Izlet: Lendava Triglav

BELTINCI, 178 m, 2280 preb. Veliko gručasto naselje leži ob magistralni cesti Murska Sobota–Lendava ter ob stranskih ulicah levo in desno od ceste. Je gospodarsko, kulturno, politično in prometno središče Dolinskega. Od tam vodijo ceste proti Dobrovniku, Gomilici, Ižakovcem in Dokležovju. K Beltincem spadata tudi zaselka Konjšček in Hrenovice, nastala iz nekdanjih graščinskih pristav. Skozi naselje teče potok Črnec.

Sredi parka stoji Beltinska graščina, omenjena že v 13. stol. kot lastnina rodbine Jure. Že leta 1265 je pripadla lendavskim plemičem Banffyjem. Prvotno stavbo so pred Turki zavarovali z obzidjem, s štirimi stolpi in z jarkom. Zdajšnja graščina z okroglimi ogelnimi stolpi je iz 17. stol. Okoli graščine je park, v njem pa tudi nekaj eksotičnega drevja. Cerkev sv. Ladislava je bila še leta 1669 omenjena kot lesena kapela, že leta 1688 pa jo je zamenjala zidana. Zdajšnja župnijska cerkev je bila zgrajena leta 1742. Leta 1910 so jo po italijanskem vzoru predelali v neobaročnem slogu in ji prizidali grobno kapelo plemiške družine Zichy, zadnje lastnice graščinske veleposesti. V kapeli je renesančni relief Madone z otrokom, obok cerkvene ladje pa krasijo poznobaročne freske iz leta 1798. Na trgu pred cerkvijo sta kopija beneškega stebra sv. Panteleona in vodnjak.

Že nekdaj je bila v kraju razvita obrt; o tem pričajo ohranjena pravila čevljarskega in kovaškega ceha, ki jih je potrdila cesarica Marija Terezija. Šola je bila ustanovljena leta 1777, prvo šolsko poslopje pa je bilo zgrajeno leta 1865. V Beltincih so ob prelomu stoletja živeli številni učitelji, duhovniki in drugi izobraženci, ki so budili in utrjevali narodno zavest Slovencev.

Beltinci so od 1. januarja 1995 spet samostojna občina, v kateri živi 8256 prebivalcev. V kraju so poslovalnica Nove Ljubljanske banke, pošta, zdravstvena postaja, lekarna, osnovna šola, blagovnica Mercator, več trgovin in gostišč ter številni obrtniki. Precej prebivalcev je zaposlenih v manjših podjetjih, vzrejališču divjadi Fazan in Kmetijskem gospodarstvu Rakičan, številni pa tudi v Murski Soboti. Zlasti mladi se radi ukvarjajo s kulturnimi in športnimi dejavnostmi, predvsem s folkloro in nogometom.

V Beltincih je več spominskih znamenj borcem NOV in aktivistom iz tega kraja. Na pokopališču je nagrobni spomenik narodnemu heroju Jakobu Molku - Mohorju, ki je padel 7. marca 1945. Ob cesti proti Murski Soboti stoji spomenik Jožetu Čehu - Poldetu, ki so ga 14. januarja 1945 iz zasede ubili Madžari. Na hiši v Panonski ulici št. 11 je pritrjena spominska plošča aktivistu Martinu Brumnu, ki je umrl 7. junija 1945 za posledicami štiriletne internacije v taborišču Dachau.

Poznobaročna župnijska cerkev sv. Štefana je bila zgrajena leta 1844, kraj sam pa je bil prvič omenjen že leta 1322.

VERŽEJ, 183 m, 956 preb. Gručasto ravninsko naselje leži na obeh straneh regionalne ceste Ljutomer–Murska Sobota. Novejši del naselja se je na s. razširil proti reki Muri. Kraj je bil naseljen že v prazgodovinski dobi, o čemer pričajo sledovi naselbine iz tega obdobja in najdeni predmeti. Našli so tudi ostanek rimskega poslopja in več staroslovanskih obsenčnikov. Veržej je imel ob prehodu čez Muro strateški položaj. Zaradi bližnje meje z Ogrsko so morali Veržejci stražiti brod čez Muro in ga braniti pred sovražniki. Leta 1342 je naselje postalo trg, tržani pa so lahko brez carine in mitnine prodajali svoje blago po takratnih avstrijskih deželah. Kot obmejni kraj je bil Veržej izpostavljen napadom Madžarov in Turkov, zato so okoli leta 1550 v trgu naselili strelce in ti so imeli vse do leta 1711 pomembno vlogo pri obrambi pred vpadi krucev oz. plenilcev. Na robu trga je stal strelski dvorec, ki so ga pozneje razširili v grad. Leta 1555 je cesar Ferdinand grad in posestvo podaril srbskemu uskoku Ivanu Margetiču in ta je za boj proti Turkom v gradu naselil svoje rojake. Kljub temu so Turki leta 1605 požgali tako grad kot trg. Gradu niso obnovili, zato je povsem razpadel. Uskoki so se sčasoma poslovenili, nanje pa dandanes še spominjajo nekateri priimki.

Cerkev sv. Mihaela je bila prvič omenjena leta 1545; leta 1605 so jo Turki požgali. Leta 1726 je bila zgrajena zdajšnja župnijska cerkev. Nad vhodnimi vrati je vzidan trški grb z ribo. V obdobju narodnega preporoda je postal Veržej izrazito slovenski trg. Šola je bila omenjena že leta 1729. Leta 1912 so salezijanci zgradili samostan in ustanovili Salezijanski zavod; v bližnjem poslopju je zdaj vzgojnoizobraževalni zavod.

Veržej je od leta 1998 samostojna občina. V naselju so pošta, več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. Ljudje se preživljajo s poljedelstvom in živinorejo ter z obrtnimi dejavnostmi, precej pa je zaposlenih tudi v Križevcih in Ljutomeru. Daleč naokoli slovi Babičev mlin na Muri z edinim še delujočim plavajočim mlinskim kolesom na reki. Na Trgu Slavka Osterca se bomo pri rojstni hiši in spomeniku spomnili domačina skladatelja Slavka Osterca (1895–1941). Ob robu trga v bližini cerkve stoji spomenik rojaka dr. Frana Kovačiča (1867–1939), zgodovinarja in borca za severno mejo. Na osnovni šoli je spominska plošča 26 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma iz tega kraja.

LJUTOMER, 179 m, 3413 preb. Mestno naselje leži ob vznožju Ljutomersko¬-Ormoških goric in na prehodu Ščavniške doline v ravnino Murskega polja. Ljutomer je središče Prlekije, pa tudi gospodarsko, kulturno, upravno in pro¬metno središče Murskega polja in njegovega gričevnatega obrobja. V Ljutomeru se od regionalne ceste Ormož–Murska Sobota odcepijo ceste proti Ptuju, Vidmu ob Ščavnici in Razkrižju. Skozi Ljutomer je speljana tudi železniška proga Ormož–Hodoš, od katere se v bližnjih Lukavcih odcepi proga v Gornjo Radgono. Najstarejši del mesta je Stari trg ob vznožju Kamenščaka (272 m), od koder se je naselje širilo na območje zdajšnjega Glavnega trga in sosednjih ulic. Po 2. svet. vojni so z regulacijo reke Ščavnice preprečili njeno poplavljanje, s tem pa so pridobili tudi prostor za razširitev mesta proti s. in v.; tam so nastala predvsem večja podjetja in trgovine. V zadnjem času so zgradili večje stanovanjsko naselje na obronkih nad dolino potoka Kostanjevica na j. strani mesta.

