Izlet: Iztokova koča pod Golaki Razdrto

Od Iztokove koče se po gozdni poti zložno spustimo do 5 min oddaljenega prevala Strgarija, kjer je križišče gozdnih cest. 

Dalje gremo po cesti, ki se zložno spušča proti j. Po 5 min se na levo odcepi steza po opuščenem kolovozu, ki se spušča po bukovem gozdu na v. strani Nemškega hriba (1278 m). Steza postane slab gozdni kolovoz, ki se za nekaj minut zravna, potem pa se po v. gozdnatem pobočju Petrovega hriba (1227 m) sprva zložno, potem pa bolj strmo spusti na gozdno cesto. Po cesti zavijemo na desno; slabih 10 min se vzpenjamo na preval, kjer nam kažipot pokaže na levo. Steza nas popelje po škrapljastem gozdu do ceste Predmeja—Lokve. Od koče do ceste smo hodili 35 minut.

Po cesti napravimo nekaj korakov navzdol proti Predmeji, potem pa zavijemo na desno po kolovozu proti bližnji vzpetini. Po nekaj metrih se s kolovoza odcepi na levo steza, ki nas po v. pobočju hriba, poraslega z nizkimi bukvami, popelje po kamnitem kraškem svetu (če je mokro, moramo biti previdni). Po 10 min pridemo do mladega smrekovega nasada, kjer postane steza traktorska vlaka. Zložno se vzpenjamo po v. pobočju Cingolce (1307 m). Naša pot se zvija okoli tega hriba, preide na jz. stran in se še naprej zložno dviga. Po kratki strmini se priključimo na gozdni kolovoz, po katerem zavijemo na levo. Kolovoz se po j. gozdnatem pobočju Cingolce zložno spušča; kmalu spremeni smer in za nekaj minut teče po ravnem. Tu postane steza, ki se vzpne na sedlo med Cingolco in Velikim Modrasovcem (1353 m) s križiščem gozdnih cest. S ceste Predmeja—Lokve do križišča je 45 minut.

Na križišču gremo naravnost na kolovoz, ki se zložno dviga po mladem bukovem gozdu na s. pobočju Velikega Modrasovca. Po 20 min vzpona je pri velikem votlem javorju kolovoza konec; od tod se steza po kraškem kamnitem svetu v ključih vzpne po gozdnatem s. pobočju Velikega Modrasovca. Po nekaj okljukih se steza bolj položno vzpne s s. na v. stran Velikega Modrasovca.

Z Velikega Modrasovca cesta kmalu pripelje na nekdanjo vojaško cesto na Veliki Modrasovec. S križišča do ceste je 30 minut.

Po cesti gremo na levo; po 3 min se na desno odcepi steza, po kateri nadaljujemo našo pot. Po 10 min pridemo v sedlo med Velikim in Malim Modrasovcem (1305 m) s križiščem gozdnih kolovozov. SPP gre naravnost naprej in se po z. pobočju Malega Modrasovca spusti proti koči; ko pridemo po 10 min iz gozda, zagledamo kočo.

Od Iztokove koče pod Golaki do Koče Antona Bavčerja na Čavnu je 2 h 30 zmerne hoje.

Pri Koči Antona Bavčerja se TV spet pridruži SPP, ki pride z Malega Golaka; z njo bomo šli z izjemo nekaterih krajših odsekov skupaj do Cola. Od koče gremo po precej ravni gozdni cesti proti v. Po 10 min. smo iz gozda na planem. Na desni strani ceste je razgledišče Na Veverici, od koder je prelep razgled na Zgornjo Vipavsko dolino z Ajdovščino in Vipavo, na strmi skalni rob Trnovskega gozda in na Javornik na v. strani ter na bližnjo planoto s Predmejo do vrhov na s. strani z Malim Golakom. Nadaljujemo po cesti, ki se obrne proti s. in zložno spušča po zakraselem svetu na v. strani Velikega Modrasovca. Po 10 min. od razgledišča nas kažipot opozori na bližnjico, ki nas popelje na desno precej strmo navzdol po bukovem in iglastem gozdu na s. strani Črnega školja, skalnega roba Trnovskega gozda nad zatrepom z izvirom potoka Lokavšček. Steza nas pripelje na cestno razpotje ob robu gozda (883 m). Od koče smo hodili 60 min. Desna asfaltirana cesta pelje navzdol v Ajdovščino, leva na Lokve, asfaltirana cesta naravnost pa na Predmejo in naprej na Col. Tik nad razpotjem stoji spomenik Jožefu Resslu (1793–1857), gozdarju, izumitelju ladijskega vijaka, načrtovalcu pogozditve Čavna in Gore ter graditelju cest po Trnovskem gozdu. Ob razpotju je tudi spominski vodnjak v spomin na graditelje vodovoda na Goro; na plošči piše, da so ga gradile Avstrija (leta 1916), Italija (1939), Jugoslavija (1989) in Slovenija (1992). Na s. strani razpotja so že prve hiše naselja Predmeja.

