Izlet: Vrh nad Škrbino Vrh

Foto: Avtor

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Cerkev sv. Jurija je stala že leta 1421, v njej sta pomembna poznogotski prezbiterij in poslikani gotski leseni strop. Razvaline Hudega gradu so ostanki gradu, katerega lastniki so bili v 12. in 13. stol. Gutenbergi, od leta 1444 pa grofje Lambergi. Tu se je rodil Žiga Lamberg (ok. 1415-1488), prvi ljubljanski škof. Grad so razrušili Turki leta 1472 ali 1484, leta 1511 pa ga je prizadel še potres. V 17. stol. je popolnoma propadel.

Dom stoji ob robu planote na južnem pobočju Krvavca, tik nad gozdno mejo, kjer je v bližini zgornja postaja gondolske žičnice Krvavec; ta planota se imenuje Gospinc. Prvi planinski dom na Krvavcu je tam, kjer je zdaj gostinski objekt Dom na Krvavcu, zgradilo SPD in ga odprlo 6. septembra 1925. Od leta 1945 naprej ga je upravljalo PD Kranj, ki ga je leta 1958 razširilo in posodobilo. Po razvoju Krvavca v zimski turistični center je dom prevzelo Planinsko-gostinsko podjetje Kranj, PD Kranj pa je leta 1977 povečalo in preuredilo leta 1959 zgrajeno planinsko zavetišče na Gospincu. Povečani in preurejeni, pravzaprav na novo zgrajeni dom so slovesno odprli 26. novembra 1977. V letu 1999 so dom temeljito prenovili in priključili na centralno čistilno napravo na Krvavcu. Planinski dom je stalno odprt.V treh gostinskih prostorih je 140 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 40 postelj, na skupnem ležišču pa 13 ležišč; WC, umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika.

Foto: Žiga

GORNJI GRAD, 436 m, 922 preb. Večje, v središču sklenjeno pozidano naselje, stoji v zgornjem delu Zadrečke doline ob sotočju reke Drete in potoka Šokatnica. Na j. se dviguje strma, gozdnata Menina, na z. pa se za hribovitim alpskim predgorjem dvigata piramidasta Lepenatka (1425 m) in strmi rogelj Velikega Rogatca (1557 m). Na sv. se Zadrečka dolina povezuje prek Homa (621 m) z Zgornjo Savinjsko dolino. Skozi Gornji Grad pelje pomembna regionalna cesta Kamnik–prelaz Črnivec (902 m)–Radmirje–Logarska dolina. Gornji Grad se deli na Gornji trg v središču naselja, Spodnji trg na levem bregu Drete ob cesti proti Radmirju, Podsmrečje na j. ob vznožju Menine, Prod na z. strani in Novo naselje, zgrajeno na ozemlju nekdanje graščine pri cerkvi. H Gornjemu Gradu spadajo tudi zaselki Šokat v dolini Šokatnice ter Tajna in Rore na gričevju na sv. strani.

Gornji Grad ima bogato preteklost. Leta 1140 je oglejski patriarh Peregrin tam ustanovil benediktinski samostan. Zemljo za samostan je podaril plemič Dietbald de Chagere, lastnik gradu na Gradišču pod Menino. Grad je bil prvič omenjen leta 1174, toda že leta 1456 je bil razvalina. V bližini gradu je bila že v 12. stol. cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ob njej pa manjše naselje. To cerkev so pozneje podrli in zgradili samostansko Marijino cerkev, omenjeno že leta 1209. V 13. stol. so samostan prezidali in opremili s križnim hodnikom. Ime Gornji Grad se je uveljavilo za samostan, ne pa za zaselke, med katerimi so bile najpomembnejše Rore, naselje trgovcev in obrtnikov. Rore so bile leta 1291 omenjene kot kraj, leta 1349 pa že kot trg. Krajevno ime Gornji Grad se je za zaselke uveljavilo šele v novem veku. Leta 1461 je bil samostan dodeljen na novo ustanovljeni ljubljanski škofiji. Ko je papež leta 1473 samostan zaprl, je obsežno samostansko gospostvo v Zgornji Savinjski in Zadrečki dolini pripadlo ljubljanski škofiji. Škof Ravbar je okoli leta 1500 samostan prezidal in razširil v utrjeno graščino, tako da je bila tam do leta 1783 škofijska rezidenca. Za časa škofa Attemsa so Marijino cerkev, ne pa tudi zvonika, porušili in v letih od 1757 do 1763 zgradili prostorno baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata z visoko kupolo. Mogočno pročelje krasijo plastike kiparja Jožefa Štrauba. V cerkvi so dragocena dela slikarjev Leopolda Layerja, J. M. Kremser-Schmidta, Valentina Metzingerja in drugih. Pod zvonikom je lapidarij z ostanki nekdanjega samostana in Marijine cerkve. V cerkvi so vzidani nagrobniki ljubljanskih škofov iz 16. in 17. stol., preneseni iz stare cerkve. V Sloveniji ima ta cerkev največjo prostornino in razglašena je bila za katedralo. V 19. stol. so zaradi lažjega pristopa na dvorišče in k cerkvi porušili del graščine ter odstranili pet obrambnih stolpov od osmih. Med NOB je bila graščina požgana, ohranila sta se le j. in jz. krilo ter dvonadstropni vhodni stolp.