V bližini Ljutomera je potekala rimska cesta s Ptuja v provinco Panonijo. Ob njej je stala rimska naselbina: našli so bronaste izdelke, rimski denar in različne predmete. Ljutomer je bil prvič omenjen leta 1211 kot »Luotenwerde« in je bil v lasti deželnih knezov. Trške pravice in svoje sodišče je dobil leta 1265, ko je bilo v trgu 152 domačij. Nad naseljem je stal stolpast grad, ki je nastal iz strelskega dvorca; leta 1365 je bil omenjen kot Lutenberg, leta 1447 pa je pogorel. Tedaj je trg že imel svoj grb; v njem je bil upodobljen enorogi konj s tremi rdečimi križci na srebrnem ščitu, pozneje so mu dodali še zmaja. Tržani so bili po večini obrtniki, organizirani v cehih. Kraj je bil od 13. stol. tudi tržišče za poljedelske pridelke, zlasti pšenico ter vino iz Ljutomerskih goric. Ljutomer so od 1479 do 1605 kar sedemkrat napadli in izropali Turki, leta 1704 pa so ga požgali kruci. V 17. stol. je v kraju štirikrat morila kuga. Požari so trg upepelili desetkrat, prvič leta 1477 in zadnjič 1858. V drugi polovici 17. stol. je bilo tam tudi več čarovniških procesov.

V obdobju narodnega preporoda je imel Ljutomer pomembno narodnopolitično vlogo. Okoli slovenskih rodoljubov, predvsem župnika Mihaela Jaklina in gospodarstvenika Ivana Gottweisa, so se že pred marčno revolucijo 1848 zbirali narodno zavedni Slovenci. Njuno buditeljsko delo so nadaljevali D. Trstenjak, B. Raič, A. Klemen¬čič in številni drugi rodoljubi. Nasprotja med slovensko in nemško usmerjenimi tržani so se poglobila, zato so oboji začeli ustanavljati svoja društva. Slovenski rodoljubi so 6. septembra 1863 v spomin na 1000. obletnico prihoda sv. Cirila in Metoda priredili prvo narodno besedo na prostem. Slovensko pevsko društvo so imeli vsaj že leta 1867, v začetku leta 1868 pa so ustanovili še narodno čitalnico. Najpomembnejši dogodek v tem obdobju je bil prvi slovenski narodni tabor (9. avgusta 1868), na katerem je več kot 7000 ljudi zahtevalo zedinjeno Slovenijo. Na slovesnosti ob 100. obletnici tabora so v spomin na prvi slovenski narodni tabor v parku odkrili spomenik. Leta 1872 je začela poslovati slovenska posojilnica, ki je reševala kmete iz rok nemškega kapitala. Ljutomerski konjerejci so leta 1875 ustanovili prvo društvo za konjski šport; to je bilo tedaj drugo takšno društvo v Evropi.

Po 1. svet. vojni se je v Ljutomeru razvilo delavsko, viničarsko in kmečko gibanje za večje socialne pravice. Organizirali so več manifestacij, med njimi leta 1928 prvi viničarski kongres, leta 1931 kmečki praznik in leta 1938 viničarski tabor. Demonstracije delavcev, viničarjev in kmetov, ki so bile 1. septembra 1935, pa so se končale tragično. Orožniki so namreč demonstrante razgnali ter pri tem ubili Alojza Mavriča iz Bolfenka, dva protestnika pa ranili.

Aprila 1941 so Ljutomer zasedli Nemci in v njem vzpostavili svojo politično in policijsko oblast. Že 15. aprila 1941 so zaprli več zavednih Slovencev, jih zasramovali in junija 1941 izgnali v Srbijo. Prvi sestanek organizatorjev odpora je bil 1. junija 1941 pri Babičevih na Cvenu, vodil pa ga je profesor Jože Kerenčič. Ta je 12. julija 1941 sklical tudi prvi sestanek organizatorjev OF za ljutomersko območje in tedaj je bil ustanovljen mestni odbor OF. Aktivisti OF so prvo akcijo izvedli 30. avgusta 1941. Tedaj so na progi Ormož–Ljutomer iztirili vlak in za 48 ur ustavili promet. Oktobra 1941 so Nemci aretirali več aktivistov OF iz Ljutomera in okolice ter jih v zaporih mučili. 16. oktobra 1941 so pred nekdanjo mežnarijo ustrelili sekretarja OF za Ljutomer Jakoba Babiča (spominska plošča na Trgu Jakoba Babiča 2). Gestapovci so 17. novembra 1941 aretirali tudi Jožeta Kerenčiča, organizatorja narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskih goricah, in ga 27. decembra 1941 ustrelili na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru. Nemci so nadaljevali zastraševanje in 15. januarja 1942 ustrelili še pet talcev. Po spopadu med partizani in vlasovci 3. februarja 1945 so vlasovci ujeli hudo ranjenega okrajnega sekretarja ZMS Cirila Jureša - Maksa ter ga po grozljivem mučenju 4. februarja obesili na Glavnem trgu; tam zdaj stoji spomenik v njegov spomin. Na NOB in žrtve okupatorja opozarja spomenik v podobi Triglava ob Prešernovi ulici nasproti sodišča. V muzejski zbirki v nekdanji mestni hiši na Glavnem trgu 2 sta postavljeni stalni razstavi gradiva o taborskem gibanju na Slovenskem ter o novejši zgodovini Ljutomera in NOB na tem območju.

Šolstvo ima v Ljutomeru dolgotrajno tradicijo. Pouk se je začel že pred letom 1545. Leta 1861 je bila ustanovljena obrtna šola s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Jeseni 1919 ustanovljena meščanska šola je obstajala do okupacije. Glasbena šola Slavka Osterca je začela delovati leta 1927. Od leta 1963 je v mestu tudi gimnazija, imenovana po rojaku in jezikoslovcu Franu Miklošiču.

Ljutomer je dobil mestne pravice leta 1927. Središče mesta je Glavni trg, na katerem sta rotovž, zgrajen leta 1833 v klasicističnem slogu, in stebrasto Marijino znamenje s kipi iz leta 1729. Na trgu sta tudi hotel Jeruzalem in blagovnica Mercator. Najpomembnejši kulturni spomenik je župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, zgrajena v začetku 15. stoletja. Prvotno romansko stavbo so večkrat dozidali in prezidali. Zdajšnjo podobo je dobila med leti 1688 in 1690. Pred turškimi vpadi so jo obdali s taborskim obzidjem. V cerkvi je nagrobnik iz leta 1449, znana pa je tudi po bogati baročni rezbarski opremi. Ohranjena sta dva baročno oblikovana dohoda pred cerkvijo, med katerima je kapela sv. Florijana. Pred kapelo so leta 1926 postavili spomenik jezikoslovcu dr. Franu Miklošiču (1813–1891), domačinu iz bližnjega Radomerščaka.

Do druge svetovne vojne je bil Ljutomer podeželsko mestece s slabo razvito industrijo. V mestu sta bili dve usnjarni, dva večja mlina in opekarna. Mestu so dajale utrip upravne funkcije (okraj, občina, sodišče itd.), trgovina in obrt, zaradi katerih so prihajali v Ljutomer tudi okoličani. Po vojni so se razvile kovinska, tekstilna, lesna, živilska, gradbena in farmacevtska industrija. Po osamosvojitvi Slovenije so v mestu nastala številna nova podjetja, kot so npr. industrija montažnih gradbenih materialov Imgrad, tovarna masivnega pohištva Murales, tovarna kmetijskih strojev Tehnostroj, montaža in servis hidravličnih dvigal Arko, izdelava specialnih nadgradenj Natral, rudarstvo, proizvodnja in gradbeništvo Segrap, kmetijstvo in predelava Ljutomerčan ter še nekaj manjših podjetij. V Ljutomeru je sedež občine, upravne enote, okrajnega sodišča, poslovalnice Nove Ljubljanske banke in pošte, pa tudi več samopostrežnih in klasičnih trgovin, lekarna, hotel Jeruzalem ter precej gostinskih lokalov in različnih obrtnih delavnic. Za razvoj vinogradništva, kakovost priznanega ljutomerskega vina in njegovo prodajo skrbi delniška družba Ljutomerčan.

