Izlet: Sivka (Likar) Triglav

Kmalu za naseljem zavijemo z gozdne ceste na levo na stari kolovoz, ki se vzpenja nad novo gozdno cesto in pripelje iz gozda na vzpetino z Ocvirkovo domačijo, Jazne 22; od Lanišarja je 25 min. Mimo domačije gremo dve minuti po cesti, potem pa zavijemo po stezi precej strmo po travniku v gozd. Steza se razširi v kolovoz in po njem pridemo v 20 min. do Likarjeve domačije, Mrzli Vrh 13.

Na razpotju pred Jaznami zavijemo po levi gozdni cesti zložno proti telefonskemu vodu in pod velikim hlevom v gozd. Naša pot se zložno spušča proti cesti Sovodenj-Jazne-dolina Idrijce. Zadnji del spusta skrajšamo po bližnji stari cesti ob telefonskem vodu. Na asfaltirano cesto stopimo na prevalu med porečjema Idrijce in Poljanske Sore. Na hribčku na levi je domačija Kanavc. Od Plečeve domačije do ceste je 30 min.

Po asfaltirani cesti se spustimo na levo v gornjo dolino potoka Javorščica do 15 min. oddaljene domačije Lanišar, Jazne 24. Nad vhodom je vklesana letnica 1841. Pri domačiji zapustimo asfaltirano cesto in zavijemo na desno po gozdni cesti mimo kozolca do 10 min. oddaljenega naselja počitniških hišic.

Mimo domačije se spustimo do gozdne ceste, jo prečkamo in gremo po travniku proti smrekam in električnemu daljnovodu na bližnjem robu. Odpre se lep pogled na dolino Idrijce globoko pod nami, na vas Otalež, 550 m, 148 preb., nad dolino in na samotno domačijo Na Hmenici na slemenu pod našo potjo. Na j. strani doline se dviga strmo gozdnato pobočje Idrijskega hribovja z Jelenkom. Po ravnem gozdnem kolovozu v bližini Bevkovega vrha pridemo kmalu do poti in po njej pod daljnovodom na senožet. Na jv. strani vidimo hribovito območje Mrzlega Vrha in Sivko. Mimo stebra električnega daljnovoda gremo po stezi zložno navzdol do travniškega kolovoza, ki nas po levi strani daljnovoda pripelje na cesto in do domačije Pleč, Jazne 31. Z Bevkovega vrha je 30 min.

Jazne, 680 m, 114 preb., so razloženo naselje na pobočjih nad dolino Idrijce v j. delu Cerkljanskega hribovja. Naselje sestavljata dva gručasta zaselka Dolenje in Gorenje Jazne ter samotne kmetije. Pri domačiji Pleč gremo nekaj korakov do ostrega ovinka, tam pa se po cesti spustimo proti stebru električnega daljnovoda. Kmalu pod domačijo se levo odcepi planinska pot v Sovodenj. Lepo vidimo Gorenje Jazne s cerkvijo sv. Nikolaja, nekoliko niže Dolenje Jazne, v dolini pa Spodnjo Idrijo.

Od kapelice nadaljuje TV po slemenu zložno navzdol do bližnje Bevkove domačije, p. d. Pri Slabetu, Otalež 51, na sz. strani vrha.

S prevala Veharše nadaljujemo po desni cesti do bližnje kmetije Ravan, Cerkljanski Vrh 24. Nasproti nove hiše gremo mimo kozolca po travniškem kolovozu proti vrhu, ki ga vidimo pred seboj. Po 5 min. se kolovoz obrne desno proti gozdu. Pridemo do ostrega ovinka, od tam pa zložno navzgor do travnika. Kažipot nas usmeri na stezo po travnatem pobočju, po kateri se precej strmo dvignemo do kapelice na sz. rami Bevkovega vrha. Od kmetije Ravan do kapelice je 30 min.

Desna cesta pelje do dveh domačij, mi pa nadaljujemo po levi, ki se po z. pobočju hriba Trševje spusti na preval Veharše. Pred seboj zagledamo Bevkov vrh, desno pa Pluženjsko goro z rtv-pretvornikom. Od Bendeta na Veharše je 20 min. Na prevalu je cestno križišče: desna cesta pelje v Otalež, leva navzdol v Novo Oselico in Sovodenj, srednja navzgor po s. pobočju Bevkovega vrha v Laniše. S prevala Veharše nadaljujemo po desni cesti do bližnje kmetije Ravan, Cerkljanski Vrh 24. Nasproti nove hiše gremo mimo kozolca po travniškem kolovozu proti vrhu, ki ga vidimo pred seboj. Po 5 min. se kolovoz obrne desno proti gozdu. Pridemo do ostrega ovinka, od tam pa zložno navzgor do travnika. Kažipot nas usmeri na stezo po travnatem pobočju, po kateri se precej strmo dvignemo do kapelice na sz. rami Bevkovega vrha. Od kmetije Ravan do kapelice je 30 min.

S Kladja napravimo nekaj korakov po asfaltni cesti, ki pelje skozi razloženo naselje Cerkljanski Vrh (500-900 m) v Plužnje, Otalež in naprej v dolino Idrijce. S ceste krenemo na levo v bukov gozd. Pot se zložno dviga na planoto s kmetijo Slomovčan malo pod potjo. Po ravnem kolovozu pridemo na neizrazit preval (902 m), kjer je cestno križišče; leva cesta pelje v Novo Oselico in Sovodenj, desna do samotnih kmetij na Cerkljanskem Vrhu, naravnost pa je cesta Kladje—Plužnje. S prevala gremo po stezi na vrh senožeti proti drogovom električnega voda z markacijami. Z vrha hribčka se spustimo po gozdu spet na cesto. Pred seboj zagledamo Bevkov vrh, desno pa Pluženjsko goro (1012 m) s TV pretvornikom. Po cesti se spustimo navzdol do cestnega križišča na prevalu Veharše. S Kladja smo hodili 1 h. Desna cesta pelje v Otalež, leva navzdol v novo Oselico in Sovodenj, srednja navzgor po s. pobočju Bevkovega vrha v Laniše. Kažipot »Bevkov vrh« nas usmeri po srednji cesti zložno navzgor. Kmalu zavijemo s ceste desno vkreber po kolovozu na travnik, potem pa se zelo strmo dvigamo po s. gozdnatem pobočju. Po 10 min od ceste zapustimo kolovoz in nadaljujemo na desno po stezi strmo navzgor. Le 5 min premagujemo strmino, potem pa pridemo na travnato sz. ramo Bevkovega vrha. Na začetku travnika zavijemo desno proti električnemu daljnovodu in kapelici. S prevala Veharše je 30 min.

S Kladja do kapelice na Bevkovem vrhu je 1 h 30.

Od Lanišarja do Kladja gremo ves čas po asfaltni cesti, ki se zložno spušča. Na prisojnih bregeh so domačije razloženega naselja Podlanišče (660-800 m), ki spada v občino Čerkno. Z Ermanovca do Ledin nas bo spremljala Loška planinska pot.

Od Planinske koče na Ermanovcu do Kladja je 1 h.

Na cestnem razpotju gremo naravnost navzgor (na desno se pride na Kladje, na levo do Jerama in v Podpleče) po travnatem pobočju. Na levo lep pogled na dolino Kopačnice, Blegoš, Črni vrh in nazaj na travnato sleme Škofja. Pridemo do električnega daljnovoda; na desni vidimo kmetijo Rotovž, mi pa nadaljujemo po kolovozu nad kmetijo Jeram proti gozdu. Sledi zložen vzpon po ponekod zaraščenem gozdnem kolovozu. Pod električnim daljnovodom pridemo na širok hrbet in do asfaltne ceste Kladje-Ermanovec. Na kažipotu piše, da je do planinske koče še 30 minut. Z Vrh Ulce smo hodili 45 minut.

Po cesti krenemo levo proti bližnji kmetiji Lanišar. Na j. pobočju na desni so razmetane kmetije razloženega naselja Podlanišče. Na drugi strani doline čepi na slemenu vas Nova Oselnica, z. od nje pa se dviga Bevkov vrh. Daleč za Bevkovim vrhom se na obzorju vleče rob Trnovskega gozda, levo od njega je za Idrijskim hribovjem Nanos, na skrajnem j. obzorju pa vidimo Snežnik.

SPP krene na desno po gozdnem kolovozu, nekaj minut zložno vkreber, potem pa malo navzdol. Levo pred nami je v bližini kmetija Jeram.

Nadaljujemo po asfaltirani cesti v 15 min spustimo v dolino Cernice (ime Cerknica ima potok šele od Loga navzdol) do ceste Cerkno-Črni vrh. Na razpotju zavijemo po cesti na levo proti Črnemu vrhu. Po 5 min sta na desni dve novi hiši, na levi pa škarpa, na kateri je opozorilo, da moramo na desno proti bližnjemu potoku Cernica. Potok prekoračimo po desnem mostu. Mimo staje pridemo na gozdno vlako; po njej se strmo dvignemo do jase in po njej proti bližnjemu gozdu. Po grdem koritu napravimo nekaj korakov, potem pa puščica na drevesu pokaže na desno na rob nad jaso. Slabo vidna steza se vzpne proti gozdu, kjer postane lepa pot, ki se zasuče okoli gozdnega roba in pripelje do razpotja. Tu zavijemo naravnost navzgor po gozdni vlaki. Po nekaj minutah je novo razpotje, odkoder gremo po levi poti naravnost navzgor do bližnje stare italijanske vojaške ceste, po kateri bomo šli na desno. Iz doline Cernice do ceste smo hodili dobrih 30 minut.

