Izlet: Ptujska gora Rt Madona (Piran)

Dom stoji na Polajžarjevem travniku na Sedlu pod vrhom Donačke gore, ki je dobila ime po cerkvici sv. Donata, staro ime gore je Rogaška gora, ki se iz Rogaške Slatine vidi kot rog. Prvo kočo je tik pod vrhom zgradila Rogaška podružnica SPD iz Rogaške Slatine in jo odprla 26. maja 1929; leta 1943 je bila požgana, po vojni pa je niso obnovili. PD Sloga Rogatec je leta 1974 sklenilo, da bo zgradilo nov dom. Dve leti so iskali primerno lokacijo. Leta 1976 so začeli graditi. Leta 1977 so popravili in razširili cesto do doma. Leta 1980 so uredili spodnje prostore in planincem omogočili zatočišče. Zaradi finančnih težav so dom in brunarico (depandansa) dogradili in odprli šele 23. junija 1984. Ob proslavljanju 40-letnice PD, 11. junija 1988, so dom poimenovali po domačinu, kulturnem in športnem delavcu ter dolgoletnemu članu PD Rudiju Lebiču (1929-1984), ki ima velike zasluge za gradnjo doma.Dom je odprt od 1. maja do 31. oktobra, razen ob ponedeljkih. Večje skupine se naj vnaprej najavijo.V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 5 sobah je 24 postelj, na skupnem ležišču pa bodo uredili 40 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; tekoča voda, elektrika.

Dom stoji na prostrani planoti Na Ravni na zahodnem pobočju Boča, zraven cerkvice sv. Miklavža iz začetka 16. stoletja. Prvo skromno kočo je na vrhu Boča postavila in 18. septembra 1899 odprla Savinjska podružnica SPD, leta 1904 pa jo je predala Podravski podružnici SPD v Rušah; po 1. svetovni vojni jo je prevzela podružnica SPD v Mariboru. Nova Poljčanska podružnica SPD je v bližini cerkvice sv. Miklavža zgradila novo planinsko kočo, ki so jo odprli 17. avgusta 1930, na vrhu Boča pa lesen razglednik. Okupator je onesposobil kočo in uničil razglednik. PD Poljčane je leta 1946 zgradilo nov razglednik in začelo obnavljati postojanko, ki so jo dvignili za nadstropje; novi dom so odprli 13. julija 1952. Leta 1955 so napeljali elektriko, leta 1962 pa so namesto lesenega postavili jekleni razglednik, ki pa so ga leta 1983 prestavili na sosednji vrh. Dom so temeljito obnovili in posodobili leta 1979. Jeseni 1989 je v domu zazvonil telefon. Cesta iz Poljčan do doma je bila asfaltirana leta 1999. Dom je stalno odprt, vsak dan. V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; v sejni sobi je 30 sedežev; v 8 sobah je 15 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 47 ležišč in 7 pomožnih; WC v pritličju in nadstropju, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo v nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Mežnarija, ki je preurejena v planinsko postojanko je kulturni spomenik in ohranja nekdanji videz podeželske stavbne dediščine.

V notranjosti je kmečka soba s krušno pečjo, črno kuhinjo, klet s prešo na sleme in kamen.

Planinski dom stoji tik pod travnatim temenom na vzhodni strani vrha Šmohor (784 m); vrh ima enako ime kot razloženo naselje s cerkvico sv.Mohorja, ki se prvič omenja leta 1421. Na Šmohorju je tudi več starih lip, katerih poreklo sega v 15.stoletje, in tri so v neposredni bližini cerkvice. Ena lipa je JV od doma ob cesti, ki vodi iz Laškega k planinskemu domu. Prvo kočo so laški planinci, ki so bili vključeni, vse od ustanovitve, v zasavsko podružnico, postavili v bližini cerkvice in jo odprli 9.junija 1929. Temelje novega, velikega planinskega doma je laški odsek postavil leta 1940, PD Laško pa je po osvoboditvi nadaljevalo prekinjeno delo in slavnostna otvoritev novega doma je bila 17.avgusta 1952. Društvo je dom prenovilo in posodobilo ter 6.septembra 1987 spet slavnostno praznovalo 35-letnico doma. Planinski dom je stalno odprt, razen ob četrtkih. V dveh gostinskih prostorih je 110 sedežev, sedeži so tudi pri mizah pred domom; v 7 sobah je 27 postelj, v dveh skupnih ležiščih pa 11 postelj, dodatni jogiji; WC v podpritljičju, pritličju, nadstropju; umivalnici, prhi s toplo in mrzlo vodo v nadstropju; centralno ogrevanje, elektrika, telefon. Na robu planinskega travnika so ob gozdu 3 kamini, ki jih lahko proti plačilu najemnine oskrbnici koristijo obiskovalci doma.

MRZLICA, 1122 m, je vrh v Mrzliškem pogorju, ki se razteza od Trojan prek Čemšeniške planine, Javorja, Svete planine, Mrzlice, Gozdnika in Maliča do Savinje med Celjem in Laškim; pogorje se na s. spušča v Spodnjo Savinjsko dolino, na j. strani pa v Zagorsko, Trboveljsko in Hrastniško kotlinico. Čeprav je Mrzlica šele tretji najvišji vrh pogorja, mu je dala ime zaradi svoje središčne lege, in ker je vidna daleč naokoli. Mrzliško pogorje je del dolge trojanske gorske gube (ime ima po Trojanah), ki se vleče od Domžal prek Mrzliškega pogorja in se onstran Savinje nadaljuje prek Tolstega vrha, Resevne in Rudnice do lvanščice na Hrvaškem. Vrhovi Mrzliškega pogorja so zgrajeni iz triasnih apnencev in dolomitov, nižji predeli pa iz skrilavcev, vanje so potoki zarezali globoke doline in grape. Mrzlica je v glavnem poraščena z bukovim gozdom, vmes se pojavljajo tudi iglavci. Na prisojnih pobočjih in zavetnih legah so raztresene kmetije z njivami, travniki in sadovnjaki, najvišje segajo kar do 800 m visoko. V gozdovih in na travnikih prevladuje srednjeevropska flora, na prisojnih in toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. opojno zlatico ter navadni zlati koren in tržaški svišč, ki imata tod najsevernejše rastišče.
Mrzlica ima dva vrha, med katerima je travnato sedlo; na z. imajo radioamaterji svojo postojanko in antenski stolp za razne strokovne službe. Na Mrzlico so zahajali ljubitelji gora že v prejšnjem stoletju, med njimi tudi žalski župan in velik narodnjak Janez Hausenbichler (1838-1896). Posebno znana je postala, ko je Savinjska podružnica SPD odprla leta 1899 na sedlu med obema vrhovoma planinsko kočo, poimenovano po žalskem županu Hausenbichlerjeva koča. Idejo za postavitev je dal Fran Kocbek, načelnik Savinjske podružnice SPD, nekdanji žalski učitelj. Mrzlica pa je znana po praznovanjih delavskega praznika 1. maja in planinskih srečanjih, ki se jih v velikem številu udeležujejo prebivalci iz revirjev in Savinjske doline.

