Išči po točkah

Začetek: Jurklošter

Konec: Veliki Belinovec

Razdalja: 72.2 km Čas hoje: 22 ur 10 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 355 m Jurklošter

JURKLOŠTER, 355 m, 71 preb. Razpotegnjeno naselje leži v ozki dolini rečice Gračnica med pobočji Voluša na s. in Šlosberka (727 m) na j. strani. Jurkloštru pripadata tudi gručasta zaselka Spodnji in Zgornji Voluš na jz. pobočju Voluša. Središče naselja je na Glažuti, ob sotočju Gračnice in potoka Lahomščica, ki priteče izpod Lisce. Tam je od leta 1802 do 1860 obratovala steklarna, ob njej je nastalo naselje Jurklošter. Ime kraja je sestavljenka imena prvega posestnika Jurja in besede klošter-samostan. Steklarno je nasledila papirnica, ki je obratovala do 1. svet. vojne. Na Glažuti je obrat Gozdnega gospodarstva Celje, tam so krajevni urad, pošta, bencinska črpalka, trgovina in gostilna. Podružnična šola osnovne šole Antona Aškerca iz Rimskih Toplic je pri nekdanjem samostanu. Pouk v šoli v tem kraju se je začel leta 1859. Prebivalci so zaposleni v gozdarstvu, nekaj pa se jih vozi na delo v Laško in Celje.

Skozi Jurklošter je vodila rimska cesta iz Celeie v Neviodunum v Posavju.

Posebna znamenitost Jurkloštra je nekdanji samostan in samostanska, zdaj župnijska cerkev. Kartuzijanski samostan je leta 1170 ustanovil krški škof Henrik. Samostansko cerkev so zidali do leta 1227. Kartuzijancem so bili zelo naklonjeni celjski grofje, zato so jim odstopili desetino, jih denarno podpirali, jim darovali nova posestva in jim potrjevali sodno imuniteto. V samostanski cerkvi je bila leta 1428 verjetno pokopana Veronika Deseniška. Leta 1471 so samostan izropali Turki. Po urbarju iz leta 1542 je imel samostan na svojih posestvih 450 podložnikov. Leta 1591 je cesar Ferdinand II. samostan odvzel kartuzijancem in ga dodelil jezuitom; ti so ga upravljali do leta 1773, ko je bil jezuitski red razpuščen. Samostan je postal državna last. Leta 1780 so ga porušili in k cerkvi prizidali graščino v poznobaročnem slogu. Ta je bila delno porušena med NOB, nepoškodovana pa sta ostala poznoromanska cerkev sv. Mavricija (od leta 1856 je župnijska cerkev) in obrambni stolp. Posebna zanimivost cerkve je kamnit gotski strešni stolpič iz 14. stol., na Slovenskem sicer nekaj posebnega.

Jurklošter je imel med NOB pomembno vlogo. Jeseni 1941 se je tam na svojem znamenitem brežiškem pohodu prebijal 1. štajerski bataljon, da bi z akcijami okupatorju preprečil preseljevanje Slovencev iz Posavja. Od jeseni 1942 je na širšem območju Jurkloštra deloval Kozjanski bataljon. Na bližnjem Volušu in v Lahovem Grabnu pod Lisco sta bili partizanski bolnišnici, ki nista bili nikdar izdani. Skozi Jurklošter in po dolini Gračnice se je 12. in 13. februarja 1944 po globokem snegu prebijal del XIV. divizije na svojem zgodovinskem pohodu na Štajersko. Poleti 1944 je Kozjanski odred zavzel in uničil orožniško postajo v Jurkloštru. Ko je bilo jeseni 1944 to območje osvobojeno, sta bila v Jurkloštru poveljstvo Kozjanskega odreda in poveljstvo območja. Decembra 1944 je nemška vojska zasedla Jurklošter, požgala hiše in izgnala prebivalce.