Cesto so zgradili po prvi svetovni vojni, ko so ti kraji pripadli Italiji in je v zaledju državne meje povezovala Novake s Kladjem. Je še kar dobro ohranjena. Po cesti stopamo zložno navzgor najprej po z. pobočju Mrovljevega griča (742 m), potem po z. pobočju Škofelj (973 m). Večinoma je speljana po gozdu, vmes pa so nad cesto in pod njo strme košenice. Kjer se svet odpre, vidimo na desni globoko pod nami dolino Cerknice, na pobočju onstran doline vas Labinje, zadaj kopasto Kojco in na desni greben Cimprovke. Če se ozremo nazaj, objame pogled Gorenje Novake in Črni vrh. Po okoli pol ure pridemo na piano na jz. pobočju Škofelj. Pod nami so strme senožeti, v kotlu na jz. strani zagledamo Cerkno, naprej pa Šebreljsko planoto in Trnovski gozd. Kmalu se začne cesta zložno spuščati po j. pobočju Škofelj. Po nekaj minutah pridemo na j. rob, kjer se cesta v kolenu obrne proti jv. Odpre se pogled na Cerkljanski vrh in Kladje ter na cesto Kladje-Hotavlje, do katere moramo priti. Proti v. se že pokaže hrbet med Kladjem in Ermanovcem. Na levi strani ceste je razpadajoča škarpa, ki varuje travnate strmine Škofelj. Na pobočju pod nami je ob cesti Kladje-Cerkno vas Čeplez. Kmalu smo na senožeti, na kateri so ob cesti tri nove počitniške hišice. Zelo lep je pogled proti Kladju in Cerkljanskemu vrhu, na Vojskarsko in Šebreljsko planoto, Trnovski gozd, Kojco, Počansko goro in Porezen ter na vas Planina na pobočju pod nami. Po cesti pridemo v gozd in kmalu do ceste Kladje-Hotavlje. Po njej gremo na levo zložno navzgor na bližnji preval Vrh Ulce (814 m). Od priključka na nekdanjo vojaško cesto do prevala smo hodili okoli 1 h. Vrh Ulce smo na razvodju med Črnim in Jadranskim morjem. Na s. prevala izvira Podplečica, ki teče v Kopačnico, ta pa na Hotavljah v Poljansko Soro. Na j. strani priteče izpod Kladja Oresovka, ki se v Cerknem izliva v Cerknico, ta pa pri Želinu v Idrijco. Na prevalu je leseno znamenje. Na levo gre steza na Škofje.

Skozi vas gremo do potoka in potem levo po precej ravni makadamski cesti ob vznožju Drnovega. Na s. stran se odpre pogled na Črni vrh (1291 m) s smučarskim centrom Cerkno ter na razloženo naselje Gorenji Novaki na njegovem pobočju. Po 30 min. prijetne hoje s Poljan pred zaselkom Podnjivč prečkamo potok Maška, ki priteče po grapi med hriboma Drnova in Veliki Njivč (915 m). Kmalu smo pri veliki domačiji v zaselku Podnjivč, ki je del naselja Dolenji Novaki, 530 m, 206 preb. Ko smo mimo domačije, zagledamo sotesko Pasice. Desno pod nami buči v strmi grapi Cerenščica, ki priteče iz soteske. Po mostu gremo na drugo stran potoka. Tam je velik parkirni prostor, do katerega pripelje asfaltirana cesta iz Cerknega, ter gostišče. TV in SPP zavijeta po urejeni turistični poti do 10 min. oddaljene bolnišnice. Pot v tesen je dobro zavarovana, ponekod je vklesana v skalo, drugod pa so narejeni mostički, stopnice in hodniki.

Skozi vas gremo do potoka in potem levo po precej ravni makadamski cesti ob vznožju Drnovega. Na s. stran se odpre pogled na Črni vrh (1291 m) s smučarskim centrom Cerkno ter na razloženo naselje Gorenji Novaki na njegovem pobočju. Po 30 min. prijetne hoje s Poljan pred zaselkom Podnjivč prečkamo potok Maška, ki priteče po grapi med hriboma Drnova in Veliki Njivč (915 m). Kmalu smo pri veliki domačiji v zaselku Podnjivč, ki je del naselja Dolenji Novaki, 530 m, 206 preb.

Pod sedlom pridemo do kolovoza, ki se spušča po j. pobočju Počanske gore (Velika Kopa, 1291 m). Sprva hodimo po gozdu, potem pa po razglednih strmih planinskih senožetih. Desno pod nami vidimo vasi Poče, Gorje in Zakriž ter dolino potoka Zapoške proti Cerknemu. Po uri in pol z vrha Porezna smo na obsežnih, precej položnih planinskih košenicah Labinjske lehe z nekaj seniki. Lastniki košenic so kmetje iz vasi Labinje. Kraj je prijeten za počitek pred nadaljevanjem spusta.

Na Labinjskih lehah prečkamo gozdno cesto in se spustimo proti gozdu, v katerem se pot razcepi: desna gre v Labinje in Cerkno, TV in SPP pa zavijeta po levi proti bolnišnici Franja. Po gozdu se strmo spuščamo proti potoku Trševka. Nekaj časa sledimo potoku, ki ponekod skoraj navpično pada po skalah, potem pa pridemo do travnika in njiv nad vasjo Poljane. Po približno 45 min. od planinskega razpotja na Labinjskih lehah smo v gručastem naselju Poljane, 510 m, 69 preb., pod strmim pobočjem hriba Drnova (1004 m) v zatrepu doline potoka Trševka. Nekaj hiš je še niže v dolini potoka Cerknica, od koder pripelje tudi asfaltirana cesta. Na zložnejšem svetu so njive in travniki, vendar naravne razmere za kmetijstvo niso ugodne; precej prebivalcev je zato zaposlenih v Cerknem.

Med NOB je bil pri Zarigelcu, Poljane 20, nekaj časa štab IX. korpusa NOV in POS. V zadnji ofenzivi, 25. marca 1945, so Nemci požgali štiri hiše. Po nemški ofenzivi se je na Poljane novembra 1943 iz Cerknega preselila kurirska postaja P-35. Prvi komandir postaje je bil Franc Fojkar - Janko Jelovški, v njej pa je bilo sprva 12, pozneje pa tudi 16 kurirjev. Zveze so vzdrževali s postajami P-7 v Gorenji Trebuši, P-21 na Pečinah na Šentviški planoti in G-11 v Davči. Najpomembnejša je bila vsakodnevna jutranja zveza s P-7, saj so kurirji poleg pošte prevzemali tudi svežnje Partizanskega dnevnika, namenjenega na Gorenjsko. Pošiljk, predvsem literature, je bilo toliko, da sta jo dva kurirja komaj zmogla. Nekaj časa so pošiljke tovorili tudi z mulo.

Z vrha se na drugi strani spusti v sedlo Velbnik (1331 m). Na desni je lovska koča, levo gozdna cesta.

Na Medrce pripelje slaba gozdna cesta iz Gorenjih Novakov in Davče. Na v. strani medgorja so obširni planinski pašniki. Tu moramo paziti na kažipote, da ne krenemo na napačno pot: na levo zavije pot v Davčo (LPP), na desno v Poče in Cerkno (Geološka pot), po cesti pa na Črni vrh (Idrijsko-Cerkljanska pot). SPP se z Medrc povzpne na vzpetino Jalovec (1410 m), na kateri še stojijo nekdanje italijanske utrdbe

Z vrha se spustimo po stezi, ki se po jv. travnatem hrbtu zvijuga na medgorje Medrce (1410 m), vez med Poreznom in Počansko goro. Tja pripelje tudi slaba gozdna cesta iz Gorenjih Novakov in Davče. Na v. strani medgorja so obširni planinski pašniki. Da ne zaidemo na napačno pot, moramo paziti na kažipote. Na levo se odcepi pot v Davčo in naprej na Črni vrh, kamor sta namenjeni E-7 in LPP, na desno pa v Poče in Cerkno, ki ga vidimo v kotlini na j. strani pogorja.

Od Doma Andreja Žvana - Borisa se v 10 min. povzpnemo na vrh Porezna, na katerem je tudi spomenik padlim borcem NOV.

Ko postane steza po 15 min. položnejša, zagledamo v bližini vrh Porezna, tik pod njim pa planinski dom. Kmalu gremo mimo nekdanje propadajoče italijanske vojašnice, potem pa zložno na travnato sleme med Pohoškim Kupom in Poreznom. S slemena se odpira širok razgled na vse strani; zlasti lepo vidimo na desni globoko Baško grapo in nad njo pobočja z vasicami Stržišče, Kal in Bača pri Podbrdu. Pot nadaljujemo po slemenu proti domu. Nekaj korakov pred domom pripelje s planine Medrce slab kolovoz. S Trtenske planine je 45 min.

Nadaljujemo mimo kmetije Rovtar.

Gremo po gozdni poti na Petrovo brdo. Pot skozi gozd in po senožetih, razgled na Spodnje Bohinjske gore in Ratitovec.

Petrovo brdo je preval 804 m in naselje na njem, čezenj gre cesta iz Selške doline v Baško grapo, razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.

Po 5 min pridemo na gozdno cesto s planine Podlajnar na pobočju Lajnarja (1549 m). Še 5 min zložne hoje, pa pridemo na razpotje: desna cesta pelje na bližnji Kup (1046 m) z RTV pretvornikom in v Podbrdo, SPP pa nadaljujemo naravnost navzdol po zelo strmi gozdni cesti po hrbtu med dvema grapama. Ko smo iz gozda, zagledamo na bližnjem prevalu naselje Petrovo Brdo, kamor smo namenjeni.

Na desni je globoka grapa, v kateri izvira reka Bača. Po 15 min s planine zapustimo cesto, ki zavije desno, SPP pa se precej spusti po gozdnatem hrbtu. 