Z razpotja gremo po asfaltirani cesti zložno navkreber proti Predmeji. Ko se odpre razgled na južne strmine Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino, zagledamo na desni strani ceste visok kip matere Gorjanke, delo kiparja Zmaga Posege. Kip so odkrili leta 2001 ob 400-letnici naselitve Gore, planote nad Vipavsko dolino. Spomenik priča o težavnem življenju Gorjanov, ki kljub slabim življenjskim razmeram vztrajajo na planoti.

Od ceste se desno odcepi pot »Po robu«, ki je razgledna in pelje ves čas po robu na j. strani planote Trnovskega gozda, s katerega vidimo Vipavsko dolino, Kras in vse do morja. Pot je speljana vse do Cola po zmerno valovitem kraškem svetu po travnikih, gozdovih, med nizkim grmovjem, po skalnatih grebenih in tudi mimo samotnih kmetij. Kljub temu, da je večinoma speljana blizu roba, hoja ni nevarna, le ponekod je treba malo popaziti na kraškem kamnitem svetu. Opozoriti pa je treba na številne žice električnih pastirjev, ki so speljane nizko nad potjo. Hojo po tej poti priporočamo zlasti spomladi in jeseni.

Z asfaltne ceste zavijemo na desno po robu planote, imenovanem Gore, ki je skupno ime za skalni rob na j. strani Predmeje in Otlice, saj se iz doline vidi kot prava gora. Pred seboj vidimo nekaj hiš naselja Predmeja, na desni pa Vipavsko dolino. Tik pod robom je znamenit Mačji kot, kjer »ima burja mlade«. Po 20 min pridemo na vrh Orlica (861 m) z navpično steno, ki pada proti dolini Lokavščka; na s. strani je v bližini nekaj hiš Predmeje. Z Orlice se rahlo spuščamo ob robu planote, potem pa se nekaj časa zložno dvigamo po travnatem pobočju vrha Štumbro (959 m) na s. strani poti (tu se pridruži TV s Predmeje).

Do Kovka bomo hodili po zelo razgledni poti na j. strani Trnovskega gozda, imenovani Po robu, s katere vidimo Vipavsko dolino, Kras in morje. Pot vodi po zmerno valovitem zakraselem svetu, po travnikih, gozdovih, med nizkim grmovjem, po kamnitem robu in tudi mimo samotnih domačij. Čeprav je po večini speljana blizu roba, ni nevarna, nekoliko bolj je treba paziti le na gruščnatih delih poti. Paziti pa moramo na žice številnih električnih pastirjev. Hoja je prijetna zlasti spomladi in jeseni.

Steza se zložno dviga po travnatem pobočju hriba Štumbro in še naprej proti vrhu Parkljevec (889 m) pred nami. Nanj pa se ne povzpnemo, temveč ga zaobidemo po njegovi j. strani. V bližini opazimo nekaj hiš zaselka Kitajska, ki je sicer del razloženega naselja Otlica, 815 m, 319 preb., s središčem ob cesti Col?Predmeja. Tam so tudi osnovna šola, trgovina, gostilna in župnijska cerkev Angelov varuhov. Po jv. pobočju Parkljevca, poraslem z mešanim gozdom, se spustimo na travnike, ograjene s kamnito ograjo, in tam opazimo ostanke nekdanje domačije. Po nekaj minutah pridemo do ograjenih njivic in domačije Vidmar v bližini poti. Pot se nato nekoliko odmakne od roba Gore. Po travniku, poraslem z redkimi borovci, nizkem gozdičku in travnatem robu pridemo na široko travnato pobočje Otliškega maja (847 m) na j. strani poti; TV in SPP ne gresta na vrh, temveč po njegovem s. pobočju nad veliko Skručo dolino z domačijo, do katere pripelje cesta z Otlice. V dolini je še več hiš. Pot nadaljujemo proti jv. robu doline; ob poti je tabla št. 129 Geološke poti, ki nas je spremljala od našega priključka na SPP, tam pa se spusti v Ajdovščino. TV in SPP nadaljujeta naravnost do bližnjega naravnega okna. Od združitve s SPP do okna smo hodili 60 min.