V Jurkloštru so 18. junija 1989 v spomin na partizansko saniteto in kmete, ki so veliko prispevali k zmagi nad okupatorjem, odkrili spomenik. Na njem piše: 

»Iz krhkosti mesečine in sanj,
vonja lipe in kruha,
je treba ljubiti svet in ljudi.
V spomin partizanski saniteti in kmetom
na Kozjanskem.«

V bližini Jurkloštra je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-25. Kurirji so najprej taborili pod šotori v gozdu, zadnjo zimo pa v podzemnem bunkerju, ki ga Nemci niso nikoli odkrili. Sprva so bili na postaji le štirje kurirji, potem pa se je njihovo število povečalo. Prvi komandir postaje je bil Milutin, ki je padel spomladi 1944, kurir Jože Ban - Jernej pa je padel 2. maja 1945. Postaja je vzdrževala zveze s S-24 na območju Zabukovice, S-27 na Bohorju, S-5 na območju Radeč pri Zidanem Mostu in S-6 pri Miklavžu nad Rimskimi Toplicami. Zelo tvegana in dolga je bila pot do postaje S-24, saj je prečkala zastražene ceste, reko Savinjo in železniško progo Zidani Most–Celje.


5.9 km, 2 uri Jurklošter - Sele

Opis:

Od gostilne v središču Jurkloštra nas pot pelje še naprej navzgor po dolini Gračnice. Do šole, cerkve in nekdanje graščine imamo petnajst minut hoje po ravnem. Pred cerkvijo zavijemo s ceste po poti mimo ruševin in obnovljenega gospodarskega poslopja, v katerem je bife »Kartuzija«, mimo »Samostanskega zeliščnega vrta« in obnovljenega obrambnega stolpa pa pridemo spet na cesto. Zložno se vzpenjajoča cesta nas vodi po ozki dolini ob Gračnici. Obdaja nas gozd, slišati je le žuborenje rečice. Kmalu se pri lični kapelici desno odcepi gozdna cesta. Po 30 min. od cerkve, preden se cesta bolj strmo vzpne na Marof, zagledamo na desni lep slap Gračnice; postojmo za hip in prisluhnimo melodiji vode! Le nekaj minut je po dokaj strmi cesti in že smo na ravnini in pri hišah razloženega obcestnega naselja Mrzlo Polje, 414 m, 61 preb. Iz Jurkloštra smo hodili nekoliko manj kot uro. Staro ljudsko ime naselja je Marof. Pridemo na asfalt: desno se odcepi cesta v Marijino vas. Na Marofu je več ribnikov, zanje pa skrbi Ribiška družina Laško. V njih so lovili ribe že menihi iz Jurkloštra in celjski grofje. Tudi ljudsko ime kraja je iz tega obdobja; tam je bila pristava (marof) jurkloštrskega samostana.

Za novo hišo pri ribniku zavijemo desno po prvem kolovozu proti bližnjemu slemenu. Takoj za odcepom je ob kolovozu velik čebelnjak, na desni vidimo ribnik. Kolovoz pelje sprva po j. delu dolinske kotline in prečka Gračnico, ki je tam še mirna ravninska rečica. Kmalu pridemo do gozdnatega pobočja, po katerem se zložno vzpnemo na travnik, nad katerim je napeljan električni daljnovod. Po 15 min. smo na prvem slemenu, od koder je na jz. strani zelo lepo vidna Lisca, na bližnjih pobočjih pa razložene domačije naselja Marijina vas. Kolovoz se po j. travnatem pobočju hriba Saduc (605 m) zvije proti zelo razloženi vasici Podpeč nad Marofom, 460 m, 31 preb. Z Marofa do prve domačije Podpeč 13 je pičle pol ure. Nemci so decembra 1944 požgali 14 domačij. Če se ozremo nazaj, lepo vidimo obširno pogorje Voluš na sv. strani doline Gračnice, na jz. strani pa hribovje Tajna s cerkvijo sv. Trojice.

Od Podpeči naprej pelje proti Planini asfaltirana cesta, po kateri gremo zložno navzgor proti skalnatemu hribu Pečine (670 m). Po 20 min. pridemo na sleme z zaselkom Sele, ki je del razloženega naselja Visoče, 549 m, 69 preb. Odpre se prelep pogled proti bližnji dolini potoka Sevnična, na hrib s cerkvijo sv. Križa na s. in na pogorje Bohorja na jv. strani doline.

višina: 569 m Sele

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Sele - Planina pri Sevnici

Opis:

Na križišču zavijemo levo proti Planini; do cerkve hodimo le 20 min.

višina: 573 m Planina pri Sevnici

PLANINA PRI SEVNICI, 584 m, 413 preb. Gručasto naselje leži na razvodnem slemenu in prevalu med dolinama Gračnice in Sevnične. K Planini spadata tudi bližnja zaselka Dvor in Rožni Dol. Planina je krajevno središče širšega območja v z. delu Kozjanskega, tam pa je pomembno križišče cest proti Sevnici, Kozjemu, Šentjurju pri Celju in Jurkloštru.