Prvo planinsko kočo je na sedlu med obema vrhovoma Mrzlice postavila in 28. septembra 1899 odprla Savinjska podružnica SPD; poimenovali so jo Hausenbichlerjeva koča po Janezu Hausenbichlerju (1838-1896), velikem narodnjaku in žalskem županu, ki je rad zahajal na Mrzlico. Leta 1930 je kočo prevzela Trboveljska podružnica SPD, ki je v bližini zgradila in 20. septembra 1931 odprla nov, večji planinski dom. Partizani so 6. julija 1942 obe postojanki požgali, da bi preprečili nastanitev okupacijskih enot. Na temeljih požganega doma so postavili leseno kočo in jo odprli 21. julija 1946; ob njej so leta 1949 odprli še depandanso. V letih 1961-1963 so zgradili nov, velik planinski dom, ki so ga odprli 8. septembra 1963. Na bližnji Štorovi ravni so leta 1965 odprli še Poldetovo kočo, ki ima ime po Leopoldu Majdiču (1891-1960), predvojnem in povojnem planinskem aktivistu v Trbovljah. Poldetova koča je depandansa planinskega doma. Dom so večkrat prenavljali in posodabljali. Leta 1991 so napeljali telefon in obnovili fasado, naslednje leto pa zgradili stanovanje za oskrbnika. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih so 104 sedeži, točilni pult, na terasi je 48 sedežev; v 20 sobah je 74 postelj; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V Poldetovi koči je dnevni prostor, 5 sob z 11 posteljami in skupno ležišče z 18 ležišči.

Dom stoji na kopastem Janškem hribu, najvišjem vrhu Janškega hribovja, na katerem je pri bližnji cerkvi tudi jedro razložene vasice enakega imena. Leta 1953 je PD Litija odprlo v domačiji pri Mahkovcu planinsko zavetišče, ki ga je leta 1954 premestilo v sosednjo domačijo pri Galetu. Medtem so začeli postopoma graditi planinski dom, v katerem so najprej, 1. maja 1957, odprli zavetišče, 11. oktobra 1959 pa celotni dom. Takrat je dom dobil sedanje ime v spomin na boje II. grupe odredov z Nemci na tem območju leta 1942. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali; leta 1982 so napeljali telefon, leta 1988 pa so zgradili velik zbiralnik za vodo kapnico. Dom je stalno odprt, obratovalni čas od 8. do 22. ure. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pri mizah pred domom pa 150, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.

BESNICA, 350 m, 219 preb. Razpotegnjeno obcestno naselje leži ob regionalni cesti Ljubljana–Trebeljevo–Šmartno pri Litiji–Litija in ob stranski cesti proti Podgradu v dolini potoka Besnica, ki izvira pod Malim Trebeljevim in se pri Podgradu izliva v Ljubljanico. Naselje ima več delov. V v. delu doline je Zgornja Besnica, kjer se odcepi cesta proti j. v Javor na prisojni strani Javorskega vrha (641 m), proti s. pa v Volavlje. Sredi doline je Srednja Besnica z manjšim središčem pri podružnični šoli. V spodnjem delu doline je Spodnja Besnica, v kateri sta trgovina in gostilna. Na pobočju v bližini Bavanta je precej novih hiš. V Besnico sodi tudi zaselek Pečar (460 m) na prevalu med dolinama Besnice in Ljubljanice. Večina prebivalcev je zaposlenih v Ljubljani, le majhno število pa se jih preživlja samo s kmetijstvom in gozdarstvom.

LJUBLJANA, 298 m, 260.543 preb. Glavno mesto Republike Slovenije leži na Ljubljanskem polju (s. del mesta) in Ljubljanskem barju (j. del mesta), kjer se stikata alpski in dinarski svet. Ima odlično strateško in prometno lego na naravnem prehodu Ljubljanska vrata, kjer si je reka Ljubljanica utrla pot med Rožnikom (394 m) in Šišenskim hribom (429 m) na z. ter Grajskim gričem (376 m) in Golovcem (450 m) na v. strani prehoda. Večina mestnega območja spada v porečje Ljubljanice, v katero se v mestu zlivata potoka Gradaščica in Mali graben. Da bi preprečili poplavljanje mesta so leta 1780 med Grajskim gričem in Golovcem zgradili Gruberjev prekop, po katerem teče del Ljubljanice mimo mestnega središča. Na s. teče reka Sava; nova mestna naselja so se že približala reki.

