Več o točki
Vrh:
LUBNIK, 1025 m, je med najvišjimi vrhovi Škofjeloškega pogorja; dviga se nad
Škofjo Loko in Sorškim poljem. Škofjeloško pogorje, pisatelj Ivan Tavčar mu je
dal ime Loško pogorje, ponekod ga imenujejo tudi Škofjeloško hribovje, se
razteza med Poljansko in Selško dolino; na s. se spušča na Sorško polje, na z.
pa meji na Cerkljansko hribovje. Nemški cesar Oton II. je leta 973 podelil
takratno Loko z vsem zaledjem v fevd freisinškim škofom, ki so za svoje upravno
središče zgradili mesto v rogovili Poljanske in Selške Sore; dobilo je ime
Skofja Loka. Gospostvo freisinških škofov je trajalo 830 let — do leta 1803; ves
ta čas so gospodarili tudi nad Škofjeloškim pogorjem.
Lubnik je naveden že v darilni listini iz leta 973 kot »mons Lubnic«. Domnevajo,
da je dobil ime po kopastem, lobanji podobnem vrhu (Lobnik-Lubnik). Vrh Lubnika
je zgrajen iz sivega apnenca, ki ponekod vsebuje precej zdrobljenih školjčnih
lupin in polžjih hišic, ponekod pa lahko v apnencu opazimo različne preseke
okamenelih školjk in polžev. Nižje predele Lubnika sestavljajo glineni
skrilavci, sljudni kremenovi pešče¬njaki in konglomerati. Na Lubniku je več jam
in brezen. Najbolj znani jami sta Kevderc in Lubniška jama, blizu poti Skofja
Loka—Gabrovo—Lubnik, pol ure hoda pod vrhom. Glavni rov Kevderca je dolg 232 m,
stranski prostori pa še 171 m; globoka je 36 m. Kevderc je geološko zanimiv po
ostankih prodnikov, ki dokazujejo, da je bila jama nekoč ponor vodnega toka,
odkoder je voda skozi podzemeljski apnenčev masiv odtekala na s. in v. stran
Lubnika. Zdaj je Kevderc suha jama. V bližini Kevderca je 40 m dolga in 4 m
globoka Lubniška jama, ki je bila nekoč povezana s Kevdercem, danes pa je prehod
zatrpan. Obe jami sta znani najdišči jamskih hroščev, polžev, pajkovcev,
metuljev in drugih žuželk. Sta tudi znani arheološki najdišči iz časa med mlajšo
kameno in bronasto dobo.
Lubnik je v glavnem poraščen z bukovim, smrekovim in mešanim gozdom, le na
prisojni strani, kjer ležita vasici Gabrovo in Breznica, je precej polj in
travnikov, pa tudi nekaj samotnih kmetij. Rastlinstvo Lubnika pripada pretežno
srednjeevropski flori, na skalnatem vrhu pa najdemo tudi nekaj visokogorskih
rastlin, kot alpski repnjak in nekaj vrst kamnokrečev. Na sz. strani pod vrhom
raste tudi lepi jeglič.
© Jože DobnikPlaninska postojanka:
Dom stoji na vrhu gore Lubnik, ki se strmo dviga nad Škofjo Loko in spada v
skupino Škofjeloškega pogorja. Prvo kočo je zgradila Škofjeloška podružnica SPD
in jo slovesno odprla 26. junija 1932. Partizani so 1. maja 1943 kočo požgali,
da se ne bi v njej utrdili Nemci. Po osvoboditvi so člani PD Škofja Loka
pospravili ruševine in pripravili teren za novo, večjo stavbo. Leta 1949 so
začeli graditi, delo pa so dokončali 29. novembra 1952. Dom so slovesno odprli
24. maja 1953. Pozneje so napeljali elektriko in telefon, izboljšali
opremljenost ter v gospodarskem poslopju malo pod domom uredili zavetišče
Lubnikar.Dom je odprt od 15. marca do konca novoletnih praznikov; v drugem času
je ob sobotah in nedeljah odprto zavetišče Lubnikar, ki ga upravlja sekcija PD,
imenovana Lubnikarji.V dveh gostinskih prostorih je 56 sedežev, točilni pult;
pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 7 sobah je 21 postelj; WC, umivalnica s
toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica,
elektrika, telefon.