Iz Ljutomera je doma več pomembnih Slovencev, med njimi pedagog, peda-goški pisatelj in ustanovitelj Slovenske šolske matice Henrik Schreiner (1850–1920). V tem mestu je od leta 1901 do smrti živel in služboval odvetnik Karel Grossman (1864–1929), pionir slovenskega filma; leta 1905 je posnel dva kratka dokumentarna filma, leto pozneje pa še enega. Od leta 1924 do smrti je tam živel tudi pesnik in dramatik Cvetko Golar (1879–1965).

CEZANJEVCI, 183 m, 228 preb. Strnjeno obcestno naselje leži ob vznožju Kamenščaka na j. robu Ščavniške doline, ki tam prehaja v Mursko polje. S. od naselja teče reka Ščavnica; ker je zdaj meliorirana, ne poplavlja več. Po izkopaninah številnih predmetov s. od naselja domnevajo, da je bila tam rimska postaja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1319 kot Zesan. Župnijska cerkev sv. Roka in Sebastjana v renesančnem slogu je bila zgrajena leta 1676; v glavnem oltarju je slika H. A. Weissenkircherja iz leta 1682, znana kot največja slikarska umetnina na tem območju. Šola je bila ustanovljena leta 1827; prvo šolsko poslopje so zgradili leta 1900, novo šolo pa leta 1963. V vasi je tudi trgovina. Prebivalci se ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo, precej je zaposlenih v Ljutomeru.

MALA NEDELJA, 280 m, 117 preb. Razloženo naselje z gručastim jedrom je na slemenu med potokoma Turja in Bukovnica. H kraju sodijo tudi zaselki Čreta, Kolmenščak in del Cerkvenjaka. Po 2. svet. vojni se je kraj do leta 1992 imenoval Bučkovci. Mala Nedelja je bila prvič omenjena leta 1441, in sicer župnijska cerkev Svete trojice. Med leti 1521 in 1547 so cerkev povečali in dozidali zvonik. Stranski oltar sodi med »zlate« oltarje druge polovice 17. stol., takšni oltarji pa so v tem delu Slovenije zelo redki. Cerkev so v obdobju turških vpadov obdali s taborskim obzidjem, vendar so ga leta 1785 podrli. Leta 1707 so vas oropali kruci. Šola je bila ustanovljena leta 1783, prvo leseno šolsko stavbo pa so postavili dve leti pozneje. Iz pisnih virov je razvidno, da je že leta 1650 otroke poučeval organist in cerkovnik Janez Raisperger. V dobi narodnega preporoda so se prebivalci odlikovali po narodni zavednosti. K temu je veliko pripomogel narodni buditelj in zgodovinar Anton Krempl (1790–1844), sicer tamkajšnji župnik od 1836 do smrti. V njegov spomin so pri Mali Nedelji 15. septembra 1867 organizirali »besedo« predhodnico slovenskih narodnih taborov; na njej se je zbralo več tisoč ljudi in zahtevalo narodne pravice. Leta 1895 so Kremplu pri cerkvi odkrili lep spomenik, na njem pa so vklesani verzi:
»Počivaj mirno narodnjak
v gomili častni svoji davni,
saj zemlja je slovenska tu,
kjer spavaš ti, Anton naš slavni.
A narod le, učiš nas ti,
ki zemljo svojo ljubi, brani,
ki dela, trudi se za njo,
zasluži, da si jo ohrani.«

Pri stari šoli so ob 100. obletnici rojstva leta 1926 odkrili bronasti doprsni kip pesnika Radoslava Razlaga, ki je pri Mali Nedelji preživel mladost. Na godbenem domu je vzidana spominska plošča kapelniku in glasbeniku Janku Prelogu (1900–1965).

Nemci so 8. marca 1945 v Senčarjevem sadovnjaku blizu pokopališča ustrelili 19 talcev, ki so jih pripeljali iz ptujskih zaporov. S tem so se maščevali za smrt nacista in okupatorskega župana pri Mali Nedelji Ferda Lupše, ki so ga ubili partizani. Na kraju, na katerem so ustrelili talce, je zdaj spomenik. Ob glavni cesti v bližini stare šole je spomenik 17 padlim borcem in žrtvam fašizma iz tega kraja.

Pri Mali Nedelji so osnovna šola, pošta, samopostrežna trgovina, zdravstvena postaja, nekaj gostiln in nekaj obrtnih delavnic.

CERKVENJAK, 330 m, 150 preb. Razloženo naselje leži na trikrakem slemenu, ki je razvodnica med Pesniško in Ščavniško dolino. Gručasto središče naselja je pod vzpetino z župnijsko cerkvijo sv. Antona Puščavnika na vrhu slemena (341 m). Tam je križišče cest proti Ptuju, Lenartu, Gornji Radgoni in Ljutomeru. Območje kraja je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. V vasi so leta 1953 našli kamnito sekiro; zdaj jo hranijo v šolski zbirki. Cerkvenjak je bil prvič omenjen leta 1299, svoje ime pa je dobil po prvotni cerkvi, ki je bila zgrajena že pred tem letom. Zdajšnja cerkev je bila zgrajena v poznogotskem slogu med leti 1516 in 1546, v letih 1825 in 1873 pa so jo povečali. Staro ime naselja so leta 1907 spremenili v Sv. Anton v Slovenskih goricah, vendar so ga leta 1952 spet imenovali po starem. Kljub temu ga ljudje še vedno imenujejo Sv. Anton. Zasilni šolski pouk so uvedli že leta 1687 in ga izvajali v mežnariji, rednega pa leta 1783. Prvo šolsko poslopje so zgradili leta 1813. V bližini cerkve je kužno znamenje iz leta 1529. Kraj je vedno slovel po kulturni dejavnosti. Na kulturnem domu je spominska plošča z napisom: »Na vas je slonela kultura, najsvetlejša tradicija našega kraja. Vlado Tušak 1910–1992, Vlado Lorber 1908–1986. Vaše delo je zgled nam in naslednjim rodovom. Ob 100-letnici organiziranega kulturnega dela KUD Cerkvenjak.« Ob plošči sta reliefa obeh kulturnikov. Pred domom stoji visok obelisk v spomin padlim borcem NOV in talcem iz tega kraja; na podstavku lahko preberemo, da je bil prvi partizanski napad na okupatorjevo postojanko v tem kraju izveden 14. julija 1942.

Cerkvenjak je občinsko središče. V kraju so osnovna šola, pošta, zdravstvena postaja, kmetijska zadruga, samopostrežna trgovina, več gostiln in storitvenih delavnic. V Cerkvenjaku si lahko ogledamo zasebno muzejsko zbirko Feliksa Rajha (telefon: 02/703 51 60); v šestih sobah so razstavljeni predmeti, ki so jih nekoč uporabljali slovenskogoriški kmeti, sadjarji in vinogradniki, kulturnozgodovinska zbirka in veliko izvirnih fotografij. Sredi vasi stoji informacijska tabla s predstavitvijo občinskega središča in z zemljevidom občine, na katerem so označene kulturnozgodovinske in turistične znamenitosti.

Cerkvenjak je občinsko središče. V kraju so osnovna šola, pošta, zdravstvena postaja, kmetijska zadruga, samopostrežna trgovina, več gostiln in storitvenih delavnic. V Cerkvenjaku si lahko ogledamo zasebno muzejsko zbirko Feliksa Rajha (telefon: 02/703 51 60); v šestih sobah so razstavljeni predmeti, ki so jih nekoč uporabljali slovenskogoriški kmeti, sadjarji in vinogradniki, kulturnozgodovinska zbirka in veliko izvirnih fotografij. Sredi vasi stoji informacijska tabla s predstavitvijo občinskega središča in z zemljevidom občine, na katerem so označene kulturnozgodovinske in turistične znamenitosti.