Naravno okno na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki jo je razjedala voda, tako da se je sčasoma razširila v približno 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, narečno "otla", in od tod izvira tudi ime kraja Otlica, v katerega sodi naravno okno. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino. Naravno okno je zavarovano kot naravni spomenik.

Od okna gremo naprej po travnatem robu na z. strani vrha Navrše, od koder je lep pogled na Lokavec, reko Hubelj in Ajdovščino ob vznožju Roba, strmega pobočja pod pragom Trnovske planote; Rob je ime za del gore med oknom in Podrto goro. Pot preide z z. na s. pobočje. V dolini na levi je domačija Zavrhovc, ki sodi še na Otlico, na v. strani doline pa že vidimo kopasti Sinji vrh (1002 m). Po travnatem pobočju nad dolino gremo proti gozdu na v. Lepa ravna gozdna pot pripelje na travnati rob planote, na katerem zagledamo električni daljnovod Ajdovščina-Trnovska planota. Z desne se priključi markirana planinska pot iz Ajdovščine. Od okna je 30 min. Na razpotju nas SPP začasno zapusti, saj mora čez Sinji vrh, na katerem je njena kontrolna točka; spet se nam bo pridružila na sz. strani Podrte gore.

SPP se za nekaj časa umakne v notranjost planote (TV nadaljuje naravnost proti Podrti gori). Kažipot pokaže na levo proti bližnji veliki domačiji Peterlini ob jz. vznožju Sinjega vrha, ki že spada v naselje Kovk. Pri domačiji pridemo na asfaltno cesto, ki pripelje s Kovka. Po njej gremo nekaj minut zložno navzgor do bližnjice na desni, po kateri se povzpnemo do asfaltne ceste Kovk—Sinji vrh. Odpre se lep pogled na bližnje kmetije na Kovku ter na vrhove v osrednjem in s. delu planote. Po cesti pridemo v nekaj minutah do velike kmetije Sinjevršnik, Kovk 10. Od kmetije gremo še malo naprej po cesti, potem pa po bližnjici nad cesto proti vrhu, ki ga že vidimo pred seboj. Z roba planote 30 minut.

Od turistične kmetije se SPP povzpne na vrh, odkoder se spusti po s. pobočju do ceste Col?Predmeja, nanjo pridemo pri kapelici (833 m). Na drugi strani ceste spominja spomenik nad razpotjem na boje enot NOV z Nemci marca 1945. Lokalna cesta, ki se tu odcepi proti s., pelje čez Zadlog v Črni Vrh nad Idrijo. Nekaj korakov po cesti proti Colu zavije SPP pod domačijo Majerija po ozki asfaltni cesti, ki pa kmalu postane makadamska.

Na asfaltirano cesto pridemo v zaselku Žagolič, kjer se obrnemo proti Colu; do tja je le še 10 min. S Kovka na Col smo hodili 60 min.