Sledovi človekovega bivanja na območju Ljubljane segajo v staro kameno dobo; na Barju so našli kamnito strgalo, ki ga je uporabljal neandertalski človek. Ob koncu mlajše kamene dobe so na Ljubljanskem barju, takrat še jezeru, živeli mostiščarji; iz tega obdobja so našli drevake, s katerimi so se prevažali po jezeru. Na Grajskem griču so odkrili ostanke utrjenega gradišča iz obdobja kulture žarnih grobišč iz okoli 1200 pr. n. št., na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa žarna grobišča. V železni dobi je bila na območju zdajšnjega Gornjega trga ilirska naselbina, vendar so jo ob svojem prihodu zavzeli Rimljani. V letih 6 do 9 n. št. so Rimljani na prehodu med Šišenskim hribom in Grajskim gričem postavili vojaško taborišče, to pa je po osvojitvi ozemelj ob Donavi preraslo v civilno naselbino, imenovano Emona. V letih 14 do 15 so jo utrdili z obzidjem in obdali z jarkom. Skozi Emono je vodila pomembna rimska cesta Aquilea–Emona–Celeia–Poetovio, od katere se je v Emoni odcepila cesta prek Neviodunuma v Siscio (Sisak). Ostanke rimskega zidu vidimo na Mirju in ob Vegovi ulici. O rimskem obdobju pričajo številne arheološke najdbe, shranjene v Narodnem in Mestnem muzeju. V parku Zvezda na Kongresnem trgu stoji pozlačena kopija kipa emonskega meščana »Emonec«; original je shranjen v Narodnem muzeju. Leta 452 so Emono porušili Huni; meščani so preživeli in hiše obnovili. Ob koncu 6. stol. so mesto zavzeli Slovani. Naselbino so postavili v sosedstvu antične Emone, ki je propadla. Najstarejše slovansko grobišče sodi v 9. stol.

Ljubljana je bila v virih prvič omenjena leta 1144 z nemškim imenom Laibach, leta 1146 pa s slovenskim Luwigana. Grad in naselje pod gradom ter ozemlje, ki ga je videti z Grajskega griča j. od Save, je bilo tedaj last rodbine Spanheim. Naselje je leta 1220 dobilo mestne pravice, v drugi polovici 13. stol. pa je Ljubljana postala prestolnica Kranjske. Leta 1335 je prišla skupaj s Kranjsko pod habsburško oblast, pod katero je ostala do konca 1. svet. vojne. Pomembna je tudi letnica 1163, ko je bila prvič omenjena Šempetrska pražupnija, prvo cerkveno središče na območju zdajšnjega mesta. Srednjeveška Ljubljana se je začela širiti tudi na levi breg Ljubljanice; Novi trg je bil prvič omenjen leta 1307.

Mesto je imelo takrat tri jedra: ob vznožju Grajskega griča Stari trg, ki je bil po večini rokodelski, in trgovski Mestni trg, na levem bregu pa Novi trg, na katerem so prebivali plemiči. Trgovci so smeli trgovati po vsej Kranjski, od leta 1389 tudi na Koroškem, Štajerskem in v Spodnji Avstriji. Mesto je obdajalo obzidje, ki je leta 1593 vzdržalo tudi turško obleganje. V 18. stol. so obzidje postopno odstranili. Leta 1484 so na Mestnem trgu zgradili mestno hišo – Rotovž. Od leta 1504 je bil na čelu mesta župan, mestnega sodnika pa so volili meščani sami. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena leta 1461. Turki so Ljubljano napadli desetkrat, prvič leta 1415, zadnjič leta 1598. Med leti 1564 in 1601 je v mestu kar petkrat morila kuga.

Za kulturni razvoj Ljubljane je pomembna doba reformacijskega gibanja. Protestantizem se je v 16. stol. utrdil zlasti med plemstvom in premožnejšim meščanstvom. V Ljubljani je med leti 1533 in 1566 s presledki deloval vodja slovenskih protestantov Primož Trubar (1508–1586), ki je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik. V obdobju protestantizma je mesto dobilo latinsko stanovsko šolo, javno knjižnico, leta 1575 pa tudi tiskarno. Deželni knez, nasprotnik protestantizma, je leta 1597 v mestu naselil jezuite in ti so odprli jezuitsko gimnazijo. Začelo se je obdobje protireformacije, ki jo je vodil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630). Številni protestanti so zapustili mesto, druge so pokorili.

Za 17. in 18. stol. je značilen gospodarski, gradbeni, znanstveni in kulturni razvoj mesta. Cvetela je trgovina, ustanavljali so večje delavnice, promet po obnovljeni cesti Dunaj–Trst pa je bil vse gostejši. Število prebivalstva se je počasi povečevalo. Leta 1794 je imela Ljubljana približno 9400 prebivalcev.

Med leti 1646 in 1660 je bila zgrajena baročna frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja; veliki oltar je leta 1738 izdelal kipar Francesco Robba (ok. 1698–1757). Stolnico sv. Nikolaja v baročnem slogu z dragocenimi slikarijami in kipi znanih slikarjev in kiparjev so na mestu prejšnje gotske sezidali v letih 1700–1708; oltar sv. Rešnjega telesa je delo F. Robbe iz leta 1745. Uršulinska cerkev Svete trojice na Kongresnem trgu, zgrajena v letih 1718–1726, je najlepša baročna cerkev v Ljubljani. V tem obdobju je bilo zgrajenih še več lepih cerkva, med njimi baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki stoji prav tam kot nekdanja pražupnijska cerkev. Tedaj je bilo zgrajenih tudi več pomembnih posvetnih stavb, med njimi med letoma 1773–1782 baročna Gruberjeva palača na Levstikovem trgu, leta 1677 Stiški dvorec na Starem trgu, leta 1720 Cekinov grad v Tivoliju in leta 1798 Zoisova palača na Bregu. Nadvse dragocen pa je Vodnjak treh kranjskih rek pred Rotovžem, ki ga je med letoma 1743 in 1751 sklesal kipar Robba, to pa je tudi njegovo najbolj znano delo.

Pestrejše je postalo tudi kulturno življenje. V mestu so nastopale potujoče gledališke skupine, v virih prvič omenjene okoli 1660. Leta 1736 so v Rotovžu uredili gledališko dvorano, leta 1756 pa je bilo ustanovljeno stanovsko gledališče. Leta 1689 je izšlo pomembno znanstveno delo Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Leta 1693 je bila ustanovljena Academia Operosorum, prva znanstvena družba, v kateri so delovala združenja za glasbo, pravo, medicino in likovno umetnost. Leta 1801 je začela delovati Academia Philharmonicorum; po njeni zaslugi so zgradili poslopje filharmonije s koncertno dvorano. V javnem življenju se je začel vse bolj uveljavljati slovenski jezik. Tiskali so slovenske knjige dramatika Antona Tomaža Linharta (1756–1795) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819). Mentor in mecen kulturnega in znanstvenega ustvarjanja je bil baron Žiga Zois (1747–1819).

