Išči po točkah

Začetek: Mariborska koča

Konec: Slovenj Gradec

Razdalja: 49.4 km Čas hoje: 13 ur 50 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 1069 m Mariborska koča
Planinska postojanka:

Koča stoji na mali planoti na južni strani pohorskega hrbta pod Reškim vrhom (1142 m) in Ledinekovim koglom (1182 m). Prvo kočo je na tem mestu odprlo leta 1913 Nemško planinsko društvo iz Maribora. Po 1. svetovni vojni jo je 16. julija 1921 kupila Mariborska podružnica SPD in jo po preureditvi slavnostno odprla 14. maja 1922. Kočo, v kateri so imeli Nemci med okupacijo vojaško postojanko, so partizani 3. septembra 1944 požgali. Mariborski planinci so na starih temeljih postavili novo kočo in jo odprli 14. julija 1946. Zunanjost koče je še zdaj taka, kot je bila ob otvoritvi, v notranjosti pa so pozneje marsikaj izboljšali. Leta 1954 so napeljali telefon. Leta 1990 je PD Maribor-matica načrtovalo, da bo zgradilo novo kočo, vendar so zaradi finančnih težav gradnjo odložili. V letih 1992 in 1993 so prenovili staro kočo, na novo opremili spalne prostore, uredili sanitarije, napeljali nov vodovod itd. Koča je stalno odprta. V gostinskem prostoru je 60, v točilnici 20 in na terasi pred kočo 80 sedežev; v treh sobah je 8 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 27 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Foto: Andrej Jakobčič


0.9 km, 20 minut Mariborska koča - Pri bukvi

Opis:

Pri Mariborski koči stopimo na gozdno cesto, po kateri zavijemo levo do bližnjega razpotja. TV gre po desni cesti do prevala Pri bukvi (1132 m) med Ledinekovim koglom (1182 m) in Reškim vrhom (1142 m), do tja pa pripelje pot iz Bistrice pri Limbušu.

višina: 1135 m Pri bukvi

Ni opisa
0.2 km, 0 minut Pri bukvi - Pri bukvi (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1083 m Pri bukvi (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1025 m Dom na Glažuti

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Ruška koča pri Arehu
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha. Je najstarejša pohorska planinska postojanka, ki jo je zgradila in 8. septembra 1907 odprla Podravska podružnica SPD iz Ruš. Ob njej so postavili še dve koči: leta 1912 Planinko in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri postojanke so v noči od 11. na 12. november 1943 požgali partizani, da sovražnik ne bi imel v njih zatočišča. Že 20. oktobra 1946 je PD Ruše odprlo novo Ruško kočo, ki so jo zgradili na temeljih požgane Planinke. V bližini koče so 31. julija 1955 odprli pionirsko planinsko kočo, ki pa so jo že leta 1958 preuredili za skupna ležišča. Leta 1957 so iz doline napeljali elektriko. Kočo so leta 1977 popolnoma obnovili ter uredili centralno ogrevanje. Zaradi vse večjega obiska so na starih temeljih zgradili še novo Čandrovo kočo, ki so jo odprli septembra 1987. Ime ima po stari pohorski rodbini Robnik-Čander, ki je podarila zemljišče za vse planinske postojanke pri Arehu. Leta 1990 so postavili sončne kolektorje za ogrevanje sanitarne vode.Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, kopalnica, v sobah umivalniki, topla in mrzla voda. V Čandrovi koči je 9 sob apartmajskega tipa s po 4 posteljami, WC in prho, predprostorom in omaro za smučarsko opremo; gosti Čandrove koče si lahko sami kuhajo v skupni kuhinji. Vsi prostori v obeh kočah so centralno ogrevani; elektrika, telefon.

Foto: Andrejj



Opis:

TV nadaljujemo po lokalni cesti proti Šumiku. Za hotelom Areh pridemo v mešan gozd.

višina: 0 m Kopišče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. nas kažipot usmeri na levo na široko gozdno pot po jv. pobočju Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica SPD postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju; novembra 1904 ga je porušil močan vihar. Po dokaj ravni poti kmalu pridemo na razpotje, na katerem zavijemo po desni poti nekoliko navzgor.