S Cola nadaljujemo SPP proti Javorniku po asfaltni lokalni cesti, ki se malo nad cerkvijo odcepi od regionalne ceste Ajdovščina—Črni Vrh—Godovič in pelje v Vodice, 7 km. Sprva so ob cesti hiše Cola in obrat tovarne čevljev Alpina. Kmalu za zadnjimi hišami se na levo odcepi stranska cesta v Malo Polje, mi pa nadaljujemo po desni, ki je sprva precej ravna, potem pa se začne vzpenjati. Obdaja nas bukov gozd. Precej je ovinkov, nekatere sekajo bližnjice. V dobri uri pridemo na široko jaso s senožetmi v bregu na levi strani ceste, na desni pa je domačija Lazar. Gremo naprej po cesti, spet smo v gozdu. Po približno 10 min je na levi hišica Malo Polje 27, kmalu pa smo na koti 951 m, odkoder se cesta zložno spušča. Se malo, pa smo pri znamenju, pritrjenemu na bukovo drevo na levi strani ceste; temu kraju pravijo »Pri Malem Školu«. S Cola l h 30. Na desni vidimo dva kopasta vrhova Križne gore (1073 m, 1168 m).

Pri znamenju zapustimo asfaltno cesto; po širokem kolovozu zavijemo na levo navzdol v Široko dolino, ki jo dosežemo v nekaj minutah. Na nasprotnem koncu doline vidimo nekaj samotnih domačij razloženega naselja Kanji Dol, na hribčku nad njimi pa se beli kapelica. Na začetku Široke doline skrenemo s kolovoza na desno gozdno pot, ki postane steza, ko se začnemo precej strmo vzpenjati. Po kakih 10 min vzpona se steza zravna in že smo iz gozda na spodnjem robu strme senožeti. Na desni vidimo malo vstran domačijo Jeler (985 m), nas pa markacija na jesenovem drevesu usmeri naravnost navzgor do bližnje gozdne ceste, ki jo prečkamo in se povzpnemo naravnost navzgor po bregu (steze ni opaziti) do 50 m višje ležeče lokalne ceste, ki pripelje od Cenca na Strmcu ob regionalni cesti Ajdovščina—Godovič. Od znamenja »Pri Malem Školu« smo hodili 30 min. SPP zavije na desno po lokalni cesti; pod nami je domačija Jeler. Po nekaj minutahpride cesta v bukov gozd, po katerem se zložno vzpenja. Kmalu smo na mali jasi, kjer zavijemo na desno in po poti navkreber sekamo levi cestni ovinek. Hojo nadaljujemo po cesti; kmalu je na levi opuščena domačija Rudolf. Malo naprej se odcepi na levo gozdna cesta proti nekaterim domačijam na Javorniku, mi pa gremo po lokalni cesti rahlo navzgor. Tabla ob cesti nas opozori, da je nad cesto »Slovenski ljudski astronomski observatorij«, ki ga slutimo skozi drevje. Ko se cesta zravna, ni več daleč do Medvedove domačije, Javornik 7, odkoder že zagledamo Pirnatovo kočo na Javorniku. Do nje je po kolovozu le še nekaj korakov. Od znamenja »Pri Malem Školu« smo hodili 1 h.

S Cola do Pirnatove koče na Javorniku je 2 h 30.

Pri Pirnatovi koči stopimo na gozdno pot, po kateri pridemo do bližnje Medvedove domačije in do stare kamnite gozdne ceste. Precej ravna cesta pelje po z. gozdnatem pobočju Dednega vrha (1217 m) in kmalu pripelje na travnat preval, s katerega je lep pogled nazaj na Javornik z razglednim stolpom. Cesta zavije v bukov gozd in se po z. pobočju Špika (1189 m) spušča proti v. robu kotlinice z razloženim naseljem Vodice (930 m), ki ga vidimo na desni strani. Naselje je dobilo ime po močnih studencih; združijo se v kratek potoček, ki kmalu ponikne.

Po dobre pol ure od koče pridemo na senožet, kjer poleti cvetijo zdravilne šentjanževke. Na j. strani kotlinice zagledamo Streliški vrh (1265 m), najvišji vrh Idrijskega hribovja; pod vrhom ga obkroža skalni venec, ki se dviga nad gozdom. Kmalu pridemo na križišče gozdnih cest; po boljši cesti gremo navzdol proti Vodicam do bližnjega odcepa poti na levo, po kateri nadaljujemo SPP. Od koče do odcepa poti smo hodili 45 minut.

