Izlet: Škofja Loka (avtobusna postaja) Temnica

Podrobnjejši opis Škofje Loke in njenih znamenitosti.

Škofja Loka je eno najbolj ohranjenih srednjeveških mest v Sloveniji. Leta 973 je podelil nemški cesar Loko s širšim zaledjem škofom iz bavarskega Freisinga. Tedanja Loka je bila sedanja Stara Loka. Skofje so za svoje upravno središče kmalu po daritvi začeli graditi mesto nad sovodnjem Poljanske in Selške Sore. Naselje se je naglo razvijalo, listina iz 1. 1274 ga že imenuje mesto. V 14. stoletju so ga obdali z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat. Znotraj obzidja sta se razvila Mestni trg in Lontrg ali Spodnji trg z več ozkimi ulicami. Nad mestom je gospodoval grad. L. 1511 je mesto poškodoval potres. Podjetni škof Filip ga je daj takoj obnoviti. Kakor kažejo letnice na nekaterih stavbah, je sedanje mesto še iz tistega časa ohranilo razpored in obliko hiš. Tudi po požarih, ki so mesto nekajkrat prizadeli, so meščani obnovili hiše v glavnem tako, kakor so bile prej. Gospostvo freisinških škofov je trajalo 830 let, do leta 1803, ko je Avstrija to ozemlje razglasila za državno last. Zelo razvita obrt je do prve svetovne vojne odganjala močnejšo industrijo. Po zadnji vojni pa je industrializacija hitro napredovala, hkrati z njo so se okoli starega dela mesta razvili novi mestni deli, staro jedro pa je kot zgodovinska znamenitost prišlo pod spomeniško varstvo. Med obema vojnama je bilo loško ozemlje upravno razdeljeno na več občin, v mestu je bil nekaj časa sedež okraja. Sedaj spada skoraj vse ozemlje nekdanjega gospostva pod upravno enoto Škofja Loka, ki jo sestavljajo občine Gorenja vas Poljane, Železniki, Žiri in Škofja Loka.

Homanova hiša na levi kaže z letnico 1529 in zdaj odkritimi freskami ter obnovljenim okrasjem svojo starost in nekdanjo veljavo. Nekatere hiše imajo preprosta gotska vrata in okna, druge baročna pročelja. Na Mestnem trgu št. 38 je vzidana renesančna plošča meščana Schwarza, ki je dal 1513 zgraditi tam kapelo. Na starem rotovžu (št. 35) je viden mestni grb. Restavracija Krona je staro gostišče. Marijino znamenje nasproti je dalo mesto postaviti 1751 v zahvalo za odvrnitev kuge in ognja. Nekdanji Dom Partizana (št. 17) ima ohranjeno staro pročelje, v notranjosti je dvorana za kino. Na j. koncu trga so 1972 odkrita Poljanska vrata, vidi se ohranjeno mestno obzidje, ob njem Graben, na stavbi občinske skupščine je plošča o rešitvi zapornikov 1941. Na Kopališki ulici na št. 8 je stara Firbarjeva hiša (nekdaj barvarska delavnica z leso za sušenje blaga).

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO, 386 m, 390 preb., so staro naselje, po katerem je dobila ime Poljanska dolina. Kraj je bil prvič omenjen leta 1160, ko je bil tam sedež županije loškega gospostva. Staro gručasto jedro je ob nekdanji regionalni cesti Škofja Loka–Gorenja vas ter ob potoku Ločivnica pred njegovim izlivom v Poljansko Soro. Nova cesta je zdaj speljana zunaj starega jedra. Novi deli naselja so se razširili predvsem nad cesto proti Gorenji vasi, kjer je tudi šola, ter ob cesti proti Volči. V kraju je obrat industrije termičnih izolacij TERMO iz Škofje Loke, tam so tudi pošta, osnovna šola, Kmetijsko-gozdarska zadruga, več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. V gostilni Na Vidmu in pri zasebnikih so na voljo tudi prenočišča. Sodobna cerkev sv. Martina je bila zgrajena leta 1970 namesto nekdanje med vojno poškodovane baročne cerkve iz 18. stol.

Poljane so znane po »poljanski vstaji«; vaščani in okoličani so namreč po napadu Nemcev decembra 1941 na Bukov Vrh množično odšli v partizane. Borci Cankarjevega bataljona so potem v dolini porušili več mostov, da bi s tem preprečili izseljevanje Slovencev, decembra 1941 pa so uničili tudi žandamerijsko postojanko v vasi. Pomembna je bila tudi akcija Prešernove brigade 22. oktobra 1944, ko so partizani uničili nemško postojanko v Poljanah. V spomin 165 padlim borcem za svobodo so leta 1960 v središču vasi postavili lep spomenik, na »poljansko vstajo« pa spominja velika stenska freska na stavbi nasproti spomenika, darilo domačina, borca in akademskega slikarja Iveta Šubica kraju ob 40. obletnici vstaje. Leta 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, so v kraju postavili tudi spominsko znamenje s kažipoti do prestolnic vseh držav članic EU.