višina: 1283 m Žigartov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Potem pridemo na veliko gozdno jaso, ki jo že zarašča mlad smrekov gozd. Proti j. se odpre pogled na obširne gozdove in na Veliki vrh (1344 m). Po razritem kolovozu, ki se spušča po mladem gozdu, pridemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Takoj pod cesto je na desni velika jasa s tabornim prostorom tabornikov Rodu črnega mrava. Po slabšem kolovozu se zložno spuščamo po s. strani Peršetovega vrha (1242 m). Iz smrekovega pridemo najprej v bukov, potem pa v mešani gozd. Kolovoz postaja kamnit in se vse strmeje spušča. Ko se svet zravna, je ob poti tonalitni spomenik, na katerem piše: »Neznanemu partizanu in partizanki, ki sta dala življenje, da mi živimo, zato naj vama pohorski gozdovi slavo donijo.« Od Ruške koče do spomenika smo hodili eno uro.

Nekaj korakov od spomenika je razpotje več gozdnih poti. Zavijemo desno proti zahodu. Široka pot nas pripelje na jaso pri Tinčevi bajti, ki jo zarašča mladi gozd.

višina: 1104 m Tinčeva bajta (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tu na levi vidimo streho lovske koče. Pot nas po 10 min. od spomenika pripelje do lokalne ceste Šumik–Sveti Trije Kralji–Slovenska Bistrica. Kažipot ob cesti nas opozori, da ta cesta vodi mimo partizanske bolnišnice »Jesen«. Prečkamo cesto in nadaljujemo po slabši gozdni cesti, ki je zaprta za motorna vozila.

višina: 1107 m Bajgotov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah smo na majhni jasi, s katere se po kamniti poti zložno vzpnemo na zaraščeno nekdanjo jaso. Pot se zložno dviga med gostim drevjem na preval nekaj pod Bajgotovim vrhom (1161 m) na levi. Sledi precej strm spust. Na desni že opazimo globino ob Lobnici s pragozdom, slišimo pa tudi šumenje vode. Po 10 min. spusta prečkamo lokalno cesto Šumik–Osankarica in po nekaj korakih smo že na cesti Areh–Šumik–Klopni vrh.

višina: 1055 m Bajgot (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do majhne ravnice Pri Bajgotu ali na Šumiku.

višina: 1036 m Pri Bajgotu, Šumik

PRI BAJGOTU ali na ŠUMIKU, 1030 m, je urejena izletniška točka ob sotočju Lobnice in Črnave. Tam je križišče več planinskih poti. Na Lobnici je ohranjen del leta 1837 zgrajene 11 km dolge drče, po kateri so spravljali debla do žag v dolini. Pri mostu se začne pot v Pohorski pragozd, do obeh slapov in naprej v Ruše. Do 24 m visokega slapa Veliki Šumik, kjer pada Lobnica čez visok tonalitni prag, je 20 min., do 9 m visokega Malega Šumika, kjer pada Lobnica po ozkem kamnitem žlebu v tolmun, pa 35 min. Zadnji del poti do Velikega Šumika sodi med zahtevne poti. Ob Malem Šumiku so tonalitne Ravbarske peči. Po ljudski pripovedki so se tam skrivali rokovnjači, po katerih je pečina dobila ime. Pohorski pragozd obsega 58 ha in je zavarovan kot naravni rezervat. Je zadnji ostanek pohorskega naravnega pragozda. Zaradi nedostopnih strmin ob Lobnici v njem doslej še niso sekali. V pragozdu rastejo bukve, smreke in jelke, pa tudi veliko redkih rastlin, med njimi rjasti sleč, alpski srobot, nenavadni kamnokreč in omejelistna zlatica. Pohodnikom priporočamo ogled pragozda in slapov. Pot so leta 1991 obnovili in zavarovali.

Avgusta 1941 je na Šumiku taborila Pohorska četa in od tod 11. avgusta odšla v napad na Ribnico na Pohorju. Takrat še ni bilo gozdnih cest. Na širšem območju Šumika so se partizanske enote večkrat bojevale z Nemci, iz oporišč na Pohorju pa so napadale pomembne točke v dolini, npr. železniško progo Maribor–Dravo¬grad, elektrarno Fala, Lovrenc na Pohorju in druge kraje, v katerih so imeli Nemci svoje postojanke. Enote XIV. divizije so se 29. junija 1944 na Šumiku spopadle z Nemci in jih pregnale. Tedaj je padlo 6 borcev NOV, med njimi narodni heroj Dušan Remih - Duško. Na ta boj nas spominja preprost spomenik ob cesti proti bližnjemu Gozdarskemu domu.