Gozdna pot po smrekovem gozdu je 5 min ravna, potem pa se 10 min precej strmo dvigamo po mešanem gozdu na s. strani Streliškega vrha. Pridemo na obširne senožeti na jv. in j. strani vrha. Po nekaj minutah hoje po lepi poti zavijemo na desno na komaj opazno stezo, ki nas precej vodoravno pelje po travnatem pobočju na j. stran Streliškega vrha. Pred seboj zagledamo Srednjo goro (1275 m) in na njeni j. strani dolino med Colom in Hrušico. Po ozki stezi ob robu gozda in po senožetih se spustimo v dno dolinice, ki se vleče izpod prevala (1133 m) med Streliškim vrhom in Srednjo goro. Po dolinici naj bi tekel potoček in niže od naše poti poniknil v globok skalnat udor; žal ne teče ob sušnem vremenu. Od odcepa poti nad Vodicami do dna dolinice smo potrebovali 40 minut.

V dolinici se razcepi več poti. SPP se rahlo vzpne po nasprotnem travnatem bregu na j. strani Srednje gore do roba, s katerega vidimo pred seboj vso rahlo nagnjeno planjavo proti Podkraju. Komaj vidna steza pelje čez senožeti naprej proti z., potem pa se pri kamnu z markacijo obrne na j. proti dolini do slabega kolovoza. Po kolovozu gremo navzdol po senožetih; na levi opazimo nekdanjo italijansko utrdbo. Na razpotju kolovozov gremo naravnost navzdol, kmalu pa se na desno odcepi čez senožet pešpot do kolovoza, ki nas po gozdičku pripelje na rob nad Podkrajem in do ceste Col - Kalce nad vasjo. Po vaški ulici zavijemo do središča vasi pri cerkvi. lz dolinice na j. strani med Streliškim vrhom in Srednjo goro v Podkraj je dobre pol ure hoje.

Opozarjamo na previdnost pri hoji po ozkih, komaj vidnih stezah na območju Streliškega vrha in Srednje gore, zlasti če je trava mokra; tudi markacije na senožetih so redke, ker je malo drevja, tiste na kamnih ob poti pa marsikje zakriva trava.

Od Pirnatovega doma na Javorniku v Podkraj je 2 h.

V Podkraju se TV spet združi s SPP; skupaj bosta šli do Vojkove koče na Nanosu. Pod cerkvijo gremo po vaški ulici do hiše št. 53, desno mimo nje in pod vrtom ter po stezi čez travnik do kolovoza. Mimo globače in po bukovem gozdu se vzpnemo na cesto Podkraj–Nanos; dosežemo jo v 20 min. S to bližnjico smo se izognili velikemu cestnemu ovinku. Zavijemo na desno po ravni cesti na sz. pobočju Prečnega vrha (887 m); čez 15 min. se na desno navzdol odcepi cesta v Belo in Sanabor. TV nadaljujemo 10 min. po levi cesti in mešanem gozdu do drugega razpotja. Leva gozdna cesta pelje v Bukovje pri Postojni, TV nadaljuje po desni. Cesta je sprva precej ravna, potem pa se zelo zložno vzpenja po s. pobočju hriba Soline (905 m), na katerem raste po večini smrekov gozd. Po 30 min. od drugega razpotja smo na tretjem; desna cesta pelje na Orlovše, kjer so pašniki in poslopja Kmetijske zadruge Vipava. TV zavije levo proti Nanosu.

Cesta se obrne proti j. in se zložno vzpenja; ponekod se na desni pokaže planota s poslopji na Orlovšah. Obdaja nas listnati gozd. Na desni se v bližini ceste dviga Orlovški hrib (867 m), na levi pa se vzpenjajo gozdnata pobočja Požganega hriba (1160 m). Po 30 min. od tretjega razpotja pridemo na planoto z njivami in travniki ter do Blažonove domačije, Nanos 2. Odpre se lep razgled po planoti nanoškega Ravnika ter na greben Gradiške Ture (793 m) in Podraške Ture (852 m) na njegovi j. strani. Kažipot pove, da je do Abrama še 30 min.

Na razpotju za Blažonom nadaljujemo po desni cesti proti smrekovemu gozdu. Čez 10 min. smo na novem križišču; z desne pripelje asfaltirana cesta iz Vipave proti Abramu in po njej nadaljujemo našo pot. Precej ravna cesta po smrekovem gozdu pripelje na planoto in do domačije pri Abramu.