Velik preporod je Ljubljana doživela v 19. stoletju. Med francosko zasedbo naših krajev (1809–1813) je postala glavno mesto Ilirskih provinc, ki so obsegale ozemlje od Tirolske do Boke Kotorske. Leta 1810 so ustanovili prvo visoko šolo s stolicami za bogoslovje, pravo, medicino in tehnične vede. Francoska Ilirija je okrepila slovensko narodno zavest, slovenščina pa se je uveljavila v upravi, šolstvu in kulturi. Na Ilirijo spominja spomenik na Trgu francoske revolucije. Po odhodu Francozov so spet zavladali Avstrijci, vendar so morali priznati večino pridobitev, doseženih za časa francoske oblasti, le visoki šoli so leta 1848 dopustili samo bogoslovje. Ljubljana je leta 1816 postala sedež guvernerja za Kranjsko in Koroško, leta 1852 pa sedež deželne vlade za Kranjsko. V 19. stol. se je mesto začelo gospodarsko hitreje razvijati. Zgradili so prve večje tovarne, med njimi tobačno tovarno, pivovarno, dve rafineriji sladkorja, predilnico, tovarno pletenin in druge. Leta 1849 je bila odprta železniška proga Dunaj–Ljubljana, 1857 pa še do Trsta. Ko so odprli še železniške proge na Gorenjsko leta 1870, do Kamnika leta 1891 in na Dolenjsko leta 1893, je postala Ljubljana tudi pomembno prometno središče, železniške zveze pa so odločilno vplivale na razvoj trgovine, podjetništva in drugih dejavnosti. Leta 1890 je imela Ljubljana 36.678 prebivalcev. Mesto je aprila 1895 hudo prizadel potres, tako da je bilo za obnovo porušenih stavb potrebnih več let. Po potresu je začelo med železniško progo in starim delom mesta nastajati novo moderno mestno jedro.

V obdobju narodnega preporoda se je okrepila narodna zavest Slovencev. Takrat že uveljavljeni pesnik France Prešeren (1800–1849) je spodbujal Slovence tudi s svojimi pesmimi. Leta 1843 je začel prvič redno izhajati slovenski časopis Novice, ki ga je urejal dr. Janez Bleiweis (1807–1848). Leta 1848 je bilo ustanovljeno Slovensko društvo, leta 1861 Ljubljanska čitalnica, v tem desetletju pa tudi Slovenska matica, Glasbena matica, Južni Sokol in Dramatično društvo. Iz Maribora se je leta 1872 v prestolnico Kranjske preselil liberalni Slovenski narod, leto pozneje pa je začel izhajati tudi katoliški Slovenec. Ljubljana je postala središče slovenskega političnega in kulturnega življenja. Za vsestranski razvoj Ljubljane sta zaslužna župana Ivan Hribar (1851–1941), ki je vodil mesto od 1895 do 1910, in dr. Ivan Tavčar (1851–1923), ki je bil župan od 1911 do 1921.

Po razpadu Avstro-Ogrske oktobra 1918 in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je postala Ljubljana sedež deželne vlade za Slovenijo; ta je bila julija 1921 preimenovana v pokrajinsko upravo za Slovenijo. Od leta 1924 do 1929, ko je bila Slovenija razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, je bil v Ljubljani sedež Ljubljanske oblasti. Leta 1929 so državo preimenovali v Jugoslavijo in jo razdelili na banovine, Ljubljana pa je postala sedež Dravske banovine. Med obema vojnama je dobila Ljubljana nekaj pomembnih ustanov, med drugimi leta 1919 univerzo in 1938 Akademijo znanosti in umetnosti, zgrajena pa je bila tudi univerzitetna knjižnica. Arhitekt Jože Plečnik je v tem obdobju zasnoval številne projekte, ki so dali Ljubljani novo podobo; to so zlasti Tromostovje, obrežje ob Ljubljanici in Gradaščici, Akademski kolegij, Narodna in univerzitetna knjižnica, cerkev sv. Frančiška v Šiški, stadion, Žale itd. Tik pred vojno je imela Ljubljana približno 85.000 prebivalcev, bila je predvsem upravno, kulturno in trgovsko središče, industrije pa je bilo razmeroma malo.

11. aprila 1941 je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska. Del Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, so razglasili za Ljubljansko pokrajino, za upravno središče pa določili Ljubljano. V mestu je bil sedež italijanskega visokega komisarja in njemu podrejene policije ter XI. armadnega zbora. Ljubljana je kmalu po fašistični okupaciji postala središče narodnoosvobodilnega gibanja za vso Slovenijo. V Vidmarjevi vili na Večni poti je bila 27. aprila 1941 na pobudo Komunistične partije Slovenije ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF); že na konferenci 1. junija je sprejela sklep o oboroženem uporu, 22. junija pa je ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Prvi komandant je postal Franc Leskošek - Luka, politični komisar pa Boris Kidrič. V Ljubljani je bilo leta 1941 pet zasedanj vrhovnega plenuma OF; na tretjem, 16. septembra, je bil izvoljen slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki je postal vrhovni oblastni organ. Glavno poveljstvo je v Ljubljani delovalo do sredine maja 1942, večina članov SNOO pa do septembra 1943.
Leta 1941 je v Ljubljani delovala ena najpopolnejših organizacij narodnoosvobodilnega boja: terenski odbori OF, matični odbori OF v ustanovah in tovarnah, kvartni, rajonski in okrožni odbor OF, borbene skupine, obveščevalna služba in narodna zaščita. Organizacija OF je pridobivala borce za partizanske čete in zbirala pomoč za partizanske enote zunaj Ljubljane. V Ljubljani je delovalo šest ilegalnih tiskarn, v njih so tiskali Slovenskega poročevalca, Mladino, Delo in Našo ženo. Že leta 1942 je bila ilegalno natisnjena zbirka pesmi Mateja Bora Previharimo viharje, gotovo edinstven primer v okupirani Evropi. Od novembra 1941 do aprila 1942 je oddajal ilegalni radio OF »Kričač«. V ljubljanskih bolnišnicah so skrivaj zdravili ranjene partizane. Ljubljančani so Osvobodilni fronti plačevali tudi davek; leta 1942 so vplačali 5,900.000 lir, to pa je bilo več, kot so plačali davka okupatorski oblasti. Velik učinek so imele množične demonstracije, ki jih je organizirala OF.