Poljane so zapisane tudi v slovenski kulturni zgodovini, saj so bile rojstni kraj številnih znamenitih Slovencev, med njimi pisatelja in politika Ivana Tavčarja (1851–1923) – na njegovi rojstni hiši je spominska plošča, pred hišo pisateljev doprsni kip, pokopan pa je v grobnici pri Tavčarjevem dvorcu na bližnjem Visokem – znanih slikarjev Alojza Šubica (1865–1905) ter bratov Janeza (1850–1889) in Jurija Šubica (1855–1890), podobarja Jožeta Šubica (1862–1929), geografa, zgodovinarja in prevajalca Janeza Jesenka (1838–1908) ter filozofa Aleša Ušeničnika (1868–1952).

SPODNJA IDRIJA, 305 m, 1860 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v dolini ob sotočju potoka Kanomljica in reke Idrijca. Novi del naselja s poslovnim centrom in stanovanjskimi bloki je na desnem bregu Idrijce ob magistralni cesti Idrija–Tolmin, ki vodi skozi naselje kot Slovenska ulica, ter na zložnem pobočju nad njo. Ob cesti proti Idriji sta zaselka Mokraška vas z manjšo hidroelektrarno in Marof z Domom upokojencev. Dolino obkrožajo strma pobočja vrhov Cerkljanskega in Idrijskega hribovja Gradišče (998 m) na sv., Kendov vrh (1078 m) na sz. in Cerkovni vrh (804 m) na j. strani. Pred najdbo živega srebra je bila Spodnja Idrija najpomembnejše naselje in cerkveno središče širše okolice, tudi za tedanjo Idrijo. Na začetku naselja z idrijske strani stoji na vzpetini na levem bregu Idrijce župnijska cerkev Marija na Skalci, ki je bila prvič omenjena leta 1132, v 17. stol. pa je bila obnovljena v baročnem slogu. Ko so leta 1965 cerkev znova obnavljali, so pod beležem odkrili freske slikarja Jožefa Mraka iz Idrije, nastale leta 1762. Pod cerkvijo se ob Idrijci stiska staro jedro naselja. Na levem bregu Kanomljice so v 16. stol. v bližini zdajšnjega mosta stale fužine, v katerih so iz železove rude, ki so jo kopali na bližnjih ležiščih, pridobivali lito železo. Prodajali so ga v Benetke, tam pa so iz njega izdelovali topovske krogle. Temu delu naselja še zdaj pravijo Fužina.

Živahen utrip dajeta Spodnji Idriji industrija rotacijskih sistemov Rotomatika v Spodnji Kanomlji v bližini Spodnje Idrije, in lesna industrija ILES. V naselju so poslovalnica banke, pošta, osnovna šola, samopostrežba in nekaj drugih trgovin, več gostinskih lokalov, manjših podjetij in precej obrtnih delavnic. Na Griču nad naseljem stoji znani hotel Kendov dvorec.

IDRIJSKO HRIBOVJE je sredogorsko hribovje med Cerkljanskim hribovjem na s., Škofjeloškim hribovjem na sv. in Trnovskim gozdom na j. Površje so izoblikovali reka Idrijca od izvira na robu Vojskarske planote do sotočja s Trebuščico pri Dolenji Trebuši, njena desna pritoka Belca in Zala ter levi pritoki Nikova, Kanomljica, Otuška in Sevnica, pa tudi desni pritoki Trebuščice. Reka in potoki so v apnenčeve in dolomitne kamnine vrezali globoke doline in grape s strmimi pobočji. Nad njimi se širijo večje in manjše planote; največja je Vojskarska planota s središčem na Vojskem. Na zakraselih planotah so gozdovi in travniki, v bližini samotnih kmetij pa tudi majhne njive. Prebivalci se preživljajo predvsem z gozdarstvom in živinorejo.