NANOS, 900 m, 9 preb. Razloženo naselje leži na jz. robni uravnavi enako imenovane kraške planote. Sestavljajo ga samotne kmetije in prebivališča gozdarjev. Naseljeni sta le še dve domačiji; ljudje se ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Na območju naselja so majhne njive, največ je pašnikov, tudi te pa počasi zarašča grmovje. V okolici je precej kraških kotanj, brezen in ledenih jam, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je velik lovski dom Lovske družine Nanos.

Sredi aprila 1942 se je v bližini Abramove domačije nastanila Brkinska četa z več kot 50 borci. Nekaj dni pozneje, 18. aprila 1942, jo je obkolil in napadel polk italijanske vojske. Četa partizanov se je 8 ur bojevala z Italijani, zvečer pa se je večini borcev uspelo prebiti iz obroča. Padlo jih je pet, pokopani pa so v skupnem grobu ob cesti nasproti Abrama. Na spomeniku piše: »Tukaj počivajo junaki NOB, ki so padli na Nanosu v prvi veliki borbi na Primorskem, aprila 1942. leta. Slava padlim borcem.«

Od Abramove domačije gremo na cesto nad hišo in po njej proti Nanosu. Kmalu opazimo nekaj počitniških hišic in na desni veliko kmetijo. Cesta zložno leze navzgor po robu travnate planote, potem pa zavije v gozd. Po 10 min. smo na cestnem križišču. TV gre naravnost in nekoliko navkreber. Kmalu pridemo iz gozda na obširno travnato planoto nanoškega Ravnika, ki sega vse do Pleše. Pred nami in na levi se dviga vrsta vrhov, poraščenih z gozdom; najvišji je Suhi vrh (1313 m). Na j. strani se vleče rob planote, Rebernice, ki se strmo spušča proti magistralni cesti Razdrto–Nova Gorica, zato je iz doline videti kot gora. Na j. strani vidimo Senožeške hribe, Senožeče in Vremščico. Po 10 min. od križišča zapustimo cesto; po poti na levo se vzpnemo na rob nad cesto, potem pa gremo čez prostrane senožeti naravnost proti vrhovom, ki jih vidimo pred seboj. Pot se zložno dviga in spušča po valoviti planoti. Po 15 min. se planota zoži med grebenom na desni in travnatim hribom Hribač (1056 m) na levi. Pot pelje nad ozko dolinico, poraslo z leskovjem, potem po mešanem gozdičku in po nekaj minutah je pred nami drugi travnati Hribač (1086 m); zložno se vzpenjamo proti njemu. Kmalu pridemo na gozdno cesto med obema Hribačema; po njej gremo nekaj korakov desno navzdol do odcepa slabega kolovoza na levo, tam pa nas kažipot opozori, da moramo po njem proti Vojkovi koči. Od Abrama je 50 min.

Po nekaj korakih strmine po leskovju pride kolovoz na plano; po travnatem pobočju se zložno vzpenja proti sedlu med j. in s. robom in proti gozdu. Gremo naravnost v mešani gozd in po njem navzgor proti robu. Iz gozda pridemo na širok travnat preval Lanišče, od koder pred seboj zagledamo Grmado (1207 m); ta je na s. strani gozdnata, po njenem j. travnatem pobočju pa se vije cesta proti Vojkovi koči. Za Grmado se kaže Pleša z radiotelevizijskim stolpom. Od gozdne ceste smo hodili 30 min.

Po slabem kolovozu se po j. travnati strani spustimo do bližnje ceste proti Vojkovi koči. Proti z. se odpre zelo lep pogled na Vipavsko dolino, Vipavske hribe in Kras. Prečkamo cesto in nadaljujemo po poti čez dolinico proti gozdu in po njem do gozdne vlake, potem pa po njej zložno navzgor. Vlaka postane lepa gozdna pot, po kateri se spet vzpnemo do ceste. Z Lanišča je 20 min. Nadaljujemo po cesti, ki se zložno vzpenja po s. strani Grmade, vse do bližnjice na desno; po nekaj minutah pridemo na senožet, po kateri se spet vrnemo na cesto. Nekaj minut gremo po cesti, potem pa zavijemo levo po bukovem gozdu na planoto z Vojkovo kočo.