Zaradi velikih uspehov osvobodilnega gibanja je italijanski okupator ukrepal brezobzirno. Uvedel je policijsko uro, jeseni 1941 ustanovil vojaško sodišče, februarja 1942 pa je mesto obdal tudi z bodečo žico in utrdbami. Do kapitulacije Italije je vojaško sodišče izvedlo 8737 procesov proti 13.186 ljudem; izreklo je 83 smrtnih kazni, veliko večino pa obsodilo na visoke zaporne kazni. Ustrelili so tudi približno 150 talcev. Kljub terorju in žrtvam pa se je osvobodilno gibanje v Ljubljani čedalje bolj širilo.

Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, so Ljubljano zasedli nemški okupatorji. Ljubljansko pokrajino, Slovensko primorje, Istro, Furlanijo in del Hrvaškega primorja so priključil nemški operacijski coni Jadransko primorje s sedežem v Trstu, upravljal pa jo je nemški visoki komisar. Njemu je bila podrejena pokrajinska uprava Ljubljanske pokrajine, ki jo je vodil Leon Rupnik. Vodja pokrajinske uprave Rupnik je ustanovil tudi Slovensko domobranstvo, oboroženo formacijo za boj proti komunizmu, partizanom ter njihovim zaveznikom, sicer pa podrejeno nemškemu pokrajinskemu poveljstvu. Položaj narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani se je zelo poslabšal, ker je nemški okupator zelo poostril ukrepe, ki so jih uvedli že Italijani. Med nemško okupacijo so zaprli približno 6000 ljudi ter jih izgnali v nemška koncentracijska taborišča. Kljub ostrim ukrepom narodnoosvobodilnega gibanja niso mogli uničiti. Leta 1944 je v Ljubljani delovalo sedem rajonskih odborov OF in številni matični odbori OF v večjih ustanovah (železnica, PTT, bolnišnica, sodišče, magistrat, pokrajinska uprava itd). Aktivisti OF so zbirali sredstva in razdeljevali pomoč, skrbeli so za pomoč zapornikom ter otrokom ilegalcev in partizanov, razširjali so radijska poročila in obvestila OF itd.

Po srditih bojih so Ljubljano 9. maja 1945 osvobodile enote 7. korpusa NOV in 29. hercegovske udarne divizije. Naslednjega dne je iz Ajdovščine prišla narodna vlada Slovenije. Ljubljančani so partizane in vlado navdušeno sprejeli. Končano je bilo štiriletno obdobje okupacije, med katerim so Slovenci pretrpeli veliko gorja.

Ljubljana se je po osvoboditvi zelo razvila na vseh področjih. Od leta 1945 do 1991 se je število prebivalstva povečalo za trikrat, nastale so nove stanovanjske soseske, mesto se je razširilo daleč prek svojih predvojnih meja. Ljubljana je postala upravno, kulturno, gospodarsko in prometno središče Slovenije.

Zelo se je razvilo šolstvo. V Ljubljani je zdaj 42 osnovnih, 28 srednjih in več glasbenih šol, univerza s 13 fakultetami in visokimi šolami ter tri umetnostne akademije. V mestu delujejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Šentjakobsko gledališče, Lutkovno gledališče, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenije, Narodna galerija, Mestna galerija, Jakopičeva galerija in še več drugih galerij, Narodni muzej, Muzej novejše zgodovine, Prirodoslovni muzej Slovenije in drugi muzeji. Številne kulturne prireditve, razstave in posvetovanja dajejo mestu kulturni utrip, ki ga je čutiti tudi v širši okolici. Osrednja kulturna ustanova je leta 1982 zgrajeni Cankarjev dom. Založniška dejavnost DZS, Mladinske knjige, Cankarjeve založbe in številnih zasebnih založb je pomembna za vso Slovenijo. V Ljubljani izhajajo številni dnevniki in še več tednikov, pa tudi številni drugi časopisi in revije. Radio in Televizija Slovenija oddajata več programov, v zadnjih letih pa je začelo oddajati tudi več komercialnih radijskih in televizijskih postaj.

Velikega pomena za Ljubljano in Slovenijo je Klinični center z več kot 4000 posteljami in 7000 zaposlenimi (med njimi je približno 800 zdravnikov); v tej osrednji slovenski zdravstveni ustanovi se zdravijo tudi bolniki iz drugih držav.

Po vojni se je zelo razvila tudi industrija; nastajali so nove tovarne in velika podjetja, zmogljivosti pa so povečale tudi številne predvojne tovarnice in delavnice. Največja podjetja so bila Litostroj, Lek, Avtomontaža, Žito, Saturnus, Rog, Elma, Pivovarna Union, Tobačna tovarna in še nekaj drugih. Nekatera podjetja so v zadnjem času propadla, v njihovih prostorih pa so nastala nova, tržnim razmeram prilagojena podjetja. Veliko delavcev je zaposlenih v gradbeništvu, trgovini, gostinstvu, bankah, prometu in telekomunikacijah, komunalnih organizacijah, zasebnih podjetjih in obrtništvu, pa tudi v državni upravi.

Ljubljana je bila tudi središče političnega boja za samostojno državo Slovenijo ter oboroženega boja enot Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve Republike Slovenije z enotami JLA (od 26. junija do 6. julija 1991). Na podlagi plebiscita 23. decembra 1990 je Skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991 razglasila samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Ljubljana je postala njena prestolnica. V mestu imajo sedež predsednik države, parlament, vlada in ustanove državnega pomena ter diplomatska predstavništva tujih držav. Ljubljana je od novega leta 1995 enotna mestna občina z vsemi službami in organizacijami, ki so potrebne za življenje v sodobnem mestu.