VOJSKO, 1077 m, 197 preb. Razloženo naselje leži na obsežni zakraseli Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice v z. delu Idrijskega hribovja. Sestavljajo ga majhni zaselki Mrzla Rupa, Ogalce in Rovtarjev Vrh. Jedro naselja je zaselek Planina pod hribom Školj (1129 m). Na Planini je župnijska cerkev sv. Jožefa, zgrajena v 17. stol., tam so tudi podružnična osnovna šola, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, trgovina, gostilna, okrepčevalnica in dve domačiji s kmečkim turizmom. Prebivalci se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in izdelavo čipk, nekaj pa jih dela v Idriji. Kraj ima zaradi lege, zdravega okolja, lepih izletniških točk in zgodovinskih znamenitosti dobre možnosti za razvoj turizma. Ob ugodnih snežnih razmerah na Školju obratuje smučarska vlečnica. V naselju je precej počitniških hišic. Iz Idrije na Vojsko vozi vsak dan več avtobusov.

Med NOB je bilo Vojsko eden od centrov narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na planoti so se dalj časa ali samo občasno zadrževale različne partizanske enote, prebivalci pa so jih sprejemali odprtih rok. V gozdovih ob potoku Belca pod Mrzlo Rupo je od leta 1943 do osvoboditve delovala partizanska bolnišnica Pavla, v kateri se je zdravilo več kot tisoč borcev. V bojih z okupatorjem so na planoti padli tudi številni borci NOV.

Na pokopališču pri cerkvi je partizansko grobišče, na spomeniku pa so zapisani verzi:

»Postoj in prikloni se vrstam grobov!
Tu spe naši borci, ki z zarjo v očeh
so umrli za svobodo naših domov,
za srečno prihodnost bodočih rodov,
da po naših zelenih doleh in bregeh
se živo razlegata radost in smeh.
Vse dokler bo sonce sijalo z višin,
na žrtve ne ugasne nam v srcih spomin!«

Tudi na pol ure oddaljeni Vojščici je na partizanskem pokopališču pokopanih 305 borcev NOV, padlih v nemški ofenzivi aprila 1945.

Na Vojsko lahko pridemo še po SPP iz Idrije mimo Koče na Hleviški planini (4 h 30); iz Idrije se lahko tudi pripeljemo po asfaltirani cesti (12 km).

Mrzla Rupa, 933 m, je zaselek samotnih kmetij na slemenu nad izvirom Idrijce na v. in gornjim delom doline Trebuščice na jz. Zaselek je del naselja Vojsko. Na Mrzli Rupi je pri kapelici razpotje cest v Idrijo, Gorenjo Trebušo in na Lokve. Tukaj so našli sledove strelnih jarkov in utrdb z benečanskim orožjem iz začetka 1o. stol., ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Pod Mrzlo Rupo izvira Idrijca; 3 km navzdol so že konec 16. stol. stale lesene klavže (visoke vodne pregrade), ki so jih leta 1772 nadomestili s kamnitimi. Po Idrijci so vse do leta 1926 plavili les v Idrijo. Ob Idrijci in njenih pritokih je bilo še več klavž; nekatere so v zadnjem času obnovili kot pomembne slovenske tehniške spomenike.

Mali Golak (1495 m) je najvišji vrh gorovja Golaki in Trnovskega gozda. Nenavadno je, da je 15 m višji od Velikega. Gozdna meja sega do višine okrog 1400 m, nad njo raste rušje, ki na kamnitem svetu daje vrhovom goli videz. Domačini so prepričani, da so bile nekdaj na Golakih planine. Ime Veliki in Mali Golak naj bi vrhova dobila po velikosti nekdanjih planin, zaradi tega lahko razumemo, da je Mali višji od Velikega. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani, zlasti na širno gozdnato Trnovsko planoto. Na s. se za bližnjim Idrijskim in Čerkljanskim hribovjem dvigajo Julijci s Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ospredju in Triglavom. Proti v. se za Trnovsko planoto kažejo Hrušica, Javorniki, Krim ter v ozadju Kamniške Alpe in Posavsko hribovje. Na jv. strani vidimo v daljavi Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju. Na j. in jz. seže pogled od Vremščice in Slavnika prek Krasa do Furlanske nižine; za Krasom vidimo ob lepem vremenu tudi Tržaški zaliv. Na z. se za Banjšicami in Kambreškim pogorjem vidijo v daljavi Dolomiti.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo. Žig je pritrjen na kovinskem roču. PD Ajdovščina.

Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši ampak, ker je imel najmanjšo planino. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak. Sicer pa je z vrha lep razgled na vso Slovenijo. Lepo se vidi Triglav in velik del Julijskih Alp. Tudi Karavanke in Kamniške Alpe se vidijo. Pod nami pa Primorska s svojim morjem. Vrh ima vpisno knjigo in žig.