ZAVRH, 370 m, 320 preb. Obcestno naselje leži na razglednem slemenu med Pesniško dolino na s. in dolino Črmljenskega potoka na j. strani. Naselje ima tri dele: na vzdolžnem slemenu sta Zgornji Zavrh na z. in Srednji Zavrh na v. strani, na stranskem slemenu proti j. pa Spodnji Zavrh. Slemeni se stikata pri razglednem stolpu; tam je tudi razpotje cest in središče kraja s trgovino, gostiščem in AP. Kovinski, 17 m visok Maistrov razgledni stolp je leta 1982 postavilo Turistično društvo Zavrh namesto prejšnjega lesenega. Stolp so poimenovali po sloven¬skem generalu in pesniku Rudolfu Maistru - Vojanovu (1874–1934), ki je rad prihajal v ta kraj na počitnice. Temu lepemu kraju je posvetil tudi znano pesem Završki fantje. Na spominski plošči pri razglednem stolpu piše: »S tega kraja je občudoval lepoto Slovenskih goric in jo opeval.« Nasproti stolpa je vila Fekonja, v kateri je stanoval; v njej je zdaj Maistrova spominska soba s fotografijami in dokumenti iz njegovega življenja; ključ hranijo v baru Maistrova klet v isti hiši. Prebivalci Zavrha so po večini zaposleni v Lenartu in Mariboru, na manjših kmetijah pa se ukvarjajo s sadjarstvom, poljedelstvom in vinogradništvom. Razgledni stolp in lepota kraja privabljata številne izletnike. Ob cesti proti Gradenšaku je nedaleč od stolpa turistična kmetija Šuman.

Z Maistrovega stolpa je prelep razgled. Na v. je v bližini široka dolina reke Pesnice, za njo slemena Slovenskih goric proti Gomili in Negovi s Cerkvenjakom v ospredju. Na jv. vidimo za Haloškim gričevjem hrvaške hribe Ravno goro, Ivanščico in Kalnik. Na j. strani se širijo slemena Slovenskih goric proti Ptujskemu in Dravskemu polju, za ravnino se vzpenjajo gričevnate Haloze, nad katerimi se dvigajo Macelj, Donačka gora in Boč. Na z. strani se slemena Slovenskih goric najvišje dvignejo v vzpetinah Hum (424 m), Grmada (460 m) in Kozjak (406 m), naprej pa se pogled ustavi na Pohorju in Kozjaku. Na s. strani slemena je dolina Ruperškega potoka s Spodnjo Voličino, naprej pa Pesniška dolina z Lenartom; levo od mesta leži jezero Komarnik s Črnim lesom, desno od Lenarta vidimo najprej Jezero Radehova, potem Trojiško jezero in Sv. Trojico v Slovenskih goricah, naprej pa obširno gričevje Slovenskih goric proti Murskemu polju.

ZGORNJA KORENA, 350 m, 376 preb. Razloženo središčno naselje leži v dolini Korenskega potoka in na zložnih pobočjih nad dolino. Središče kraja je strnjeno jedro pri župnijski cerkvi sv. Barbare na vrhu slemena (392 m). Cerkev je bila zgrajena leta 1787 namesto kapele, ta pa je bila prvič omenjena že leta 1639. Na cestnem križišču stoji znamenje v spomin na kugo, ki je v teh krajih morila v letih 1710 do 1712. Pri Ferkovem gradiču ob cesti čez hrib stoji kamnit kip sv. Riharda, ki so ga leta 1856 postavili takratni lastniki vinogradov iz Gradca. V bližnjem kamnolomu so apnenec lomili že Rimljani. Šolski pouk so začeli izvajati leta 1812, leto pozneje pa so zgradili tudi šolsko poslopje. V Zgornji Koreni je bil rojen dr. Joža Glonar (1885–1946), literarni zgodovinar, prevajalec, bibliotekar in leksikograf. Krajani so uglednemu rojaku pri cerkvi sv. Barbare postavili doprsni kip. Od cerkve, do katere je od gostilne Dvoršak le nekaj minut, je čudovit razgled na Slovenske gorice, Dravsko polje, Pohorje in Kozjak.

Narodnoosvobodilno gibanje se je v tem delu Slovenskih goric razmahnilo jeseni 1943, ko je bila tam ustanovljena organizacija OF. Od oktobra 1943 je na območju Korene delovala partizanska tehnika. V gozdu Boršt, j. od Zgornje Korene, je bila avgusta 1944 ustanovljena kurirska postaja S-17. Prvi komandir je bil Alfred Pirher - Ivo, pri tej postaji pa je delovalo 14 kurirjev. Bivali so v zemljanki, hrano pa so jim kuhali na Zelenkovi domačiji. Kurirji so vzdrževali zveze s S-13 v Planici nad Framom, S-16 na Tojzlovem vrhu na Kozjaku in s S-14 pri Moškanjcih. Najtežavnejša je bila zveza s        S-13, saj so se morali s čolnom prepeljati čez Dravo, prečkati odprto Dravsko polje, ki je bilo prepredeno s številnimi komunikacijami, in se prebiti čez močno zastraženo železniško progo in glavno cesto Maribor–Celje. Kurirji so izvajali tudi vojaške akcije; tako so npr. oktobra 1944 napadli orožniško postajo v Zgornji Koreni. Pri opravljanju kurirskih nalog sta padla kurirja Karel Žižek - Drago in Konrad Pušnik.

V Zgornji Koreni so zdaj osnovna šola, pošta, trgovina in gostilna ter več obrtnih delavnic. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom in vinogradništvom, številni pa so zaposleni v Mariboru.

MALEČNIK, 280 m, 535 preb. Razloženo naselje leži na j. pobočjih razglednega hriba Gorca (350 m), na njem je poznogotska Marijina cerkev, zgrajena leta 1517. V glavnem oltarju je gotski Marijin kip iz okoli 1600. Do leta 1820 jo je obdajalo taborsko obzidje. Ob poti do cerkve je 14 kapelic križevega pota. Staro jedro naselja je ob župnijski cerkvi sv. Petra, ki je bila prvič omenjena leta 1236. Prvotna romanska cerkev je bila leta 1730 prezidana v baročnem slogu; v cerkvi so bogati oltarji in slikarije mariborskih ter graških slikarjev in kiparjev iz prve polovice 18. stoletja. Šola deluje od leta 1760. Na jv. pobočjih nad dolino raste žlahtna trta. Večina prebivalcev je zaposlenih v Mariboru. V naselju je več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic.

MARIBOR, 270 m, 112.833 preb. Drugo največje slovensko mesto leži na prodnem nanosu, ki ga je v davni preteklosti naplavila reka Drava in izoblikovala 5 km široko Mariborsko ravnino. Z njo se stikajo Pohorje, Dravska dolina, Kozjak, Slovenske gorice in Dravsko polje. Globoka struga Drave, ki si je utrla pot skozi prodni nanos, deli mesto na dva dela.