SPP nas popelje vprek po j. pobočju Slatnika (1609 m). Najprej se zložno spuščamo po nekdanjih senožetih, potem pa bolj strmo po gozdu na planino Ravan. S prevala 30 min. Na planini stoji lovska koča, na njej je tabla "Dobrodošli pri Koucah". Pri koči so mize in klopi, kjer lahko prijetno počivamo. Lepa pobočja Slatnika in sosednjega Lajnarja so med obema vojnama poškodovali Italijani, ko so kopali poti in gradili utrdbe ob takratni državni meji. Na v. strani jase je na začetku gozda razpotje: leva markirana steza se vzpne po strmem travnatem pobočju čez preval med Slatnikom in Lajnarjem na Soriško planino, SPP pa nadaljuje po nekdanji vojaški cesti, ki se zložno spušča po mešanem gozdu. 

Na prevalu nas kažipot usmeri po mulatjeri proti Petrovemu Brdu. Kmalu se navzgor odcepi markirana pot do uro in pol oddaljene Litostrojske koče na Soriški planini (1306 m), ki pa ni v planinskem upravljanju, desno navzdol pa strma markirana pot skozi vasico Bača v Podbrdo (508 m),

SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.

S prevala Na Kalu, kjer je več izvirov, gremo mimo razvalin nekdanje obmejne stražnice, od koder je lep razgled na Porezen, globoko Baško grapo in strma j. pobočja Koble, potem pa se v okljukih povzpnemo na 15 min oddaljeno sedlo med Koblo in Kravjo Črno goro (1541 m). Če se ozremo nazaj, vidimo v sredini vrh Črne prsti, na desni Črno goro, na levi Kontni vrh, med njima pa kotlinico s Planino za Črno goro. S sedla se obrnemo proti j. in se v 15 min povzpnemo na vrh Koble.

Od tod krenemo navzgor po gozdu na bližnji preval Na Kalu (1362 m). V bližini prevala je zgornja postaja sedežnice smučarskega centra Kobla, ki pa je odmaknjena od naše poti.

Tu se odcepi na desno markirana pot v Podbrdo, naša pot pa se prevali na s. pobočje Rušnega vrha (1800 m) in se po njem spusti do bližnjega razpotja: leva pot pelje čez Planino za Liscem v Bohinjsko Bistrico, SPP pa se povzpne na sedelce Škrbina med glavnim grebenom in Črno goro. Z vrha 20 min. S sedla se pot spusti v mnogih ovinkih po ozkem žlebu, imenovanem Žrelo, do 10 min oddaljenega razpotja: leva pot pelje pod stenami Črne gore na Planino za Črno goro in naprej v Bohinjsko Bistrico, SPP pa zavije desno po kamnitem pobočju Kontnega vrha ali Šoštarja (1646 m) proti poraščenemu sedlu pred nami. Kontni vrh imenujejo Bohinjci, ime Šoštar pa so ohranili prebivalci iz vasi Bača, Kal in Stržišče na j. pobočju, potomci Tirolcev, ki jih je oglejski patriarh v 13. stol. preselil na pobočja nad Baško grapo.

Pot pelje naprej po s. pobočju Kontnega vrha zložno med jelševjem in borovjem, potem pa se spušča po smrekovem in macesnovem gozdu ter spremeni smer proti v. Na levi zagledamo kadunjo s Planino za Črno goro, na kateri stoji nekaj hišic. Nad kadunjo je razpotje, do sem smo s Črne prsti hodili 1 h 15; leva pot zavije navzdol prek planine v Bohinjsko Bistrico, SPP pa na desno navkreber ob potočku na močvirnato, z visokim ščavjem poraslo ravninico.

SPP začne tik pod domom in pelje po travnatem j. pobočju na bližnji preval Čez Suho (1760 m).

Po vedno širšem slemenu, na katerem se priključi markirana pot s Polja v Bohinjski dolini, se počasi dvigamo na teraso tik pod vrhom Črne prsti, kjer stoji planinska postojanka. lz škrbine Vrata 30 minut.

Severno pod Poljanskim vrhom je planina Poljana (1466 m), nad njo se vzpenja z rušjem porasli Gradovec (1692 m). Na prevalu spet zavijemo na j. stran glavnega grebena, ki postane za nekaj časa enakomerno sleme. Prečimo zelo strma travnata pobočja Poljanskega in Konjskega vrha ter Četrta (1832 m); pot od prevala naprej je ozka steza, zato je potrebno paziti, da nam ne spodrsne, zlasti če je mokro. Glaboko pod nami je pod strmo Stržiško planino lepa vasica Stržišče (756 m). Pod Četrtjo, od koder se nam v bližini pokaže Črna prst, se strmo spustimo po v. travnatem pobočju tega vrha v globoko škrbi­no Vrata (1721 m) z razritim in raztrganim pečevjem, kjer je prehod med Stržiščem in bohinjsko planino Osredki. Z rame pod Matajurskim vrhom 1 h 15.

Pot se s škrbine strmo dviga po z. skalnatem grebenu Črne prsti. Ko strmina popusti, pridemo na travnato vesino; razveselimo se ob opozorilu na skali ob poti, da je do planinskega doma le še 20 minut.

Z rame nadaljuje lepa, precej ravna pot pod glavnim grebenom in Matajurskim vrhom, kmalu preči skalni skok, potem pa se spet zravna. Mimo velike skale z markacijo se dvignemo na skalni rob, potem pridemo na travnati preval med Matajurskim in Poljanskim vrhom, pred nami pa je travnat Konjski vrh (1879 m).

Na sedlu preidemo na primorsko stran, po kateri obidemo skalnati vrh Raskovca. Na v. strani vrha se povzpnemo čez skalnati greben na s. stran, kjer ob njegovem robu zaobidemo krnico med Raskovcem in Matajurskim vrhom (1936 m). Kmalu pridemo na zeleno ramo na s. strani Matajurskega vrha, pred nami pa je Poljanski vrh (1897 m). Z Rodice 1 h 15.

Z vrha Rodice se pot spušča po j. strani ozkega grebena; zahtevna pot preči nekaj skalnatih kotov ob grebenu. Kmalu preidemo na s. stran grebena, toda že po nekaj minutah se vrnemo na j. stran, po kateri se precej strmo spustimo, potem pa se pot zvijuga po kamniti strmini proti malemu travnatemu sedlu, ki ga z Rodice dosežemo po 30 min. Od tod naprej pelje SPP nekaj časa spet po bohinjski strani grebena, kjer obidemo nekaj grebenskih glav pod Novim vrhom, potem pa se spustimo do travnatega prevala med Rodico in Velikim Raskovcem. 

Pot po travnatem robu pripelje na vrh. S prevala Čez Suho na vrh smo hodili 45 minut. Z Vogla na Rodico je 3 h.

S prevala Čez Suho gremo po širokem travnatem hrbtu nad planino Lepa Suha zložno navzgor proti Rodici, ki jo imamo ves čas pred seboj. Sredi pobočja je ob poti napis "Voda" s puščico, ki pokaže k razpadajoči betonski cisterni ob ostankih nekdanje obmejne stražnice, v kateri pa najdemo le smetišče. S hrbta pridemo na ravno sleme, odkoder vidimo košček Bohinjskega jezera, Ribčev Laz, Staro Fužino, Srednjo vas in druge kraje v Bohinjski dolini. S slemena sledi kratek spust do vznožja Rodice, potem pa se pot enakomerno dviga po j. pobočju proti v. Ko dosežemo malo sedlo v jz. grebenu Rodice, se pot obrne proti sv. Malo pod vrhom pride po j. pobočju markirana pot iz Ruta in iz Stržišča. 

SPP se s sedelca spusti po s. pobočju glavnega grebena v koritasto dolino, ki pada proti planini Suha; v kotlini opazimo Bohinjsko Bistrico. Z gruščnate poti se dvignemo čez kratek skok, malo po nizkem borovju, potem pa pridemo na travnato pobočje, po katerem se povzpnemo naravnost na vršiček (1796 m) v glavnem grebenu. S te točke se dobro vidna pot spusti prek trat do bližnjega prevala Čez Suho (1773 m); s sedelca pod Šijo 45 min. Na preval pripelje tudi markirana pot z Ribčevega Laza čez planino Suha. Na njej je Radovljiška podružnica SPD leta 1899 odprla Kočo na Rodici, ki pa po 1. svetovni vojni ni več obratovala. Škoda, da na dolgi poti s planine Razor do Črne prsti ni več planinske postojanke!

Ko se obrne okrog s. roba, zavije skozi nizko ruševje na travnato s. pobočje Šije (1880 m), po katerem pridemo skoraj vodoravno na sedelce pod vrhom Šije na j. in Visokim Orlovim robom (1800 m) na s. strani. S prevala Vratca do sem je 20 min. SPP se na vrh Šije, izrazit vrh v glavnem grebenu med Voglom in Rodico, ne povzpne. Na Visoki Orlov rob je od Ski hotela Vogel speljana sedežnica, od tam pride tudi markirana pot.

S prevala Vratca se pot sprva zmerno vzpne po travnatem z. pobočju Vrha Dlani (1862 m). 

Leva pot pelje na preval Globoko in naprej na Komno, SPP pa po s. gruščnatem pobočju Vogla proti v. Skoraj ravna pot pripelje do skalnatega roba, ki ga prečimo, potem pa se po krušljivem v. grebenu Vogla spustimo v škrbino brez imena (1668 m), ki je najnižja točka v grebenu do Črne prsti. V škrbino pripelje s s. pot od Ski hotela čez planino Zadnji Vogel. lz škrbine se SPP strmo dvigne po kratkem skalnatem, ponekod malo izpostavljenem pobočju manjšega grebenskega vršiča; ko se zravna, smo na prevalu Vratca (1725 m).

Z Vogla na preval Vratca je 1 h.

S sedelca med Voglom in Vrhom Krnic (18966 m) se pot spusti po grušču do razpotja.

Z vrha zavijemo navzdol po z. grebenu Vogla v bližnje sedelce med Voglom in Vrhom Krnic (1896 m).