Planina ima bogato zgodovino. V starem veku je čez preval peljala rimska cesta iz Celeie v Neviodunum; zaradi ugodnega položaja je bila na tem kraju rimska postojanka. Sredi 19. stol. so našli 150 bronastih rimskih novcev. Na kraju nekdanje rimske postojanke so na skali nad današnjo Planino v 12. stol. zgradili grad, ki je bil prvič omenjen leta 1190. Bil je last krške škofije na avstrijskem Koroškem. V njem so do sredine 13. stol. gospodarili gospodje Planinski. Ko so izumrli, so jih nasledili Ostrovrharji-Svibenski. Od 1345 do 1456 je bil grad v lasti celjskih grofov, ko pa so izumrli tudi ti, so bili njegovi lastniki različni rodovi deželnih knezov in njihovih najemnikov. Grad je bil zadnjič obnovljen leta 1865, po letu 1884 pa je začel propadati in je danes po večini v ruševinah. Ohranjen in obnovljen je vhodni arkadni del, v katerem sta zdaj gostišče in kapela. S terase se ponuja lep razgled na Planino ter proti Lisci in Bohorju. V grajskem parku pod gradom raste stara »turška« lipa, katere deblo obsega 460 cm.

Naselje Planina je začelo nastajati tik pod skalo z gradom. Prvič je bilo omenjeno leta 1190 in 1209 kot vinogradniška vas. Leta 1345 je postala trg; sprva so bili v njem trije letni sejmi, od leta 1793 pa jih je bilo šest. Župnijsko cerkev sv. Marjete so postavili v prvi polovici 15. stol., pozneje so jo večkrat dozidavali. Na stenah gotsko obokanega prezbiterija je opaziti sledove slikarij iz 15. stol. Na razglednem hribu Sv. Križ (730 m) nad Planino je cerkev sv. Križa, omenjena že leta 1414, zdajšnja cerkev pa je z začetka 18. stol. K cerkvi vodi križev pot z 12 kapelicami, pozidanimi leta 1801. Turki so trg izropali leta 1494; večkrat je pogorel, zadnjič leta 1862. Leta 1646 je morila kuga, nanjo pa spominja kamnito znamenje ob poti v Visoče. Prvo šolo je ustanovil graščak Jožef Protasi, ki je bil od 1769 do 1823 najemnik gradu. Šolsko stavbo so postavili leta 1822.
Planinski grad so v obdobju kmečkih uporov večkrat napadali uporni kmetje. Prvi večji upor je bil leta 1515. Leta 1573 je kmečka vojska pod vodstvom Ilije Gregoriča zavzela Planino, močno utrjenemu gradu pa ni bila kos. Množičen upor je bil tudi leta 1635 in tedaj so uporni kmetje zavzeli grad. Zadnji upor je bil leta 1790, vendar je bil zadušen že pod gradom.

Število prebivalcev se je v zadnjih sto letih povečalo za 100 odstotkov. Planina je postala pomembnejša tudi za širšo okolico. Tam so tovarna Tajfun – proizvodnja strojev, zdravstveni dom, pošta, bančna poslovalnica, lekarna, osnovna šola, otroški vrtec, kmetijska zadruga, kmetijsko podjetje MEJA, bencinski servis ter več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. Vsak dan vozi iz Celja na Planino več avtobusov.