V Ljubljani je od 1. januarja 1995 tudi sedež družbe Telekom Slovenije, enega od dveh naslednikov nekdanjega Ptt-podjetja Slovenije, ki se je 31. decembra 1994 razdružilo v dve samostojni organizaciji: Pošto Slovenije in Telekom Slovenije. Obe družbi sta prevzeli tudi obveznosti Ptt- podjetja do Domicilnega odbora kurirjev in vezistov NOV Slovenije ter za vzdrževanje Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.

Ob obisku Ljubljane si je treba ogledati vsaj nekaj kulturnih in zgodovinskih spomenikov, saj nas bodo ti po eni strani seznanili z bogato preteklostjo mesta, po drugi pa spomnili tudi na dogodke v novejšem času.

Na NOB in obdobje okupacije spominjajo Spomenik revolucije na Trgu republike, delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Edvarda Ravnikarja, Grobnica narodnih herojev v parku pri poslopju Parlamenta RS z reliefnimi plastikami kiparja Borisa Kalina in verzi pesnika Otona Župančiča, spomenik Ilegalec v Štefanovi ulici, delo kiparja Frančiška Smerduja, spomenik pred Vidmarjevo hišo na Večni poti 3, posvečen ustanovnemu sestanku OF, delo arhitekta Jožeta Plečnika, Spomenik talcev v Gramozni jami ob Tomačevski cesti, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Vinka Glanza, ter še več drugih. Svojevrsten spomenik pa je Pot spominov in prijateljstva, ki je speljana ob nekdanjem poteku bodeče žice okoli Ljubljane; po tej poti vsako leto v začetku maja organizirajo spominske pohode. V Muzeju novejše zgodovine na Celovški cesti 23, poleg dvorane Tivoli, je na ogled stalna razstava narodnoosvobodilnega gibanja in boja na Slovenskem. Na padle v vojni za Slovenijo leta 1991 pa spominja lep spomenik ob vznožju hribčka v novem delu pokopališča Žale ob Tomačevski cesti, s katerega lahko raztresemo pepel umrlih.

Poleg že omenjenih zgodovinskih in kulturnih spomenikov bomo obiskali tudi druge. Odločimo se lahko za ogled Turistične magistrale, označene z rumenimi opozorilnimi tablami. Po njej Turistično društvo vsak dan organizira strokovno vodene oglede. Začenja se pri spomeniku Frana Miklošiča nasproti sodne palače v Tavčarjevi ulici, vodi mimo spomenika dr. Franceta Prešerna na Prešernovem trgu, dela kiparja Ivana Zajca, čez Tromostovje do Rotovža, pred katerim stoji Robbov vodnjak treh kranjskih rek – Save, Ljubljanice in Krke – in nadaljuje do slikovitega dvorišča z Narcisovim vodnjakom, ki je prav tako delo kiparja Robbe. Na bližnjem Ciril-Metodovem trgu sta škofijski dvorec, ki so ga začeli graditi leta 1512, in stolnica sv. Nikolaja. Na Vodnikovem trgu je spomenik prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, delo kiparja Alojzija Gangla.

Z Vodnikovega trga zavije magistrala po Študentovski ulici in po poti Za ograjami na Grajski grič s srednjeveškim gradom. Na Grajskem griču naj bi že v prazgodovini stala utrdba, Rimljani pa so na njem postavili obrambni stolp. Pisni viri grad prvič omenjajo leta 1144, zdajšnji videz pa je dobil v 15. in 16. stol. V začetku 20. stol. ga je kupilo mesto Ljubljana in ga v zadnjih letih temeljito obnovilo. Z grajskega stolpa je prelep razgled na vse strani. Na razgledišču pred gradom stoji Batičev spomenik kmečkim uporom. Turistična magistrala se po Ulici na grad in mimo cerkve sv. Florijana iz konca 17. stol. spusti na Levstikov trg s cerkvijo sv. Jakoba iz začetka 17. stol. z bogato baročno notranjostjo; glavni oltar je delo kiparja Robbe iz leta 1732. Nasproti cerkve je mogočna Gruberjeva palača, v kateri je tudi lepa kapela s Kremser-Schmidtovimi oljnimi slikami.

Prek Šentjakobskega mosta vodi magistrala do Zoisove piramide onkraj mostu, potem pa po Bregu ob Ljubljanici. Tam je bilo v 14. stol. pristanišče, zdaj je tam Zoisova palača z mogočnim kamnitim portalom. Mimo renesančnega vodnjaka iz 17. stol. pridemo na Novi trg s palačo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot plemiška palača je bila sezidana v 17. stol., leta 1780 pa prezidana v poznobaročnem slogu. Mimo Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice, zgrajene leta 1939, pridemo na Trg francoske revolucije z znamenitimi Križankami. Ob križevniškem samostanu so v letih 1714–1715 zgradili cerkev Marije Pomočnice. Leta 1957 so bile Križanke po Plečnikovi zamisli preurejene v letno gledališče. Na trgu stoji 13 m visok Ilirski steber v spomin na Napoleonovo Ilirijo, z ilirskim grbom na vrhu, Vodnikovimi in Župančičevimi verzi, posvetilom neznanemu francoskemu vojaku in pozlačenima podobama Napoleona in Ilirije; spomenik je delo arhitekta Plečnika. V bližini je tudi spomenik pesnika Simona Gregorčiča, delo kiparja Zdenka Kalina.

Po Vegovi ulici, na kateri so na robu terase pred Glasbeno matico postavljeni doprsni kipi slovenskih in slovanskih skladateljev, pridemo na Kongresni trg, ki so ga uredili leta 1821 ob kongresu držav zmagovalk nad Napoleonom; park na trgu so takrat poimenovali Zvezda. Pri podhodu pod Slovensko cesto stoji kip Emonca, pred podhodom pa so ohranjena severna vrata rimske Emone. Na spodnjem koncu trga stoji poslopje Filharmonije iz leta 1891; postavili so ga na kraju, na katerem je prej stalo v požaru uničeno Stanovsko gledališče, zgrajeno v 18. stol. Na j. strani stoji nekdanji Deželni dvorec, zgrajen leta 1902 v novorenesančnem slogu; zdaj sta v njem rektorat Univerze in Pravna fakulteta. Na s. strani trga je Kazina, klasicistična palača iz leta 1837. Na z. strani trga ob Slovenski ulici stoji uršulinska cerkev Svete trojice z mogočnim marmornim glavnim oltarjem, ki je delo kiparja Robbe.

