Išči po točkah

Začetek: Koča Antona Bavčerja na Čavnu

Konec: Ankaran

Razdalja: 132 km Čas hoje: 38 ur 20 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

Planinska postojanka:

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Pri Koči Antona Bavčerja se TV spet pridruži SPP, ki pride z Malega Golaka; z njo bomo šli z izjemo nekaterih krajših odsekov skupaj do Cola. Od koče gremo po precej ravni gozdni cesti proti v. Po 10 min. smo iz gozda na planem. Na desni strani ceste je razgledišče Na Veverici, od koder je prelep razgled na Zgornjo Vipavsko dolino z Ajdovščino in Vipavo, na strmi skalni rob Trnovskega gozda in na Javornik na v. strani ter na bližnjo planoto s Predmejo do vrhov na s. strani z Malim Golakom. Nadaljujemo po cesti, ki se obrne proti s. in zložno spušča po zakraselem svetu na v. strani Velikega Modrasovca. Po 10 min. od razgledišča nas kažipot opozori na bližnjico, ki nas popelje na desno precej strmo navzdol po bukovem in iglastem gozdu na s. strani Črnega školja, skalnega roba Trnovskega gozda nad zatrepom z izvirom potoka Lokavšček. Steza nas pripelje na cestno razpotje ob robu gozda (883 m). Od koče smo hodili 60 min. Desna asfaltirana cesta pelje navzdol v Ajdovščino, leva na Lokve, asfaltirana cesta naravnost pa na Predmejo in naprej na Col. Tik nad razpotjem stoji spomenik Jožefu Resslu (1793–1857), gozdarju, izumitelju ladijskega vijaka, načrtovalcu pogozditve Čavna in Gore ter graditelju cest po Trnovskem gozdu. Ob razpotju je tudi spominski vodnjak v spomin na graditelje vodovoda na Goro; na plošči piše, da so ga gradile Avstrija (leta 1916), Italija (1939), Jugoslavija (1989) in Slovenija (1992). Na s. strani razpotja so že prve hiše naselja Predmeja.

višina: 880 m Predmeja (V grapi)

Predmeja, 848 m, 363 preb., je razloženo naselje, razpotegnjeno 3 km v dolžino in 1 km v širino ob regionalni cesti Col—Lokve. Ime kraja je nastalo iz besede »meja«, kot domačini imenujejo gozd; Predmeja je torej kraj pred gozdom. Na Predmeji, ki stoji ob robu Trnovske planote, večkrat piha močna burja; zato so gradili hiše v zavetnih legah. Naselje ima kar devet zaselkov. V središču kraja je velika stavba, nekdanji hotel, v kateri sta trgovina in gostišče. Na bližnji vzepiti stoji nova cerkvica sv. Družine. Nad zaselkom Dolina, 10 min od gostilne proti Colu, je grobnica s spomenikom; v njej je pokopanih 367 borcev NOV, padlih na tem območju.



Opis:

Z razpotja gremo po asfaltirani cesti zložno navkreber proti Predmeji. Ko se odpre razgled na južne strmine Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino, zagledamo na desni strani ceste visok kip matere Gorjanke, delo kiparja Zmaga Posege. Kip so odkrili leta 2001 ob 400-letnici naselitve Gore, planote nad Vipavsko dolino. Spomenik priča o težavnem življenju Gorjanov, ki kljub slabim življenjskim razmeram vztrajajo na planoti.

višina: 887 m Na Hribu

Ni opisa
2 km, 40 minut Na Hribu - Dolski maj

Opis:

Od ceste se desno odcepi pot »Po robu«, ki je razgledna in pelje ves čas po robu na j. strani planote Trnovskega gozda, s katerega vidimo Vipavsko dolino, Kras in vse do morja. Pot je speljana vse do Cola po zmerno valovitem kraškem svetu po travnikih, gozdovih, med nizkim grmovjem, po skalnatih grebenih in tudi mimo samotnih kmetij. Kljub temu, da je večinoma speljana blizu roba, hoja ni nevarna, le ponekod je treba malo popaziti na kraškem kamnitem svetu. Opozoriti pa je treba na številne žice električnih pastirjev, ki so speljane nizko nad potjo. Hojo po tej poti priporočamo zlasti spomladi in jeseni.

Z asfaltne ceste zavijemo na desno po robu planote, imenovanem Gore, ki je skupno ime za skalni rob na j. strani Predmeje in Otlice, saj se iz doline vidi kot prava gora. Pred seboj vidimo nekaj hiš naselja Predmeja, na desni pa Vipavsko dolino. Tik pod robom je znamenit Mačji kot, kjer »ima burja mlade«. Po 20 min pridemo na vrh Orlica (861 m) z navpično steno, ki pada proti dolini Lokavščka; na s. strani je v bližini nekaj hiš Predmeje. Z Orlice se rahlo spuščamo ob robu planote, potem pa se nekaj časa zložno dvigamo po travnatem pobočju vrha Štumbro (959 m) na s. strani poti (tu se pridruži TV s Predmeje).

višina: 856 m Dolski maj

Ni opisa
3.2 km, 1 ura Dolski maj - Navrše

Opis:

Do Kovka bomo hodili po zelo razgledni poti na j. strani Trnovskega gozda, imenovani Po robu, s katere vidimo Vipavsko dolino, Kras in morje. Pot vodi po zmerno valovitem zakraselem svetu, po travnikih, gozdovih, med nizkim grmovjem, po kamnitem robu in tudi mimo samotnih domačij. Čeprav je po večini speljana blizu roba, ni nevarna, nekoliko bolj je treba paziti le na gruščnatih delih poti. Paziti pa moramo na žice številnih električnih pastirjev. Hoja je prijetna zlasti spomladi in jeseni.

Steza se zložno dviga po travnatem pobočju hriba Štumbro in še naprej proti vrhu Parkljevec (889 m) pred nami. Nanj pa se ne povzpnemo, temveč ga zaobidemo po njegovi j. strani. V bližini opazimo nekaj hiš zaselka Kitajska, ki je sicer del razloženega naselja Otlica, 815 m, 319 preb., s središčem ob cesti Col?Predmeja. Tam so tudi osnovna šola, trgovina, gostilna in župnijska cerkev Angelov varuhov. Po jv. pobočju Parkljevca, poraslem z mešanim gozdom, se spustimo na travnike, ograjene s kamnito ograjo, in tam opazimo ostanke nekdanje domačije. Po nekaj minutah pridemo do ograjenih njivic in domačije Vidmar v bližini poti. Pot se nato nekoliko odmakne od roba Gore. Po travniku, poraslem z redkimi borovci, nizkem gozdičku in travnatem robu pridemo na široko travnato pobočje Otliškega maja (847 m) na j. strani poti; TV in SPP ne gresta na vrh, temveč po njegovem s. pobočju nad veliko Skručo dolino z domačijo, do katere pripelje cesta z Otlice. V dolini je še več hiš. Pot nadaljujemo proti jv. robu doline; ob poti je tabla št. 129 Geološke poti, ki nas je spremljala od našega priključka na SPP, tam pa se spusti v Ajdovščino. TV in SPP nadaljujeta naravnost do bližnjega naravnega okna. Od združitve s SPP do okna smo hodili 60 min.

višina: 853 m Navrše
Vrh:

Naravno okno, imenovano tudi Otliška jama, na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki se je postopoma razširila v okoli 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, domačini pravijo »otla«; odtod ime Otlica. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino.


0.7 km, 10 minut Navrše - Rob (Sinji vrh)

Opis:

Naravno okno na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki jo je razjedala voda, tako da se je sčasoma razširila v približno 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, narečno "otla", in od tod izvira tudi ime kraja Otlica, v katerega sodi naravno okno. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino. Naravno okno je zavarovano kot naravni spomenik.

Od okna gremo naprej po travnatem robu na z. strani vrha Navrše, od koder je lep pogled na Lokavec, reko Hubelj in Ajdovščino ob vznožju Roba, strmega pobočja pod pragom Trnovske planote; Rob je ime za del gore med oknom in Podrto goro. Pot preide z z. na s. pobočje. V dolini na levi je domačija Zavrhovc, ki sodi še na Otlico, na v. strani doline pa že vidimo kopasti Sinji vrh (1002 m). Po travnatem pobočju nad dolino gremo proti gozdu na v. Lepa ravna gozdna pot pripelje na travnati rob planote, na katerem zagledamo električni daljnovod Ajdovščina-Trnovska planota. Z desne se priključi markirana planinska pot iz Ajdovščine. Od okna je 30 min. Na razpotju nas SPP začasno zapusti, saj mora čez Sinji vrh, na katerem je njena kontrolna točka; spet se nam bo pridružila na sz. strani Podrte gore.

višina: 828 m Rob (Sinji vrh)

Ni opisa
2.1 km, 50 minut Rob (Sinji vrh) - Sinji vrh

Opis:

SPP se za nekaj časa umakne v notranjost planote (TV nadaljuje naravnost proti Podrti gori). Kažipot pokaže na levo proti bližnji veliki domačiji Peterlini ob jz. vznožju Sinjega vrha, ki že spada v naselje Kovk. Pri domačiji pridemo na asfaltno cesto, ki pripelje s Kovka. Po njej gremo nekaj minut zložno navzgor do bližnjice na desni, po kateri se povzpnemo do asfaltne ceste Kovk—Sinji vrh. Odpre se lep pogled na bližnje kmetije na Kovku ter na vrhove v osrednjem in s. delu planote. Po cesti pridemo v nekaj minutah do velike kmetije Sinjevršnik, Kovk 10. Od kmetije gremo še malo naprej po cesti, potem pa po bližnjici nad cesto proti vrhu, ki ga že vidimo pred seboj. Z roba planote 30 minut.

višina: 1001 m Sinji vrh
Vrh:

Sinji vrh (1002 m) je kopast vrh med j. robom Trnovske planote in regionalno cesto Col—Predmeja. Raztresene kmetije spadajo v razloženo naselje Kovk, ki ima središče pri šoli ob cesti. To je vrtačast kraški svet z malimi njivami, pašniki in skromnimi, pretežno bukovimi gozdovi. V okolici Sinjega vrha so baje Rimljani, ki so imeli močno utrjeno postojanko pri današnji Ajdovščini, kopali železovo rudo. Na vrhu so ostanki zbiralnika za vodo, ki so ga zgradili Italijani leta 1942, vanj so črpali vodo iz Hublja 800 m visoko; po vojni je bil opuščen.

Razgled s Sinjega vrha je izredno lep. Pogled objame širno planoto Trnovskega gozda od s. do j. roba; Poldanovec, Golaki, Ciganski vrh, Špičasti vrh in drugi vrhovi se dvigajo na s. robu planote, na j. pa Kucelj, Modrasovec, Parkljevec, Navrše, Podrta gora, Kovk in še veliko drugih vršičkov. Na s. se v bližini dviga Obli vrh (1109 m). Po sredi planote vidimo tu in tam cesto in hiše razloženih naselij od Cola do Predmeje. Na v. strani se za Colom dviga Javornik, na jv. pa Nanoška planota, kjer zlasti lepo vidimo j. strmi rob Breg in Rebrnice. Na j. je pod robom planote dolga Vipavska dolina, za njo Kras, v daljavi pa morje Tržaškega zaliva. Na s. obzorju vidimo Julijce s Triglavom, Karavanke in na sv. Kamniške Alpe.

