Išči po točkah

Začetek: Gornji grad

Konec: Slovenski vrh

Razdalja: 118.4 km Čas hoje: 36 ur 30 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 431 m Gornji grad

GORNJI GRAD, 436 m, 922 preb. Večje, v središču sklenjeno pozidano naselje, stoji v zgornjem delu Zadrečke doline ob sotočju reke Drete in potoka Šokatnica. Na j. se dviguje strma, gozdnata Menina, na z. pa se za hribovitim alpskim predgorjem dvigata piramidasta Lepenatka (1425 m) in strmi rogelj Velikega Rogatca (1557 m). Na sv. se Zadrečka dolina povezuje prek Homa (621 m) z Zgornjo Savinjsko dolino. Skozi Gornji Grad pelje pomembna regionalna cesta Kamnik–prelaz Črnivec (902 m)–Radmirje–Logarska dolina. Gornji Grad se deli na Gornji trg v središču naselja, Spodnji trg na levem bregu Drete ob cesti proti Radmirju, Podsmrečje na j. ob vznožju Menine, Prod na z. strani in Novo naselje, zgrajeno na ozemlju nekdanje graščine pri cerkvi. H Gornjemu Gradu spadajo tudi zaselki Šokat v dolini Šokatnice ter Tajna in Rore na gričevju na sv. strani.

Gornji Grad ima bogato preteklost. Leta 1140 je oglejski patriarh Peregrin tam ustanovil benediktinski samostan. Zemljo za samostan je podaril plemič Dietbald de Chagere, lastnik gradu na Gradišču pod Menino. Grad je bil prvič omenjen leta 1174, toda že leta 1456 je bil razvalina. V bližini gradu je bila že v 12. stol. cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ob njej pa manjše naselje. To cerkev so pozneje podrli in zgradili samostansko Marijino cerkev, omenjeno že leta 1209. V 13. stol. so samostan prezidali in opremili s križnim hodnikom. Ime Gornji Grad se je uveljavilo za samostan, ne pa za zaselke, med katerimi so bile najpomembnejše Rore, naselje trgovcev in obrtnikov. Rore so bile leta 1291 omenjene kot kraj, leta 1349 pa že kot trg. Krajevno ime Gornji Grad se je za zaselke uveljavilo šele v novem veku. Leta 1461 je bil samostan dodeljen na novo ustanovljeni ljubljanski škofiji. Ko je papež leta 1473 samostan zaprl, je obsežno samostansko gospostvo v Zgornji Savinjski in Zadrečki dolini pripadlo ljubljanski škofiji. Škof Ravbar je okoli leta 1500 samostan prezidal in razširil v utrjeno graščino, tako da je bila tam do leta 1783 škofijska rezidenca. Za časa škofa Attemsa so Marijino cerkev, ne pa tudi zvonika, porušili in v letih od 1757 do 1763 zgradili prostorno baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata z visoko kupolo. Mogočno pročelje krasijo plastike kiparja Jožefa Štrauba. V cerkvi so dragocena dela slikarjev Leopolda Layerja, J. M. Kremser-Schmidta, Valentina Metzingerja in drugih. Pod zvonikom je lapidarij z ostanki nekdanjega samostana in Marijine cerkve. V cerkvi so vzidani nagrobniki ljubljanskih škofov iz 16. in 17. stol., preneseni iz stare cerkve. V Sloveniji ima ta cerkev največjo prostornino in razglašena je bila za katedralo. V 19. stol. so zaradi lažjega pristopa na dvorišče in k cerkvi porušili del graščine ter odstranili pet obrambnih stolpov od osmih. Med NOB je bila graščina požgana, ohranila sta se le j. in jz. krilo ter dvonadstropni vhodni stolp.

Gornji Grad si je že v prejšnjih stoletjih pridobil sloves pomembnega upravnega in gospodarskega središča Zgornje Savinjske doline. Doživljal pa je tudi hude čase. Leta 1471 so ga izropali Turki, leta 1635 so ga napadli uporni kmetje, kuga je tam morila v letih 1473, 1552, 1603–1607 in 1646. Med obema svetovnima vojnama je bil v Gornjem Gradu sedež okraja in sodišča. Leta 1928 je postal mesto, zdaj pa tega statusa nima več. Leta 1900 je imel 774 prebivalcev, po 2. svet. vojni jih je bilo precej manj, od leta 1953 pa se število prebivalcev znova povečuje. Do leta 1955 je bil Gornji Grad samostojna občina, to pa je spet postal v začetku leta 1995.

V Gornjem Gradu so osnovna šola Frana Kocbeka, enota banke, pošta, zdravstvena postaja, več trgovin in gostiln, nekatere imajo tudi prenočišča. Pomembno je podjetje Smreka, ki izdeluje montažne hiše in stavbno pohištvo. Pred 2. svet. vojno je bil Gornji Grad priznan letoviški kraj. Po vojni zamrli turizem zdaj spet oživlja. V zaselku Šokat je naselje počitniških hišic, ki jih turistično društvo oddaja v najem, v okolici pa se nekaj kmetij ukvarja s kmečkim turizmom.

V Gornjem Gradu je 40 let živel in tudi umrl nadučitelj Fran Kocbek (1863–1930), ustanovitelj in dolgoletni načelnik Savinjske podružnice SPD, borec proti potujčevanju slovenskih gora, graditelj planinskih koč in poti, pisec planinskih vodnikov in knjig ter strokovnih pedagoških člankov in publikacij.