Narodnoosvobodilno gibanje se je na Planini začelo kmalu po okupatorjevi zasedbi. Velik vpliv na ta razvoj so imele družine prvoborcev Doberšek, Luskar in Zdolšek. Že poleti 1941 je tam delovala 1. celjska četa. Na tem območju se je jeseni 1941 bojeval 1. štajerski bataljon ter prodiral proti Posavju, da bi preprečil preseljevanje Slovencev s tega območja. V okolici Planine je od ustanovitve 10. maja 1942 izvajala akcije Kozjanska četa; ta je leta 1943 prerasla v Kozjanski bataljon, leta 1944 pa v Kozjanski odred. Leta 1942 je imel v bližini Planine sedež okrožni odbor OF za Kozjansko. Med svojim zgodovinskim pohodom na Štajersko se je XIV. divizija 7. februarja 1944 v bližini Planine ostro spopadla z Nemci. Naselje je 17. avgusta 1944 osvobodila Tomšičeva brigada. V okolici Planine je nastalo osvobojeno kozjansko ozemlje. V vseh naseljih so izvolili vaške narodno-osvobodilne odbore. Planina je bila s kratkotrajnimi presledki ob nemških ofenzivah središče političnega in kulturnega življenja, tam je bilo tudi poveljstvo kozjanskega vojnega območja. Med zadnjo nemško ofenzivo za novo leto 1945 je bil trg skoraj v celoti požgan. Na NOB zdaj spominjajo na več hišah vzidane spominske plošče in spomenik 115 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma.

S Planine je doma nemška pisateljica Ana Wambrechtsammer (1897–1933); tam je tudi pokopana. Na njeni rojstni hiši ob glavni ulici je spominska plošča z njeno podobo in njenimi besedami: »Ne iz častihlepnosti, temveč samo iz ljubezni do naše Planine, naše ožje domovine, ki je meni najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu.« Na pisateljico spominja tudi njen doprsni kip v parku pod gradom. Njeno delo je tudi znani roman »Danes celjski grofje in nikdar več«, ki je bil preveden v slovenščino in je izšel že v več izdajah.



Opis:

S Planine nadaljujemo TV po asfaltirani cesti proti hribu s cerkvijo sv. Križa na v. strani Planine. Za naseljem je prvo razpotje: leva cesta gre v Šentjur pri Celju, desna je naša. Po nekaj minutah je novo razpotje: po levi cesti bi prišli v Lesično, po desni proti Sevnici pa nadaljujemo našo pot. Cesta se spušča po j. pobočju slemena v dolino potoka Sevnična. Ob cesti so hiše razloženega naselja Doropolje, 590 m, 153 preb. Na v. strani slemena vidimo gručasto vas Šentvid pri Planini s cerkvijo sv. Vida, na j. strani doline pa gozdnati Bohor. Preden pridemo v dolino, stoji ob cesti spomenik, na katerem piše: »XIV. divizija si utira pot na Štajersko 8. februarja 1944 – Tomšičeva brigada razbije nemško motorno kolono.« Kmalu pridemo v dolino, prečkamo Sevnično ob sotočju z Belim potokom in že smo na razpotju, na katerem se na levo odcepi gozdna cesta na Bohor. S Planine do razpotja je nekaj več kot pol ure hoje. Ob njem je zaselek Stara Žaga, ki sodi v Doropolje.

višina: 539 m Stara žaga

Ni opisa

Opis:

Na razpotju zapustimo regionalno cesto proti Sevnici in se obrnemo na gozdno cesto v dolino Belega potoka. Sprva je ob cesti še nekaj hiš zaselka Stara Žaga, kjer je nekdaj obratovala velika žaga, ki jo je poganjal Beli potok. Dolina se zelo zoži, obdaja nas samota bohorskih gozdov, slišimo le žuborenje potoka. Na levi strani doline se vzpenja j. pobočje Kamnega vrha (833 m), desno pa Vrha Možnice (926 m). Cesta počasi leze navzgor ob Belem potoku. Po 30 min. pri mostičku zapusti potok in se v zavojih vzpenja po pobočju proti gozdarski hiši Netopir. Nekdanja bližnjica od mostička do Netopirja nad grapo potoka je zaraščena. Od Stare Žage do Netopirja je po cesti dobro uro hoda. Domačini pravijo tej hiši "Federmaus".