Najstarejše sledi bivališč na območju zdajšnjega mesta so iz mlajše kamene dobe: to dokazujejo kamnite sekire, kopače in drugo orodje, ki so ga našli na različnih krajih. Naselitev v pozni bronasti dobi potrjujejo najdbe glinaste posode in bronastega nakita v žarnih grobiščih, odkritih ob današnji Mladinski ulici. Po 8. stol. pr. n. št. so se prebivalci zaradi vdora tujih ljudstev umaknili na obronke Pohorja. V rimski dobi je bilo v bližini Drave križišče dveh pomembnejših cest iz Celeie proti severu in iz Poetovia na Koroško. Dravo so prečkali z brodom, v okolici zdajšnjega Vojašniškega trga pa je bil brodarski zaselek. Temelje Mari¬bora je postavil Bernard Spanheimski (1096–1147), ki je na griču Piramida za obrambo pred Madžari zgradil grad Marchpurch (grad v marki), prvič omenjen leta 1164. Ob vznožju griča je nastala nova naselbina in se poimenovala po gradu. Postala je upravno središče z deželnosodnim uradom in leta 1189 sedež župnije. Kot trg je bila prvič omenjena leta 1209, kot mesto pa leta 1254. V drugi polovici 13. stol. so mesto zavarovali z obzidjem in mu v 14. stol. dodali še vogalne obrambne stolpe. Zaradi ugodne prometne lege se je mesto hitro razvijalo, zlasti pa so se v njem razvijali trgovina, vinarstvo, oljarstvo in usnjarstvo. Leta 1450 je imelo približno 185 hiš in nekaj več kot 1000 prebivalcev. V drugi polovici 15. stol. je mesto zaradi gospodarske krize, pustošenja Turkov v okolici, požarov in kuge začelo stagnirati; razvoj je zastal vse do 18. stol. Turki so ga dvakrat oblegali, a ga niso mogli zavzeti. Med leti 1362 in 1797 so mesto kar enajstkrat skoraj popolnoma ali le delno uničili požari. Kuga je morila petkrat, prvič 1348, zadnjič 1681.

Šolstvo je bilo omenjeno že leta 1224. Prvo gimnazijo, ki je bila najprej pet-razredna, od leta 1848 pa osemrazredna, so leta 1758 ustanovili jezuiti. Tudi zdravstvo je bilo omenjeno že leta 1243, prva bolnišnica za onemogle pa je bila ustanovljena leta 1348.

Leta 1729 je bila zgrajena pomembna trgovska cesta z Dunaja skozi Maribor v Trst, sočasno pa sta bili obnovljeni cesti iz Maribora na Koroško ter skozi Ptuj na Hrvaško. Maribor je postal prometno križišče, v njem pa so se razmahnile trgovina ter mlinarska, usnjarska in pivovarska obrt. Od leta 1752 je tudi upravno središče območja med Dravo in Muro. Gledališče je bilo ustanovljeno leta 1785, leta 1795 prva tiskarna in leta 1799 mestna bolnišnica. Po letu 1810 so začele obratovati prve živilske tovarne. Leta 1850 je bilo v mestu skupaj s predmestji 516 hiš, v njem pa je živelo 4168 prebivalcev.

Hitrejši razvoj je mestu omogočila južna železnica Dunaj–Trst, ki je skozi Maribor stekla leta 1846. Leta 1863 je bila zgrajena železniška proga od Maribora po Dravski dolini na Koroško do Celovca. Leta 1860 so začele delati velike železniške delavnice, s tem pa se je začela industrializacija Maribora. Obrtne delavnice so preraščale v tovarne, zgradili so tudi nove, zlasti tekstilne. Zaradi industrije in trgovine je postalo mesto privlačno za nemške podjetnike in uslužbence, ti pa so z gospodarsko močjo, šolstvom in državno upravo mesto načrtno germanizirali. Tamkajšnji zavedni Slovenci so začeli odločen narodnostni boj z Nemci in nemškutarji. V tem obdobju se je poleg nemškega imena Marburg vse bolj uveljav¬ljavljalo tudi slovensko ime Maribor. Pomembna spodbuda za krepitev narodne zavesti je bila premestitev sedeža lavantinske škofije leta 1859 iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. Škof Anton Martin Slomšek je hkrati prenesel v Maribor tudi bogoslovje, to pa je bila prva visoka šola v mestu. Vzgajala in izobraževala je slovenske duhovnike, ki so imeli velike zasluge za ohranjanje slovenstva na Spodnjem Štajerskem. Leta 1861 so Slovenci v Mariboru ustanovili čitalnico in se v njej začeli navduševati za »zedinjeno« Slovenijo. Leta 1867 je začel izhajati tednik Slovenski gospodar, leta 1868 pa v uredništvu pisatelja Josipa Jurčiča tudi prvi slovenski dnevnik Slovenski narod, vendar se je že leta 1872 preselil v Ljubljano. Leta 1871 so v Mariboru odprli prvo slovensko tiskarno. Da bi se slovenski kmetje otresli gospodarske odvisnosti od nemških denarnih zavodov, je bila 1882 ustanovljena Slovenska posojilnica. Leta 1899 je bil zgrajen velik Narodni dom, ki je postal središče Slovencev iz mesta in okolice. Konec 19. in v začetku 20. stol. je bilo ustanovljenih več slovenskih kulturnih, športnih in delavskih društev. Pred 1. svet. vojno pa so se v mestu zelo zaostrila nasprotja med Nemci in Slovenci.

Ob koncu 1. svet. vojne se je nemška mestna oblast izrekla za priključitev Maribora k Avstriji. Temu se je 1. novembra 1918 uprl general Rudolf Maister ter skupaj s prostovoljci v mestu prevzel vojaško oblast in zasedel območje do slovenske narodnostne meje. Njegov odločen boj je bil potrjen z mirovno pogodbo v Saint Germainu 10. septembra 1919; prav na podlagi te pogodbe sta bili namreč Spodnja Štajerska in Mežiška dolina priključeni k Jugoslaviji.

V obdobju med obema svetovnima vojnama se je v Mariboru zelo razvila industrija. V mestu je bilo 15 tekstilnih ter več kovinskih, kemičnih in živilsko-predelovalnih tovarn. Po 1. svet. vojni so bili ustanovljeni Slovensko narodno gledališče, Študijska knjižnica, Pokrajinski muzej, izhajali so slovenski časopisi, organizirano je bilo slovensko šolstvo, delovali sta dve založbi itd. V tem obdobju pa so se zelo zaostrila socialna vprašanja. Delavci so s številnimi stavkami zahtevali izboljšanje slabih življenjskih razmer. Po 1. svet. vojni se je delež nemškega prebivalstva v mestu zelo zmanjšal. Po popisu prebivalstva je leta 1931 živelo v mestu 8,3 odstotka Nemcev, vendar so imeli pomemben kapitalski delež v industriji, bančništvu in trgovini. Protislovensko delovanje nemške manjšine se je okrepilo zlasti v zadnjih letih pred 2. svet. vojno, saj je načrtno pripravljala nemško zasedbo Spodnje Štajerske.

Obdobje okupacije je med najbolj žalostnimi poglavji v zgodovini Maribora. 8. aprila 1941 so v mesto vkorakali nemški okupatorji in na Spodnjem Štajer¬skem vzpostavili nemško oblast. Nacisti so takoj začeli izvajati ukrepe, s katerimi naj bi ponemčili Maribor in vse okupirano ozemlje. Tudi Adolf Hitler je 26. aprila 1941 na velikem zborovanju v Mariboru zahteval: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Toda že v noči z 28. na 29. april so trije skojevci v mestu izvedli prvo sabotažno akcijo: v Volkmerjevem prehodu sredi Maribora so zažgali dva avtomobila nemških oficirjev. Akcija je imela velik odmev tako v Mariboru kot v okolici. Nemci so že pred Hitlerjevim obiskom začeli zapirati zavedne Slovence, zlasti izobražence. Zbirno taborišče za slovenske izgnance je postala meljska vojašnica. Poleti 1941 so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izgnali 4434 Mariborčanov, 127 pa so jih izgnali v Nemčijo. Slovenska beseda je bila pregnana iz šol, uradov, trgovin in cerkva, zaprli so vse slovenske kulturne ustanove in razpustili vsa slovenska društva. Slovenske knjige in tiste v slovan¬skih jezikih so zaplenili in jih odpeljali v tovarne papirja. V koncentracijskih taboriščih je umrlo 137 Mariborčanov. Na dvorišču sodnih zaporov so ustrelili 661 talcev iz vse Spodnje Štajerske, med njimi 204 iz Maribora. Številne žrtve in veliko gmotno škodo je povzročilo tudi zavezniško bombardiranje Maribora leta 1944 in v začetku 1945: življenje je izgubilo 482 ljudi, porušenih ali poškodovanih pa je bilo 47 odstotkov vseh hiš. Maribor je bil osvobojen 9. maja 1945.