Opis:

SPP gre od Šumika nekaj korakov navzgor po cesti proti Gozdarskemu domu nad Šumikom in Klopnemu vrhu; ko prekoračimo Lobnico, gremo s ceste po bližnjici na levo proti razpotju.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1094 m Matevž (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1210 m Radovna (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Trije žeblji

Nekdaj je bila tu meja med falsko, konjiško in slovenskobistriško gospoščino, označevali pa so jo v drevo zabiti trije žeblji z grbi gospoščin. Ime Trije žeblji se je ohranilo.



Opis:

Od Treh žebljev nas vodi lepa ravna pot po gozdnati planoti z ozkimi jasami. Po 10 min. se z desne priključi pot s Klopnega vrha.

višina: 1281 m Kladje (razpotje)

Ni opisa

Opis:

TV gre levo proti Pesku. Približno 10 min. hodimo do gozdne poseke na j. strani, od koder se pokaže Rogla. TV se ne spusti po kolovozu, temveč gre po poti desno v gozd in po 5 min. doseže gozdno cesto na Kladju. Po cesti gremo desno proti zahodu. Po nekaj minutah hoje skrajšamo ovinek po bližnjici na levo. Le nekaj korakov po cesti in spet nas markacije popeljejo na pot desno, tako da skrajšamo velik cestni ovinek. Ko znova pridemo na cesto, smo že blizu potoka Črnava, ki priteče iz Skrbinskega borovja na j. strani Klopnega vrha. Od Treh žebljev je 30 min.

Prečkamo Črnavo in se onkraj mostu zložno vzpnemo po stezi na levo prek majhnega travnika do gozda. Pot se zravna ter nas po gozdu in čez jase v 10 min. spet pripelje na cesto, ki smo jo zapustili pri mostu. Po cesti gremo levo; že po nekaj minutah nas opozorilo na skali usmeri s ceste desno na široko pot, ki poteka vzporedno s cesto. Po 5 min. se naša TV pridruži SPP, ki pride s Klopnega vrha.

višina: 0 m Brvni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu spet pridemo na gozdno cesto, vendar že po nekaj korakih zavijemo desno na pot, ki prečka potoček izpod bližnjega Brvnega vrha (1332 m). Po slabem kolovozu se zložno vzpnemo na širok hrbet na j. strani Brvnega vrha, od tam pa se spustimo do drugega potočka. Kmalu smo na Zgornji brvi, kjer pridemo na regionalno cesto Oplotnica-Pesek-Lovrenc na Pohorju. Tam se ji priključi gozdna cesta s Klopnega vrha, nekoliko naprej pa še pot iz Lovrenca na Pohorju. Od razpotja, na katerem se je TV združila s SPP, je 30 min.

višina: 1269 m Zgornja brv

Ni opisa
2.4 km, 45 minut Zgornja brv - Koča na Pesku

Opis:

Na Zgornji brvi zavijemo po regionalni cesti na desno. Do 45 min. oddaljenega Doma na Pesku se cesta ves čas zložno dviga. Obdaja nas gozd, le sem in tja se odpre pogled na Roglo.

višina: 1389 m Koča na Pesku
Planinska postojanka:

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.


1.3 km, 30 minut Koča na Pesku - Rogla

Opis:

Do Doma na Pesku lahko pridemo tudi iz Lovrenca na Pohorju (3 h) in iz Oplotnice (5 h). Pripeljemo se lahko iz Oplotnice (19 km), Lovrenca na Pohorju (12 km) in iz Zreč čez Roglo (asfalt, 20 km).

Na Pesku se spet začasno poslovimo od SPP, saj ta mimo »Mašinžage« zavije k Lovrenškim jezerom. TV proti Rogli začnemo po asfaltirani cesti na Roglo. Na koncu jase se na desno odcepi markirana pot, po kateri bomo nadaljevali našo pot. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti. Po 10 min. prečkamo potoček, potem pa se vzpnemo po kratkem, strmejšem pobočju. Ko pridemo na položnejši svet, gremo čez majhno barje. Po 30 min. od Peska pridemo na majhno, delno poraslo jaso in pred seboj zagledamo razgledni stolp na Rogli. Še nekaj korakov, pa smo pri stolpu. Ker je z njega zelo lep razgled, se povzpnimo še sami; gotovo nam ne bo  žal.

višina: 1516 m Rogla
Vrh:

Južno od Peska se dviga Rogla (1517 m), najvišji vrh v osrednjem delu Pohorja; na njem stoji 30 m visok kovinski razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Slovenske Konjice. S stolpa seže pogled do lvanščice, Medvednice, Gorjancev, Snežnika, Julijcev, Kamniških in Savinjskih Alp, Pece, Golice, Kozjaka in Slovenskih goric, ob čistem ozračju tudi do Visokih in Nizkih Tur, Štajerskih Alp in Panonske nižine. Malo naprej od stolpa je RTČ Rogla s hotelom Planja. S Peska do razglednega stolpa je 30, do hotela Planja pa 45 min. Če želimo ob SPP obiskati še Roglo, napravimo ovinek mimo razglednega stolpa in hotela Planja do sedla Komisija na s. strani Ostruščice, kjer se znova pridružimo SPP s Peska. Pot je označena, je pa uro daljša od direktne smeri.


1 km, 15 minut Rogla - Rogla (naselje)

Opis:

Od stolpa nadaljujemo po planoti, porasli s smrekami, proti hotelu Planja na jz. strani. Kmalu je ob poti zgornja postaja prvega smučišča, nekoliko naprej pa že pridemo na asfaltirano cesto s Peska. Po njej gremo mimo športnih igrišč in naselij do hotela Planja, v katerem je središče Klimatsko-zdraviliškega in smučarskega centra Rogla.

višina: 1477 m Rogla (naselje)

ROGLA je eden od treh velikih turistično-rekreacijskih središč na Pohorju. Smu-čišča se razprostirajo na 100 ha. V centru so športna dvorana, teniška igrišča, igrišča za nogomet, rokomet, košarko in odbojko, pokrit bazen in različna orodja za izboljšanje kondicije. Prenočišča so v hotelu Planja, v depandansi Brinje in v bungalovih. Na Rogli je tudi trgovina in več manjših gostišč. Pred zgraditvijo hotela je na tem kraju stala Koča na Rogli, last PD Zreče, zdaj pa je delno vgrajena v gostinski del hotela Planja.

Območje Rogle je imelo pomembno vlogo med NOB, saj so čezenj vodile partizanske poti z j. na s. stran Pohorja. Po prihodu XIV. divizije na Štajersko se je v partizanske enote vključevalo vedno več borcev. Na Rogli je bil 27. junija 1944 ustanovljen 2. pohorski odred. Poleti 1944 je na Rogli delovala baza za sprejem pomoči, ki so jo odmetavala zahodna zavezniška letala. Na Skrivnem vrhu, z. od Rogle, je bila skrita partizanska tehnika »Sova«. Pod Javoričem, v bližini poti TV proti Ribniški koči, je leta 1944 delovala partizanska bolnišnica Tihi dol. Na Rogli je tudi več spomenikov padlim borcem NOV. Od razglednega stolpa proti hotelu je grob petih borcev 4. operativne cone s spomenikom, ob poti proti Ribniški koči grob s spomenikom šestim padlim borcem, na j. pobočju pod razglednim stolpom pa spomenik in grob dvanajstih padlih borcev. Vsi so padli na Rogli, to pa priča, da so se enote NOV tam večkrat spopadle z Nemci.

Na Roglo se lahko pripeljemo po regionalnih cestah iz Zreč (14 km), Oplotnice (22 km) in iz Lovrenca na Pohorju (15 km). Dostopi so po označenih planinskih poteh, in sicer iz Zreč skozi Resnik (3 h 30) ali skozi Gorenje (3 h), iz Mislinje čez Tolsti vrh (4 h) in iz Vitanja po Konjiški spominski poti (4 h) ali čez Ovčarjev vrh (3 h 30).



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1427 m Petrova koča (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1454 m Kraguljišče

Ni opisa
11.3 km, 2 uri 30 minut Kraguljišče - Mislinja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 592 m Mislinja

Ni opisa
3.3 km, 50 minut Mislinja - Dovže

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 522 m Dovže

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Dovže - Mislinjska Dobrava

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 502 m Mislinjska Dobrava

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Mislinjska Dobrava - Turiška vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 482 m Turiška vas

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Turiška vas - Tomaška vas

Opis:

In potem je bila na ovinku v Turiški vasi markacija in čeprav ni najbolje označeno, se ravnaš po opisu v knjižici.

višina: 466 m Tomaška vas

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 408 m Slovenj Gradec

SLOVENJ GRADEC, 410 m, 7712 preb. Mesto leži na prodni terasi v kotu Slovenjgraške kotline, kjer se stikata Mislinjska in Podgorska dolina. Nove mestne četrti se širijo na višji vzhodni terasi Spodnji Legen, v spodnjem delu Podgorske doline ter ob cestnih vpadnicah iz velenjske in dravograjske smeri. Mestece med gorami, kot ga je ljubkovalno poimenoval pisatelj Franc Ksaver Meško, ima izjemno lepo lego med Uršljo goro in Pohorjem.