Tik pod Sinjim vrhom je na j. strani turistična kmetija, Kovk 19 a, telefon 05 3649549. Kolikor bi bilo zaprto, poprašati pri Sinjevršniku, malo pod vrhom. Do turistične kmetije pripelje asfaltna cesta s Kovka 1,5 km. V hiši je zanimiva etnološka soba z zbirko starega kmečkega in gozdarskega orodja ter kuhinjskih predmetov. Turistična kmetija gosti vsako leto tudi priznane kiparje in slikarje.


0.9 km, 10 minut Sinji vrh - Majerija

Opis:

Od turistične kmetije se SPP povzpne na vrh, odkoder se spusti po s. pobočju do ceste Col?Predmeja, nanjo pridemo pri kapelici (833 m). Na drugi strani ceste spominja spomenik nad razpotjem na boje enot NOV z Nemci marca 1945. Lokalna cesta, ki se tu odcepi proti s., pelje čez Zadlog v Črni Vrh nad Idrijo. Nekaj korakov po cesti proti Colu zavije SPP pod domačijo Majerija po ozki asfaltni cesti, ki pa kmalu postane makadamska.

višina: 813 m Majerija

Ni opisa
1.4 km, 30 minut Majerija - Pravi vrh

Opis:

Po nekaj minutah preide cesta nad hišo Mira Likarja, pri njej je prostor z dotrajanimi avtomobili, v travniški kolovoz, ki zavije nad kotlino po s. pobočju proti v. Kmalu smo pri domačiji Kovač, Kovk 40. Malo nad njo pridemo v lepo kotlinico z njivo in travnikom; če se obrnemo, je za nami Sinji vrh. S kotlinice se dvignemo na rob planote do kamnitega stebra s križem, kjer je pomembno križišče poti: od z. pride markirana pot s TV po Robu (od z. odcepa na Sinji vrh), navzdol se spušča nemarkirana pot v Ajdovščino, SPP pa gre po robu planote proti Podrti gori. Tod je držala stara pot, ki je povezovala domačije razloženega naselja Gozd na s. strani Podrte gore z Ajdovščino. Domačini pripovedujejo, da je steber s križem postavil Klatežev Lev, ki ga je v enem kosu prinesel s ceste v Gozdu. Od znamenja je čudovit razgled na Ajdovščino ter čez Kras do Slavnika in Tržaškega zaliva. S Sinjega vrha do znamenja je 50 minut. Od znamenja gremo ob robu planote proti Podrti gori malo po odprtem svetu, malo po nizkem bukovem gozdičku. Po 15 min smo na vrhu Podrte gore (827 m). Na j. pobočju vidimo skale in kamenje, ki se je v davnih časih odkrušilo z gore; od tod ime gore. Spet je lep pogled na vse strani. Na Podrto goro pripelje markirana pot iz Ajdovščine.

višina: 829 m Pravi vrh

Ni opisa
3.1 km, 1 ura 10 minut Pravi vrh - Kovk

Opis:

Na j. pobočju vidimo skale in kamenje, ki so se v davnih časih odkrušili z gore. Spet imamo lep razgled na vse strani. Na Podrto goro pripelje markirana pot iz Ajdovščine, z nje pa gremo naprej po notranji strani roba proti plečatemu Kovku, ki ga vidimo pred seboj. J. pobočja planote, ki strmo padajo proti cesti Ajdovščina-Col, se imenujejo Reber. Po 30 min. pridemo na široko travnato planoto na z. strani Kovka. Pot se drži j. roba planote. Na s. strani opazimo domačijo Krog, ki sodi v naselje Gozd. Kmalu smo na razgledni točki Sončnica (867 m), kjer kurijo kresove in kjer je tudi urejen prostor za piknike. Odpre se lep pogled proti Nanosu. Po 10 min. pridemo do vznožja Kovka. Na vrh nas po z. travnatem pobočju usmerjajo markacije na redkih borovcih in kamnitih čokih. Tik pod vrhom so še vidni obrambni jarki tretje varovalne linije soške fronte iz 1. svetovne vojne. S Podrte gore na Kovk je 1 h.

višina: 961 m Kovk
Vrh:

Kovk (961 m) je najvišji vrh na j. robu Trnovskega gozda med Predmejo in Colom. J. pobočje se strmo spušča proti cesti Ajdovščina–Col. V. rob se prek Velikega in Malega Grebena počasi znižuje proti Colu. S., položnejša in po večini gozdnata pobočja se širijo do ceste Col–Predmeja; tam je na z. strani proti Gozdu nekaj samotnih kmetij. Tudi s Kovka je lep razgled: če se ozremo nazaj, vidimo našo celotno pot po robu planote, proti v. seže pogled proti Javorniku in Nanosu, na j. je v bližini Zgornja Vipavska dolina, za njo pa Kras, Vremščica, Slavnik in Snežnik.


2.5 km, 30 minut Kovk - Tratnik (razpotje)

Opis:

Z vrha Kovka gremo nekaj korakov po v. robu, nato pri meritvenem znamenju zavijemo po stezi levo navzdol v bukov gozd. Po 10 min. pridemo na travnik, po njem gremo desno proti gozdu. Lepa široka pot se počasi spušča po borovem gozdu na s. pobočju Velikega Grebena. Po 25 min. spusta z vrha pridemo na preval med Velikim in Malim Grebenom; lepo vidimo cesto Col-Predmeja. S prevala nas široka in precej ravna pot, ki se razširi v kolovoz, popelje po j. gozdnatem pobočju Malega Grebena. Kolovoz se kmalu prevali na s. stran in pride na travnik, od tam pa že zagledamo cesto in hiše proti Colu.

višina: 620 m Tratnik (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Tratnik (razpotje) - Col

Opis:

Na asfaltirano cesto pridemo v zaselku Žagolič, kjer se obrnemo proti Colu; do tja je le še 10 min. S Kovka na Col smo hodili 60 min.

višina: 620 m Col

COL, 619 m, 498 preb. Središčno naselje z gručastim jedrom leži na j. robu Trnovskega gozda ob regionalni cesti Ajdovščina–Godovič. Na Colu je pomembno cestno križišče; proti z. se odcepi cesta na Predmejo in Lokve, proti v. v Podkraj ter proti Hrušici in Logatcu. Središče vasi z župnijsko cerkvijo sv. Lenarta je pri cestnem križišču. Zaradi strateške lege je bil kraj poseljen in močno utrjen že v antiki. Skozi Col je peljala rimska cesta iz Ajdovščine proti Hrušici. O tem obdobju pričajo izkopanine, ki so jih našli na pokopališču. Tudi utrdbe na Šancah, Šturmaniku in Rižemberku so iz rimskih časov. Nekoliko pod naseljem, ob cesti proti Ajdovščini, stoji obnovljen stolp gradu Trilek, sicer edini ostanek nekdanjega gradu, omenjenega v 16. stol. V njem so našli kamnit miljnik s posvetilom cesarju Juliju Apostati (vladal 361–363), ki ga zdaj hrani Narodni muzej v Ljubljani, in rimske novce iz 2. stol. Kraj se je najprej imenoval Podvelb po oboku v nekdanjem gradu, pod katerim je peljala cesta; obok so podrli leta 1840. Zdajšnje ime kraja je nastalo po mitnini (colnini), ki so jo pobirali do konca 19. stol.; mitnica je stala ob odcepu ceste v Podkraj. Zdaj je Col krajevno središče širšega območja. Nekaj ljudi je zaposlenih v manjših podjetjih v kraju, številni pa tudi v bližnji Ajdovščini. V kraju so osnovna šola, pošta, samopostrežna trgovina, dve gostilni in več obrtnih delavnic. Kraj je izpostavljen siloviti burji. Obdelovalne zemlje je malo.

Zaradi pomembne lege med Trnovskim gozdom in Nanosom ter med Vipavsko dolino in Črnovrško planoto je bil Col večkrat prizorišče bojev med partizanskimi in okupatorskimi enotami. Zlasti hudi so bili boji med veliko nemško ofenzivo jeseni 1943 ter med nemškima ofenzivama na Trnovsko planoto oktobra 1944 in v začetku leta 1945. Na pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej pa je pokopanih 14 borcev NOV.


7.6 km, 2 uri 30 minut Col - Pirnatova koča na Javorniku

Opis:

S Cola nadaljujemo SPP proti Javorniku po asfaltni lokalni cesti, ki se malo nad cerkvijo odcepi od regionalne ceste Ajdovščina—Črni Vrh—Godovič in pelje v Vodice, 7 km. Sprva so ob cesti hiše Cola in obrat tovarne čevljev Alpina. Kmalu za zadnjimi hišami se na levo odcepi stranska cesta v Malo Polje, mi pa nadaljujemo po desni, ki je sprva precej ravna, potem pa se začne vzpenjati. Obdaja nas bukov gozd. Precej je ovinkov, nekatere sekajo bližnjice. V dobri uri pridemo na široko jaso s senožetmi v bregu na levi strani ceste, na desni pa je domačija Lazar. Gremo naprej po cesti, spet smo v gozdu. Po približno 10 min je na levi hišica Malo Polje 27, kmalu pa smo na koti 951 m, odkoder se cesta zložno spušča. Se malo, pa smo pri znamenju, pritrjenemu na bukovo drevo na levi strani ceste; temu kraju pravijo »Pri Malem Školu«. S Cola l h 30. Na desni vidimo dva kopasta vrhova Križne gore (1073 m, 1168 m).

Pri znamenju zapustimo asfaltno cesto; po širokem kolovozu zavijemo na levo navzdol v Široko dolino, ki jo dosežemo v nekaj minutah. Na nasprotnem koncu doline vidimo nekaj samotnih domačij razloženega naselja Kanji Dol, na hribčku nad njimi pa se beli kapelica. Na začetku Široke doline skrenemo s kolovoza na desno gozdno pot, ki postane steza, ko se začnemo precej strmo vzpenjati. Po kakih 10 min vzpona se steza zravna in že smo iz gozda na spodnjem robu strme senožeti. Na desni vidimo malo vstran domačijo Jeler (985 m), nas pa markacija na jesenovem drevesu usmeri naravnost navzgor do bližnje gozdne ceste, ki jo prečkamo in se povzpnemo naravnost navzgor po bregu (steze ni opaziti) do 50 m višje ležeče lokalne ceste, ki pripelje od Cenca na Strmcu ob regionalni cesti Ajdovščina—Godovič. Od znamenja »Pri Malem Školu« smo hodili 30 min. SPP zavije na desno po lokalni cesti; pod nami je domačija Jeler. Po nekaj minutahpride cesta v bukov gozd, po katerem se zložno vzpenja. Kmalu smo na mali jasi, kjer zavijemo na desno in po poti navkreber sekamo levi cestni ovinek. Hojo nadaljujemo po cesti; kmalu je na levi opuščena domačija Rudolf. Malo naprej se odcepi na levo gozdna cesta proti nekaterim domačijam na Javorniku, mi pa gremo po lokalni cesti rahlo navzgor. Tabla ob cesti nas opozori, da je nad cesto »Slovenski ljudski astronomski observatorij«, ki ga slutimo skozi drevje. Ko se cesta zravna, ni več daleč do Medvedove domačije, Javornik 7, odkoder že zagledamo Pirnatovo kočo na Javorniku. Do nje je po kolovozu le še nekaj korakov. Od znamenja »Pri Malem Školu« smo hodili 1 h.

S Cola do Pirnatove koče na Javorniku je 2 h 30.