Kljub temu da je bil v Mariboru nameščen nemški okupacijski aparat za Spodnjo Štajersko skupaj z močno vojaško posadko ter kljub strahovitemu nemškemu nasilju nad zavednimi Slovenci – ali pa morda prav zato – se je v mestu in njegovi okolici razmahnilo narodnoosvobodilno gibanje. V Mariboru so ilegalno delovale slovenske politične organizacije, ki so hrabrile prebivalstvo, organizirale akcije proti okupatorju in pomagale pri oskrbi partizanskih enot na Pohorju. Med ustreljenimi talci je bilo tudi veliko vidnejših organizatorjev vstaje, ki so bili bodisi izdani ali ujeti, med njimi Slavko Šlander, Slava Klavora, Rado Iršič, Bojan Ilich, Jože Hermanko, Franc Vrunč, Jože Kerenčič in Leon Novak. Nemci so sodelavce osvobodilnega gibanja streljali še neposredno pred osvoboditvijo. Aprila 1945 so ob bombnih lijakih v Spodnjem Radvanju ustrelili približno 200 političnih zapornikov iz mariborskih zaporov.

Podrobnejši opis narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru bi bil preobširen, zato priporočam ogled Muzeja narodne osvoboditve v Ulici heroja Tomšiča 5. Na narodnoosvobodilni boj in žrtve nemške okupacije spominja več spomenikov in spominskih plošč, med drugimi osrednji spomenik osvoboditvi na Trgu svobode, delo kiparja Slavka Tihca, spomenik v Volkmerjevem prehodu, ki spominja na prvo akcijo proti okupatorju, in spomenik ustreljenim talcem na zidu sodnih zaporov v Ulici talcev 11, kjer je tudi nekaj žar s pepelom nekaterih talcev.

Prva naloga po vojni je bila obnova tega najbolj porušenega slovenskega mesta. Po obnovi se je Maribor naglo razvijal in postal gospodarsko, kulturno, izobraže¬valno, zdravstveno, oskrbovalno, turistično in prometno središče severovzhodne Slovenije. Leta 1991 je bilo v industriji zaposlenega 40 odstotkov aktivnega prebivalstva. Najpomembnejša podjetja so bila Metalna, Tovarna vozil in toplotne tehnike, tekstilne tovarne, Henkel-Zlatorog, Marles, Elektrokovina, Hidromontaža in še nekatera druga. Mariborska industrija, zlasti največja podjetja, je v zadnjem desetletju zašla v velike težave, tako da je nekaj industrijskih velikanov prenehalo obratovati. Iz nekdanjih velikih tovarn je nastalo več manjših podjetij.

Kulturni utrip mestu dajejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mariborska filharmonija, Lutkovno gleda¬lišče, Umetnostna galerija, Pokrajinski muzej, Pokrajinski arhiv, več knjižnic ter številna kulturna društva, zbori in skupine, med njimi svetovno znani Mladinski pevski zbor Carmina Slovenica ter kakovostni pihalni orkester Kulturno-umetniškega društva Pošta. Leta 1975 ustanovljena Univerza s številnimi fakultetami in sodobno knjižnico je najpomembnejša izobraževalna in znanstveno-raziskovalna usta¬nova na Štajerskem. K mladostni živahnosti mesta prispevajo številne srednje, strokovne in osnovne šole.

Bolnišnica je prerasla regijski pomen in postaja drugi klinični center v Sloveniji. V mestu je tudi sodoben zdravstveni dom in več lekarn. Trgovska podjetja s številnimi velikimi in manjšimi trgovinami oskrbujejo mestno in okoliško prebivalstvo. Na obrobju mesta je bilo zgrajenih več velikih trgovskih centrov. Svoje storitve ponuja gostom več hotelov, za lačne in žejne pa skrbi precejšnje število restavracij in gostiln. Maribor je postal tudi živahno turistično središče. Svetovno znana prireditev je postalo smučarsko tekmovanje za zlato lisico, to pa v mesto pod Pohorjem privabi številne domače in tuje obiskovalce. Tudi poletni festival na Lentu, športna tekmovanja, kulturne prireditve, trgovine, Pohorje in druge znamenitosti privabljajo v Maribor vse več obiskovalcev iz domovine in tujine.

Maribor je pomembno cestno in železniško križišče, v bližini je tudi letališče. Razvit je mestni, primestni in medkrajevni avtobusni promet. V tem mestu ima sedež tudi družba Pošta Slovenije, tam je tudi sedež poslovnih enot Telekoma Slovenije. V mestu lahko poštne storitve opravimo na 16 poštah. V poštnem centru je 20. oktobra 1996 začel delati prvi avtomatski pisemski usmerjevalnik v Sloveniji, leta 2003 pa so odprli tudi sodobni poštni logistični center. V Mariboru imajo sedež Nova kreditna banka Maribor, Poštna banka Slovenije in Krekova banka, v mestu pa je tudi več poslovalnic drugih bank. Meščanom in okoličanom ponujajo svoje storitve tudi številne obrtne, proizvodne in storitvene delavnice.

Zanimiva je tudi zgodovina pošte, telegrafa in telefona. Poštna zveza med Gradcem in Ljubljano je bila vzpostavljena že leta 1522. Poštna postaja je bila tudi v Mariboru; prvič je bila omenjena leta 1528. Pošto so sprva peš prenašali poštni sli, od leta 1578 tudi sli jezdeci. Leta 1670 so prvič prepeljali pošto in potnike s poštnim vozom. Prvega pismonošo je Maribor dobil leta 1728, imenoval pa ga je mestni svet. Prva poštna kočija na progi Gradec–Maribor–Celje–Ljublja¬na–Trst je peljala leta 1750. Leta 1784 je bila poštna postaja povišana v prometno pošto, leta 1837 pa je postala državni poštni urad. Po zgraditvi železnice so začeli pošto prevažati z vlaki. Leta 1847 je začela poslovati kolodvorska pošta. Velik pomen za razvoj poštne dejavnosti je imela nova poštna palača na Slomškovem trgu, slovesno odprta 4. novembra 1894. V palači ima zdaj sedež družba Pošta Slovenije, v njej pa je tudi nekdaj glavna mariborska pošta. Telegraf je začel delovati leta 1847, za javnost pa so ga odprli 15. februarja 1850. Prva javna ročna telefonska centrala je bila vključena v promet 16. decembra 1897. Leto pozneje je bilo vanjo vključenih 51 naročnikov. Prva krajevna avtomatska tele¬fonska centrala je začela delovati 8. septembra 1929 in je imela približno 300 naročnikov. V medkrajevno avtomatsko telefonsko omrežje je bil Maribor vklju¬čen 9. marca 1968, ko je bila zgrajena medkrajevna avtomatska telefonska centrala. Obširen prikaz razvoja pošte, telegrafa in telefona je v zanimivi knjigi Vladimirja Klinarja »Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti v Koroški in Podravski regiji«, ki jo je leta 1991 založilo Ptt podjetje Maribor in jo toplo priporočam.

