Išči po točkah

Začetek: Hotel Zlatorog

Konec: Tržaška koča na Doliču

Razdalja: 21 km Čas hoje: 10 ur 40 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 532 m Hotel Zlatorog

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Hotel Zlatorog - Ukanc

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 531 m Ukanc

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Ukanc - HE Savica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 558 m HE Savica

Ni opisa
1.6 km, 40 minut HE Savica - Koča pri Savici

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 670 m Koča pri Savici
Planinska postojanka:

Koča stoji na Kopiščih v zahodnem koncu ledeniške kočne Ukanc. PD Ljubljana-Matica je planinsko postojanko najprej uredilo v Domu Savica, ki ga je leta 1948 vzelo v najem od zasebnika. Leta 1951 so adaptirali nekdanjo starojugoslovansko obmejno stražnico in v njej uredili planinsko kočo. Zaradi bližine slapa Savice je postala tudi pomembna turistična postojanka; zato so jo leta 1970 obnovili in posodobili opremo. Leta 1990 so kočo spet prenovili ter povečali in s tem pridobili nova ležišča. Spomladi 1994 so vključili mobitel. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 50 sedežev; v dveh spalnicah je 7, na skupnem ležišču pa 27 ležišč; WC, umivalnica, tekoča voda, elektrika, mobitel; gostinska prostora ogrevajo s pečmi.



Opis:

Od koče pri Savici gremo po poti proti slapu, nato takoj čez most in proti Komarči.

višina: 813 m Slap Savice (razpotje)

Ni opisa
1.5 km, 1 ura 20 minut Slap Savice (razpotje) - Črno jezero

Opis:

Dobro označena pot, mestoma zavarovana, nas vodi po strmi poti do Črrnega jezera.

višina: 1327 m Črno jezero
Črno jezero

(1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.



Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik (1620 m) leži na travnatem prevalu med Pršivcem (1761 m) in strmo Grivo (1757 m); le-ta je v Julijskih Alpah, nad Planino pri Jezeru, v Triglavskem narodnem parku (Fužinarske planine). Zaradi izredne slikovitosti in lepih razgledov sodi Viševnik med naše najlepše planine. Nekdanji pastirski stanovi so v najemu, vendar tega skoraj ne opazimo, saj je planina v veliki meri ohranila nekdanji videz. Ker je v okolici vse polno jam in škrapelj (visokogorski kras), velja hoditi le po nadelanih poteh. Bolj znani sta Majska jama in Brezno pri Gamsovi glavici. Na sami planini je tudi visokogorsko močvirje.

Bregarjevo zavetišče je v nekdanji sirarni. Leta 1982 so razpadajoči objekt vzeli v najem člani tedanjega PD Draga Bregarja - Ljudska pravica in ga leta 1987 prenovljenega dali v uporabo planincem. Postojanka je bila najprej zaprtega tipa, ker ni bilo mogoče nepretrgano dežuranje vso sezono - odpirali so jo le ob sobotah in nedeljah. Leta 1997 pa so začeli dežurati vso poletno sezono in redno sprejemati goste. Za napovedane večje skupine odprejo zavetišče tudi zunaj sezone.

Bregarjevo zavetišče je stalno odprto zadnji teden v juniju, ves julij in avgust ter prvi teden v septembru. V njem dežurajo člani društva PD Draga Bregarja Ljubljana. Strežejo čaj in pijačo. Ležišča: skupna za 12 oseb in 4 v depandansi. Sedeži: 16 v zavetišču in 6 v depandansi, na dvorišču pa 20.

Informacije: v sezoni (od 20. junija do 20. septembra) jih lahko dobite v Bregarjevem zavetišču (031 270 884), za katero skrbi PD Draga Bregarja Ljubljana, Brodarjev trg 5, Ljubljana, ali pri predsedniku društva, Zvonetu Šeretu (041 355 589, 01/546-29-35, e-mail: pddrago.bregar@siol.net).