Naša pot zavije na desno, postane gruščnata in se precej strmo dvigne med nizkim borovjem v koritasto Krnico pod vznožjem Vogla, kjer pride na plano. Po slabi uri hoje pridemo na travnat prag nad Krnico, kjer opazimo na desni nekdanjo italijansko utrdbo. SPP se s praga vzpne po travnati vesini v obširen kamnit kotel pod vrhom Vogla, po katerem pridemo na sedlo med Žabiškim Kukom (1844 m) in Voglom, tu se odpre pogled naprej na Spodnje Bohinjske gore, kjer nas bo vodila pot proti Črni prsti. S sedla zavijemo po zložnem vršnem grebenu na vrh Vogla, kamor pridemo s sedla v 20 minutah.

Od Koče na planini Razor na vrh Vogla je 2 h.

Pot se vzpenja proti košatim bukvam, kjer se na levo odcepi pot na preval Globoko.

Kažipot za kočo nas usmeri po travnati planoti proti Voglu.

Planina na Kalu (1490 m) leži na pomolu v vznožju Tolminskega Migovca. Pred leti so tod pasli živino kmetov iz Poljubinja, Zadlaščice in Tolminskih Raven, zdaj so stanovi opuščeni in planina močno zaraščena. Tudi voda ne teče več, korito je suho. Pri betonskem koritu zavijemo po senožeti proti planini Razor, ki jo že vidimo s planinsko kočo in pastirskimi stanovi ter Voglom in Žabiškim Kukom nad njo. Kmalu pridemo na pobočje, ki je deloma poraslo z drevjem, vmes pa so tudi manjši gozdički. Po pol ure je ob poti studenček. Nekaj časa je pot precej ravna; prečimo nekaj razdrapanih hudourniških korit, potem pa se po gozdu spustimo na ravninico, kjer se odcepi markirana pot na Škrbino (1910 m). Nadaljujemo po lepem bukovem gozdu, kjer se pot vijuga malo gor, malo dol. lz gozda pridemo na travnato pobočje, na katerem je nekaj skal in borovcev. Od tod sledi mali vzpon na skalnat rob, potem pa se po bukovem gozdu zmerno spuščamo. Pot postane široka gozdna pot, ki nas kmalu pripelje na planino Razor in prek nje ravno proti planšariji in planinski postojanki. S planine Na Kalu do Koče na planini Razor je 1 h 30.

Od Gomiščkovega zavetišča na Krnu do Koče na planini Razor je 7 do 8 h.

SPP vodi dalje po poti, ki pri hudourniški grapi zavije strmo navzgor. Pot se v okljukih dvigne po travnatem, potem gozdnatem pobočju kakšnih 200 m do mulatjere, ki pripelje od lovske koče in jo že prej večkrat prečka. Še neoznačeno lažjo mulatjero lahko uporabimo zlasti ob slabem vremenu. Po lepi, skoraj ravni mulatjeri in po nekaj bližnjicah, gremo po prostranih pobočjih Tolminskega Kuka in Tolminskega Migovca (1881 m) do sedla nad planino Na Kalu, ki ga vidimo pred seboj. Preden pridemo do hudourniške grape s Tolminskega Migovca, je ob poti v skalo vgrajena kapelica Matere Božje, ki so jo leta 1924 postavili italijanski alpinci. Ko po velikem ovinku prekoračimo grapo, gremo nekaj minut pod skalnatim baldahinom, s katerega kaplja voda. Še malo, pa smo na sedlu, s katerega že zagledamo na v. strani planino Na Kalu, do katere smo od izvira vode na Dobrenjščici hodili 1 h 30. Z južne strani pripelje na planino tudi markirana pot iz Tolmina prek Čadrga.

V ključih se spustimo na malo planino, od koder vidimo v bližini lovsko kočo na Dobrenjščici, nad njo pa vrhove Spodnjih Bohinjskih gora s Tolminskim Kukom (2085 m). Še naprej se pot izmenoma spušča in pripelje na bolj ravno mulatjero. Po uri in pol s Prehodcev pridemo do označenega odcepa slabe steze k odličnemu izviru vode, 40 m pod potjo.

Ko smo se odžejali in si natočili vode, se vrnemo na mulatjero ter gremo po njej naprej mimo nekdanjega izvira vode s koritom (zdaj je odtod do bližnje lovske koče napeljana voda po cevi) do hudourniške grape, kjer zavije SPP po bližnjici na pobočje Planje, mulatjera pa proti lovski koči.

Planina Dobrenjščica (1304 m) leži na terasi na jz. pobočju Planje (1874 m), vrha v Spodnjih Bohinjskih gorah. Planina je zdaj opuščena. Na njej stoji lovska koča. Na planino pripelje markirana pot iz doline Tolminke.

S Prehodcev gremo dalje po mulatjeri proti v. Po nekaj minutah smo pri kažipotu, ki pove, da se na desno odcepi stara vojaška pot čez Polog v Tolmin, na levo pot h Krnskemu jezeru, SPP pa naravnost. Precej ravna pot pelje po jz. pobočju Mahavščka (2008 m). S poti je lep pogled na globoko dolino Tolminke, pred seboj pa zagledamo belo streho lovske koče na planini Dobrenjščica. S široke mulatjere gremo naprej po poti, ki se v ključih spušča po precej strmem pobočju Vrha Škrli (1926 m) proti veliki grapi pred planino Dobrenjščico. Ko se pot za kratek čas zravna, stopimo na gozdnat svet in zaobidemo grapo.

SPP spremeni pri spomeniku smer: obrne se proti s. Gruščnata, sprva precej strma pot se spušča po kraških vrtačah in kotličih v. pobočja Vrha nad Peski mimo ostankov iz 1. svetovne vojne. Kmalu pridemo na opuščeno, ponekod že močno poškodovano mulatjero, ki pelje s Prehodcev na Batognico; po njej nadaljujemo pot do prevala Prehodci, le ponekod daljše ovinke krajšajo bližnjice. Pot postane zložnejša in na planotastem prevalu pod Velikim Šmohorjem preide s s. v sv. smer. Po kotanjasti kraški planoti pod Kontami, s. od. poti, pridemo na sleme, po katerem se zložno spustimo na preval Prehodci. Med potjo smo pod vrhom Malen (1764 m) na desni strani poti opazili razpadajoče ostanke vojaških zgradb.

Na poti vidimo na desni kotanjo med Škofičem (2013 m), Malim vrhom (1931 m) in Leskovškim vrhom (1903 m), v kateri leži Jezero v Lužnici. Po 35 min zložne hoje pridemo na razgledno sleme do avstrijskega spomenika iz 1. svetovne vojne, ki spominja na tedanje vojaško pokopališče na Peskih.

S prevala nas popelje lepa zložna pot po meliščih Peskov.

S Škrbine se pot dviga naravnost po z. strmem robu Batognice (2164 m); pot je nekaj časa speljana po stopnicah, ki so jih zgradili med 1. svetovno vojno zaradi lažjega dostopa k utrdbam. Ob poti se bomo vse do Prehodcev srečevali z žalostnimi spomini iz 1. svetovne vojne: utrdbami, rovi, ostanki orožja, vojaške posode, malo dlje od poti pa se najdejo še človeške kosti. Po 20 min vzpona pridemo na mizasto Batognico, odkoder je najlepši pogled na vrh Krna in Gomiščkovo zavetišče za nami, na Vrh nad Peski pred nami, pa tudi na vse druge vrhove, ki smo jih že videli s Krna. Po vzponu se prileže nekaj minut hoje po travnati ravnini, s katere se potem pazljivo spustimo po v. robu proti prevalu Prag. Na začetku spusta je ob poti na zidanem podstavku spomin na 1. svetovno vojno: granata in nekaj železja. Po uri hoje od zavetišča pridemo na preval Prag ali Batogniško sedlo (2068 m); to je preval med Batognico in Vrhom nad Peski (2176 m), kamor pride tudi markirana pot iz Tolmina čez Mrzli vrh in mimo jezerca v Lužnici. 

SPP obide jezero po melišču nad njegovo jv. obalo v vznožju Šmohorja. Po malem travniku pridemo do kamnitega žleba, po katerem se pot v okljukih vzpne na prostrano planino Na polju (1530 m). Na desni strani vidimo škrapljast apnenčast svet, ki ga oblikujejo deževje, sneg in led. Čez ta prag je drsel ledenik s Krna proti Lepeni. Planina Na Polju je široka travnata ravnica pod Krnskimi podi, ki jo po sredi seka hudourniška struga. Zdaj na planini ne pasejo več, tudi ni več pastirskih stanov, le na robu ravnice je lovska kočica. Od jezera do zgornjega roba planine smo hodili 30 minut.

S planine Na Polju se pot vzpne po meliščih in kamnitem svetu visokogorskega krasa Krnskih podov. Pot se drži žleba in plitve dolinice, ki se spušča s planote V Laštah na desni. Na levi strani so strmali Velikega Šmohorja (1944 m), pred nami pa Vrha nad Peski (2176 m). Še pozno poleti prečkamo nekaj kratkih snežišč. Po uri vzpona se na levo odcepi nemarkirana pot na Prag ali Batogniško sedlo, SPP pa se vzpne na desno in zaobide kotanjo pod Krnsko škrbino, ki jo že vidimo pred seboj. Kmalu nas napis »Voda« opozori, da je v bližini na levi strani poti med velikimi kamnitimi bloki izvir mrzle planinske vode. Od tod se pot v loku precej strmo dvigne na Krnsko škrbino (2058 m), ki jo imenujejo tudi Krnsko sedlo; to je ozka zareza med Krnom in Batognico in je obenem preval planinskih poti s Komne in Lepene v dolino Soče pri Kobaridu, ki se nam odpre na j. strani. Na Škrbini je spominska plošča padlim borcem Gradnikove in Gregorčičeve brigade. Malo pod Škrbino na tolminski strani je Soška podružnica SPD odprla 5. avgusta 1901 prvo kočo na Krnu, poimenovano po dr. Karlu Trillerju v zahvalo za njegovo požrtvovalnost pri gradnji; kočo je pozimi 1905 porušil sneg.

