Izlet: Sveti trije kralji Črno jezero

Koča stoji v bližini šole malo pod vrhom hriba Vrh Sv. Treh Kraljev med dolinama Poljanske Sore (Sovre) na jugu in Račeve na severu. Vrh Sv. Treh Kraljev je tudi razloženo naselje na pobočju tega hriba, na vrhu pa je cerkev sv. Treh Kraljev. Leta 1986 je KLI Logatec, TOZD Žaga Logatec, podaril planinski sekciji Rovte leseno brunarico, ki je stala v Logatcu. Planinci so jo razstavili in prepeljali na Vrh Sv. Treh Kraljev, kjer so jo na novo postavili ter preuredili in opremili kot planinsko postojanko. Otvoritev planinske koče je bila 12. septembra 1987. Planinska sekcija Rovte, ki je delovala v PD Logatec, je 14. februarja 1993 postala samostojno planinsko društvo.Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 30 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 30 sedežev; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.

Na zunanjščini vaške cerkve sv. Janeza Krstnika freska sv. Krištofa, delo Štefana Šubica iz 1872. Imena vasi Goropeke, Izgorje, Opale, kažejo, da so tod gozdove s požiganjem iztrebili za obdelovanje.

Žiri so trg sedaj občina med Soro in Račevo, ki se tod stekata. Onstran Račeve se ob cesti v Škofjo Loko vrstijo naselja Stara vas, Dobračeva in Selo, ob Račevi pa Nova vas; te sestavljajo Žiri v širšem pomenu. Pred vojno je veliko moških delalo v zasebnih in zadružnih čevljarskih delavnicah, ženske pa so klekljale čipke. Po vojni so ustanovili tovarno čevljev, ta se je razvila v veliko podjetje Alpina, ki slovi po izdelavi planinske in smučarske obutve. Čevljarstvo in čipkarstvo prikazuje lokalna muzejska zbirka, nameščena v južnem delu Žirov v Stari šoli ob cesti proti Idriji. Gostilna Katrnik-Kavčič v Žireh; Alpina, nova osnovna šola in obsežen zadružni dom v Stari vasi, pred šolo spomenik NOB; cerkev z bogatimi baročnimi oltarji na Dobračevi; avtobusna zveza s Škofjo Loko in Logatcem, cesta čez Razpotje 704 m v Idrijo.

MRZLI VRH, 840 m, 50 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na valoviti planoti na s. in v. strani Sivke (1008 m). Del naselja je v občini Žiri, del pa v občini Idrija. Tam poteka razvodje med rekama Idrijca in Poljanska Sora. Na planoti so obsežni pašniki in košenice ter nekaj manjših njiv. Na kmetijah se povečini ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Med obema vojnama je bila v bližini italijansko-jugoslovanska državna meja.

Sivka je razgledni vrh na v. hrbtu Cerkljanskega hribovja nad dolino Idrijce. S travnatega vrha je lep razgled na Cerkljansko, Idrijsko in Škofjeloško hribovje, na Julijce s Triglavom in na Jelenk na drugi strani Idrijce. Tik pod vrhom stoji dolgo nizko poslopje nekdanje italijanske vojašnice, v kateri je bilo nekaj časa po 2. svetovni vojni planinsko zavetišče.

CERKLJANSKI VRH, 890 m, 76 preb. Razloženo naselje leži na hribovitem svetu z globokimi grapami med Pluženjsko goro (1012 m) na j., Trševjem (958 m) na jv. in Velikim vrhom (881 m) na sz., proti s. in sv. pa sega skoraj do Kladja in potoka Podjelovščica. V Volkovi grapi je prenehujoč izvir Zaganjalka, ki narašča in upada v 7-minutnih presledkih. Voda po nekaj metrih odteka v potok Zaganjalčica, ta pa se nekaj metrov nad Želinom izliva v Idrijco. Naselje sestavljajo samotne kmetije brez vaškega jedra. Obsežno območje prečka lokalna cesta Kladje–Otalež. Stare domačije so prostorne enonadstropne hiše cerkljanskega tipa, nekaj hiš pa je novih. Precej je zidanih dvojnih kozolcev, značilnih za Cerkljansko. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Cerknem; tudi otroci odhajajo v šolo v ta kraj.