Pri Netopirju je križišče več gozdnih cest. TV nadaljujemo po tisti, ki se nasproti hiše začne zložno vzpenjati navkreber. Vse do Koče na Bohorju bomo hodili po mešanem, po večini listnatem gozdu. Za prvim ovinkom zavijemo s ceste levo na bližnjico, ki nam skrajša velik cestni ovinek. Po 10 min. se bližnjica priključi gozdni cesti, ki po s. pobočju Velikega Javornika (1023 m) pelje proti vzhodu. Po nekaj več kot 10 min. naletimo na markacije ZPP, ki pride z Lisce čez Zabukovje in Veliki Javornik in gre skupaj s TV do Koče na Bohorju.


Ni opisa

Opis:

Kmalu po priključku ZPP z Velikega Javornika lahko napravimo kratek ovinek na levo po označeni planinski poti na bližnji Veliki Koprivnik (982 m), ki ponuja prelep razgled do Pohorja, Pece in Kamniško-Savinjskih Alp, zlasti pa na Kozjansko. Z vrha, na katerem je urejeno počivališče, se po drugi poti spustimo spet na cesto. Ko se začne zložno spuščati, se že bližamo planinski koči. Od Netopirja do koče smo hodili 45 min.

višina: 900 m Koča na Bohorju
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi pod vrhom Plešivca, 896 m visokega v pogorju Bohor. Na tem mestu je Lovsko društvo »Bohor« Senovo pri Rajhenburgu leta 1939 postavilo kočo na Bohorju - Lovsko-planinski dom. 24. junija 1942 so kočo požgali borci Kozjanske čete, da se vanjo ne bi naselil sovražnik. Na temeljih požgane koče so člani Planinskega društva »Bohor« Senovo v času od 01. maja 1956 do 23. avgusta 1959 zgradili planinsko kočo. V letu 1978 se je začela temeljita obnova in posodobitev koče ter gradnja prizidka. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je gradnja prizidka počasi napredovala tako, da je bila otvoritev  prizidka realizirana 24. septembra 1994.

Koča je stalno odprta, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pred kočo pa 13 miz s klopmi. V šestih spalnicah je 16 postelj, v dveh skupnih spalnicah pa 15 in 9, koča ima tudi skupna ležišča. V sanitarnih prostorih je na razpolago topla in mrzla voda. Vsi prostori v koči so ogrevani, v starem gostinskem prostoru je krušna peč.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 921 m Debeli vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 842 m Debeli vrh (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Debeli vrh (razpotje) - Brest

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 807 m Brest

Ni opisa
9.3 km, 2 uri 30 minut Brest - Klake

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 403 m Klake

Ni opisa
4.5 km, 1 ura 10 minut Klake - Buče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 222 m Buče

Ni opisa
3.2 km, 50 minut Buče - Golobinjek ob Sotli

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 190 m Golobinjek ob Sotli

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 20 minut Golobinjek ob Sotli - Podčetrtek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 202 m Podčetrtek

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 30 minut Podčetrtek - Svet Ema

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 333 m Svet Ema

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 224 m Vila Rozina (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 229 m Rogaška Slatina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 277 m Cerovec pod Bočem

Ni opisa
6.6 km, 1 ura 50 minut Cerovec pod Bočem - Rogatec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 226 m Rogatec

Ni opisa

Opis:

lz Rogatca (222 m). Z Glavnega trga po glavni cesti proti Ptuju do odcepa lokalne ceste v Žetale. Po slednji gremo do zaselka Gabrje, ki spada v naselje Donačka Gora. Tu na levo po stranski cesti proti naselju Tlake; pred naseljem zavijemo po poti na desno v zaselek Lehno, kjer pridemo na cesto iz vasi Donačka Gora do planinskega doma. Cesta se zložno vzpenja. Kmalu skrene markirana pot na levo po j. pobočju na nizko sleme nad cesto in po njem spet na cesto v bližini Polajžarjeve kmetije (s to potjo smo precej skrajšali velik cestni ovinek).

višina: 541 m Polajžar (razpotje)

Ni opisa
1 km, 20 minut Polajžar (razpotje) - Sv. Donat

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 491 m Sv. Donat

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Sv. Donat - Vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 420 m Vrh

Ni opisa
1.7 km, 1 ura Vrh - Veliki Diplavec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 705 m Veliki Diplavec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 716 m Veliki Belinovec

Ni opisa