Skozi podhod pod Slovensko cesto pelje Turistična magistrala na Trg republike, na katerem stojijo veliko poslopje slovenskega parlamenta, zgrajeno leta 1959, s simbolnimi skulpturami ob portalu, delo kiparjev Zdenka Kalina in Karla Putriha, Spomenik revoluciji, Cankarjev dom, ki so ga gradili v letih 1978–1982, pred njim spomenik pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918), trgovska hiša in poslovni stolpnici. Vsa poslopja so zgrajena po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, razen parlamenta, za katerega je napravil načrte arhitekt Vinko Glanz. Na začetku parka za parlamentom je Grobnica narodnih herojev, v parku pa stoji spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja, delo kiparja Alojzija Gangla. Na z. strani parka stoji velika neorenesančna stavba Narodnega muzeja iz leta 1885. V bližini je poslopje Opere v neorenesančnem slogu, zgrajeno leto 1892 kot Deželno gledališče. Na Cankarjevi cesti je v nekdanjem Narodnem domu, zgrajenem leta 1896, Narodna galerija, nekaj korakov naprej proti parku Tivoli pa leta 1948 zgrajena Moderna galerija. Nasproti nje stoji spomenik Primoža Trubarja, delo kiparja Franca Bernekarja.

V Ljubljani je še več spomenikov in pomembnih stavb, ki si jih velja ogledati, če nam dopušča čas. Med temi so Tivolski grad na koncu Jakopičevega drevoreda, vladna palača na Prešernovi cesti, zgrajena leta 1899 za urade deželne vlade, poslopje glavne pošte iz leta 1896 v Čopovi ulici, obnovljeni rimski zid na Mirju, Zmajski most iz 1901, tržnica ob Ljubljanici, delo arhitekta Plečnika iz let 1940 do 1943, Plečnikov Čevljarski most iz 1932, prvi nebotičnik v Ljubljani, zgrajen leta 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica, itd. Ker v vodniku ni mogoče opisati vseh zgodovinskih in kulturnih spomenikov niti vseh dogodkov iz bogatega življenja Ljubljane, priporočamo tudi drugo literaturo o Ljubljani in obisk Turističnega informacijskega centra v stavbi Kresije na vogalu Adamič-Lundrovega nabrežja in Stritarjeve ulice pri Tromostovju.

PREDJAMA, 520 m, 85 preb. Gručasto naselje stoji nad zatrepom doline potoka Lokva, ki pod 123 m visoko steno ponikne v kraško podzemlje. Najpomembnejši znamenitosti kraja sta Predjamski grad in Jama pod njim. Kraj je bil z imenom Jama prvič omenjen leta 1274, zdajšnje ime pa je dobil ob koncu 18. stol. Cerkev Marije Sedem žalosti je bila posvečena leta 1449. Pri cerkvi raste stara lipa, pod njo pa je, kot pravi legenda, pokopan vitez Erazem Predjamski. Na spominski plošči pri bližnjem parkirnem prostoru preberemo, da je bil v Predjami 30. avgusta 1944 ustanovljen Jeseniško-bohinjski odred. Pred Predjamskim gradom je gostilna Požar, v kateri so tudi prenočišča. AP je v kilometer oddaljenem Bukovju, poleti pa v Predjami; redne avtobusne zveze so z 10 km oddaljeno Postojno.

ŠMIHEL POD NANOSOM, 590 m, 171 preb. Gručasto naselje stoji na klancu pod Gradom, ki se na s. strani konča z vzpetino Kaculj (648 m). Na Gradu in Kaculju je bilo prazgodovinsko gradišče, na katerem so našli bronaste predmete, keltski denar in orožje ter ostanke talilnice železove rude. Vas se imenuje po cerkvi sv. Mihaela, ki stoji na okopih prazgodovinskega gradišča in je bila obnovljena v 17. stol. Južno pod vasjo stoji cerkev sv. Jurija, v bližini pa so še vidni sledovi rimske ceste. Šmihel je dostopen s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Postojni. Tudi v tem kraju je več vodnih izvirov, zato jih nekaj izkorišča postojnski vodovod.

V gozdu nad Šmihelom je bila 19. septembra 1944 ustanovljena kurirska postaja P-4a. Prvi komandir je bil Alojz Krašna - Zmago, v njej pa je bilo povprečno po osem kurirjev. Postaja je olajšala zveze med kurirskimi postajami na širšem območju Postojne in Nanosa. Vzdrževala je zveze s P-3 v Lažah pri Senožečah, P-4 na Javorniku in TV-2a na območju Grčarevca. Nekaj mesecev pred kapitulacijo Italije in do ustanovitve P-4a je bila v mlinu Ivana Šantelja javka, prek katere je potekala kurirska zveza med P-4 in P 1 v bližini Mašuna. Med nemško ofenzivo septembra 1943 je bilo v vasi požganih 14 hiš skupaj z gospodarskimi poslopji.

STRANE, 656 m, 72 preb. Gručasto naselje leži na jv. pobočju Nanosa v z. delu Spodnje Pivke. Dostop je s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Nad naseljem se dviga skalni rob Nanosa, imenovan Rujava stena, nad njo pa se vzpenja Maj. Sredi vasi stoji cerkev Svetega križa. Pri cerkvi raste navadna tisa, ki je zavarovana kot naravni spomenik. Ob njej je Gozdno gospodarstvo Postojna namestilo tablo s podatki o tem drevesu. Tisa je dvodomno drevo, iglice, lubje in seme so strupeni. Po ustnem izročilu je bila posajena leta 350. Njen premer je 122 cm, obseg 384 cm, visoka pa je 12 m. Legenda pravi, da sta pod tiso pridigala sv. Ciril in Metod, ki sta tod potovala v Rim. V bližini raste mlajša tisa, a je tudi ta stara že skoraj 200 let. Strane slovijo po odlični pitni vodi, ki privre na dan v osmih izvirih; iz nekaterih črpa vodo tudi postojnski vodovod. Odžejamo se lahko pri urejenem izviru ob cesti pod cerkvijo.