V težko dostopnem gozdu je bila od konca 1943 do 16. aprila 1945 podružnica Partizanske bolnišnice Franja. V leseni baraki je bilo prostora za 22 ranjencev. Med zadnjo ofenzivo so jo Nemci odkrili in požgali, vendar so ranjence k sreči pred tem preselili v bolnišnico Franja.

Kladje, 787 m, je preval, na katerem se cesta iz Sovodnja prevesi proti Cerknem. Na prevalu je zaselek enakega imena, ki je del razložene vasi Podlanišče. Tu se stikata Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, tod teče razvodje med povodjem Idrijce in Poljanščice ter med Jadranskim in Črnim morjem. Na Kladju je AP avtobusnih prog Škofja Loka—Cerkno in Ljubljana—Cerkno.

CERKNO, 324 m, 1680 preb. Urbanizirano gručasto naselje leži ob potoku Cerknica, ob katerem se sicer ozka dolina precej razširi ob izlivu pritokov Zapoška izpod Porezna in Oresovka izpod Kladja. Mimo Cerknega je peljala rimska pot iz Soške v Poljansko dolino; na bližnjem Gradišču so ostanki rimske utrdbe. Kraj je bil prvič omenjen leta 1232. V obdobju Avstro-Ogrske je bilo Cerkno pomemben trg z okrajnim sodiščem in davkarijo. Šola je bila ustanovljena leta 1830. Narodno zavest prebivalcev je budila leta 1869 odprta čitalnica, gospodarsko neodvisnost od tujcev pa je spodbujala leta 1895 ustanovljena hranilnica in posojilnica. Čipkarsko tradicijo je ohranjala leta 1900 odprta čipkarska šola. Po Rapalski pogodbi je Cerkno leta 1920 pripadlo Italiji.

Po kapitulaciji Italije je bilo Cerkno središče obsežnega svobodnega ozemlja. V kraju je bil sedež IX. korpusa NOV in operativnega štaba za zahodno Slovenijo, tam je bila 1. oktobra 1943 ustanovljena tudi 16. SNOUB Janka Premrla - Vojka. V Cerknem so bile nastanjene zavezniške vojaške misije, sicer pa so bile v kraju pokrajinske konference za Primorsko in Gorenjsko. V dijaškem domu in otroškem vrtcu so zdravili ranjene in bolne borce. V kraju je obratovalo približno 20 partizanskih delavnic, med njimi finomehanična in radijska, nekakšen zametek tovarne ETA, ter delavnica za smuči, ki je bila začetek dela tovarne ELAN. Tam je bil tudi ekonomat partizanske bolnišnice Franja. V različnih šolah in na številnih tečajih so se partizani in aktivisti usposabljali za vojaške in politične naloge. Na številnih kulturnih prireditvah je nastopala igralska skupina IX. korpusa. Cerkno je ostalo svobodno do konca vojne, čeprav so ga Nemci večkrat napadali in bombardirali. Najsilovitejši nenadni napad nemške vojske je bil 27. januarja 1944 iz Idrije; tedaj so Nemci zajeli 47 tečajnikov partijske šole in drugih borcev ter jih na Brdcih nad dolino postrelili. V štirih letalskih napadih so uničili 80 odstotkov stavb.