Po široki poti čez planino Duplje proti Krnskemu jezeru. Po nekaj minutah se na levo odcepi pot, po kateri smo prišli s Komne, pot na Krn pa gre naravnost proti jezeru, do katerega pridemo v 10 minutah.

Spustimo na desno na planino Duplje. Pred seboj vidimo planšarijo in lovsko kočo, v kotlini na desni pa Dupeljsko jezero. Na planini Duplje je križišče poti; na desno do bližnjega Planinskega doma pri Krnskih jezerih, na levo do Krnskega jezera in na Krn.

Po 20 min pridemo do ozkega kolovoza, ki pelje na levo čez Prehodce v Tolmi. Malo nad planino se na levo odcepi pot na Mali Šmohor (1939 m).

SPP se z Vratc v ključih spušča v prostrano krnico; po 15 min se pot za kratek čas zravna; na levi vidimo utrdbe. Ko se spet spuščamo, zagledamo razpadajoče vojaško naselje iz 1. svetovne vojne, do katerega se z mulatjere spustimo v ključih po ozki stezi. To je ravnica Za Lepočami (1608 m) ob j. vznožju Velike Monture (1958 m), do katere smo z Vratc hodili 30 minut. Z ravnice se na levo vzpne pot na preval Prehodci (1639 m), kjer se priključi na SPP pot Krn - planina Razor; na Prehodce je 30 minut.

Za Lepočami se SPP spet zložno spušča v prostrano travnato kotlino Doliči. Zagledamo košček Krnskega jezera, nad njim pa vrhova Debeljak (1869 m) in Veliki Lemež (2042 m).

Od Koče pod Bogatinom gremo nekaj korakov po poti do mulatjere, kjer nas kažipot usmeri mimo ostankov vojaških zgradb iz 1. svetovne vojne proti z. na Vratca. Levo pod potjo so na planini Na Kraju razpadajoče staje in pastirske koče ter postojanka PD Instalacije iz Ljubljane, ki je zaprtega tipa. Pot se rahlo vzpenja po rušnatem pobočju Srednjega vrha (1872 m), na levi pa je kotanjasta planota Spodnje Komne in koritasta dolina Gracije v njenem z. delu. Po 45 min se na desno odcepi precej strma markirana bližnjica, po kateri pridemo v 15 min na Vratca, lahko pa tudi po zložnejši mulatjeri.

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na s. in Bogatinom (1977 m) na j. je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na s. in Kamniških Alp na v. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.

Od Doma na Komni pridemo skoraj po ravni poti v 15 min do Koče pod Bogatinom.

Na levo navzdol pelje pot proti Savici, mi pa krenemo navzgor po hribčku do doma.

Pot proti Komni začnemo pri petem jezeru v bližini koče. Zložno se vzpnemo po nizkem pobočju nad jezerom v gozd. Pot se nekaj časa zravna, se obrne proti z., potem se v ključih spusti v kakšnih 100 m nižjo Lopučniško dolino, ki je dal ledenik koritasto obliko. Pridemo na precej ravno planino Lopučnica. Na sz. jo oklepa z rušjem in macesni porasla planota Zgornja Komna, nad katero se dviga skalni greben med Čelom (2228 m) na levi, prek Ploskega Vogla (2348 m) do Velikega ali Lepega Špičja (2398 m). Na j. in jv. stran se gozdnata Lopučniška dolina razprostira do Črnega jezera in Komarče. Od SPP se na desno odcepi pot čez prelaz Velika Vrata (1924 m) v dolino Soče.

Z Lopučnice se široka pot zložno dviga po v. gozdnatem pobočju nad Lopučniško dolino. Nad potjo na desni se dvigajo skalnate stene Kosmata lašta. Ko se pot vzpne tik pod skalno steno, izvira ob poti skromen studenček, ki se presuši, če je poleti suho. Precej ravna pot nas pripelje v obsežno kotanjo s Planino na Kalu. Travnato kotanjo zaobidemo in se vzpnemo na razgledni preval Na Kalu (1636 m), ki je približno na polovici poti. Na vršičku nad prevalom je lesena piramida z opozorilom, da smo v Triglavskem narodnem parku. Pred nami je planota Lepa Komna, nad njo pa Lanževica, Bogatin in Mahavšček. Ozrimo se še nazaj na čudoviti skalni greben nad Jezersko dolino s Tičaricama, Kopico in Zelnaricama.

S prevala se pot zložno zvije po planotastem rušnatem svetu proti opuščeni planini Razor. S poti med prevalom in planino zagledamo še daleč pred seboj veliko stavbo Doma na Komni. Odpre se tudi pogled na venec Spodnjih Bohinjskih gora nad Lepo in Spodnjo Komno z izrazito Podrto goro. S planine Razor, malo naprej od ostankov nekdanjih zgradb, se na desno odcepi pot h Koči pod Bogatinom. SPP gre naravnost po kotanjasti planoti, porasli z rušjem in gozdom zložno proti Domu na Komni. Čez rušnati vršiček pridemo do razpotja pod domom.

Z Lopučnice se široka pot zložno dviga po v. gozdnatem pobočju nad Lopučniško dolino. Nad potjo na desni se dvigajo skalnate stene Kosmata lašta. Ko se pot vzpne tik pod skalno steno, izvira ob poti skromen studenček, ki se presuši, če je poleti suho. Precej ravna pot nas pripelje v obsežno kotanjo s Planino na Kalu. Travnato kotanjo zaobidemo in se vzpnemo na razgledni preval Na Kalu (1636 m), ki je približno na polovici poti. Na vršičku nad prevalom je lesena piramida z opozorilom, da smo v Triglavskem narodnem parku. Pred nami je planota Lepa Komna, nad njo pa Lanževica, Bogatin in Mahavšček. Ozrimo se še nazaj na čudoviti skalni greben nad Jezersko dolino s Tičaricama, Kopico in Zelnaricama.

S prevala se pot zložno zvije po planotastem rušnatem svetu proti opuščeni planini Razor. S poti med prevalom in planino zagledamo še daleč pred seboj veliko stavbo Doma na Komni. Odpre se tudi pogled na venec Spodnjih Bohinjskih gora nad Lepo in Spodnjo Komno z izrazito Podrto goro. S planine Razor, malo naprej od ostankov nekdanjih zgradb, se na desno odcepi pot h Koči pod Bogatinom. SPP gre naravnost po kotanjasti planoti, porasli z rušjem in gozdom zložno proti Domu na Komni. Čez rušnati vršiček pridemo do razpotja pod domom; na levo navzdol pelje pot proti Savici, mi pa krenemo navzgor po hribčku do doma.

Pot proti Komni začnemo pri petem jezeru v bližini koče. Zložno se vzpnemo po nizkem pobočju nad jezerom v gozd. Pot se nekaj časa zravna, se obrne proti z., potem se v ključih spusti v kakšnih 100 m nižjo Lopučniško dolino, ki je dal ledenik koritasto obliko. Pridemo na precej ravno planino Lopučnica. Na sz. jo oklepa z rušjem in macesni porasla planota Zgornja Komna, nad katero se dviga skalni greben med Čelom (2228 m) na levi, prek Ploskega Vogla (2348 m) do Velikega ali Lepega Špičja (2398 m). Na j. in jv. stran se gozdnata Lopučniška dolina razprostira do Črnega jezera in Komarče. Od SPP se na desno odcepi pot čez prelaz Velika Vrata (1924 m) v dolino Soče.

V podaljšku proti j. doline pa se vleče greben Tičaric z Veliko (2091 m) in Malo Tičarico (2071 m). Po 30 min pridemo na nekdanji pašni predel Pri utah, ki pa ga že zarašča rušje in drevje. Tu je okoli leta 1785 postavil znani botanik Karel Zois prvo botanično kočo. Pri utah je odcep poti na Veliko Špičje (2398 m). SPP se še naprej zložno spušča po planotastem svetu ob vznožju melišč pod Tičaricama. Ko zagledamo malo umetno jezero Močivec, smo že blizu Koče pri Triglavskih jezerih. Od Jezera v Ledvici do koče je 1 h.

Pri Zelenem jezeru se pokrajina precej spremeni. Med velikimi ledeniškimi skalami se že pojavijo skromne travne krpe z visokogorskim rastlinjem in cvetjem. Po zložni poti pridemo kmalu do čelne groblje med Veliko Zelnarico (2320 m) na levi in Malim Špičjem (2312 m) na desni; tu jo je pustil ledenik, ki je polzel po dolini. Tudi velike skale je tod odložil ledenik. V stenah Zelnarice vidimo odprtine, odkoder so se odkrušile skale in zgrmele v dolino. Ko prekoračimo ledeniško grobljo in izrazit prag, se dolina razširi, pogled pa se nam odpre na prostrano visoko planoto Komno, oziroma na njen s. del Zgornjo Komno, ki jo na v. strani zapira gorska veriga Zelnaric, Kopice Tičaric z navpičnimi stenami, na z. pa greben Velikega Špičja, Ploskega Vogla in Čela. Pot se zložno spušča proti Jezeru v Ledvici, ki ga vidimo pred seboj. V bližini jezera pridemo do obširnih melišč izpod Zelnarice. Lepa peščena pot nas pripelje nad jezerom do vzhodnega brega. Prav je, da se ustavimo ob jezeru in si vtisnemo v spomin lepoto jezera in gora, ki obkrožajo dolino. Od Zelenega jezera smo hodili 45 minut.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Od Jezera v Ledvici nas lepa pot pelje zložno navzdol po dolini. Pokrajina je čedalje bolj zelena, med žlebiči in skalami je več rušja in macesnov, na skromnih travnatih ravnicah in kotlinicah pa visokogorskega rastlinja in cvetja. Na levi strani poti, malo naprej od jezera, se dvigajo stene trebušaste Kopice (2190 m).