Območje Slovenj Gradca je bilo naseljeno že sredi prvega tisočletja pr. n. št.; o tem priča veliko ilirsko grobišče na Legnu. V zadnjem stoletju pr. n. št. je bila na Grajskem griču (526 m) keltska naselbina. Za časa Rimljanov je pod Grajskim gričem peljala pomembna cesta Celeia–Virunum na Koroškem. Ob njej se je na območju Starega trga razvilo naselje Colatio s poštno postajo. Leta 1091 je že bilo na Grajskem griču utrjeno bivališče z gradom, pod njim pa naselje, imenovano Gradec. Leta 1165 je bilo naselje že omenjeno kot Windisch Graz, da bi ga razlikovali od nemškega Gradca. Na Puščavi za Grajskim gričem so odkrili grobišče 136 grobov z nakitom in posodo; le-to dokazuje slovansko naselitev v 10. in 11. stol. Ker naselbina pod Grajskim gričem ni imela večjih razvojnih možnosti, so grofje Andechs-Meran, posestniki Mislinjske doline, na terasi med Mislinjo in Suhadolnico ustanovili novo naselje ter ga poimenovali po naselbini pod Grajskim gričem. Novo naselje se je začelo razvijati v letih od 1167 do 1180. Leta 1251 je kraj omenjen kot trg z župnijo, deželnim sodiščem, mitnico in kovnico denarja. Trg je Ulrih III. leta 1267 povzdignil v mesto. Zavarovali so ga z obzidjem, stolpi in jarki. V mestu sta cveteli trgovina in obrt. Leta 1407 je bil Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključen Štajerski. S tem se je končala 200 let trajajoča oblast oglejskih patriarhov nad tem območjem. Špital (ubožnico) je mesto dobilo leta 1419, okoli 1450 pa tudi bolnišnico. Mestno pravo datira iz leta 1440. Upravo je vodil magistrat, načeloval mu je mestni sodnik; sprva mu je pomagalo pet svetnikov, od leta 1460 pa dvanajst. Mesto se je razvijalo kot trgovsko in obrtno središče.

Slovenj Gradec pa je doživljal tudi hude čase. V letih 1471, 1476, 1478 in 1480 so v mestu ropali in požigali Turki. Leta 1489 so mesto zavzeli Madžari, vendar so se morali že leto pozneje umakniti pred cesarjevo vojsko. Mesto je kar petkrat pogorelo, prvič leta 1509, zadnjič 1903. V njem so večkrat izbruhnile tudi kužne bolezni.

Slovensko ime mesta je leta 1577 prvič zapisal Primož Trubar: »... v Slovenskim Gradci«. Slovenj Gradec se je hitreje razvijal v novem veku. V 18. stol. je bilo v njem več kot 150 mojstrov in vajencev različnih obrtnih strok; nekaj delavnic je preraslo v tovarne. Razvoj mesta so pospešili leta 1829 zgrajena deželna cesta, leta 1849 sedež okrajnega glavarstva, zlasti pa leta 1899 zgrajena železnica, vendar je bila, žal, leta 1968 ukinjena. Hitrejši razvoj je Slovenj Gradec doživel v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je postal industrijsko, trgovsko in upravno središče, leta 1920 pa je dobil tudi meščansko šolo. V tem obdobju je bilo mesto cenjeno tudi kot letoviški kraj.