Koča stoji sredi gozda malo nad gozdno cesto čez preval Strgarija na jugozahodni strani Malega Golaka, najvišjega vrha Trnovskega gozda. Zgradilo jo je PD Ajdovščina; odprlo jo je 10. septembra 1950. Poimenovali so jo po Ivanu Turšiču-Iztoku (1922-1944), komandantu 30. divizije NOV Slovenije, ki je padel med nemško ofenzivo v bližini Lokev. Koča je odprta od četrtka do nedelje, če je dostopna. Postrežejo s hrano, toplimi napitki in pijačami. V gostinskem prostoru je 25 sedežev, na skupnem ležišču pa 15 ležišč, priporočajo spalne vreče; voda kapnica; gostinski prostor ogrevajo s pečjo.

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.

Parkirno mesto za cca 3 avtomobile.

TRSTELJ, 643 m, je najvišji vrh v z. delu ozkega gorskega hrbta na s. robu Kraške planote, ki se vleče od Soške doline na z. in na v. prehaja v Senožeško hribovje. Ta gorski hrbet je med tremi podolžnimi gorskimi hrbti, ki se dvigajo nad Kraško planoto na j. in s. robu ter po sredini, najvišji, najdaljši in najbolj sklenjen. V s. gorskem hrbtu so z. od Trstelja vrhovi Stol (629 m), Renški vrh (449 m) in Fajtji hrib (433 m), v. pa Kačnik (500 m), Kopica (567 m), Ovčjak (575 m) in Ter (673 m). Gričevje nad Spodnjo Vipavsko dolino, z. od Potoka do Mirna so Črni hribi; to ime ponekod uporabljajo tudi za z. del gorskega hrbta. Trstelj in celotni rob Kraške planote je zgrajen iz krednega in jurskega apnenca. Pobočja Trstelja in sosednjih vrhov so večinoma poraščena z gozdovi, v katerih prevladujejo na j. strani gaber, hrast, trepetlika, kostanj in brin, na s. pobočjih bor; vmes so manjše hribovske senožeti, kjer spomladi cveti gorski kosmatinec, ki pri nas raste samo na Krasu in v Istri.
Z vrha Trstelja, ki ni poraščen in kjer stoji telekomunikacijski stolp, je izredno lep razgled. Na s. je pod nami Vipavska dolina z Dornberkom, Prvačino in Renčami; proti Gorici in Novi Gorici se razprostirajo Biljenski griči z nasadi češenj, breskev in drugega sadnega drevja ter vinsko trto. Na s. strani doline se dviga visoki rob Trnovskega gozda s Čavnom, za njegovim zelenim prostranstvom pa vidimo Julijce s Triglavom. Na v. sta v bližini vrhova Kačnik in Lipnik, potem pa seže pogled prek gričev med Braniško in Vipavsko dolino proti Ajdovščini in do Nanosa. Proti jv. vidimo za Senožeškimi hribi Vremščica, Snežnik in Slavnik. Na j. in z. strani je obširna planota Komenskega in Tržaškega Krasa z nizom hribov in gričev po sredini planote ter gorskim hrbtom na jz. robu Krasa, za katerim se lepo vidi Tržaški zaliv z obalo do Pirana in Tržiški zaliv s Tržičem (Monfalcone), daleč zadaj pa so na obzorju vrhovi Dolomitov. Na zelenem kraškem polju je v bližini lepa vas Temnica. Na z. je pred nami Stol, za njim gorski hrbet nad Vipavsko dolino,
Goriška ravnina in Furlanska nižina. Na sz. lepo vidimo Gorico, Novo Gorico ter Sabotin in Sveto goro, naprej pa Matajur, Zahodne Julijske Alpe in Karnijske Alpe. Čeprav je Trstelj nizek hrib, je vreden našega obiska, zlasti jeseni in spomladi, ko ob dobri vidljivosti seže pogled od morja do zasneženih vrhov.

Koča stoji tik pod vrhom Trstelj (643 m), najvišjim vrhom Črnih hribov, ki se dvigajo nad planoto Tržaško-Komenskega Krasa med Lipo in Opatjim selom ter padajo proti Vipavski dolini med Dornberkom in Mirnom. Po 2. svetovni vojni so bile tu, kjer je zdaj koča, ruševine italijanskega vojaškega objekta. Upravni odbor PD Nova Gorica je sklenil, da hišo obnovi za potrebe planincev. Že dobro leto po ustanovitvi društva, 20. avgusta 1950, so postojanko odprli in jo poimenovali po narodnem heroju Antonu Šibelji-Stjenku (1914-1945). Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili v letih 1985 do 1988. Koča je odprta ob sobotah popoldne, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 20 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v skupni spalnici je 12 ležišč; WC, voda kapnica, elektrika.