Planinska postojanka:

Koča stoji malo pod vrhom Javornika na sedlu, ki povezuje Javornik(1240m) in Dedni Vrh(1217m). Prvo leseno kočo so idrijski planinci zgradili malo niže od sedanje v bližini kmetije Medved in jo odprli 4. avgusta 1907; poimenovali so jo po profesorju Maksu Pirnatu (1875-1933), prvem predsedniku Idrijske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva na tem območju pred 1. svetovno vojno. Po 1. svetovni vojni so italijanske oblasti razpustile slovenska društva. Stara lesena koča je počasi razpadala. PD Idrija je leta 1949 začelo graditi novo kočo in jo slovesno odprlo 20. julija 1952. Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili leta 1982. Leta 1991 so prenovili pritlične prostore in obnovili elektro in vodovodne instalacije. Planinci in lovci so leta 1972 postavili na Javorniku lesen razgledni stolp.Zaradi dotrajanosti,ga je je novoustanovljeno društvo leta 2000 podrlo in postavilo novega. Koča je odprta ob sobotah,nedeljah in praznikih; ob drugih dnevih je transverzalni žig planincem na voljo ob vhodu v kočo.V gostinskem prostoru koče je 28 sedežev, točilni pult.V sanitarnem delu sta WC in umivalnica z mrzlo in toplo vodo.V 4 sobah je 22 postelj.Gostinski del in spalne prostore ogrevajo s pečmi.Objekt je priključen na električni tok. Kočo od leta 2001 dalje upravlja domače planinsko društvo Javornik Črni vrh, ki kočo, ki je bila v zelo slabem stanju postopoma obnavlja.



Opis:

Pri Pirnatovi koči stopimo na gozdno pot, po kateri pridemo do bližnje Medvedove domačije in do stare kamnite gozdne ceste. Precej ravna cesta pelje po z. gozdnatem pobočju Dednega vrha (1217 m) in kmalu pripelje na travnat preval, s katerega je lep pogled nazaj na Javornik z razglednim stolpom. Cesta zavije v bukov gozd in se po z. pobočju Špika (1189 m) spušča proti v. robu kotlinice z razloženim naseljem Vodice (930 m), ki ga vidimo na desni strani. Naselje je dobilo ime po močnih studencih; združijo se v kratek potoček, ki kmalu ponikne.

višina: 1060 m Vodice (razpotje)

Ni opisa
5 km, 1 ura 20 minut Vodice (razpotje) - Podkraj

Opis:

Po dobre pol ure od koče pridemo na senožet, kjer poleti cvetijo zdravilne šentjanževke. Na j. strani kotlinice zagledamo Streliški vrh (1265 m), najvišji vrh Idrijskega hribovja; pod vrhom ga obkroža skalni venec, ki se dviga nad gozdom. Kmalu pridemo na križišče gozdnih cest; po boljši cesti gremo navzdol proti Vodicam do bližnjega odcepa poti na levo, po kateri nadaljujemo SPP. Od koče do odcepa poti smo hodili 45 minut.

Gozdna pot po smrekovem gozdu je 5 min ravna, potem pa se 10 min precej strmo dvigamo po mešanem gozdu na s. strani Streliškega vrha. Pridemo na obširne senožeti na jv. in j. strani vrha. Po nekaj minutah hoje po lepi poti zavijemo na desno na komaj opazno stezo, ki nas precej vodoravno pelje po travnatem pobočju na j. stran Streliškega vrha. Pred seboj zagledamo Srednjo goro (1275 m) in na njeni j. strani dolino med Colom in Hrušico. Po ozki stezi ob robu gozda in po senožetih se spustimo v dno dolinice, ki se vleče izpod prevala (1133 m) med Streliškim vrhom in Srednjo goro. Po dolinici naj bi tekel potoček in niže od naše poti poniknil v globok skalnat udor; žal ne teče ob sušnem vremenu. Od odcepa poti nad Vodicami do dna dolinice smo potrebovali 40 minut.

V dolinici se razcepi več poti. SPP se rahlo vzpne po nasprotnem travnatem bregu na j. strani Srednje gore do roba, s katerega vidimo pred seboj vso rahlo nagnjeno planjavo proti Podkraju. Komaj vidna steza pelje čez senožeti naprej proti z., potem pa se pri kamnu z markacijo obrne na j. proti dolini do slabega kolovoza. Po kolovozu gremo navzdol po senožetih; na levi opazimo nekdanjo italijansko utrdbo. Na razpotju kolovozov gremo naravnost navzdol, kmalu pa se na desno odcepi čez senožet pešpot do kolovoza, ki nas po gozdičku pripelje na rob nad Podkrajem in do ceste Col - Kalce nad vasjo. Po vaški ulici zavijemo do središča vasi pri cerkvi. lz dolinice na j. strani med Streliškim vrhom in Srednjo goro v Podkraj je dobre pol ure hoje.

Opozarjamo na previdnost pri hoji po ozkih, komaj vidnih stezah na območju Streliškega vrha in Srednje gore, zlasti če je trava mokra; tudi markacije na senožetih so redke, ker je malo drevja, tiste na kamnih ob poti pa marsikje zakriva trava.

Od Pirnatovega doma na Javorniku v Podkraj je 2 h.

višina: 797 m Podkraj

PODKRAJ, 800 m, 437 preb. Strnjeno naselje leži na planoti pod strmimi j. pobočji gore Sv. Duha (1213 m) s cerkvico Svetega duha na vrhu in Srednje gore (1275 m). Tam se stikajo visoke kraške planote Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa. V Podkraj spadajo tudi zaselki Trševje, Sreboti in Hrušica ob cesti proti Logatcu. Skozi Hrušico je peljala pomembna rimska cesta, ki jo je varovala močno utrjena postojanka. Na Hrušici je bila od sredine 16. stol. do leta 1728 poštna postaja, na kateri so se ustavljali poštni vozovi. Ohranjeni in obnovljeni so ostanki rimske trdnjave, obnovljena je tudi stavba poštne postaje, v kateri je na ogled manjša arheološka zbirka najdb na tem območju. V središču Podkraja stoji župnijska cerkev sv. Marjete, tam so tudi podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Polja so skopa, ljudje se preživljajo po večini z živinorejo in gozdarstvom, precej pa je zaposlenih v Ajdovščini.

Na območju Podkraja je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P 4. Postaja se je večkrat selila; najprej se je zadrževala na Javorniku, potem v Hrušici in nazadnje na pobočju Nanosa nad Podkrajem. Prvi komandir postaje je bil Albin Plešnar - Medvedov, v njej pa je bilo šest kurirjev. Vzdrževala je zveze s P-5a pri Budanjah v Vipavski dolini, P-4a pri Šmihelu pod Nanosom in TV-2a na območju Grčarevca. Pri opravljanju nalog je 17. marca 1945 padel kurir Janez Trkman, doma iz Podkraja.

Na vaškem pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej je pokopanih 66 borcev NOV, padlih na tem območju.


8.2 km, 2 uri 30 minut Podkraj - Blažon (razpotje)

Opis:

V Podkraju se TV spet združi s SPP; skupaj bosta šli do Vojkove koče na Nanosu. Pod cerkvijo gremo po vaški ulici do hiše št. 53, desno mimo nje in pod vrtom ter po stezi čez travnik do kolovoza. Mimo globače in po bukovem gozdu se vzpnemo na cesto Podkraj–Nanos; dosežemo jo v 20 min. S to bližnjico smo se izognili velikemu cestnemu ovinku. Zavijemo na desno po ravni cesti na sz. pobočju Prečnega vrha (887 m); čez 15 min. se na desno navzdol odcepi cesta v Belo in Sanabor. TV nadaljujemo 10 min. po levi cesti in mešanem gozdu do drugega razpotja. Leva gozdna cesta pelje v Bukovje pri Postojni, TV nadaljuje po desni. Cesta je sprva precej ravna, potem pa se zelo zložno vzpenja po s. pobočju hriba Soline (905 m), na katerem raste po večini smrekov gozd. Po 30 min. od drugega razpotja smo na tretjem; desna cesta pelje na Orlovše, kjer so pašniki in poslopja Kmetijske zadruge Vipava. TV zavije levo proti Nanosu.

Cesta se obrne proti j. in se zložno vzpenja; ponekod se na desni pokaže planota s poslopji na Orlovšah. Obdaja nas listnati gozd. Na desni se v bližini ceste dviga Orlovški hrib (867 m), na levi pa se vzpenjajo gozdnata pobočja Požganega hriba (1160 m). Po 30 min. od tretjega razpotja pridemo na planoto z njivami in travniki ter do Blažonove domačije, Nanos 2. Odpre se lep razgled po planoti nanoškega Ravnika ter na greben Gradiške Ture (793 m) in Podraške Ture (852 m) na njegovi j. strani. Kažipot pove, da je do Abrama še 30 min.

višina: 876 m Blažon (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju za Blažonom nadaljujemo po desni cesti proti smrekovemu gozdu. Čez 10 min. smo na novem križišču; z desne pripelje asfaltirana cesta iz Vipave proti Abramu in po njej nadaljujemo našo pot. Precej ravna cesta po smrekovem gozdu pripelje na planoto in do domačije pri Abramu.

Planinska postojanka:

Zavetišče je v hiši kmeta Ježa v razloženem naselju Nanos na visoki kraški planoti enakega imena. Pri hiši se reče po domače pri Abramu. Prvo zavetišče v tem kraju so odprli 24. januarja 1954 pri 30 minut oddaljenem kmetu Blažonu. Leta 1961 so ga preselili na sedanjo lokacijo. Poimenovali so ga po zaslužnem vipavskem planincu Fricu Furlanu (1902-1952), ki se je smrtno ponesrečil v stenah Gradiške Ture na Nanosu nad Vipavo. Ježevi so zgradili poleg domačije poslopje za kmečki turizem, kjer so tudi prenočišča. Zavetišče je stalno odprto. V gostinskem prostoru (kmečki sobi) je 30 sedežev, pri mizah pred hišo pa 40; WC, voda kapnica, elektrika, telefon.


Nanos, 790 do 900 m, 8 preb., razloženo naselje na istoimenski kraški planoti. Samotne kmetije, prebivališča gozdarjev, pašniki, skromne njive, gozdovi. Kraška brezna, med njimi znane ledene jame, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je lovski dom lovske družine Nanos, zraven pa skupni grob petih borcev NOV, ki so tu padli aprila 1942 v boju z Italijani.



Opis:

NANOS, 900 m, 9 preb. Razloženo naselje leži na jz. robni uravnavi enako imenovane kraške planote. Sestavljajo ga samotne kmetije in prebivališča gozdarjev. Naseljeni sta le še dve domačiji; ljudje se ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Na območju naselja so majhne njive, največ je pašnikov, tudi te pa počasi zarašča grmovje. V okolici je precej kraških kotanj, brezen in ledenih jam, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je velik lovski dom Lovske družine Nanos.