Jeseni 1943 je bila vzpostavljena prva partizanska telefonska povezava Novaki–Cerkno–Želin–Dolenja Trebuša. Konec leta 1943 so začeli po navodilih odseka za zvezo IX. korpusa NOV, v katerem so bile sekcije za telefonske, radijske in kurirske zveze, načrtneje graditi medkrajevne telefonske povezave. Konec februarja 1944 je partizanska telefonska centrala v Cerknem povezovala telefonske centrale v Dolenji Trebuši, Čepovanu in na Lokvah; na te telefonske centrale je bilo priključenih 33 telefonskih priključkov. Skupna dolžina telefonskih povezav je bila 350 km.
Na obdobje NOB opozarjajo spomenik »Žena daruje kruh partizanom« kiparja Marjana Keršiča - Belača, spomenik padlim tečajnikom partijske šole na Brdcih ter več spominskih plošč na pročeljih hiš. Spomenik NOB je tudi osnovna šola, zgrajena s prispevki iz vse Slovenije kot priznanje temu kraju za njegovo pomembno vlogo v obdobju boja proti okupatorju. V oddelku Mestnega muzeja Idrija v Cerknem je na ogled razstava o NOB na Cerkljanskem.
Cerkno je upravno, gospodarsko in kulturno središče Cerkljanskega. Temelj gospodarskega razvoja je tovarna elektrotermičnih aparatov ETA. Velik pomen dajejo turizmu, katerega nosilec je hotel Cerkno s svojim smučarskim centrom Črni vrh, pokritim bazenom in športnimi igrišči v Cerknem. Vsako leto privabi številne obiskovalce starodavna pustna šega »laufarija«. V Cerknem je sedež občine, tam so pošta, dve bančni enoti, osnovna šola, zdravstvena postaja, lekarna, dve samopostrežbi in več klasičnih trgovin, več gostiln, mlekarski obrat ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Baročna župnijska cerkev sv. Ane je bila zgrajena leta 1714. Zelo lepe oltarje in prižnico so izdelali domači rezbarji. V cerkvi je portret goriškega nadškofa Frančiška Sedeja (1854–1931), domačina iz Cerknega, ki se je v obdobju italijanskega fašizma zelo izkazal kot branilec slovenskega jezika. Iz Cerknega je doma tudi skladatelj Peter Jereb (1868–1951).

Porezen (1630 m) je gora nad Baško grapo, Selško dolino in dolino Cerknice; je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja. Na jv. strani se nadaljuje v Počanski gori (1259 m), na jz. strani pa stoji Kojca (1303 m). Porezen je grajen iz apnencev in skrilavcev. S. in v. pobočja so gozdnata, j. in z. pa so večinoma pokrita s pašniki in senožetmi. Na Poreznu raste značilno alpsko cvetje, med drugimi lepi jeglič, panonski svišč in alpska možina.

Med obema svetovnima vojnama so Italijani vrh Porezna močno utrdili. Še zdaj so vidni dolgi betonirani podzemni hodniki do utrdb, ki so bile obrnjene proti takratni državni meji. Med NOB so na območju Porezna delovale razne enote NOV, tod so bila tudi osvobojena ozemlja na Cerkljanskem. Med zadnjo veliko sovražnikovo ofenzivo, marca 1945, so Nemci v gosti megli presenetili borce NOV, ki so počivali v utrdbah in podzemnih hodnikih; v boju je padla 36 borcev, 145 pa so jih ujeli in jih vse postrelili v vasi Jesenica pod Kojco. Na vrhu Porezna stoji spomenik v spomin na žrtve te tragedije.

Razgled s Porezna je čudovit. Na v. strani 'le v bližini hribovit svet Davče s samotnimi kmetijami, za njim Škofjeloško hribovje z Blegošem, Polhograjsko hribovje, Ljubljanska kotlina in Posavsko hribovje. Na j. strani vidimo najprej strma pobočja Porezna in Počanske gore nad ozko dolino Zapoške s Počami ter dolino Cerknice s Cerknim, središčem Cerkljanskega, naprej pa Bevkov vrh, Idrijsko hribovje in Trnovski gozd, pogled pa seže do Nanosa in Snežnika. Na jz. je pod nami globoka Zakojška grapa, nad njo se dviga Kojca. Proti z. je ob vznožju Porezna Baška grapa, nad njo vrhovi Tolminskih gora, naprej pa Matajur in če je ozračje čisto, vidimo tudi Furlansko nižino in Dolamite. Na s. se nad Baško grapo dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora s Koblo, Črno prstjo, Rodico in Voglom, še naprej pa se kaže Krn. Na j. pobočjih nad grapo opazimo vasici Stržišče in Bača pri Podbrdu, za Črno prstjo pa se dviga Triglav. Desno od Koble vidimo Slatnik, Lajnar, Dravh in Ratitovec, na obzorju pa Karavanke in Kamniške Alpe.

