bližini glavnega vrha proti v. se dvigajo trije stolpi Zvonikov (2438 m), naprej proti Škrbini Zadnji Prisajnik (2392 m). V s. grebenu med Suho Pišnico in Krnico pa se zvrstijo Mali Prisajnik (2215 m), Galičica (2078 m) in Prednja glava (1684 m). Prisojnik je tako kot vse Julijske Alpe grajen iz mezozojskih apnencev in dolomitov.

Prisojnik je znan po treh naravnih zanimivostih: Prednje okno, Zadnje okno in Ajdovska deklica.

Prednje okno je največje in najbolj znano naravno okno v Julijskih Alpah. Je v z. grebenu. Lepo ga vidimo s ceste med Kočo na Gozdu in prelazom Vršič. Nastalo je s preperevanjem skalnega oboka. Okno omenja že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Skozi okno pelje zela zahtevna »Kopiščarjeva pot«, imenovana tudi »Jeseniška pot«; ime ima po gorskem vodniku Antonu Kravanji — Kopiščarju (1889-1953) iz Trente, ki jo je nadelal, vzdržuje pa jo PD Jesenice.

Zadnje okno je v grebenu med Zadnjim Prisojnikom in Škrbino; skozenj pelje zelo zahtevna Jubilejna pot. Tine Mihelič je v planinskem vodniku Julijske Alpe zapisal, da »zaradi svoje čudovite oblike spominja na gotsko cerkev«.

Obraz Ajdavske deklice v s. strani so oblikovale odlomljene skale. Najlepši pogled nanjo je od Poštarskega doma na Vršiču. Pripovedka pravi, da je to okamenela ajdovska deklica. Ko je živela, je bila dobrega in usmiljenega srca; gornike in tovornike je vodila skozi snežne zamete v dolino Trente. Bila je tudi sojenica, ki je prerokovala novorojenčkom. Nekemu novorojenčku v Trenti je prerokovala, da bo postal pogumen lovec, kakršnega še ni bilo pod Prisojnikom; ustrelil bo belega gamsa z zlatimi rogovi, rogovje prodal in bajno obogatel. Ko so za prerokbo zvedele sojeničine sestre, so jo preklele, da je okamnela, ko se je vrnila v steno.

Vse pomembnejše pristope in prehode so že v prejšnjem stoletju poznali domačini, pastirji in lovci. Sz. steno so v raznih smereh preplezali divji lovci iz Trente. Znameniti kranjskogorski vodnik Janez Pečar — Bobek (1861-1949) je 25. decembra 1905 opravil prvenstveni vzpon skozi Prednje okno na vrh Prisojnika. Dr. Kugy in Bois de Chesne sta 22. julija 1889 v spremstvu trentarskega vodnika Andreja Komaca in bovškega vodnika Marka prva preplezala sz. steno Prisojnika. Tudi danes so stene Prisojnika cilj mnogih alpinistov, na vrh pa pride zaradi razmeroma lahkega dostopa po j. strani veliko planincev. Prisojnik je tudi kontrolna točka Poti prijateljstva treh dežel.

Razgled s Prisojnika je med najlepšimi v naših Alpah. Na sv. in v. strani vidimo onstran Krnice Martuljkovo skupino s Špikom ter Škrlatico in Dovški Gamsovec. Na jv. se v bližini dviga Razor, za njim pa vidimo Triglav. Na j. je globoko pod nami dolina Trente s Sočo, na njeni levi Veliko Špičje, na desni Trentski Pelc in Bavški Grintavec, vmes pa malo naprej stoji Krn. Od Kaninskega pogorja na jz. se pogled sprehodi prek Loške stene do Mangrta, Jalovca in Rateških Ponc ter naprej proti s. do Karnijskih in Ziljskih Alp z Dobračem. Tik pred nami je na z. strani Mojstrovka, na s. pa lepo vidimo vršiško cesto, Kranjsko Goro in z. del Karavank. Ob dobri vidljivosti opazimo na s. obzorju mogočno kuliso Visokih in Nizkih Tur.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD PT Ljubljana.