Sredi aprila 1942 se je v bližini Abramove domačije nastanila Brkinska četa z več kot 50 borci. Nekaj dni pozneje, 18. aprila 1942, jo je obkolil in napadel polk italijanske vojske. Četa partizanov se je 8 ur bojevala z Italijani, zvečer pa se je večini borcev uspelo prebiti iz obroča. Padlo jih je pet, pokopani pa so v skupnem grobu ob cesti nasproti Abrama. Na spomeniku piše: »Tukaj počivajo junaki NOB, ki so padli na Nanosu v prvi veliki borbi na Primorskem, aprila 1942. leta. Slava padlim borcem.«

Od Abramove domačije gremo na cesto nad hišo in po njej proti Nanosu. Kmalu opazimo nekaj počitniških hišic in na desni veliko kmetijo. Cesta zložno leze navzgor po robu travnate planote, potem pa zavije v gozd. Po 10 min. smo na cestnem križišču. TV gre naravnost in nekoliko navkreber. Kmalu pridemo iz gozda na obširno travnato planoto nanoškega Ravnika, ki sega vse do Pleše. Pred nami in na levi se dviga vrsta vrhov, poraščenih z gozdom; najvišji je Suhi vrh (1313 m). Na j. strani se vleče rob planote, Rebernice, ki se strmo spušča proti magistralni cesti Razdrto–Nova Gorica, zato je iz doline videti kot gora. Na j. strani vidimo Senožeške hribe, Senožeče in Vremščico. Po 10 min. od križišča zapustimo cesto; po poti na levo se vzpnemo na rob nad cesto, potem pa gremo čez prostrane senožeti naravnost proti vrhovom, ki jih vidimo pred seboj. Pot se zložno dviga in spušča po valoviti planoti. Po 15 min. se planota zoži med grebenom na desni in travnatim hribom Hribač (1056 m) na levi. Pot pelje nad ozko dolinico, poraslo z leskovjem, potem po mešanem gozdičku in po nekaj minutah je pred nami drugi travnati Hribač (1086 m); zložno se vzpenjamo proti njemu. Kmalu pridemo na gozdno cesto med obema Hribačema; po njej gremo nekaj korakov desno navzdol do odcepa slabega kolovoza na levo, tam pa nas kažipot opozori, da moramo po njem proti Vojkovi koči. Od Abrama je 50 min.

Po nekaj korakih strmine po leskovju pride kolovoz na plano; po travnatem pobočju se zložno vzpenja proti sedlu med j. in s. robom in proti gozdu. Gremo naravnost v mešani gozd in po njem navzgor proti robu. Iz gozda pridemo na širok travnat preval Lanišče, od koder pred seboj zagledamo Grmado (1207 m); ta je na s. strani gozdnata, po njenem j. travnatem pobočju pa se vije cesta proti Vojkovi koči. Za Grmado se kaže Pleša z radiotelevizijskim stolpom. Od gozdne ceste smo hodili 30 min.

Po slabem kolovozu se po j. travnati strani spustimo do bližnje ceste proti Vojkovi koči. Proti z. se odpre zelo lep pogled na Vipavsko dolino, Vipavske hribe in Kras. Prečkamo cesto in nadaljujemo po poti čez dolinico proti gozdu in po njem do gozdne vlake, potem pa po njej zložno navzgor. Vlaka postane lepa gozdna pot, po kateri se spet vzpnemo do ceste. Z Lanišča je 20 min. Nadaljujemo po cesti, ki se zložno vzpenja po s. strani Grmade, vse do bližnjice na desno; po nekaj minutah pridemo na senožet, po kateri se spet vrnemo na cesto. Nekaj minut gremo po cesti, potem pa zavijemo levo po bukovem gozdu na planoto z Vojkovo kočo.

višina: 1240 m Vojkova koča na Nanosu
Planinska postojanka:

Koča stoji v zavetju tik pod Plešo (1262 m), enim od vrhov Nanosa, visoke kraške planote, ki se strmo dviga nad Zgornjo Vipavsko dolino. Začetki koče segajo v leto 1907, ko je Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD ustanovila sklad za gradnjo koče. Leta 1913 je sklad prevzela novoustanovljena Vipavska podružnica SPD, v katero so bili včlanjeni tudi planinci iz Postojne, kjer je bil tudi sedež sklada; to leto so kupili zemljišče, na katerem je zdaj Vojkova koča. Ko so ti kraji po 1. svetovni vojni prišli pod Italijo, je delo podružnic SPD na tem območju prenehalo. Po 2. svetovni vojni in po združitvi teh krajev z matično domovino je stare načrte uresničilo PD Postojna; kočo so slovesno odprli 7. avgusta 1949. Poimenovali so jo po narodnem heroju Janku Premrlu-Vojku (1920-1943), ki je bil rojen v Podnanosu; pred kočo stoji njegov doprsni kip. Leta 1976 so zgradili prizidek in kočo obnovili. Jeseni 1990 so kočo popolnoma prenovili znotraj in zunaj ter delno zamenjali opremo. Spomladi 1991 so vključili telefon.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra od 17. ure od srede do nedelje zvečer, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za najavljene skupine jo odprejo tudi v drugih dneh. V dveh gostinskih prostorih je 82 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 100 sedežev; v eni sobi so 4 postelje, na dveh skupnih ležiščih pa 48 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis:

Kažipot pri Vojkovi koči pove, da lahko pridemo na Razdrto po dveh poteh: po »strmi« zahtevni poti in po »položni« poti. SPP gre po malo daljši »položni« poti, po kateri je sestop v dolino lažji, zlasti ob slabem vremenu. Po cesti se zmerno spuščamo po z. travnatem pobočju Pleše in Grmade v smeri proti Vipavski dolini, ki jo vidimo pred seboj. Kmalu skrene s ceste na levo pot, ki se spušča po pobočju nad robom planote. Imamo izredno lep pogled na Lozice, Podnanos in druge kraje v Zgornji Vipavski dolini. Po 20 min zagledamo na planoti obnovljeno cerkev sv. Hieronima (1019 m), v kateri je rezljan pozlačeni oltar. Ustno izročilo pravi, da so tržaški mornarji v prejšnjih stoletjih darovali vsako leto cerkvi polovnjak olja, da je v njej ponoči gorela luč, po kateri so se ladje lahko orientirale. V bližini cerkve je cesta s Pleše v Podnanos. SPP ne gre do cerkve; napis na skali malo nad cerkvijo nas opozori, da moramo na levo. Od Vojkove koče 30 minut.

višina: 1050 m Sv. Jeronim

Ni opisa

Opis:

Pot se prevesi čez rob na j. travnato pobočje, imenovano Rebrnice. Kamnita pot je sprva lepa in položna; ko pride po 10 min na z nizkimi bukvami poraščeno pobočje, se začne v ključih precej strmo spuščati. Bukve kmalu zamenjajo nizka hrastova drevesa, pot pa se še vedno spušča v ključih, vmes so le kratki ravni predahi. Po 30 min pridemo do pomola ob poti, ki je imenitno razgledišče. Po lepši poti levo od pomola se še naprej spuščamo; kmalu prečkamo kamniti plaz, malo naprej pa se pot spremeni v široko, kar sprehajalno pot, ki se med nizkim listnatim drevjem le počasi spušča. V gozdu se že pojavijo visoka borova drevesa. Po 20 min od razgledišča je majhna planota, s katere zagledamo strmali Pleše, potem po pridemo na travnato planoto Gradišče nad Razdrtim, kjer je bilo predzgodovinsko gradišče, odkoder je lep pogled na Plešo.

višina: 794 m Gradišče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po levi strani planote gremo po široki poti proti gozdičku in po njem navzdol. Pridemo do razpotja: na levo navzgor gre zahtevna pot na Plešo, mi pa gremo navzdol po razdrapanem kamnitem kolovozu. Kmalu pridemo na piano, odkoder zagledamo pred seboj Razdrto, staro magistralno cesto in novo avtocesto proti Kopru in Novi Gorici. Po senožeti se spustimo proti avtocesti, jo prečkamo po nadvozu in gremo naprej po asfaltni cesti v vas.

Od Vojkove koče na Nanosu do Razdrtega je 2h.

višina: 574 m Razdrto

Razdrto, 575 m, 168 preb., strnjeno naselje pod Nanosom na s. in Golim vrhom na j. Tu je preval med Postojnsko kotlino na v. in Vipavsko dolino na z. Na s. strani vasi pelje pomembna avtomobilska cesta Ljubljana—Postojna—Razdrto, od katere se na z. naselja odcepi en krak proti Novi Gorici in Gorici, drugi pa proti Kopru in Trstu. V. in j. od naselja teče stara magistralna cesta Ljubljana—Koper. Izredno pomembna prometna lega je dala kraju veljavo že v davni preteklosti. Na Gradišču pod Nanosom in na Golem vrhu so ostanki predzgodovinskega gradišča. Tod je šla rimska cesta proti Postojni. Na bližnjih Ravnah so izkopali antične predmete. Staro naselje se je imenovalo Preval, omenja se že okoli leta 1200; stalo je ob pomembni prometni poti od morja v notranjost dežele. Ko so po letu 1720 zgradili novo cesto, je bilo Razdrto poštna postaja na poštni zvezi Dunaj—Trst; bila je v Garzarollijevem dvorcu, v katerem je zdaj sedež vodstva kmetijskega posestva. Na križišču cest proti Vipavski dolini in Trstu je stala mitnica. V kraju so se ustavljali in tudi prenočevali vozniki in trgovci, zato so imeli gostilničarji velik promet. Leta 1936 so zgra-dili zunaj naselja novo cesto proti Senožečam, Kopru in Trstu; skozi Razdrto je ostala le še cesta v Vipavsko dolino, ki pa je zdaj po izgradnji avtoceste samo še krajevnega pomena. Po hitrem razvoju avtomobilskega prometa in po gradnji cest mimo naselja, je Razdrto začelo izgubljati svoj pomen. Leta 1869 je štelo 379 prebi-valcev, leta 1961 le še 184, zdaj pa še nekaj manj. Po 2. svetovni vojni so zaprli šolo, leta 1964 pa ukinili pošto. V zadnjih letih se stanje popravlja; kmetijsko posestvo, kamnolom in mizarstvo dajejo delo domačinom, precej pa se jih vozi na delo tudi v druge kraje. V Razdrtem sta dve gostilni in trgovina.


6.7 km, 2 uri 15 minut Razdrto - Senožeče

Opis:

V središču Razdrtega zavije SPP po stari cesti proti Senožečam, ki je zdaj na začetku vaška ulica. Mimo velikega obrata Splošno mizarstvo in novih hiš se približamo magistralni cesti proti Kopru, nad katero vidimo velik kamnolom. Ko smo mimo velike kraške skale, zapustimo cesto in gremo na desno po kolovozu, odkoder se odpre proti s. pogled na bližnjo avtocesto, Razdrto in Nanos. Kmalu skrene s kolovoza na levo steza čez travnik proti bukovemu gozdu na j. strani; približali smo se magistralni cesti in kamnolomu na levi. Po gozdnem kolovozu se zložno dvignemo v sedlo med Golima vrhovoma; z. je visok 710 m, v. pa 724 m, oba pa sta poraščena z gozdom. Do sedla smo hodili 30 min. S sedla napravimo nekaj korakov proti v. vrhu, potem pa se po komaj vidni stezi spustimo po j. gozdnatem pobočju v ozko dolinico Volčjega potoka. Na desni opazimo v dolini veliko deponijo, kamor so odlagali apnenčaste in humusne gmote iz usekov nove avtoceste med Razdrtim in Divačo. S sedla do potoka je okoli 15 min spusta.

Prekoračimo Volčji potok in stopimo na cesto, ki pripelje od asfaltne baze ob cesti Razdrto—Senožeče in nadaljuje proti deponiji. Po njej napravimo nekaj korakov navzgor do odcepa gozdne ceste na levo v ozko dolinico, po kateri nadaljujemo našo pot. Gozdna cesta se počasi vzpenja nad malim pritokom Volčjega potoka, ki pa je večinoma suh. Po 30 min pridemo na sedlo, sz. od Maznega vrha, kjer je križišče več kolovozov. Če napravimo nekaj korakov na desno, pridemo do roba, odkoder vidimo v bližini nad dolino potoka Bazovica novo avtocesto proti Kopru in Sežani. Na sedlu pa se SPP obrne proti j. Gozdni kolovoz pelje sprva precej ravno po v. pobočju Maznega vrha (719 m), potem pa se zložno spušča po slemenu, imenovanem Hribi, do kote 675 m nad Senožeškim podoljem. Od tod se po kolovozu spustimo po travnatem v. pobočju Stražice (636 m), odkoder je lep pogled na Senožeče, Gabrško goro in Vremščico. Kmalu smo pri farni cerkvi v Senožečah in v središču kraja. S sedla pod Maznim vrhom do Senožeč je 1 h.