Od Zasavske koče do Koče pri Triglavskih jezerih nas bo pot vodila po Dolini Triglavskih jezer. Kažipot nas usmeri na pot po golih škrapljastih podih, po katerih se bomo spustili do tretjega jezera. V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera. Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera. Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade. Po 15 min pridemo do Zelenega jezera.

Na prevalu se pot razcepi: na desno navzdol čez planino Trebiščino do Loga v Trenti, na levo navzgor po pobočju nad prevalom do bližnje mulatjere. Udobna pot z lepimi pogledi na Lepo Špičje pred nami, pa na Luknjo, Pihavec, Bovški Gamsovec, Kriške pode nad Zadnjico in na Zadnjiški Ozebnik nas v številnih serpentinah vodi proti Prehodavcem. Po uri in četrt enakomernega vzpona zagledamo pred seboj Zasavsko kočo na Prehodavcih.

S Planje se SPP dviga po strmem koritu Zadnjiški Dol, ki se zajeda med Vodnikovim Vršacem (2194 m) na levi in Zadnjiškim Ozebnikom (2084 m) na desni. Najprej prečkamo nekaj hudourniških strug in velik plaz kamenja in skal, potem pa se pot v ključih vzpne proti malemu bukovemu gozdičku in ob njem do studenca ob poti, kjer je tudi klop. S Planje smo hodili dobre pol ure. Od studenca se pot najprej zvije po nizkem borovju do male kotanje, polne kamenja in skal, ki so se odlomile na Vršacu, od tod pa po planem precej strmo proti prevalu, ki ga vidimo v bližini. Nad kotanjo je pot širša, toda precej gruščnata. Po uri in pol vzpona s Planje stopimo na širok travnat preval Čez Dol (1632 m), odkoder zagledamo proti j. vrhove Lepega Špičja in travnati Trebiški Dol pod nami ter mulatjero, ki pelje iz Trente na Prehodavce.

V dobri uri pridemo z Loga v zatrep doline Na Planji (997 m), kjer zavije SPP na desno proti Prehodavcem, na levo pa pot proti Luknji in Tržaški koči na Doliču. Zatrep zapirajo visoke in prepadne stene Kanjavca, Vršaca in Ozebnika.

Cesta je naprej za motorna vozila zaprta z zapornico. Nadaljujemo pot po gozdni cesti; nekaj korakov za zapornico prekoračimo Beli potok, struga je poleti suha, potem pa se cesta zložno vzpenja ob lepih senožetih z redkimi domačijami in počitniškimi hišicami ter razgledom na Kriške pode, Pihavec, Kanjavec, Vršac in Zadnjiški Ozebnik. Kmalu pridemo v bukov gozd, gozdna cesta postane slabša in ponekod bolj napeta. Z male zelenice zagledamo na desni korito Zadnjiškega Dola, na levi pa prehod Luknja nad globoko grapo Korit. 

Po cesti skozi naselje pridemo Na Log. Z Loga v Trenti gremo po gozdni cesti, ki se od regionalne ceste proti Vršiču odcepi v dolino Zadnjice na ovinku pod Zlatorogom. Prva hiša na desni strani ceste je dom pokojnega gorskega vodnika Kopiščarja. Malo naprej je nad levim bregom potoka Krajcarica studenec enakega imena, ki je zavarovan kot naravna znamenitost. Kmalu za Kopiščarjevo domačijo nas tabla ob cesti opozori, da vstopamo v osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Z leve priteče manjši potok, ki se izliva v Krajcarico. Po 20 min zmernega vzpona pridemo do velikega parkirišča Na placu, kjer se na levo odcepi pot k Pogačnikovemu domu.

Od cerkve gremo po cesti mimo značilne Pavrove domačije z mostovžem na vaško pokopališče, na katerem so pokopani tudi vsi trentarski gorski vodniki. Na tem pokopališču ima v kotu pri mrliški vežici svoj zadnji dom prof. dr. France Avčin (1910-1984), elektrotehnik, strokovnjak za varnost v gorah, navdušen gornik, alpinist, gorski reševalec, pisatelj, predavatelj in varstvenik narave. Po drugi svetovni vojni je bil prvi predsednik SPD. Napisal je več strokovnih, planinskih in naravoslovnih knjig, člankov, predavanj in referatov, med njimi čudovito planinsko knjigo »Kjer tišina šepeta«, ki je izšla že v več izdajah, ter knjigo z naravovarstveno vsebino »Človek proti naravi«. Bil je velik ljubitelj Trente in gora okoli nje, zato je želel, da bi bil pokopan v tej lepi dolini.

Zraven vaškega pokopališča je tudi vojaško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki, ki so med 1. svetovno vojno umrli v vojaški bolnišnici v Trenti, ruski ujetniki, ki so v letih 1915-1918 gradili vršiško cesto na trentarski strani in italijanski vojaki alpini, ki so se smrtno ponesrečili v trentarskih gorah med svetovnima vojnama.

S pokopališča se vrnemo na cesto. Kmalu je levo ob cesti Štrukljeva domačija, na kateri je spominska plošča Antonu Bergincu, p.d. Štruklju (1837-1888). Bil je med prvimi vodniki in informatorji redkih turistov, ki so takrat prihajali v Trento. Njegov sin Ivan je prvi preplezal Triglavsko severno steno. Med cesto in Sočo opazimo kamp z gostiščem, cesta pa nas popelje mimo Počitniškega doma Tekstine iz Ajdovščine in več hiš, tudi novejših. Kmalu pridemo na vrh krajšega klanca Mali Vršič (700 m), kjer je na levi Marijino znamenje s kipcem Marije z detetom v niši kapelice. Odpre se lep pogled na zaselek Na Logu, današnje središče Trente in na globoko korito Soče. Česta se oddalji od Soče in se po klancu spusti v bližini nekdanje planinske koče Zlatorog v dno doline, kamor se izteka stranska dolina Zadnjica.

Ko po mostičku prekoračimo Sočo, pridemo na regionalno cesto, po kateri pridemo do zaselka na Logu. Reka nas bo spremljala sprva na levi, potem na desni strani. Ko pridemo na levi breg Soče, opazimo na previsni skali ob cesti spominsko ploščo najslavnejšim trentarskim gorskim vodnikom, ki so jo odkrili 24. septembra 1957. Ko stopamo ob robu ceste naprej, nas kmalu povabi tabla Alpski botanični vrt Juliana na ogled botaničnega vrta. V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Chesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Juliano kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

Po nekaj korakih proti zaselku Pri cerkvi pridemo do Tožbarjevega znamenja, male kamnite kapelice v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici. Še nekaj korakov, pa smo v zaselku Pri cerkvi.

Ko smo se s Kugyjem nagledali lepot gorskega sveta nad Trento, zavijemo po stezi navzdol mimo Turerjeve domačije in po gozdnem pobočju proti Soči, do katere pridemo v 10 min pri visečem mostičku čez reko ob vstopu v gorsko tesen Korita. Po tesni teče potok Mlinarica, ki izvira pod Škrbino med Zadnjim Prisojnikom in Razorjem. Mlinarica se prebija pred izlivom v Sočo po globokem koritu med Kuklo (1318 m) na njenem levem bregu in pobočjem pod vršiško cesto od cestarske hiše (1089 m) navzdol na desnem bregu. Od mostička pridemo v ustje spodnjega dela tesni po markirani stezi; ogledamo si lahko spodnji slap in divje navpične stene, ki se dvigajo na obeh straneh korit. Prepričamo se lahko o silni moči vode, ki je vrezala globoko korito. Tesen ni vključena v SPP; priporočamo ogled spodnjega dela ob ustju, do katerega je le nekaj minut; tesen od ustja naprej ni dostopna. Zavod Triglavski narodni park je ob cesti pri visečem mostičku namestil opozorilo, da je obisk tesni na lastno odgovornost. Tesen Korita je bila leta 1951 imenovana za naravno znamenitost.

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

Najprej prekoračimo po mostu potok Limarica, potem se odcepi na levo cesta proti Koči pri izviru Soče, mi pa se po vršiški cesti vzpnemo do ostrega ovinka, s katerega se odcepi na desno lepa pot do spomenika. Od koče 45 minut.

Od Koče pri izviru Soče nadaljujemo SPP proti Logu v Trenti. Po petih minutah hoje po cesti pridemo malo naprej od hiše Trenta 69c do table, ki označuje začetek Soške poti. To pot je uredila in z zelenim lipovim listom označila uprava Triglavskega narodnega parka; pelje ob Soči do vasi Soča, vendar zadnji del poti še ni urejen. Po stezi se spustimo proti Soči. Lepa senčna pot v bližini žuboreče Soče nas bo pripeljala do mostu čez Sočo na vršiški cesti. Na griču Na Turi zagledamo velik bronast kip dr. Juliusa Kugya, kamor smo namenjeni. Po cesti gremo zložno navzgor. Najprej prekoračimo po mostu potok Limarica, potem se odcepi na levo cesta proti Koči pri izviru Soče, mi pa se po vršiški cesti vzpnemo do ostrega ovinka, s katerega se odcepi na desno lepa pot do spomenika. Od koče 45 minut.

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

Od Florijeve domačije gremo do bližnjega parkirišča, kamor pripelje cesta od Koče pri izviru Soče. Po cesti, ki se zložno spušča po planem dolinskem dnu Zadnje Trente, ki mu pravijo Zapodnem, gremo vse do koče. Obdaja nas prelep gorski svet. Na levi se dvigajo obširna pobočja Velike Dnine, na desni strmine Ušjo. Nad iztekom doline se pogled ustavi na belih stenah Prisojnika, Razorja in Planje. Po dolini teče Suhi potok, ki pa se prikaže izpod grušča šele na polovici poti med Florijem in Kočo pri izviru Soče. Od Florija do koče je 30 minut.

Po gozdu se spustimo na nekdanjo planino Trento (1381 m), ki je že docela zarasla.