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1449 m Koča na Planini pri Jezeru
Planinska postojanka:

Koča stoji tik nad jezerom na Planini pri Jezeru v osrčju Fužinskih planin. PD Integral je leta 1975 dobilo od Pašne skupnosti Stara Fužina v najem nekdanjo sirarno, ki so jo naslednje leto prenovili in preuredili v planinsko postojanko. Koča je 31. julija 1981 pogorela. Še istega leta so se odločili, da bodo zgradili novo postojanko. Kupili so zemljišče in pogorišče ter začeli na temeljih pogorele koče graditi novo sodobnejšo planinsko postojanko, ki so jo slovesno odprli 2. septembra 1984. V letih 1992 in 1993 so zgradili triprekatno greznico ter sanirali kanalizacijo ter s tem preprečili onesnaževanje jezerske vode. V teh letih so tudi zgradili novo brunarico. V koči je možno organizirati planinske šole, tečaje in planinska srečanja. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 79 postelj, v brunarici pa 7 ležišč, zimska soba z 9 ležišči; WC in umivalnice z mrzlo vodo so v pritličju in prvem nadstropju; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko. Od junija 2007 dalje ima koča tudi malo čistilno napravo.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1514 m Krištofojca

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1582 m Planina Dedno polje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2190 m Vrata (Zelnarica)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Vršaki (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Vršaki (razpotje) - Zeleno jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1994 m Zeleno jezero
Zelenega jezera

(1988 m) je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Zasavske koče do Koče pri Triglavskih jezerih nas bo pot vodila po Dolini Triglavskih jezer. Kažipot nas usmeri na pot po golih škrapljastih podih, po katerih se bomo spustili do tretjega jezera. V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera. Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera. Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade. Po 15 min pridemo do Zelenega jezera.

Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni vzpetini tik nad prevalom Prehodavci, prek katerega pelje pot iz Trente v Dolino Triglavskih jezer. Sklep o gradnji koče je sprejelo PD Radeče ob svoji ustanovitvi leta 1952; izbrali so lokacijo, kjer je stala italijanska obmejna stražnica. Poleti 1953 so začeli graditi; pri gradnji so sodelovala zasavska PD Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Dol pri Hrastniku in Kum Trbovlje. Otvoritev nove postojanke je bila 22. avgusta 1954; ker so gradnjo uresničila PD iz Zasavja, so ji dali ime Zasavska koča. Koča je sčasoma postala premajhna, zato jo je PD Radeče začelo leta 1971 razširjati in prenavljati; otvoritev razširjene in prenovljene koče, s katero so počastili 80-letnico ustanovitve SPD, je bila 28. julija 1973. Leta 1974 so na bližnji nekdanji italijanski utrdbi postavili leseni bivak, v katerem so skupna ležišča. V letih 1986 in 1987 so kočo adaptirali: izolirali so fasado in jo obložili z lesom ter obnovili notranjost. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1993 pa so vključili mobitel in postavili zunanje suho stranišče. Koča je odprta od začetka julija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 40 sedežev, točilni pult; v 2 sobah je 39 postelj, na skupnem ležišču v zimskem bivaku pa 16 ležišč; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Bivak je izven sezone odprt in opremljen za prenočevanje.



Opis:

Od Zasavske koče do Koče pri Triglavskih jezerih nas bo pot vodila po Dolini Triglavskih jezer. Kažipot nas usmeri na pot po golih škrapljastih podih, po katerih se bomo spustili do tretjega jezera. V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera. Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera. Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade. Po 15 min pridemo do Zelenega jezera.

višina: 1994 m Zeleno jezero
Zelenega jezera

(1988 m) je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Vršaki (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Hribarice (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2558 m Kanjavec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2145 m Tržaška koča na Doliču
Planinska postojanka:

Koča stoji na sedlu Dolič med Šmarjetno glavo in Kanjavcem. Prvo leseno kočo na Doliču so odprli italijanski planinci 14. septembra 1930. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Gorje, ki jo je skupaj s SPD Trst obnovilo. Kočo so odprli 15. avgusta 1948; pozimi 1950/51 jo je porušil sneg. Novo kočo so postavili malo višje na varnejšem kraju; graditi so začeli leta 1952, odprli pa so jo 26. julija 1953. Imenovali so jo Tržaška koča; stara želja slovenskih planincev iz Trsta je bila, da bi imeli kočo v Triglavskem pogorju, ki pa je niso mogli uresničiti. Tržaška koča stoji na pomembnem križišču planinskih poti, zato je kmalu postala premajhna. V letih 1972 in 1973 so zgradili velik prizidek in ga funkcionalno povezali s staro kočo; svečana otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 19. avgusta 1973. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od konca junija do konca septembra.V gostinskem prostoru je 130 sedežev, točilni pult; v 22 sobah je 93 postelj, na skupnem ležišču pa 51 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo (če je zadosti vode!!!); gostinski prostor ogrevajo s pečjo in preko sončnih celic s centralno kurjavo. Voda je kapnica, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel. Poleg doma je objekt, v katerem je zimska soba s 16 ležišči.