Z Razdrtega v Senožeče je 2 h 15.

višina: 569 m Senožeče

Senožeče, 560 m, 610 preb., so največji kraj in gospodarsko središče Senožeškega podolja. Kraj je verjetno dobil ime po obsežnih senožetih na podolju in okoliških hribih. Senožeče stojijo ob vznožju Starega gradu (675 m). Središče kraja je ob magistralni cesti Razdrto—Koper, od katere se na z. robu kraja odcepi mednarodna cesta proti Sežani in Trstu. Starejši del kraja, imenovan Guranjski konec, je na pobočju na j. strani ceste; tu sta dva trga s po štirimi kamnitimi koriti za napajanje živine. Prvi posestniki starega gradu so bili oglejski patriarhi, zatem Devinski grofje, Frankopani, Lambergi in plemiška rodbina Porcia, ki si je niže v kraju postavila leta 1660 novo, spodnjo graščino; tudi ta je po letu 1920 v razvalinah. Zunaj naselja je stala mala cerkev sv. Jerneja v Polju; leta 1613 so jo povečali; to je sedanja župnijska cerkev sv. Jerneja na robu naselja, mimo katere smo prišli z Razdrtega. Sredi 16. stol. so dobile Senožeče na pobudo Benetk trške pravice; pod Avstrijo so v Senožečah ustanovili sodišče, ki je delovalo do konca 2. svetovne vojne. Kraj je znan po velikih živinskih in lesnih sejmih ter po pivovarni Adria, ki je obratovala od leta 1820 do 1926. Leta 1868 je bila ustanovljena čitalnica. Zdaj so v kraju tovarna avtomobilov Cimos, tekstilna tovarna, pošta, splošna zdravstvena ambulanta, restavracija Adria, več gostišč, trgovin in obrtnih delavnic. Na hiši malo nad spodnjim vodnjakom so junija 1991 odkrili spominsko ploščo, na kateri piše »V Senožečah je bil rojen Danilo Zelen, eden od voditeljev narodno-revolucionarne organizacije TIGR. Rojen 9. julija 1907, padel v boju z italijanskim okupatorjem 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico.«



Opis:

Pot proti Vremščici začnemo po krajevni ulici, ki se nasproti restavracije Adria odcepi od glavne ceste Postojna—Koper. Kmalu pridemo do štirih kamnitih korit na levi strani ulice, malo naprej pa do trga z enakimi koriti. Ob levi strani trga gremo do zadnjih senožeških hiš. Ulica postane kolovoz, po katerem se počasi dvigamo nad Senožeškim podoljem. Po 10 min smo na travniku v široki dolini pod Dobravšnim vrhom (768 m) na levi; precej raven kolovoz popelje po dolini proti bližnjem gozdnemu pobočju na j. strani. Od tod se pot rahlo vzpne po žlebu skozi bukov gozd do z leskovjem precej zaraščene jase, kjer raste desno nad potjo mogočna lipa. Kratka strma steza čez jaso pripelje do bukovega gozda, po katerem se lepa široka pot vzpenja do pašnika pod Slatno (914 m) in po njem proti slemenu, ki se vleče od vrha Slatna proti Vremščici, njo zagledamo na levi. Pod s. robom slemena se pot čez travnike, bogate s planinskim cvetjem in lepim razgledom, zložno spusti proti gozdu, kjer opazimo na levi veliko napajališče. lz gozda pridemo v dolgo in ozko dolino, po kateri je speljana slaba vozna cesta; ta je nadaljevanje lokalne ceste, ki se na Gabrku, kjer se magistralna cesta prevesi iz Senožeč v Divačo, odcepi na Vremščico. lz Senožeč smo hodili eno uro. Prečkamo dolino in se po široki poti med leskami in bukvami zložno vzpnemo po sz. pobočju Vremščice do stičišča s potjo, ki pripelje z desne od Škocjanskih jam.


Ni opisa

Opis:

Kažipot nas usmeri na levo pot po bukovem gozdičku; po nekaj minutah smo na obširnih planinskih pašnikih. Kmalu se odcepi na levo planinska pot na ŽP Vreme, SPP pa se drži slemena in z. smeri. Pazimo na markacije, da ne skrenemo s prave poti na kolovoze in pota, speljana po pašnikih. Pot, deloma kolovoz, se rahlo spušča po slemenu, večinoma po pašnikih, malo pa tudi po borovih gozdičkih. Po 50 min z vrha pridemo na lokalno cesto, ki pripelje z Gabrka; cesto že po nekaj korakih zapustimo, kažipot pokaže na levo proti Škocjanskim jamam.

Po strmem, travnatem j. pobočju Gabrške gore se pot naglo spušča naravnost proti Vremski dolini; sprva je slabo vidna, zato pazimo na markacije na redkih borovih drevesih. Po 30 min smo v gozdu ob vznožju Gabrške gore; prečkamo gozdno cesto in nadaljujemo po lepi ravni poti.

višina: 477 m Ležeški Gabrk

Ni opisa

Opis:

Kmalu pridemo do železniške proge Pivka—Divača, ki jo prekoračimo na nezavarovanem prehodu.

Kmalu stopimo na obširne travnike v široki dolini med železniško progo na s. in regionalno cesto Ribnica-Divača na j. strani, imenovane Ležeški Gabrk po kraju Dolnje Ležeče ob jz. robu. Kljub temu, da so markacije zelo redke, nas travniška vozna pot varno vodi proti j., kjer vidimo na robu doline vzpetino z dvojno vrsto električnih daljnovodov, pod katerimi pelje SPP. Sredi travnika opazimo na desni strani poti športno letališče, nekdaj vojaško letališče, ki so ga uporabljali Avstrijci med 1. svetovno vojno, pozneje pa tudi Italijani. Kmalu pridemo do lepšega kolovoza, po katerem gremo do bližnje asfaltne ceste Ribnica-Divača. Nekaj metrov po cesti desno proti Divači in že krenemo po kolovozu na levo na vzpetino Škale. Na desni vidimo bližnjo gručasto vas Dolnje Ležeče. Po 15 min od ceste pridemo do križišča asfaltnih lokalnih cest; s križišča gremo naravnost do bližnje gručaste vasi Gradišče pri Divači (475 m) na j. pobočju griča Škale v neposredni bližini Škocjanskih jam. Na Škalah stoji s skrlami krita cerkvica sv. Helene s freskami iz leta 1490, delo Janeza iz Kastva.

Tik pred vasjo Gradišče se SPP loči od asfaltne ceste in zavije na desno zložno navzdol do stičišča s potjo, ki pride z desne iz Doljnih Ležeč.

višina: 437 m Gradišče pri Divači

Ni opisa

Opis:

Lepa ravna pot po borovem gozdu pripelje v 15 min do razgledišča na 164 m globoki steni, odkoder se odpira pogled na vasico Škocjan in na udorno Veliko dolino, obdano z mogočnimi stenami; v dolini pride za kratek čas na plano reka Reka. Še 10 min počasnega spusta imamo do Matavuna. Pešpot iz Dolnjih Ležeč v Matavun so zgradili leta 1885, ko so Škocjanske jame odprli za turistični obisk.

višina: 409 m Škocjanske jame

Matavun, 393 m, 54 preb., obcestno naselje ob asfaltni cesti Lokev—Vremska dolina—Ribnica. Od križišča z glavno cesto proti Kopru 3 km j. od Divače, je do Matavuna 2 km. Stare hiše so zgrajene v značilnem kraškem slogu, v kraju pa je tudi precej novih hiš, zgrajenih v zadnjih letih, ko se je hitreje začel razvijati turizem. Matavun je izhodišče za obisk Škocjanskih jam. Trgovina, več gostišč.

Škocjanske jame so poleg Postojnske najbolj znane jame v Sloveniji; uvrščajo jih med najlepše in najbolj zanimive jame na svetu. Leta 198o so bile vpisane v seznam svetovne naravne dediščine pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO).

Škocjanske jame je ustvarila reka Reka, ki pri vasici Škocjan zgine v podzemlje, na površje pa pride kot Timava pri Štivanu pod Devinom na Tržaškem. Prvi je raziskoval Škocjanske jame Jakob Svetina leta 1839, raziskovanje sta nadaljevala v letih 1851-1852 ob pomoči idrijskih rudarjev Adolf Schmidl in Ivan Rudolf, zaključili pa so ga v letih 1885-1893 ob sodelovanju domačinov tržaški jamarji Anton Hanke, Josip Marinič, Friderik Müller in Josip Novak. Leta 1885 so Škocjanske jame odprli za obisk, leta 1959 pa so jih elektrificirali.

Škocjanske jame so dolge dobrih 5 km. Za turistični ogled niso v celoti odprte, vendar so v enoinpolurni ogled vključeni najlepši predeli jam, kot so Tiha jama s tisočerimi kapniki najrazno-vrstnejših oblik, 1400 m dolg in 150 m globok kanjon Reke, v katerem buči voda v številnih brzicah in slapovih, Dvorana ponvic, ki so posebna zanimivost Škocjanskih jam, itd. Pozornost vzbujata tudi udorni kotlini Velika in Mala dolina; v davnini sta bili veliki podzemeljski jami, ki se jima je udrl strop; v obeh se Reka pokaže na površju. lz Velike doline so leta 1986 zgradili vzpenjačo, ki obiskovalcem olajša vrnitev iz jam.

Informacije http://www.park-skocjanske-jame.si/


6.2 km, 1 ura 30 minut Škocjanske jame - Podgrad pri Vremah

Opis:

Tik za zadnjo hišo v Matavunu skrene SPP z regionalne ceste v Vremsko dolino na levo v borov gozdiček, po katerem pridemo v nekaj minutah v gručasto vas Naklo, visoko nad levim bregom Reke, ki tu prehaja iz Vremske doline v 2 km dolgi kanjon pred vstopom v Škocjanske jame. Najstarejša hiša, Bezkova, iz druge polovice 17. stol., je velika dvonadstropna stavba, ki je bila dolgo časa domačija družine Mahorčič; eden teh je bil naklovski župan, ki je sredi 19. stol. podpiral raziskovanje Škocjanskih jam; po njem se imenuje Mohorčičeva jama, kjer Reka vstopi iz kanjona v Škocjanske jame. Onkraj Naklo pridemo po kolovozu do ceste, ki smo jo zapustili v Matavunu in jo tik pred cerkvico sv. Mavricija prečkamo. V obnovljeni cerkvici so freske iz konca 15. stol.; notranjost lahko opazujemo skozi nizka okna.

