Izlet: Koča na Črnem vrhu nad Novaki Blegoš

Koča stoji na prisojni strani malo pod vrhom Črnega vrha (1291 m). PD Cerkno je leta 1957 prevzelo v upravljanje nekdanje italijansko vojaško poslopje in ga preuredilo v planinsko postojanko; kočo so odprli 2. junija 1957. Leta 1960 so napeljali elektriko, leta 1962 pa so postojanko obnovili in na novo opremili. Ko se je na Črnem vrhu razvilo tudi smučarsko središče, je PD Cerkno zadržalo za planinsko postojanko desno tretjino poslopja, ga obnovilo in posodobilo. V sredini je restavracija, last Hotela Cerkno, leva tretjina je lovski dom. Za restavracijo skrbi v poletni sezoni PD Cerkno. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ob sobotah, nedeljah in praznikih, v zimski sezoni pa vsak dan.V restavraciji je 200 sedežev, točilni pult. V koči je v gostinskem prostoru 30 sedežev, toliko pa tudi pri mizah pred kočo; v dveh sobah so 4 postelje; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.

Koča stoji na Leskovški planini na zahodni strani blegoškega vrha. Na Blegošu dolgo ni bilo planinske postojanke, čeprav je bila potrebna. Zato je PD Škofja Loka začelo leta 1976 na temeljih pogorele pastirske staje graditi planinsko kočo, ki jo je slovesno odprlo 18. septembra 1977 ob svoji 70-letnici. Koča je sčasoma postala premajhna, zato so jo povečali; zgradili so prizidek in preuredili notranjost. Povečano kočo so odprli 27. junija 1982 ob 75-letnici PD Škofja Loka. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V dveh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; v 4 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 35 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, mobitel. Koča je od 4. oktobra 2003 dalje priključena na električno omrežje. Sedaj kočo temeljito obnavljajo.

BLEGOŠ, 1562 m, je najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. Na j. strani kopastega vrha so planinski pašniki, na s. pa skoraj do vrha sega po večini bukov gozd. Na pašnikih najdemo pomembno alpsko floro, kot so clusijev svišč, črna murka, čašasti sviščevec, pogačica in še številne druge. Z vrha se odpira prelep razgled na vse strani. Proti v. se v bližini zvrstijo Koprivnik, Mladi vrh in Lubnik, naprej pa Polhograjsko hribovje s Toščem ter Posavsko hribovje s Kumom. Na j. strani vidimo del Poljanske doline, nad njo hribe nad Žirmi in Idrijo, na obzorju Snežnik, Javornike in Trnovski gozd. Na z. je v bližini Porezen, potem pa Spodnje Bohinjske gore. Sz. se nad Selško dolino dviga Ratitovec, za njim pa vidimo Julijce s Triglavom. Na s. se nad gorenjsko ravnino dvigajo Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, v bližini pa sta Dražgoška gora in Jelovica. Na Blegošu še stojijo betonske utrdbe Kraljevine Jugoslavije, ki naj bi varovale dostope iz takratne Italije v Selško in Poljansko dolino. Na vrhu je skrinjica z žigom in vpisno knjigo, panoramska tabla pa nam pomaga pri razgledu.

Območje Blegoša je bilo zelo pomembno med NOB. V gozdovih in vaseh so taborile partizanske enote. V zimi 1941/42 je Cankarjev bataljon na tem območju bojeval več bitk z Nemci. V začetku avgusta 1942 so nemški policisti obkolili Blegoš in napadli partizanske enote; padlo je 11 borcev Poljanske čete, Loška četa in 3. četa Pohorskega odreda 2. grupe odredov pa sta se prebili iz obroča. Sredi julija 1943 je prišla na območje Blegoša 7. udarna brigada Franceta Prešerna ter to in naslednje leto na tem območju in po Gorenjskem bojevala številne bitke z nemškimi enotami. Čez Blegoš je tekla oskrbovalna pot med Gorenjsko in Primorsko.

Prek Blegoša je potekalo več kurirskih poti, tako med kurirskima postajama G-1 v Podlonku nad Selško dolino in G-3 v Martinj Vrhu, G-1 in G-11 v Davči, G-3 in G 11 itd. Delovala je tudi partizanska telefonska povezava, saj se je Vojkova brigada poleti 1944 z Blegoša priključila na več kilometrov oddaljeno telefonsko postajo v Slugovi dolini.