Gornji Grad si je že v prejšnjih stoletjih pridobil sloves pomembnega upravnega in gospodarskega središča Zgornje Savinjske doline. Doživljal pa je tudi hude čase. Leta 1471 so ga izropali Turki, leta 1635 so ga napadli uporni kmetje, kuga je tam morila v letih 1473, 1552, 1603–1607 in 1646. Med obema svetovnima vojnama je bil v Gornjem Gradu sedež okraja in sodišča. Leta 1928 je postal mesto, zdaj pa tega statusa nima več. Leta 1900 je imel 774 prebivalcev, po 2. svet. vojni jih je bilo precej manj, od leta 1953 pa se število prebivalcev znova povečuje. Do leta 1955 je bil Gornji Grad samostojna občina, to pa je spet postal v začetku leta 1995.

V Gornjem Gradu so osnovna šola Frana Kocbeka, enota banke, pošta, zdravstvena postaja, več trgovin in gostiln, nekatere imajo tudi prenočišča. Pomembno je podjetje Smreka, ki izdeluje montažne hiše in stavbno pohištvo. Pred 2. svet. vojno je bil Gornji Grad priznan letoviški kraj. Po vojni zamrli turizem zdaj spet oživlja. V zaselku Šokat je naselje počitniških hišic, ki jih turistično društvo oddaja v najem, v okolici pa se nekaj kmetij ukvarja s kmečkim turizmom.

V Gornjem Gradu je 40 let živel in tudi umrl nadučitelj Fran Kocbek (1863–1930), ustanovitelj in dolgoletni načelnik Savinjske podružnice SPD, borec proti potujčevanju slovenskih gora, graditelj planinskih koč in poti, pisec planinskih vodnikov in knjig ter strokovnih pedagoških člankov in publikacij.

Nemški okupator je junija 1941 v Srbijo in na Hrvaško pregnal 43 zavednih Slovencev, kakšen mesec pozneje pa 37 še v koncentracijska taborišča; tam jih je 17 umrlo. V Gornjem Gradu je bila močna nemška postojanka. Kljub temu so ljudje sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju. Na območju Gornjega Grada so delovale različne partizanske enote. Borci Štajerskega bataljona so se junija 1942 tam spopadli z Nemci, pozimi 1943/44 se je na tem območju bojevala Šlandrova brigada. V začetku julija 1944 je prišla na območje Gornjega Grada Zidanškova brigada in 31. julija napadla mesto, zavzela utrjeno nemško postojanko v graščini in ga 1. avgusta tudi osvobodila. V teh bojih je bila požgana graščina. Gornji Grad je postal središče obsežnega osvobojenega ozemlja. V njem je bilo 8. oktobra zborovanje odbornikov krajevnih narodnoosvobodilnih odborov, 22. oktobra pa zasedanje okrajne narodnoosvobodilne skupščine za Zgornjo Savinjsko dolino. Novembra so tam zborovali civilni in vojaški propagandisti Štajerske in Koroške; hkrati so pripravili tudi razstavo fotografij in tiska o narodnoosvobodilnem boju. Na poslopju nekdanje hranilnice na Attemsovem trgu je spominska plošča kulturniški skupini 4. operativne cone, ki je v kraju delovala od avgusta do decembra 1944. Štab 4. operativne cone je bil nastanjen v zaselku Šokat. Decembra 1944 so Nemci v veliki ofenzivi na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino spet zavzeli Gornji Grad in se v njem utrdili. Kruto so se znašali nad prebivalstvom, ki je podpiralo partizane. Pred zadružnim domom je spomenik, na katerem piše, da je Gornji Grad med NOB žrtvoval 97 življenj.