Pri cerkvici zavijemo desno po kolovozu med leskovjem v dolino potoka Sušica, poraslo z listnatim gozdom. Struga je suha, le ob močnem deževju teče po njej potok. Kolovoz je sprva speljan po levem bregu, po 20 min od cerkvice pa preide na desni breg. Tu pridemo na velik podolgovat travnik, po katerem drži pot proti j. Na koncu travnika se približamo strugi; na levem bregu stoji velika lovska preža. Pot postane boljši kolovoz; na levi je velika drevesnica. Dolina se zoži, v njej so že njive in sadno drevje. V strugi že teče voda, ki malo nižje ponikne v požiralnik. Z leve pripelje asfaltna cesta, ki pelje v Podgrad pri Vremah; po njej gremo čez most in potem do bližnjega odcepa stranske ceste po dolini v zaselek Potok. SPP gre po asfaltni cesti po hribu navzgor; levo pod cesto vidimo v kotu med brkinskimi griči stisnjen zaselek Potok ob potoku Sušica. Po 10 min vzpona se na ostrem ovinku odcepi kolovoz, po katerem se vzpnemo naravnost do bližnje vasi Podgrad pri Vremah.

lz Matavuna v Podgrad pri Vremah je 1 h 30.

višina: 549 m Podgrad pri Vremah

Podgrad pri Vremah, 500 m, 28 preb., vas s središčem na strmem griču nad dolino potoka Sušica. Zaselek Potok, imenujejo ga tudi V Potoci, je stisnjen ob potoku Sušica v podnožju hriba. Na vrhu griča tik nad vasjo so razvaline srednjeveškega gradu Završnik, ki se prvič omenja proti koncu 11. stol., ko je bil v lasti oglejskih patriarhov. Pozneje so bili lastniki goriški grofje, Habsburžani in tržaška rodbina Petazzi. Cerkvica sv. Ivana je krita s skrlami, na pročelju je vklesana letnica 1o67; v njej je gotski prezbiterij. Na sz. je v bližini hrib Pristava (635 m), pod katerim je globlja kraška jama, imenovana V beli steni.



Opis:

lz Podgrada zavije SPP pri hiši št. 14 na kolovoz, ki pelje po pobočju nad dolino potoka Sušica. Pred seboj zagledamo nad prostranimi gozdovi zvonik cerkvice sv. Socerba nad Artvižami. Po bukovem in hrastovem gozdu pridemo do potoka, ga prekoračimo in krenemo po poti naravnost v hrib, poraščen z bukovim gozdom. Po 10 min vzpona stopimo na položnejši kolovoz, ki se vzpenja po slemenu proti Artvižam. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti na druge kolovoze in gozdna pota. Po 40 min hoje iz Podgrada zagledamo na slemenu nekaj hiš na Artvižah. Ob poti opazimo kostanjeva drevesa. Kmalu pridemo na asfaltno cesto, ki pripelje iz Materije in do prvih hiš na Artvižah.

lz Podgrada pri Vremah na Artviže je 1 h.

višina: 785 m Artviže

ARTVIŽE, 790 m, 54 preb., slemenska vas pod najvišjim vrhom Brkinov (817 m), na katerem stoji cerkvica sv. Socerba. Vrh nima imena, pravijo mu kar Socerb. Ljudsko ime kraja je Vrtviže. Med NOB je bila vas dvakrat požgana: 7. oktobra 1943 deloma, 21. julija 1944 pa popolnoma. Po vojni zgrajene hiše so v zadnjih letih večinoma obnovili, zgradili pa so tudi precej novih. Vas doživlja preporod, odkar je povezana s svetom z dobrimi asfaltnimi cestami (Materija 6 km, Markovščina 6 km, Vremski Britof 12 km)

in ko je bil zgrajen vodovod. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa jih je zaposlenih v dolini. Cerkvica sv. Socerba je iz 17. stol. Od cerkvice je prelep razgled na slemena Brkinov, na Motarsko podolje in Slavnik na j. strani, na Vremsko dolino, Vremščico, Nanos ter vse do Kamniških Alp, Karavank in Julijcev na s., prek Kraške planote na Tržaški zaliv na z., do Snežnika in Risnjaka na v. ter do Učke in Reškega zaliva na jv.; širši razgled imamo le, če je čisto ozračje.


2.8 km, 50 minut Artviže - Golačji hrib

Opis:

Z Artviž do Markovščine je SPP speljana ves čas po asfaltni cesti, ki se počasi spušča po slemenih brkinskih hribov v Motarsko podolje. S ceste je večkrat lep pogled na osrednji hrbet Brkinskega hribovja na naši levi proti Tatram in Pregarjam, na j. na Motarsko podolje ter na Slavnik in vrhove proti Učki. Bližnjic v dolino ni. Po dobre pol ure pridemo v malo vasico Mrše (729 m) na j. strani Golačjega hriba (768 m).

višina: 768 m Golačji hrib

Ni opisa

Opis:

Od tod se bolj strmo spustimo še 2 km do odcepa lokalne ceste proti Slivju in Markovščini. Vas Slivje smo imeli ves čas na svoji levi. SPP nadaljujemo po cesti na levo.

višina: 577 m Jama Dimnice (razcep)

Ni opisa

Opis:

Čez nekaj minut že zagledamo cerkveni zvonik in prve hiše v Markovščini. Mimo cerkve sv. Antona Padovanskega in levo skozi vas pridemo do mednarodne ceste Trst-Kozina-Reka.

višina: 563 m Markovščina

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.



Opis:

Nasproti ceste, po kateri smo prišli iz Slivja, gremo mimo opuščenega vodnjaka na kolovoz, ki nas prek planote, porasle z brinjem in grmičevjem ter delno pogozdene z borovci, v 30 min. pripelje do asfaltirane ceste Markovščina–Skadanščina. Po njej gremo nekaj minut levo navzgor, potem pa se na desno odcepi steza, ki nas ob telefonski napeljavi popelje na hrib Rožce do cerkvice sv. Roka in mimo nje v gručasto naselje Skadanščina, 575 m, 45 preb. Iz Markovščine je 45 min. Od cerkvice je lep razgled na kraški svet Matarskega podolja in na Brkine nad njim, na drugi strani pa na Slavnik in vrhove v Čičariji. Pred vasjo je ob cesti lep spomenik v obliki kamnitega stebra, ki so ga postavili v spomin na vaščane, padle med NOB. Na hiši ob cesti v središču vasi sta dve plošči: na zgornji piše, da je bil 15. novembra 1943 tam ustanovljen 2. bataljon Istrskega odreda NOV, na spodnji pa so imena štirih borcev Istrskega odreda, ki so 15. in 16. junija 1944 v tej vasi padli v boju z Nemci.

višina: 567 m Skadanščina

Skadanščina, 580 m, 45 preb., je gručasta vasica v zavetni legi na j. pobočju hriba Rožce, na katerem stoji cerkvica sv. Roka. Izpred cerkvice je lep razgled na kraški svet Motarskega podolja in na Brkine ter vrhove v hrbtu Čičarije od Slavnika do Učke.



Opis:

Iz Skadanščine nadaljuje TV po kamnitem vaškem kolovozu proti Slavniku, ki ga vidimo pred seboj. Nekaj časa je pot precej ravna, na obeh straneh je kraški svet z njivami in travniki, potem pa se zložno vzpenja med leskovjem in brinjem ter po mešanem gozdu. Čez pol ure pridemo na precej ravno, z grmovjem poraslo planoto; ob poti je vodnjak s kapnico, vendar voda ni pitna. Kolovoz se začne kmalu vzpenjati po lepem bukovem gozdu. Ko po 15 min. prečkamo gozdno cesto, nadaljujemo po kolovozu precej navkreber po jv. pobočju Slavnika, poraslem z bukovim gozdom. Ob robu gozda se kolovoz konča in naprej gremo čez planinske travnike po ozki stezi proti vrhu Slavnika z radiotelevizijskim stolpom in Tumovo kočo pod njim. Iz Skadanščine je 2 h.

višina: 1017 m Tumova koča na Slavniku
Vrh:

Slavnik (1028 m) je najvišji vrh v slovenskem delu Čičarije, kraške pokrajine v sv. delu Istre. To je hribovit svet, ki meji na s. na Motarsko podolje, na j. na Rdečo Istro, na z. sega do Kozine in kraškega roba nad Črnim Kalom, na v. do Brgudskega podolja nad Reškim zalivom. Rdeča Istra je dobila ime po značilni rdeči zemlji, medtem ko spada Čičarija v Belo Istro, ki ima ime po golih in svetlih apniških površinah. Staro goropisno ime Slavnik ne velja samo za vrh, temveč za ves gorski svet slovenske Čičarije, ki ga imenujemo tudi Slavniško pogorje, skrajšano Slavnik. Ves hrbet je sestavljen iz apnenca in dolomita. Do višine 850 m je poraslo z grmovjem in gozdovi, vrhove pa pokrivajo pašniki. Znamenit je rastlinski svet: bledorumeni ušivec, ki ga je tu prvič našel Muzio Tommasini, najboljši poznavalec kraške flore, in ga leta 1839 opisal v strokovnem glasilu; kraški kosmatinec, tržaški svišč, narcise, potonike, zlati koren, navadni jesenček, ilirska perunika, brstična in kranjska lilija in še več drugih. Na jz. gozdnatih pobočjih raste drevje, značilno za submediteranski gozd: črni gaber s travo ojstrico v podrasti, trokrpi javor, puhasti hrast in mali jesen, na s. strani pa prevladuje bukov gozd. Z odlokom o razglasitvi naravnih in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana, je bil Slavnik leta 1992 zavarovan kot naravni spomenik. S Slavnika je obširen razgled. Proti sv. seže pogled prek Matarskega podolja, Brkinov, Vremščice in Nanosa do Kamniških Alp; proti v. vidimo Javornike, Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju s Snježnikom; od v. proti j. je najprej obširen hribovit svet s Kojnikom, Žbevnico in Učko, na obzorju pa Kvarnerski zaliv; na j. je ob vznožju planota Podgorskega Krasa, naprej Šavrinsko gričevje, vidimo pa tudi skoraj vso Istro in obmorska mesta med Koprom in Umagom; proti z. je tik pod nami Grmada ali Mali Slavnik (1001 m), za njo in z. delom Slavnika proti Kozini in Prešnici pa zdrsi pogled prek Petrinjsko-Socerbskega Krasa do Tržaškega zaliva s Trstom in ob dobri vidljivosti še naprej do Benetk; od z. proti s. se za Senožeškimi in Vipavskimi hribi zvrstijo hribi na Krasu s Trsteljem, Trnovski gozd, Julijci s Triglavom, Karavanke, ob ugodnem vremenu pa v daljavi zazremo Dolomite ter Karnijske in Ziljske Alpe. Kaj vse vidimo, nam pomaga ugotoviti razgledna plošča na vrhu, ki jo je leta 1995 postavilo Obalno PD Koper.


Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), ki je zadnji severni tisočak Čičarije, ki se proti jugozahodu spusti v Podgorski Kras, proti severu pa v Matarsko podolje. Zamisel o gradnji koče na Slavniku so sprejeli na ustanovnem občnem zboru PD Koper leta 1949. Z gradnjo so začeli leta 1955 in 24. junija 1956 so v kletnih prostorih že odprli zasilno oskrbovano planinsko postojanko. Kočo so v celoti dogradili in jo svečano odprli 7. julija 1957. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi (1858-1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, botaniku, politiku in narodnem buditelju. Med leti 1988 in 1994 so kočo temeljito prenovili. Zgradili so prizidek za sanitarije in večji vhodni predprostor, zaščitili fasado s kovinsko oblogo, obnovili vse notranje instalacije, prostore in opremo ter povečali jedilnico.Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine pa tudi med tednom po poprejšnjem dogovoru z z najemnico Angelco Ban. V gostinskem prostoru je 70 sedežev; v sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika.