Po 2. svet. vojni, zlasti pa po osamosvojitvi Slovenije, se je Slovenj Gradec razvil kot gospodarsko, trgovsko, zdravstveno, šolsko, kulturno, denarno ter upravno središče Mislinjske doline in koroške krajine. Mesto se je razširilo iz starega mestnega jedra, zgrajeni so bili številni stanovanjski bloki in številne stanovanjske hiše. Meščanom in okoličanom dajejo delo družba Prevent, tovarna opreme Nieros Metal, tovarna pohištva Lesna Pameče, tovarna oblazinjenega pohištva Nova oprema, tovarna za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo Johnson-Controls, več velikih trgovskih centrov, več manjših podjetij in številne storitvene dejavnosti. V bolnišnici se zdravijo bolniki s Koroškega in tudi od drugod. V mestu ima sedež Koroška banka, tam je tudi več poslovalnic drugih bank. Otroci in mladina se izobražujejo v treh osnovnih šolah, glasbeni šoli, srednjih šolah različnih smeri, gimnaziji in v višji strokovni šoli. Kulturni utrip dajejo mestu Galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Sokličev muzej s spominsko sobo pisatelja Meška, knjižnica in številne kulturne prireditve. V mestu imajo sedež okrožno in okrajno sodišče, mestna občina, lekarna, zdravstveni dom, pošta, gozdno gospodarstvo, upravna enota in Gorsko turistični center Kope. V njem sta dva hotela in več gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin, turistična poslovalnica itd. V začetku leta 1995 je občina Slovenj Gradec postala mestna občina

V mestu si kaže poleg galerije in muzejev ogledati tudi kulturnozgodovinske spomenike. Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila posvečena leta 1251; prvotno romansko cerkev so okoli leta 1400 gotizirali, zdaj pa je v njej lepa baročna oprema iz 18. stol. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev Svetega duha, ki je bila kot špitalska cerkev zgrajena v 15. stol.; v njej so dragocene slikarije in oprema, zlasti pasionske freske iz okoli leta 1455 na severni steni prezbiterija. Pomembna stavba je tudi obnovljeni grad Rotenturn, zgrajen leta 1493, zdajšnjo obliko pa je dobil v prvi polovici 18. stol. Mestna hiša (rotovž) iz 17. stol. je bila predelana leta 1885, v njej sta zdaj galerija in muzej.

V Slovenj Gradcu je bilo rojenih več znanih kulturnih ustvarjalcev, med njimi skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in slikar Franc Berneker (1874–1932). Tam sta živela znani slikar samouk Jože Tisnikar (1928–1998) in Jakob Soklič (1893–1972), župnik ter zbiralec različnih predmetov in umetnin od prazgodovine naprej. V Slovenj Gradcu živi in ustvarja akademski slikar Karel Pečko (roj.1920), ustanovitelj in dolgoletni vodja Galerije likovnih umetnosti, ki je leta 1966 pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pripravil odmevno razstavo o miru, humanosti in sodelovanju med narodi. Mednarodna organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je zaradi kulturnih prireditev mednarodnega pomena leta 1989 razglasila Slovenj Gradec za mesto glasnik miru.

Slovenj Gradec je bil pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja v Mislinjski dolini. Organizacijo odpora je vodil inž. Rado Iršič. Kmalu po okupaciji so Nemci zaprli veliko narodno zavednih ljudi, jih pregnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali internirali v taborišča. Že leta 1941 so v Mislinjski dolini delovale partizanske skupine, tudi slovenjgraška. 16. oktobra 1941 so Nemci to skupino razbili, tri borce pa ustrelili. Precej znanih Slovenjgradčanov so ustrelili kot talce, številni so sodelovali v NOB. V grobnici v parku za cerkvijo je pokopanih 323 padlih borcev NOV, talcev in žrtev fašizma, pa tudi borci patrulje Pohorskega bataljona, ki so jih Nemci ubili januarja 1943, ter borci XVII. divizije NOV, padli maja 1945 v bojih za osvoboditev Slovenj Gradca. V grobnici so pokopani tudi narodni heroji, sicer domačini Franjo Vrunč, Rado Iršič in Lado Mavsar. Njihovi doprsni kipi so postavljeni v spominskem parku ob grobnici. Pred gostiščem Pohorje stoji spomenik zmage v spomin na padle borce NOV in žrtve okupatorja iz Slovenj Gradca.

Na Brdih pri Slovenj Gradcu je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-31. Prvi komandir je bil Božo (priimek ni znan), na postaji pa so bili sprva trije kurirji, pozneje pa jih je bilo tudi več. Vzdrževali so zveze s postajami S 9 na območju Ribnice na Pohorju, S-34 nad Velunjskim grabnom in S 23 pri Radegundi na Golteh. Kurirska postaja S-31 se je zaradi pogostih nemških hajk petkrat selila na nove lokacije nad Mislinjsko dolino. Pri opravljanju kurirskih nalog je padel kurir Ferdo Hartman - Nanta.