Črna prst (1844 m) je najvzhodnejši »visoki« vrh Spodnjih Bohinjskih gora: ime je dobila po temnem jurskem skrilavcu, ki ga vidimo sredi belega skalovja na s. strani vrha kot črno liso. s pobočje gore sprva strmo, potem pa položno pada v Bohinjsko. dolino; oklepata ga dva grebena, z. končuje Lisec (1o53 m), v. po Črna gora (160o m). Med obema grebenoma leži Planina za Liscem (1350 m), kjer je SPD leta 1894 zgradilo svojo prvo planinsko kočo in jo poimenovalo po tedanjem predsedniku SPD Franu Orožnu »Orožnova koča na Črni prsti«. J. travnata pobočja Črne prsti se strmo spuščajo v Baško grapo. Črna prst je bogata z alpsko floro; poleg sleča, planik, murk, košutnika in drugih cvetic raste tod srebrna krvomočnica (v Sloveniji le še v Krnskem pogorju); v stenah Črne gore raste kratkodlakava popkoresa, ki je ni najti nikjer drugje na svetu.

Črna prst je imenitno razgledišče. Proti v. se vleče greben Spodnjih Bohinjskih gora s Kontnim vrhom, Koblo, Možicem in Slatnikom, za njimi pa so Ratitovec ter vrhovi Karavank in Kamniških Alp; od v. proti j. drsi pogled od Škofjeloškega hribovja z Blegošem do Porezna, Kojce, Trnovskega gozda, Idrijskega hribovja, Nanosa, Javornikov in Snežnika, tik pod nami pa je zgornji del Baške grape s Podbrdom; proti z. lepo vidimo greben Spodnjih Bohinjskih gora z vsemi vrhovi, s katerimi smo se srečali na dolgi poti s Krna, ki ga vidimo v daljavi, levo od njega pa Matajur in ob dobri vidljivosti tudi Furlansko nižino in Jadransko morje pri Gradežu; proti s. se pogled najprej ustavi na Bohinjski dolini z jezerom, na Komni, Fužinskih planinah in Pokljuki, potem pa na veličastni skupini vrhov osrednjega dela Julijcev s Triglavom v sredini.

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Črne prsti (1844 m). Prvo kočo je na Planini za Liscem na bohinjski strani Črne prsti začelo že leta 1893 graditi SPD; to je bila prva slovenska planinska koča; slovesno so jo odprli 15. julija 1894 in poimenovali po Franu Orožnu (1853-1912), tedanjem predsedniku SPD. V 1. svetovni vojni je bila opustošena: SPD jo je leta 1921 popravilo in jo 9. julija 1922 ponovno odprlo. Leta 1934 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 14. julija 1935. Decembra 1944 je bila požgana. PD Most na Soči je v planinsko postojanko preuredilo nekdanjo italijansko stražnico pod vrhom; kočo so odprli 20. avgusta 1954. Leta 1959 je kočo prevzelo PD Podbrdo, ki jo je naslednje leto obnovilo. Leta 1965 so dogradili nadstropje ter postavili bivak z zimsko sobo. Otvoritev povečanega in obnovljenega doma je bila 7. avgusta 1966, ko so ga tudi poimenovali po Zorku Jelinčiču (1900-1965), zaslužnem primorskem borcu in planincu.Dom je odprt od konca junija do sredine septembra.V gostinskem prostoru je 56 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 10 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 40 ležišč; v zimski sobi sta dve ležišči in štedilnik (gorivo je treba prinesti s seboj); WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat in fotovoltne celice za električno razsvetljavo, radijska zveza.

Koča stoji na Kopiščih v zahodnem koncu ledeniške kočne Ukanc. PD Ljubljana-Matica je planinsko postojanko najprej uredilo v Domu Savica, ki ga je leta 1948 vzelo v najem od zasebnika. Leta 1951 so adaptirali nekdanjo starojugoslovansko obmejno stražnico in v njej uredili planinsko kočo. Zaradi bližine slapa Savice je postala tudi pomembna turistična postojanka; zato so jo leta 1970 obnovili in posodobili opremo. Leta 1990 so kočo spet prenovili ter povečali in s tem pridobili nova ležišča. Spomladi 1994 so vključili mobitel. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 50 sedežev; v dveh spalnicah je 7, na skupnem ležišču pa 27 ležišč; WC, umivalnica, tekoča voda, elektrika, mobitel; gostinska prostora ogrevajo s pečmi.

(1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.