S planine se pot v mnogih serpentinah spušča po listnatem gozdu; po dobri uri pridemo do gozdarske koče, kjer je tudi stalni studenec »V Korenjaku«. Od gozdarske koče se pot bolj strmo spusti do roba nad Zadnjo Trento. Po redkem gozdu se pot v okljukih strmo spušča; ob poti so počivališča s klopmi in mizami. Ko se približamo dolini, že vidimo skozi presledke med drevjem ostrnice, s kamnitimi ogradami ograjene skromne njive in značilne trentarske hiše v Zapodnu. V dolino pridemo pri Floriju (963 m), ki je zadnja najvišja domačija naselja Trenta.

Malo pod odcepom se poti razideta; v Trento pelje leva pot. Po z ruševjem poraslem pobočju, imenovanem Staro utro, se nekaj časa spuščamo proti jv. Ko pridemo v gozd, se pot kmalu obrne proti v. in ponovno pripelje med rušje. Zložneje nadaljujemo do razpotja, kjer se z leve priključi pot od lovske koče.

Kmalu nad lovsko kočo se pot vzpne čez strmo stopnico Na steni, odkoder pridemo na prostrana rušnata pobočja pod Jalovcem in Ozebnikom; to je Rutarska Trenta. Pot postane zložnejša. Kake tričetrt ure nad lovsko kočo se na levo odcepita stezi na Kanski preval in v Zadnjo Trento. Špiček je na videz tik pred nami, vendar je do zavetišča še uro hoda.

Na vrhu prelaza nasproti odcepa proti Tičarjevemu domu začnemo pot proti Jalovcu. Po zložni poti ob robu gladkih sten pod Malo Mojstrovko se nad Veliko planino na levi spustimo do vznožja pečevja. Steza se precej strmo vzpne med pečevjem; prek nekaj skalnih stopenj nam pomaga žična vrv. Kmalu presekamo iztek široke doline, ki se z. od značilnega Grebenca spušča z Male Mojstrovke. Mimo odcepa opuščene steze na Mojstrovko in skromnega studenca pridemo v macesnov gozdiček v vznožju Suhega vrha (2109 m). Pot se rahlo spusti, potem pa nas skoraj vodoravno vodi na višini med 1500 in 1600 m po goličavah prostranih pobočij Velike Dnine, nad katerimi se dviga skalnati greben z vrhovi Zadnja Mojstrovka (2354 m), Travnik (2379 m), Rob Velike Dnine (2228 m) in Site (2305 m), odkoder se greben spusti v Jalovško škrbino. Pot po pobočju je poleti vroča, saj hodimo večinoma prek goličav, kjer so le tu in tam mali gozdički.

Razgled s te višinske poti je enkraten. Kmalu z Vršiča se nam je razkrila Zgornja Trenta z zaselkom pri cerkvi Matere Božje. Globoko pod nami nas ves čas spremlja dolina Zadnje Trente. Onstran nje se vleče dolgi gorski greben s skalnatimi vrhovi Plešivca (2008 m), Trentskega Pelca (2109 m), Srebrnjaka (2100 m) in najlepšega med njimi, Bavškega Grintovca (2347 m). Tam se greben obrne na s., se spusti na preval Kanja (2030 m) in se vzpne prek Šmihelovca (2117 m), Jelenka (2114 m) in Skutnika (2172 m) do štirih vrhov Pelcev, med katerimi je Pelc nad Klonicami (2442 m) najvišji. Slednji stoji tik pred nami; s. od njega opazimo ostrico Špiček in zavetišče pod njim. Najbolj pa nas pritegne pogled na Jalovec, ki ga zagledamo s poti proti lovski koči. Do naše poti pa je slišati tudi šumenje izvira Soče.

Po poldrugi uri hoje z Vršiča nas razveseli studenec, še deset minut naprej pa je ob robu smrekovega gozda lovska koča. Gozd se je tod ohranil zaradi ugodne oblikovitosti tal, kamor ne sežejo plazovi. Pri lovski koči je razpotje: leva steza se spusti v Zadnjo Trento, desna se vzpne na Jalovško škrbino, odkoder se je možno povzpeti na Jalovec, vendar je ta pristop zelo zahteven, SPP pa pelje dalje proti jz.

Na desno pokažejo markacije priključno pot do Kopiščarjeve poti skozi Prednje okno, SPP pa nadaljuje čez vrh Sovne glave na z. stran vrha. Do dovozne ceste z Vršiča k Poštarskemu domu je le še nekaj korakov. Zavijemo desno do Poštarskega doma. Do doma je od razglednega roba pod Gladkim robom 45 minut.

S Prisojnika do Tičarjevega doma je 3 h. Del poti med vrhom in Prednjim oknom je uvrščen med zahtevna pota.

Na desno pokažejo markacije priključno pot do Kopiščarjeve poti skozi Prednje okno, SPP pa nadaljuje čez vrh Sovne glave na z. stran vrha. Do dovozne ceste z Vršiča k Poštarskemu domu je le še nekaj korakov. Zavijemo desno do Poštarskega doma. Do doma je od razglednega roba pod Gladkim robom 45 minut.

S Prisojnika do Tičarjevega doma je 3 h. Del poti med vrhom in Prednjim oknom je uvrščen med zahtevna pota.

Z roba se pot precej strmo spusti po poraščenem drnatem svetu pod stenami jz. Prisojnikovega grebena. Pobočja Prisojnika padajo proti globeli potoka Limarica; na pobočju pod Prisojnikom se vije cesta z Vršiča v Trento, na nasprotni strani pa so strma pobočja Velike Dnine in Mojstrovke. Kmalu pridemo na prostrana melišča, po katerih se pot zlažno spušča do travnatega sedla med Prisojnikom in Sovno glavo (1750 m).

Skozi okno pride z Vršiča Kopiščarjeva pot. Z roba nad njim lepo vidimo skozi okno globoko spodaj okolico Erjavčeve koče in vršiško cesto. Od okna se steza spušča po sprva kamnitem j. pobočju, ki pa kmalu postane travnato. Precej strm spust nas pripelje do globoke zareze, kjer zapustimo pobočje in preidemo na Prisojnikov jz. greben Gladki rob. Strma steza kmalu pripelje med ruševje. Ko pridemo na piano, smo kmalu na razpotju ob vznožju Gladkega roba: pot levo navzdol pelje proti Kranjski planini in Razorju, SPP pa se obrne desno proti razglednemu ovinku (1870 m) na spodnji strani Gladkega roba. Od tod vidimo pred seboj vso pot do Vršiča, najlepši pa je pogled na Zadnjo Trento in Jalovec nad njo.

Na Vršič bomo sestopili po »Grebenski poti« mimo Prednjega okna. S Prisojnika se spustimo po gruščnatem z. pobočju na široko sleme na z. strani vrha. Po slemenu, ki se večkrat vzpne v manjše vršiče, se zložno spuščamo proti ozkemu in izpostavljenemu grebenu. Razgledna steza se v glavnem drži grebena, strmejšim skokom pa se umakne na s. pobočje. Na težavnejših delih poti nam pomaga žična vrv. Po uri hoje pridemo z grebena do strmega skalovja, po katerem se previdno spustimo naravnost navzdol proti Prednjemu oknu; spust nam olajšajo oprijemni klini in žična vrv. Ko izstopimo iz skalavja, krenemo na levo proti robu Prednjega okna.

Od Zadnjega Prisojnika na Prisojnik; ta pot spada med najdrznejše in je uvrščena med zelo zahtevne poti. Jubilejna pot je bila speljana leta 1953 v čast 60-letnice ustanovitve SPD.

Z razpotja, kamor smo prišli z Razorja, pelje desna Jubilejna pot prek Škrbine in skozi Zadnje okno na Zadnji Prisojnik (2392 m); ta pot spada med najdrznejše in je uvrščena med zelo zahtevne poti. Jubilejna pot je bila speljana leta 1953 v čast 60-letnice ustanovitve SPD.

S sedla krenemo na desno v z. ostenje Razorja. Kar lepa pot nas čez položna melišča pod stenami vršnega dela Razorja pripelje do sistema polic in žlebov v obliki črke S, kateremu bomo sledili do vznožja. Z melišča zavijemo v levo na zgornjo polico, s katere se po strmih žlebovih, zavarovanih s klini in žičnimi vrvmi spustimo v širok kotel pod Planjo, kjer daleč v poletje leži sneg. lz kotla se zložno vzpnemo po široki spodnji polici do bližnjega roba, kjer zavijemo desno navzdol na melišče. Po melišču ob sz. vznožju Razorja pridemo na sočno zelenico z razpotjem nad studencem v zatrepu Mlinarice. Na zgornjem in spodnjem melišču sta v zgodnjem poletju snežišči, na policah in v žlebovih pa zaradi senčne strani leži dolgo v poletje sneg; za varno hojo potrebujemo cepin. Ta del poti je uvrščen med zelo zahtevne poti. Z Razorja do razpotja smo potrebovali 1 h 30.

Od Pogačnikovega doma se spustimo po vzpetini proti s. do bližnjega razpotja. Na desno pelje pot na Križ in Škrlatico, SPP pa gre naravnost do melišča pod j. stolpom Razorja. Po melišču se vzpnemo na desno k rebrastim platem, prek katerih nam pomagajo oprijemni klini. Nato nas pot popelje po široki travnati polici na skalnate plati, kjer nam olajšajo vzpon oprijemni klini in žična vrv. Pot nas pripelje do začetka velikega melišča v kotanji na j. pobočju Razorja. Čez strmo melišče se vzpnemo do vznožja sten jz. Razorjeve sosede Planje (2453 m). Ob vznožju pridemo po grušču v strmejše pečevje tik pod Sedlom Planja, kamor se kmalu vzpnemo. Od Pogačnikovega doma smo se vzpenjali 1 h. Pot je uvrščena med zahtevne poti.

Še 10 minut in smo pri domu.