V Mariboru si velja ogledati vsaj najpomembnejše zgodovinske in kulturne spomenike. Lepo sta obnovljena stari del mesta Lent ob Dravi z obrambnimi stolpi ter Glavni trg z rotovžem iz leta 1515, kužnim znamenjem iz leta 1743 ter nekdanjim jezuitskim kompleksom z Alojzijevo cerkvijo iz leta 1769. Predhodnica mogočne stolne cerkve sv. Janeza Krstnika na Slomškovem trgu je prvotna enoladijska romanska cerkev iz prve polovice 12. stol. V 13. stol. so jo prezidali v triladijsko baziliko, pozneje pa večkrat dozidavali in obnavljali. Zdaj kaže po večini gotsko podobo. V kripti cerkve je pokopan škof Anton Martin Slomšek (1800–1862), njegov spomenik pa stoji ob parku pred cerkvijo. Pri cerkvi je svetilni steber iz leta 1517. Na Slomškovem trgu je tudi lepa palača nekdanje Mestne hranilnice z neorenesančnim pročeljem, zgrajena leta 1890; v njej je zdaj rektorat Univerze v Mariboru. Na tem trgu je tudi stavba gledališča v klasicističnem slogu, zgrajena v prvi polovici 19. stol. Poleg starega poslopja je sodobno gledališko poslopje, odprto leta 1994. Na Grajskem trgu je mestni grad iz 15. stol. z loretansko kapelo iz let 1655 do 1661, viteško dvorano iz okoli 1680 in s poznobaročnim stopniščem; v gradu je zdaj Pokrajinski muzej. Na s. strani gradu stoji kip pisatelja Josipa Jurčiča, na Trgu generala Maistra pa kip generala in pesnika Rudolfa Maistra. Zelo lep je Mestni park, ki so ga zasadili leta 1872 ter med leti 1889 in 1896; sega do vznožja z vinogradi zasajenega Mestnega vrha. Na j. robu parka je spomenik borcem za severno mejo, na v. robu parka pa Mestni akvarij; v parku je tudi več sodobnih skulptur. Prijeten je tudi sprehod do Treh ribnikov, iz katerih se je v preteklosti napajal mestni obrambni jarek. V Mariboru je še veliko drugih znamenitosti; literaturo za ogled nam bodo svetovali in ponudili v Mariborskem turistično-informacijskem centru, Partizanska cesta 47, telefon: 02/234 66 11.

Cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16. stol. je pomemben kulturni spomenik; leta 1952 je pogorela; Zavod za spomeniško varstvo Maribor jo je obnovil.

(1147 m), 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.

Razgledni stolp je leta 1990 obnovilo podjetje Pohorska vzpenjača. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, Ivanščico in druge vrhove v Hrvaškem Zagorju; zlasti lep je pogled na Maribor.

Koča stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha. Je najstarejša pohorska planinska postojanka, ki jo je zgradila in 8. septembra 1907 odprla Podravska podružnica SPD iz Ruš. Ob njej so postavili še dve koči: leta 1912 Planinko in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri postojanke so v noči od 11. na 12. november 1943 požgali partizani, da sovražnik ne bi imel v njih zatočišča. Že 20. oktobra 1946 je PD Ruše odprlo novo Ruško kočo, ki so jo zgradili na temeljih požgane Planinke. V bližini koče so 31. julija 1955 odprli pionirsko planinsko kočo, ki pa so jo že leta 1958 preuredili za skupna ležišča. Leta 1957 so iz doline napeljali elektriko. Kočo so leta 1977 popolnoma obnovili ter uredili centralno ogrevanje. Zaradi vse večjega obiska so na starih temeljih zgradili še novo Čandrovo kočo, ki so jo odprli septembra 1987. Ime ima po stari pohorski rodbini Robnik-Čander, ki je podarila zemljišče za vse planinske postojanke pri Arehu. Leta 1990 so postavili sončne kolektorje za ogrevanje sanitarne vode.Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, kopalnica, v sobah umivalniki, topla in mrzla voda. V Čandrovi koči je 9 sob apartmajskega tipa s po 4 posteljami, WC in prho, predprostorom in omaro za smučarsko opremo; gosti Čandrove koče si lahko sami kuhajo v skupni kuhinji. Vsi prostori v obeh kočah so centralno ogrevani; elektrika, telefon.

Foto: Andrejj

PRI BAJGOTU ali na ŠUMIKU, 1030 m, je urejena izletniška točka ob sotočju Lobnice in Črnave. Tam je križišče več planinskih poti. Na Lobnici je ohranjen del leta 1837 zgrajene 11 km dolge drče, po kateri so spravljali debla do žag v dolini. Pri mostu se začne pot v Pohorski pragozd, do obeh slapov in naprej v Ruše. Do 24 m visokega slapa Veliki Šumik, kjer pada Lobnica čez visok tonalitni prag, je 20 min., do 9 m visokega Malega Šumika, kjer pada Lobnica po ozkem kamnitem žlebu v tolmun, pa 35 min. Zadnji del poti do Velikega Šumika sodi med zahtevne poti. Ob Malem Šumiku so tonalitne Ravbarske peči. Po ljudski pripovedki so se tam skrivali rokovnjači, po katerih je pečina dobila ime. Pohorski pragozd obsega 58 ha in je zavarovan kot naravni rezervat. Je zadnji ostanek pohorskega naravnega pragozda. Zaradi nedostopnih strmin ob Lobnici v njem doslej še niso sekali. V pragozdu rastejo bukve, smreke in jelke, pa tudi veliko redkih rastlin, med njimi rjasti sleč, alpski srobot, nenavadni kamnokreč in omejelistna zlatica. Pohodnikom priporočamo ogled pragozda in slapov. Pot so leta 1991 obnovili in zavarovali.

Avgusta 1941 je na Šumiku taborila Pohorska četa in od tod 11. avgusta odšla v napad na Ribnico na Pohorju. Takrat še ni bilo gozdnih cest. Na širšem območju Šumika so se partizanske enote večkrat bojevale z Nemci, iz oporišč na Pohorju pa so napadale pomembne točke v dolini, npr. železniško progo Maribor–Dravo¬grad, elektrarno Fala, Lovrenc na Pohorju in druge kraje, v katerih so imeli Nemci svoje postojanke. Enote XIV. divizije so se 29. junija 1944 na Šumiku spopadle z Nemci in jih pregnale. Tedaj je padlo 6 borcev NOV, med njimi narodni heroj Dušan Remih - Duško. Na ta boj nas spominja preprost spomenik ob cesti proti bližnjemu Gozdarskemu domu.

Nekdaj je bila tu meja med falsko, konjiško in slovenskobistriško gospoščino, označevali pa so jo v drevo zabiti trije žeblji z grbi gospoščin. Ime Trije žeblji se je ohranilo.

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.

Južno od Peska se dviga Rogla (1517 m), najvišji vrh v osrednjem delu Pohorja; na njem stoji 30 m visok kovinski razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Slovenske Konjice. S stolpa seže pogled do lvanščice, Medvednice, Gorjancev, Snežnika, Julijcev, Kamniških in Savinjskih Alp, Pece, Golice, Kozjaka in Slovenskih goric, ob čistem ozračju tudi do Visokih in Nizkih Tur, Štajerskih Alp in Panonske nižine. Malo naprej od stolpa je RTČ Rogla s hotelom Planja. S Peska do razglednega stolpa je 30, do hotela Planja pa 45 min. Če želimo ob SPP obiskati še Roglo, napravimo ovinek mimo razglednega stolpa in hotela Planja do sedla Komisija na s. strani Ostruščice, kjer se znova pridružimo SPP s Peska. Pot je označena, je pa uro daljša od direktne smeri.

ROGLA je eden od treh velikih turistično-rekreacijskih središč na Pohorju. Smu-čišča se razprostirajo na 100 ha. V centru so športna dvorana, teniška igrišča, igrišča za nogomet, rokomet, košarko in odbojko, pokrit bazen in različna orodja za izboljšanje kondicije. Prenočišča so v hotelu Planja, v depandansi Brinje in v bungalovih. Na Rogli je tudi trgovina in več manjših gostišč. Pred zgraditvijo hotela je na tem kraju stala Koča na Rogli, last PD Zreče, zdaj pa je delno vgrajena v gostinski del hotela Planja.