Od jeseni 1943 do jeseni 1944 je bil v Stranah sedež poveljstva mesta Postojna, tam je bila tudi partizanska krojaška in čevljarska delavnica. Pod Rujavo steno je leta 1944 delovala tehnika Nanos. Jeseni 1943 in aprila 1944 so Nemci vas poškodovali s topovskimi izstrelki, jeseni 1944 pa so zažgali štiri hiše skupaj z gospodarskimi poslopji. Sredi vasi je spomenik devetim padlim borcem in aktivistom domačinom.

Razdrto, 575 m, 168 preb., strnjeno naselje pod Nanosom na s. in Golim vrhom na j. Tu je preval med Postojnsko kotlino na v. in Vipavsko dolino na z. Na s. strani vasi pelje pomembna avtomobilska cesta Ljubljana—Postojna—Razdrto, od katere se na z. naselja odcepi en krak proti Novi Gorici in Gorici, drugi pa proti Kopru in Trstu. V. in j. od naselja teče stara magistralna cesta Ljubljana—Koper. Izredno pomembna prometna lega je dala kraju veljavo že v davni preteklosti. Na Gradišču pod Nanosom in na Golem vrhu so ostanki predzgodovinskega gradišča. Tod je šla rimska cesta proti Postojni. Na bližnjih Ravnah so izkopali antične predmete. Staro naselje se je imenovalo Preval, omenja se že okoli leta 1200; stalo je ob pomembni prometni poti od morja v notranjost dežele. Ko so po letu 1720 zgradili novo cesto, je bilo Razdrto poštna postaja na poštni zvezi Dunaj—Trst; bila je v Garzarollijevem dvorcu, v katerem je zdaj sedež vodstva kmetijskega posestva. Na križišču cest proti Vipavski dolini in Trstu je stala mitnica. V kraju so se ustavljali in tudi prenočevali vozniki in trgovci, zato so imeli gostilničarji velik promet. Leta 1936 so zgra-dili zunaj naselja novo cesto proti Senožečam, Kopru in Trstu; skozi Razdrto je ostala le še cesta v Vipavsko dolino, ki pa je zdaj po izgradnji avtoceste samo še krajevnega pomena. Po hitrem razvoju avtomobilskega prometa in po gradnji cest mimo naselja, je Razdrto začelo izgubljati svoj pomen. Leta 1869 je štelo 379 prebi-valcev, leta 1961 le še 184, zdaj pa še nekaj manj. Po 2. svetovni vojni so zaprli šolo, leta 1964 pa ukinili pošto. V zadnjih letih se stanje popravlja; kmetijsko posestvo, kamnolom in mizarstvo dajejo delo domačinom, precej pa se jih vozi na delo tudi v druge kraje. V Razdrtem sta dve gostilni in trgovina.

Senožeče, 560 m, 610 preb., so največji kraj in gospodarsko središče Senožeškega podolja. Kraj je verjetno dobil ime po obsežnih senožetih na podolju in okoliških hribih. Senožeče stojijo ob vznožju Starega gradu (675 m). Središče kraja je ob magistralni cesti Razdrto—Koper, od katere se na z. robu kraja odcepi mednarodna cesta proti Sežani in Trstu. Starejši del kraja, imenovan Guranjski konec, je na pobočju na j. strani ceste; tu sta dva trga s po štirimi kamnitimi koriti za napajanje živine. Prvi posestniki starega gradu so bili oglejski patriarhi, zatem Devinski grofje, Frankopani, Lambergi in plemiška rodbina Porcia, ki si je niže v kraju postavila leta 1660 novo, spodnjo graščino; tudi ta je po letu 1920 v razvalinah. Zunaj naselja je stala mala cerkev sv. Jerneja v Polju; leta 1613 so jo povečali; to je sedanja župnijska cerkev sv. Jerneja na robu naselja, mimo katere smo prišli z Razdrtega. Sredi 16. stol. so dobile Senožeče na pobudo Benetk trške pravice; pod Avstrijo so v Senožečah ustanovili sodišče, ki je delovalo do konca 2. svetovne vojne. Kraj je znan po velikih živinskih in lesnih sejmih ter po pivovarni Adria, ki je obratovala od leta 1820 do 1926. Leta 1868 je bila ustanovljena čitalnica. Zdaj so v kraju tovarna avtomobilov Cimos, tekstilna tovarna, pošta, splošna zdravstvena ambulanta, restavracija Adria, več gostišč, trgovin in obrtnih delavnic. Na hiši malo nad spodnjim vodnjakom so junija 1991 odkrili spominsko ploščo, na kateri piše »V Senožečah je bil rojen Danilo Zelen, eden od voditeljev narodno-revolucionarne organizacije TIGR. Rojen 9. julija 1907, padel v boju z italijanskim okupatorjem 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico.«

SPODNJE ŠKOFIJE, 75 m, 1221 preb., naselje ob mednarodni cesti Koper—Trst na prevalu med Tinjanskim hribom (374 m) na v. in Miljskimi hribi (Kaštelir, 244 m) na z. K naselju spada tudi šest bližnjih zaselkov. Na s. strani prevala je 2 km oddaljeni mejni prehod. Še pred dobrim stoletjem so bile Škofije čisto kmečka vas. Vpliv Trsta, pozneje pa pomembna prometna in obmejna lega, so povsem spremenili značaj kraja, ki se je razvil v malo mestece. Prebivalci so zaposleni v Kopru in Dekanih, nekaj tudi v Trstu in Miljah, v domačem kraju pa se ukvarjajo s turizmom, gostinstvom, trgovino in obrtjo, nekaj pa jih dela v obmejnih službah.