Pot se zlažno spušča čez škrapljaste gredine in kotanje Kriških podov. Kmalu zagledamo na bližnji obli kopici Pogačnikov dom in na j. strani podov Spodnje Kriško jezero. Na levo se odcepi zahtevna pot na Pihavec (2419 m).

Z vrha se vrnemo na stezo na v. strani vrha, po kateri smo prišli z Luknje. Tu gremo proti s. po grebenu, ki se spušča proti prevalu Dovška vratca med Bovškim Gamsovcem in Stenarjem. Kmalu se skozi ozek preduh spustimo na levo v z. steno grebena, ki strmo pada do melišča na v. robu Kriških podov. Po ozkih poličkah, zavarovanih s klini in žično vrvjo, se spustimo na melišče, ki ga vidimo pred seboj ves čas spusta z vrha. Pot po melišču se zložno spušča na preval Dovška vratca (2180 m), imenovanem tudi Vrata, kjer se pridružimo poti, ki pelje iz Vrat čez Sovatno in se nadaljuje proti Pogačnikovem domu.

S prevala nadaljujemo SPP na levo navzgor na travnata pobočja v vznožju Pihavca, ki so v začetku precej strma. Poleti je tod veliko gorskega cvetja. Dobro uhojena steza nas po 20 min pripelje do prvega skalnatega praga, ki ga premagamo ob žični vrvi. Steza se še naprej strmo vzpenja po travnatih strmalih; vmes se je treba povzpeti še čez nekaj skalnatih pragov. Ko se travnat svet izravna, smo na robu velike krnice med Pihavcem, Vrhom nad Kamnom in Bovškim Gamsovcem. Nad krnico vidimo ostri nasekan greben, ki se vleče od Pihavca do Gamsovca. SPP nas iz krnice popelje na desna travnata pobočja. Steza se v ključih dviga po dokaj širokem razpotegnjenem grebenu, imenovanem V robeh. Ko po ploščati polički prečimo skalno zaporo, pridemo kmalu na položen greben Sovatna, nad katerim se pobočja strmo vzpenjajo proti vrhu Bovškega Gamsovca. Steza nas po grebenu pripelje do izpostavljene prečnice. Z žično vrvjo zavarovana steza je varno vrezana v strmino. Strma jv. pobočja Gamsovca skoraj navpično padajo v zatrep doline Vrat. Na vršni greben stopimo le pet minut pod vrhom. SPP se vrhu sicer izogne, vendar se nanj splača povzpeti zaradi lepega razgleda. Čez kratek skalnati prag se ob žični vrvi povzpnemo na ozek greben in po njem na vrh.

Z Luknje na vrh Bovškega Gamsovca je 2 h. Del poti po grebenu pod vrhom je uvrščen med zahtevne poti.

Z razpotja se spušča mulatjera v zatrep Zadnjice v Planjo, odkoder pelje gozdna cesta po dolini v Trento. SPP se na razpotju obrne po mulatjeri navzgor proti Luknji. Številne okljuke lajšajo vzpon po strmem pobočju nad Koriti ob mogočni pregraji Zelenic. Na drugi strani grape se vleče greben Pihavca od planine Zajavor (1479 m) na j. strani prek Malega Pihavca (2185 m) do Pihavca (2419 m). Pobočja pod jz. robom Plemenic, po katerih se vzpenja naša pot, so čedalje bolj gola. Po uri in pol vzpona od razpotja pridemo na preval Luknja.

Naša pot se zložno spušča v ključih Pod steno na j. strani obširne planote Zelenica (Vrh Zelenic, 2468 m). Na levi pada pod nami razdrapan skalnat svet na s. strani Kanjavca proti zatrepu Zadnjice. S poti se odpirajo lepi pogledi na ostenja Kanjavca, Vodnikovega Vršaca in Zadnjiškega Ozebnika v bližini ter na vrhove, ki obdajajo Trento od Velikega Špičja in Velike Tičarice prek Bavškega Grintavca in Pelcev do Jalovca; na s. se v bližini pne Pihavec. Seveda moramo paziti na varen korak, ker je mulatjera posuta s kamenjem in ponekod poškodovana. Sprva gola pobočja ob poti so čedalje bolj poraščena z rušjem in redkimi macesni. Ko se strmina poveča proti grapi Korit, se pot v številnih ključih spušča in napravi velik ovinek pod skalnim Skokom proti razpotju (ok. 1500 m) nad Koriti. Od Tržaške koče do razpotja smo se spuščali 1 h 30.

Korita so globoka zareza, ki se vleče iz zatrepa Zadnjice do prevala Luknja; divja grapa ni prehodna, zato so zgradili mulatjero po pobočju nad njo.

Od Tržaške koče do Luknje bomo hodili po tovorni poti mulatjeri (it. mulatiera), ki jo je zgradila italijanska vojska po 1. svetovni vojni vzdolž nekdanje državne meje; žal jo je ponekod že načel zob časa. Na s. strani koče nam pokaže kažipot začetek poti. Po nekaj korakih se odcepi na desno zahtevna pot čez Zaplanjo na Triglav. Mulatjera s SPP se spušča po z. strmalih triglavskega masiva nad grapo pod prepadnimi obronki Kanjavca na levi. Kmalu pod Doličem se odcepi na levo zelo zahtevna pot prek prepadnega s. ostenja Kanjavca na Prehodavce.

Na Doliču se od SPP odcepita poti na Hribarice in k Vodnikovemu domu, mi pa gremo naravnost do Tržaške koče, ki jo že vidimo pred seboj.

Od Doma Planika proti Doliču se pot v okljukih spušča po sipki rebri in melišču Zgornjih Ledin. Pod nami leži razdrapana Velska dolina z ravnim travnatim Velim poljem na dnu. Na sv. oklepata dolino strmi Vernar in plečati Tosc s prelazom Bohinjska vratca med njima, na j. pa mogočni Mišelj vrh in Mišeljski Konec, ki ga planota Hribaric loči od Kanjavca. Pod Bohinjskimi vratci vidimo Vodnikov dom, na s. pobočju Hribaric pa strmo, ovinkasto pot z Doliča. Ko se pod obronki Rjavca (2568 m) pot po grušču unese, pridemo do odsekane skalnate ostroge pod Rjavcem; ob žični vrvi jo prečkamo po ozki polici. Po golih kamnitih pobočjih se pot še naprej spušča proti kotanji na sv. strani Šmarjetne glave. Med razmetanim kamenjem in na trati v kotlini je polno gorskega cvetja; na melišču pod Planiko smo že opazili živorumeni triglavski dimek, ki je v Julijskih Alpah redek, beli julijski mak in rumeni retijski mak; med potjo smo v skalnih razpokah in skalovju pozdravili blazine z bledo do temnordečimi cvetovi triglavske rože, spominčicam podobne modre cvetove triglavske neboglasnice in mahu podobne blazine nasršenega kamnokreča z drobnimi belimi cvetovi, ljubke Zoisove zvončice, triglavski svišč, svilene cvetove planike in še mnoge druge cvetice.

lz kotanje se pot vzpne v kamnit breg pod Šmarjetno glavo (2358 m), odkoder se nam znova pokažejo Hribarice in Kanjavec. Naša pot sprva preči gola kamnita pobočja Šmarjetne glave nad Velsko dolino, potem pa se spusti na sedlo Dolič (2164 m) med masivom Triglava in Kanjavcem.

Od Doma Planika do Tržaške koče je 2 h. Del poti po polici prek skalnate ostroge pod Rjavcem spada med zahtevne poti.

Po levi poti smo se povzpeli s Kredarice, po desni se bomo spustili k Domu Planika. Po dolgem in precej strmem jv. skalnatem grebenu se pot v ključih spušča proti razgledni škrbini; izpostavljeni deli poti so zavarovani z žično vrvjo in klini. Kmalu pridemo do strmega razklanega žleba Triglavska Vrata, po katerem ob pomoči varoval previdno sestopamo proti izteku pod skalovjem Malega Triglava. Domu Planika smo se že zelo približali. Čez drobljive plošče se zložno spustimo na planoto Ledine; prek kamnitih grbin in melišča pripelje pot do doma.

S Triglava do Doma Planika je 1 h 30. Pot z Malega Triglava je uvrščena med zahtevne poti.

Spustimo se na ozek, na obe strani prepaden greben med Malim in Velikim Triglavom. Tega grebena so se najbolj bali prvi obiskovalci Triglava; ko še ni bil zavarovan, so ga morali dobesedno »jahati«. Danes so po grebenu meter visoko napete močne žične vrvi, za katere se držimo, vse skalne ostrine pa so že pred mnogo leti omilili. Greben se zložno spušča proti najnižji grebenski škrbini. Ob poti je spominska plošča koroškemu slikarju Marku Pernhartu (1824-1871), ki je leta 1807 prvi upodobil razgled s Triglava. lz škrbine se ob klinih in žični vrvi dvignemo po strmem grebenskem razu do spominske plošče pesniku Valentinu Vodniku (1758-1819), ki se je leta 1795 povzpel na Mali Triglav. Ploščo sta dala vzidati župnik Jakob Aljaž in Jakob Matjan, kaplan na Jesenicah, ki se je rodil v isti hiši in v isti sobi kot Valentin Vodnik. Na plošči je vklesano:

V spomin VALENTINU VODNIKU,

ki je bil na Triglavu 20. avgusta 1795.

Sklad na skladu se vzdiguje, Golih vrhov kamen zid, Večni mojster ukazuje, Prid zidar seles učit!

Ob 100-letnici postavila Aljaž in Matjan

Kmalu nad ploščo se greben razširi, strmina pa popusti. Ob poti, tik pod vrhom, pokaže puščica na levo k Staničevemu zavetišču, umetno izdolbeni votlini za 4 do 6 oseb, kamor se lahko zatečemo, če nas zaloti nevihta. Takoj nato stopimo na najvišji vrh naše države, Triglav.

Od Triglavskega doma na Kredarici na Triglav je 1 h 15. Vsa pot spada med zelo zahtevne.