Območje Rogle je imelo pomembno vlogo med NOB, saj so čezenj vodile partizanske poti z j. na s. stran Pohorja. Po prihodu XIV. divizije na Štajersko se je v partizanske enote vključevalo vedno več borcev. Na Rogli je bil 27. junija 1944 ustanovljen 2. pohorski odred. Poleti 1944 je na Rogli delovala baza za sprejem pomoči, ki so jo odmetavala zahodna zavezniška letala. Na Skrivnem vrhu, z. od Rogle, je bila skrita partizanska tehnika »Sova«. Pod Javoričem, v bližini poti TV proti Ribniški koči, je leta 1944 delovala partizanska bolnišnica Tihi dol. Na Rogli je tudi več spomenikov padlim borcem NOV. Od razglednega stolpa proti hotelu je grob petih borcev 4. operativne cone s spomenikom, ob poti proti Ribniški koči grob s spomenikom šestim padlim borcem, na j. pobočju pod razglednim stolpom pa spomenik in grob dvanajstih padlih borcev. Vsi so padli na Rogli, to pa priča, da so se enote NOV tam večkrat spopadle z Nemci.

Na Roglo se lahko pripeljemo po regionalnih cestah iz Zreč (14 km), Oplotnice (22 km) in iz Lovrenca na Pohorju (15 km). Dostopi so po označenih planinskih poteh, in sicer iz Zreč skozi Resnik (3 h 30) ali skozi Gorenje (3 h), iz Mislinje čez Tolsti vrh (4 h) in iz Vitanja po Konjiški spominski poti (4 h) ali čez Ovčarjev vrh (3 h 30).

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

test

Dom stoji ob robu planine Roma na južnem pobočju Smrekovca. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju in jo odprla 3. septembra 1933. Partizani so jo 12. avgusta 1942 požgali. Leta 1949 je prevzelo pogorišče PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in 30. septembra 1951 odprlo novo postojanko. V letih 1958 do 1962 so postavili 3 počitniške hišice. Leta 1976 so kočo povečali in obnovili; ob otvoritvi 26. junija 1977, so jo preimenovali v Dom na Smrekovcu. Leta 1983 so dom priključili na električni daljnovod iz Šoštanja.Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ob drugih dnevih.V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 8 sobah je 36 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; v počitniških hišicah je 13 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.

Prva planinska koča.

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.

Dom stoji na spodnjem robu ledeniške krnice Okrešelj nad zgornjim koncem Logarske doline. Imenuje se po dr. Johannesu Frischaufu (1837-1924), profesorju na graški univerzi, neutrudnemu oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp, humanistu in prijatelju Slovencev. Prvo kočo na Okrešlju je leta 1876 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1907 je pomladanski plaz z Mrzle gore kočo porušil. Še istega leta je Savinjska podružnica SPD začela graditi na bližnjem, bolj varnem mestu, nov dom, ki so ga slovesno odprli 2. avgusta 1908 in poimenovali po dr. J. Frischaufu; na tem mestu stoji današnji dom. Leta 1932 so dom prenovili. Po osvoboditvi ga je leta 1951 opremilo in odprlo PD Celje. V letih 1959-1961 so ga prenovili oziroma zgradili skoraj na novo; otvoritev obnovljenega in povečanega doma je bila 24. seprembra 1961. Leta 1960 so postavili tovorno žičnico. Leta 1988 je PD Celje začelo dom dozidavati in temeljito obnavljati. Zgradili so nove sanitarije in prizidek za zunanjo strežbo, s prezidavami pa so posodobili prenočitvene zmogljivosti. Povečani in obnovljeni dom so slovesno odprli 21. septembra 1991.Dom je odprt od 1. maja do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev in točilni pult; pri mizah pred domom 80 sedežev; v 11 sobah je 45 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 35 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevana s kmečko pečjo, v treh sobah centralno ogrevanje; tekoča voda. Dom so v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako, da je priključen na lastno biološko čistilno napravo, ima plinsko postajo in je priključen na električno omrežje. Ima tudi telefonsko linijo, internet, poslovanje preko POS-terminala s karticami in radijsko zvezo. Zato je oskrbovan praktično preko celega leta.

Koča stoji na planoti Ledine tik ledenika pod Skuto. Na tem mestu je nekdaj stala ovčarska koliba, na Ledinah so namreč pasli ovce z Jezerskega. PD Kranj je začelo s pripravami za gradnjo leta 1973, leta 1975 so postavili tovorno žičnico, julija 1976 pa so začeli graditi. Kočo so odprli 31. julija 1977. Koča se po svoji arhitekturi razlikuje od drugih planinskih postojank, vendar se ujema s pokrajino, ki jo obdaja. Na strehi koče je ploščad za pristajanje helikopterjev. Leta 1992 so kočo temeljito obnovili in namestili fotovoltne celice za pridobivanje električne energije. Leta 2002 so kočo priključili na čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Koča je poleg planincev in alpinistov namenjena tudi smučarjem, saj je na ledeniku pod Skuto  visokogorsko smučišče, kjer je možno smučati tudi poleti.  Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 6 sobah je 60 postelj, skupnih ležišč ni; WC, dve umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, radijska zveza; tovorna žičnica.

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.

Dom stoji na mali planoti tik pod Visoko Vrbanovo špico. Prvo kočo je na tem mestu odprla 30. junija 1887 kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva in jo poimenovala "Deschmannhaus po Dragotinu Dežmanu (1821-1889), politiku, arheologu in kustosu ljubljanskega muzeja. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je preimenovalo v Staničevo kočo po Valentinu Staniču (1774-1847), največjemu alpinistu takratne dobe v Evropi. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Dovje-Mojstrana, leta 1950 pa PD Javornik-Koroška Bela. Leta 1959 so se odločili, da kočo obnovijo in povečajo. Leta 1961 so začeli z gradnjo in obnovo ter ob 70-letnici SPD odprli 25. avgusta 1963 novi dom. V obdobju 1964-1970 so dom posodobili in za zimske obiskovalce usposobili poleg doma manjšo kočo. Leta 1989 so nad ravno streho postavili ostrešje; na podstrešju so pridobili nova ležišča. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka julija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 16 sobah je 111 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; v zimski sobi je 6 ležišč; v koči je WC in umivalnica z mrzlo vodo, zunaj pa suho stranišče; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.

Dom stoji na Kredarici, vzpetini v grebenu med Rjavino in Triglavom. Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na svetu, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici. Po 2. svetovni vojni upravlja dom PD Ljubljana-matica, ki je v letih 1953 in 1954 zgradilo velik prizidek in s tem povečalo zmogljivost doma; povečani dom so odprli 8. avgusta 1954. Zaradi vedno večjega obiska dom ni bil več kos svojim nalogam, zato se je PD Ljubljana-matica odločilo za povečavo doma. Z veliko družbeno pomočjo je v poletnih sezonah 1982 in 1983 zgradilo in opremilo velik trinadstropni prizidek in ga funkcionalno povezalo s starim objektom; slovesna otvoritev je bila 17. septembra 1983 v počastitev 90-letnice ustanovitve SPD. Leta 1984 so obnovili še stari dom in s sklepno slovesnostjo 20. oktobra 1984 so bila vsa dela s povečavo in obnovo končana. V prizidku doma je tudi meteorološka postaja. PD Ljubljana-matica si zelo prizadeva izboljšati ekološke probleme na Kredarici. Leta 1992 so montirali prvih 20 sončnih celic, ki spreminjajo sončno v električno energijo. Ta sistem so z leti močno povečali, leta 1998 pa so ga dopolnili še z vetrnim generatorjem. Leta 1994 so zgradili zunanje suho stranišče, ki zaradi slabe izvedbe projekta ne deluje dobro. Leta 1992 so vključili mobitel, sedaj pa ima dom normalno telefonsko povezavo. Dom je odprt vse leto; redno je oskrbovan od konca junija do konca septembra, ob drugem času pa postrežejo meteorologi in omogočijo prenočevanje. V petih gostinskih prostorih je 300 sedežev, dva točilna pulta; v 30 sobah je 140 postelj, na 8 skupnih ležiščih pa 160 ležišč; WC in umivalnice z mrzlo vodo v vseh nadstropjih; v jedilnici kmečka peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel.

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.