Opis:

Od Tumove koče se SPP spusti po sz. travnatem pobočju do ceste pod vznožjem Grmade ali Malega Slavnika, na katerem imajo zavetišče radioamaterji.

višina: 970 m Cigan (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj korakih zapustimo cesto, ki zavije levo od Grmade, SPP pa pelje po kolovozu na desno ter po s. pobočju navzdol po nizkem gozdu in po travnikih, poraščenih z leskovjem in brinjem.

višina: 902 m Grmada (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Grmada (razpotje) - Skleda

Opis:

Prečkamo gozdno cesto, naša pot pa se spusti do niže ležeče jase Skleda na j. strani Velike Gobovice (912 m), kjer prečka cesto Hrpelje—Slavnik. S Slavnika 30 min.

višina: 827 m Skleda

Ni opisa
3.3 km, 40 minut Skleda - Prešnica

Opis:

Po travniku se spustimo proti borovemu gozdu na j. pobočju Gabrovega vrha (837 m), ki niže preide v listnat gozd, v katerem prevladujeta bukev in gaber. Desno nad potjo se dviga skalnat čok, domačini ga imenujejo Stena, s katerega je lep razgled na Podgorski Kras in Šavrinsko gričevje za njim. Po lepi široki poti se zložno spuščamo v dolino, odkoder večkrat slišimo drdranje vlaka. Po 30 min od razglednega čoka prečkamo železniško progo Divača—Pulj, od katere se pri ŽP Prešnica odcepi železniška proga proti Kopru. Po vaški ulici vzporedno s progo pridemo v nekaj minutah v središče Prešnice pri cerkvi.

S Slavnika do Prešnice je 1 h 30 zmerne hoje.

višina: 463 m Prešnica
Prešnica,

480 m, 133 preb., strnjena vas ob stranski cesti Kozina—Podgorje ob vznožju Gabrovega vrha. V središču vasi je stara kamnita cerkvica sv. Jederti, zgrajena leta 1668, z značilnim kraškim prostostoječim zvonikom, ki pa je bil zgrajen leta 1867. Po pobočju nad vasjo pelje železniška proga Divača—Pulj. Vaščanom, ki imajo hiše na ravnem, pravijo Zdulanjci, onim na pobočju pa Zguranjci. Z roba nad vasjo je lep razgled po Podgorskem Krasu, planoti na višini okoli 500 m, ki se vleče od Socerba in Črnega Kala na z. do Lanišča na jv. na Hrvaškem. Čeprav stoji Prešnica na kraškem svetu, je v vasi tik pod nekdanjim šolskim poslopjem neusahljiv studenec. V okolici je več kraških jam, med njimi tudi Skednjič, v kateri so se skrivali vaščani ob vpadih Turkov.


3.3 km, 45 minut Prešnica - Petrinje

Opis:

Od cerkve gremo skozi vas po cesti proti Kozini. Po nekaj minutah pridemo do odcepa stranske asfaltne ceste na levo v bližini nekdanje velike šole na vzpetini nad cesto. Po cesti, ki kmalu postane vaški kolovoz, se spustimo v rodovitno flišno dolino V dolu. Lep pogled na Prešnico in Slavnik v ozadju. Sprva pelje kolovoz po desni strani doline, po 10 min hoje pa se odcepi na levo slabši kolovoz, po katerem pridemo na levo stran doline. Po levem robu doline pod Zajčjim hribom (499 m) gremo še naprej v isti smeri proti z. V dolini, ki je čedalje širša, so lepe njive in travniki. Od daleč že slišimo hrup z magistralne ceste. Okolica poti ob robu doline dobiva čedalje bolj kraški značaj: kamnite ograje ob kolovozu, brinje, ruj, bori. Po 30 min iz Prešnice pridemo do magistralne ceste Kozina—Koper. Prekoračimo asfaltno cesto do vzporedne makadamske lokalne ceste, po kateri krenemo na levo zložno po nizki vzpetini. Ko se cesta zravna, zagledamo prve hiše v Petrinjah. Kmalu smo v središču vasi. Pri prehodu čez sedanjo magistralno cesto in pri dostopu v Petrinje bodo morda po izgradnji avtoceste nastale na SPP manjše spremembe, zato se ravnajte po markacijah.

lz Prešnice v Petrinje je 45 minut.

višina: 417 m Petrinje

PETRINJE, 418 m, 47 preb., značilna kraška vasica ob Vznožju griča Brgodca (447 m), ki jo varuje pred burjo. Mimo pelje magistralna cesta Kozina—Koper. Na j. strani ceste je rodovitna dolinica Petrinjska vala, kjer je najbližji izvir žive vode; na hribčku Soligrad (472 m) nad j. robom dolinice naj bi nekdaj stalo gradišče. Na drugi strani ceste je ob vznožju griča Gavje (465 m) cerkvica sv. Boštjana iz leta 1672. V središču vasi je zanimiva kamnita kapelica Matere Božje, ki so jo postavili leta 18o3, nasproti nje pa je kamniti vaški vodnjak.



Opis:

V središču vasi nas markacija usmeri na levo na travniški kolovoz, ki pelje malo nad magistralno cesto proti z. Po kakih 300 m od vasi zavije na desno proti s. Kolovoz se tu in tam spremeni v pot, ki pelje po ravni kraški planoti, redko porasli z nizkimi hrasti, bori in brinjem. Na s. strani vidimo na bližnjem griču Priloge, ki se neznatno dviga nad planoto, gručasto vas Ocizlo (445 m) s cerkvijo sv. Magdalene, levo od nje vas Beka (419 m) nad dolino potoka Grižnik, zadaj pa se že kažejo zgornje strmine znamenite doline Glinščice. Po 40 min pridemo na boljši kolovoz na s. strani slemena Škrklovice (461 m), ki se obrne proti jz. Po nekaj minutah smo v borovem gozdu; po kratki prijetni hoji pridemo na piano do lokalne ceste Kastelec - Beka.

višina: 414 m Klančič (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Gremo proti borovemu gozdu in Socerbu do asfaltne ceste, ki pripelje iz vasi Socerb do parkirišča pri gradu. Od tam gremo dalje po gozdni poti mimo razpotja, kjer se pot odcepi proti Sveti jami.

višina: 429 m Sveta jama (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do bližnjega gradu Socerb.

višina: 435 m Socerb

SOCERB, 389 m, se imenujeta grad in vasica na kraškem bregu, odkoder se odpira čudovit razgled na Istro, Tržaški zaliv od Savudrije do Gradeža, Trst in njegovo okolico. Ob dobri vidljivosti vidimo tudi Dolomite ter Karnijske in Julijske Alpe. Staro ljudsko ime vasice je Strmec, s katerim so povedali, da leži v strmini 300 m nad dolino. Tik pod gradom in po kraškem robu proti s. poteka državna meja. V dolini pod gradom so znani slovenski kraji Dolina, Mačkovlje in Boljunec, v. od Boljunca pa vidimo spodnji konec kanjona reke Glinščice, kjer se v stenah urijo tržaški alpinisti.

Grad Socerb stoji na 40 m visoki pečini. To pomembno strateško lego so poznali že Iliri, ki so tu zgradili gradišče. V starem veku je bilo obrambna postojanka. V srednjem veku so postavili grad z obzidjem. V začetku 13. stol. so ga imeli v lasti Benečani, ki so leta 1413 okrepili njegove utrdbe. Leta 1511 sta Socerb zavzela Nikolaj Ravbar in Krištof Frankopan; leta 1535 so se ga spet polastili Benečani, ki so ga obdržali do leta 1576. Potem je postal sedež zemljiške posesti in je večkrat menjal lastnike. Leta 1780 je strela povzročila požar, ki je grad onesposobil za prebivanje. Šele v letih 1924 in 1925 so ga delno obnovili. Zdaj je v gradu restavracija.

V bližini gradu je Sveta jama, v kateri je prebival leta 284 umrli tržaški mučenik sv. Socerb. Kraška jama je dolga 150 in globoka 50 m; v njej so ogromni kapniški stebri. Že od nekdaj je bilo v prvem prostoru romarsko svetišče, ki so ga pred leti ponovno uredili.


4 km, 50 minut Socerb - Breg (razpotje)

Opis:

Z gradu sestopimo po kamnitih stopnicah v vasico, stisnjeno pod gradom in po lokalni cesti mimo cerkve sv. Socerba do ceste Črni Kal—obmejni prehod Socerb—Trst; po njej gremo na levo proti 2 km oddaljeni vasi Kastelec (324 m). Cesta se počasi spušča po kraški planoti, imenovani Spodnji Kras. Vas naj bi dobila ime po predzgodovinskem gradišču; sledove so našli na hribčku nad vasjo. Pri cestni tabli na začetku vasi Kastelec zavijemo po vaški cesti na desno, z nje pa kmalu na pot prek travnikov, ponekod ograjenih za živino, do roba Spodnjega Krasa, odkoder zagledamo Osapsko dolino od Črnega kala na jv. do Žaveljskega zaliva na sz. in Tinjan, ki se dviga na j. strani doline. Po strmem j. pobočju kraške planote, imenovanem Breg, se pot v ključih spušča proti dolini, najprej med nizkimi hrasti in grmičevjem, proti dolini pa že po gozdu, kjer preide v gozdni kolovoz.

višina: 110 m Breg (razpotje)

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Breg (razpotje) - Osp

Opis:

Pred seboj zagledamo mogočne stene nad Ospom in že smo v vasi.

višina: 59 m Osp

OSP, 53 m, 166 preb., gručasta vas v Osapski dolini, stisnjena pod strmo pobočje Brega. Podoba zgornjega dela vasi pod steno kaže vse značilnosti istrsko-kraškega kamnitega stavbarstva. V vasi stoji cerkev sv. Tomaža, zgrajena v 17. stoletju; njena predhodnica je stala v dolini. V dolini so polja, travniki, sadovnjaki in brajde vinske trte; v njej je čutiti vpliv bližnjega morja. Največja znamenitost kraja je mogočni skalni amfiteater nad vasjo, kjer po navpičnih in previsnih stenah plezajo alpinisti in prosti plezalci. V najglobjem delu amfiteatra je mogočen spodmol, kjer je bila nekoč kraška jama, a se je njen strop udrl; tu je vhod v jamo Grad ali Osapsko jamo. Pod spodmolom so ostanki gradu; pred jamo je ohranjen obrambni zid, za katerim so imeli vaščani zatočišče pred turškimi napadi. lz Osapske jame, dolge l km, priteka Osapska Reka, ki teče po dolini in ponikne malo pred izlivom v morje. V stenah raste Tommasinijeva popkoresa, ki so jo prvič odkrili ob koncu prejšnjega stoletja prav v teh stenah; v gozdičku nad spodmolom je edino samoniklo lovorovo rastišče v Sloveniji, v njem pa raste tudi zimzeleni hrast ali črnika. V stenah gnezdijo poleg kavk in skalnih golobov tudi zelo redke vrste ptic: velika uharica, planinski hudournik in modri drozg. V drugem, nekoliko južnejšem udoru, je manjša jama, imenovana Mišja luknja.



Opis:

SPP nadaljujemo po vaški cesti, po kateri smo prišli v Osp, do lokalne ceste Črni Kal—državna meja—Žavlje, jo prekoračimo in gremo po vaški cesti proti vznožju Tinjanskega hriba. Na desni je lepo urejen kamp »Pr' stari cerkvi«, potem pa po mostičku prekoračimo Osapsko reko.

višina: 31 m Osapska reka (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min se s ceste odcepi na desno pot, po kateri se zmerno vzpenjamo na obširno travnato pobočje Golega brda, redko poraslo z brini in nizkimi bori.

višina: 119 m Golo brdo

Ni opisa
1.1 km, 30 minut Golo brdo - Podgorci

Opis:

Pot pelje naravnost navzgor; če se ozremo nazaj, imamo lep razgled na Osapsko dolino, kraško planoto nad njo in na Zaveljski zaliv. S travnika popelje pot v borov gozd in postane gozdni kolovoz. Kmalu pridemo do gozdne ceste Rižana-Tinjan; po njej gremo desno.

višina: 270 m Podgorci

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do bližnje lokalne ceste Plavje-Tinjan. Smo tik pod vrhom Tinjanskega hriba z RTV pretvornikom.

višina: 0 m Podgorci (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do bližnje lokalne ceste Plavje-Tinjan. Smo tik pod vrhom Tinjanskega hriba z RTV pretvornikom.


Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah skrenemo s ceste na široko gozdno pot, ki po s. strani zaobide vrh in pripelje naravnost v vas.

višina: 361 m Tinjan
Vrh:

Tinjanski hrib je najlepše razgledišče Slovenske Istre. Na z. je za Miljskimi griči Tržaški zaliv z manjšima Koprskim in Miljskim zalivom; lepo vidimo Trst in grad Miramar, ob zelo dobri vidljivosti pa se vidijo tudi Benetke. Na s. strani je Osapska dolina in nad njo strmi Breg, kjer Spodnji Kras strmo pada v dolino, pogled pa seže prek Nanosa in Trnovskega gozda do Dolomitov in Julijcev. Proti v. vidimo skalni rob Podgorskega Krasa nad Črnim Kalom, zadaj pa Slavnik in Kojnik ter vrhove v Čičariji proti Učki. Pogled na j. se najprej ustavi na Šavrinskem gričevju v zaledju slovenske obale, naprej proti j. pa se pokaže velik del Istre. Lepo vidimo Koper, Izolo in Beli Križ nad Piranom.


TINJAN, 374 m, 151 preb., gručasta vas vrh razglednega Tinjanskega hriba. Na vrhu je bilo prazgodovinsko gradišče, pozneje rimska in srednjeveška trdnjava; ostanki obzidij se še vidijo pri cerkvici sv. Mihaela, ki je dobila sedanjo obliko leta 1704. Preproste kamnite hiše stojijo tesno druga ob drugi, tako da napravi kraj vtis trdnjave. Nemci so oktobra 1943 požgali 7 hiš. Največ, kar 479 prebivalcev, je štela vas leta 1910, močno pa se je zmanjšalo po 2. svetovni vojni, ko so zaradi skope zemlje odšli za zaslužkom v mesta. Uspeva sadno drevje, njive so niže na planoti Ravni, pašniki pa na pobočju proti Ospu in Gabrovici.



Opis:

S Tinjana do 4 km oddaljenih Spodnjih Škofij pelje SPP ves čas po lokalni asfaltni cesti, speljani po odprtem slemenu Tinjanskega hriba, ki se polagoma spušča proti z. Odpirajo se lepi razgledi na gričevnat svet z vasjo Plavje, na Tržaški zaliv in Trst na s. strani, na Zgornje in Spodnje Škofije ter na Miljski polotok proti z., na Koprski zaliv in Koper na jz. ter na Savrinsko gričevje na j. Najprej pridemo v naselje Zgornje Škofije; veliko novih hiš so zgradili v zadnjih letih. Trije nekdanji mali zaselki Četrta, Tretja in Druga Škofija (Prva Škofija so Spodnje Škofije) so že združeni v skupno naselje Zgornje Škofije. Kraj je dobil ime po kolonih, ki so jih tod imeli koprski škofje. Tu se že srečamo z oljkami in figovci, ki opominjajo, da se bližamo morju. Kar hitro bomo prišli do mednarodne ceste Koper—Trst in v naselje Spodnje Škofije.

S Tinjana na Spodnje Škofije je 1 h.

višina: 81 m Spodnje Škofije

SPODNJE ŠKOFIJE, 75 m, 1221 preb., naselje ob mednarodni cesti Koper—Trst na prevalu med Tinjanskim hribom (374 m) na v. in Miljskimi hribi (Kaštelir, 244 m) na z. K naselju spada tudi šest bližnjih zaselkov. Na s. strani prevala je 2 km oddaljeni mejni prehod. Še pred dobrim stoletjem so bile Škofije čisto kmečka vas. Vpliv Trsta, pozneje pa pomembna prometna in obmejna lega, so povsem spremenili značaj kraja, ki se je razvil v malo mestece. Prebivalci so zaposleni v Kopru in Dekanih, nekaj tudi v Trstu in Miljah, v domačem kraju pa se ukvarjajo s turizmom, gostinstvom, trgovino in obrtjo, nekaj pa jih dela v obmejnih službah.


3.3 km, 45 minut Spodnje Škofije - Hrvatini

Opis:

Na priključku lokalne ceste s Tinjana na mednarodno cesto Koper—Trst gremo desno proti cerkvi do bližnje bencinske črpalke, kjer na nasprotni strani pri mesnici zavijemo na asfaltno krajevno ulico. Po njej se zložno vzpenjamo v smeri proti z. Ko pridemo do zadnjih hiš, smo na klancu Čuk, odkoder vidimo tik pred seboj na slemenu Miljskega polotoka naselje Jelarji (165 m). Na vrhu klanca se za zadnjo hišo odcepi na levo kolovoz, po katerem bomo nadaljevali pot; asfaltna cesta pa se vzpne v Jelarje. S Čuka se spustimo v dolinico pod Jelarji, kjer se kolovoz obrne proti z. Hodimo po pobočju tik nad dolino. Okrog nas so oljčni nasadi. Na levi lepo vidimo pristanišče in mesto Koper ter Koprski zaliv. Nad cesto je nekaj samotnih hiš. Kmalu zagledamo na širokem pobočju proti morju lepo urejene vinograde. Ko smo že pol ure na poti pridemo do poslopja »Starega gradu«, Spodnje Škofije 127. Tu se kolovoz konča, mi pa preidemo po obokanem prehodu na drugo stran poslopja. Naprej gremo po spodnji poti, ki se komaj opazno dviga po z grmovjem in nizkimi hrasti poraslem pobočju. Po 15 min se pot zložno vzpne proti zaselku Božiči, ki ga zagledamo pred seboj. Pri prvih hišah zaselka Božiči s hišnimi številkami Hrvatini zavijemo po vaški ulici levo, po nekaj korakih pa na desno do regionalne ceste Škofije—Kolomban, na katero pridemo pri gostilni »Tri pinije«.

S Spodnjih Škofij 45 minut.

višina: 163 m Hrvatini

HRVATINI, 120 do 160 m, 1126 preb., slemensko naselje v osrčju Miljskega polotoka med Miljskim zalivom na s. in Koprskim zalivom na j. Sestavlja ga šest zaselkov. Prebivalci so v glavnem zaposleni v Ankaranu, Kopru in Dekanih, nekaj pa jih dela tudi v Miljah in Trstu. Na j. gričevnatih pobočjih so obsežni vinogradi; najbolj znani sorti sta malvazija in refošk. Gojijo tudi oljke, na s. strani slemena pa so večinoma njive in sadovnjaki. Na območju Hrvatinov je več opuščenih kamnolomov; v drugi polovici 19. stol. so v njih lomili kamenje za gradnjo tržaškega pristanišča.

S slemena se odpira prelep pogled na Miljski zaliv, Milje in Trst v neposredni bližini, ki smo jih že zagledali, ko smo v Božičih prišli na regionalno cesto. Še lepši je razgled z vzpetin Gradišče ali Kaštelir (244 m) na desni, kjer je bila nekdaj ilirska naselbina, in z Vrha sv. Mihela (198 m) na levi. Prek obeh vzpetin teče državna meja, ki je med njima potegnjena v ravni črti. Pred nami je na tej strani zaliva mesto Milje, na drugi strani pa industrijsko pristanišče v Škednju, levo ladjedelnica sv. Marka in j. del Trsta. Na v. strani zaliva se bleščijo velike cisterne ob robu naselja Žavlje, daleč zadaj pa se v tej smeri kaže Nanos, pred njim vidimo na kraški planoti znano vas Bazovico. Če je ozračje čisto, se nad Trstom in za planoto Krasa in Trnovskega gozda vidijo Julijske Alpe s Triglavom.


2.2 km, 45 minut Hrvatini - Ankaran

Opis:

Po regionalni cesti, na katero smo prišli pri gostilni Tri pinije, zavijemo na levo proti z. Miljskega polotoka. Na prvem odcepu se po asfaltni ulici spustimo na levo v središče naselja Hrvatini. Skozi naselje pridemo na regionalno cesto iz Hrvatinov (in iz Milj) proti Kopru. Po cesti se zložno spuščamo do bližnjega odcepa ožje asfaltne ceste v Ankaran; kažipot na odcepu. Smo v zaselku Norbedi, hišne številke Hrvatini. Skozi lep zaselek pridemo v nekaj minutah do nove ceste, ki pripelje z desne po pobočju. Po cesti se spustimo do bližnjega kovinskega električnega droga, kjer se na desno odcepi gozdni kolovoz »Ivančičeva cesta« (dvojezična ulična tabla). Na to cesto nas usmeri planinska markacija. Po kakšnih 250 m hoje po kolovozu se odcepi na desno široka planinska pot, ki je tudi trim steza in se spusti skozi goščavo ha z. strani slemena. Po 15 min pridemo na plano do nove ankaranske cerkve. Od cerkve gremo okoli 100 m po cesti, potem pa zavijemo v desno in po 10 min smo že pri zadnji točki Slovenske planinske poti, pri bifeju »Bistro« pri ankaranski pošti. S Hrvatinov 45 minut.

S Spodnjih Škofij do Ankarana je 1 h 30.

višina: 28 m Ankaran

ANKARAN, 18 m, 2984 preb., zdraviliško turistično naselje na j. obali Miljskega polotoka; k Ankaranu spada še devet zaselkov. Razpotegnjeno naselje leži ob cesti, ki se odcepi na križišču cest Koper - Trst - Ljubljana in pelje na mejni prehod Lazaret. Središče naselja je v novem stanovanjskem predelu s. od ceste, kjer so AP, pošta in trgovski center, na j. strani pa turistični kompleks z morskim kopališčem, hotelom Adria in počitniškimi domovi. V naselje Ankaran spadata tudi Ortopedska bolnišnica s posebno osnovno šolo v Valdoltri in Mladinsko zdravilišče Rdečega križa Slovenije na Debelem Rtiču. Precej prebivalcev je zaposlenih v obeh zdravstvenih zavodih in turizmu, ki se je močno razvil po letu 1960, drugi pa delajo v Kopru in Dekanih. Sredozemsko podnebje in zavetna lega dajeta odlične pogoje za rast subtropske flore, pridelovanje zgodnjega sadja, poljščin in vrtnin ter za vinogradništvo.

Območje Ankarana je bilo naseljeno že v rimski dobi. Najbrž se je imenovalo Ultra, kar je za takratne prebivalce Kopra pomenilo kraj onstran morja. Predhodnica današnje cerkve sv. Nikolaja je bila zgrajena okoli leta 900. Leta 1072 jo je tržaški škof podelil benediktinskemu samostanu v Benetkah, ki je tu postavil samostan sv. Nikolaja. Po ukinitvi samostana je leta 1775 kupil stavbo koprski plemenitaš Madonizza; leta 1922 je bila preurejena v hotel Adria, ki je bil po 2. svetovni vojni popolnoma obnovljen. Nekdanja samostanska cerkev je v novejšem času prav tako namenjena za gostinsko ponudbo. Leta 1984 je bila posvečena nova sodobna cerkev sv. Nikolaja, ki je bila zgrajena v razvijajočem se novem naselju; s slikami jo je opremila akademska slikarka Mira Ličen iz Pirana in si jo velja ogledati. Mimo nje smo prišli na naš cilj - v Ankaran.

Žig je v bifeju »Bistro«, Regentova ulica 1 (stanovanjsko-poslovni blok, v bližini je tudi pošta Ankaran). Za žig skrbi OPD Koper.