Nemški okupator je junija 1941 v Srbijo in na Hrvaško pregnal 43 zavednih Slovencev, kakšen mesec pozneje pa 37 še v koncentracijska taborišča; tam jih je 17 umrlo. V Gornjem Gradu je bila močna nemška postojanka. Kljub temu so ljudje sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju. Na območju Gornjega Grada so delovale različne partizanske enote. Borci Štajerskega bataljona so se junija 1942 tam spopadli z Nemci, pozimi 1943/44 se je na tem območju bojevala Šlandrova brigada. V začetku julija 1944 je prišla na območje Gornjega Grada Zidanškova brigada in 31. julija napadla mesto, zavzela utrjeno nemško postojanko v graščini in ga 1. avgusta tudi osvobodila. V teh bojih je bila požgana graščina. Gornji Grad je postal središče obsežnega osvobojenega ozemlja. V njem je bilo 8. oktobra zborovanje odbornikov krajevnih narodnoosvobodilnih odborov, 22. oktobra pa zasedanje okrajne narodnoosvobodilne skupščine za Zgornjo Savinjsko dolino. Novembra so tam zborovali civilni in vojaški propagandisti Štajerske in Koroške; hkrati so pripravili tudi razstavo fotografij in tiska o narodnoosvobodilnem boju. Na poslopju nekdanje hranilnice na Attemsovem trgu je spominska plošča kulturniški skupini 4. operativne cone, ki je v kraju delovala od avgusta do decembra 1944. Štab 4. operativne cone je bil nastanjen v zaselku Šokat. Decembra 1944 so Nemci v veliki ofenzivi na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino spet zavzeli Gornji Grad in se v njem utrdili. Kruto so se znašali nad prebivalstvom, ki je podpiralo partizane. Pred zadružnim domom je spomenik, na katerem piše, da je Gornji Grad med NOB žrtvoval 97 življenj.


2.9 km, 2 uri Gornji grad - Klanec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1166 m Klanec

Ni opisa

Opis:

Steza se precej strmo vzpenja po s. pobočju Vetrnika (1446 m), kjer iglast gozd prehaja v mešanega. Po 10 min. spet prečkamo drugo gozdno cesto, ki pelje levo na Petelinjek (1451 m), desno pa do ceste Bočna–Menina. Steza se še naprej vzpenja, ko pa čez nekaj minut pridemo v redek iglasti gozd, se priključimo kolovozu. Še vedno se dvigamo po pobočju Vetrnika; kmalu v bližini zagledamo njegov vrh. Na v. strani vrha stopimo na planino Ovčji stan; od zadnjega razpotja je 15 min. Na j. strani zagledamo v bližini vrh Špic (1499 m) z radioamatersko postojanko. Steza se zvija na v. strani Vetrnika proti bližnjemu robu; levo se dviga vrh Petelinjeka. Po dvakratnem prečkanju lese smo na robu s prehodom med planino Ovčji stan in Gospodnjo planino. Steza se po z. pobočju vrha z radioamaterskim stolpom zvije proti jugu. Na desni že vidimo cesto iz Bočne na Menino. Po nekaj minutah smo na j. robu planine, od koder zagledamo pastirsko kočo in Dom na Menini. Po stezi se spustimo do ceste in doma.

višina: 1455 m Dom na Menini planini
Planinska postojanka:

Dom stoji na travnati planoti Smrekovec v bližini Vivodnika, najvišjega vrha Menine planine. Savinjska podružnica SPD je že leta 1895 sklenila, da bo na Menini postavila Gornjegrajsko kočo; otvoritev je bila 21. julija 1898; leta 1920 je pogorela. Leta 1932 so gornjegrajski planinci preuredili v planinsko postojanko pastirsko kočo pod Vivodnikom in jo odprli 3. julija 1932; ob božiču 1937 je pogorela. Na ustanovnem občnem zboru PD Gornji Grad, 1. oktobra 1950, so sklenili, da bodo na Menini zgradili planinski dom; gradnjo so v glavnem dokončali leta 1955, dom pa so slovesno odprli 19. julija 1959. Leta 1970 so dom obnovili. Leta 1980 so začeli graditi depandanso "Pristava, hkrati pa so prenovili tudi dom; otvoritev je bila 28. avgusta 1983 ob 90-letnici Savinjske podružnice SPD. Dom je odprt od začetka junija do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; v domu je v 7 sobah 25 postelj, na skupnem ležišču pa 50 ležišč; v depandansi so 4 dvoposteljne sobe s pomožnimi ležišči in kopalnico; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s centralno kurjavo; tekoča voda, elektrika. Leta 1999 so za čiščenje odpadnih voda iz koče s sredstvi bilateralnega sodelovanja med Republiko Avstrijo in Slovenijo pri koči zgradili tudi biološko rastlinsko čistilno napravo in fotovoltaični sistem za oskrbo koče z električnio energijo.



Opis:

Od Doma na Menini nadaljujemo TV po gozdni cesti v Češnjice v Tuhinju. Po 5 min. po bližnjici na desno skrajšamo cestni ovinek. Le minuto, dve po cesti in pridemo na planino, na kateri zavijemo po bližnjici levo, po kateri si spet skrajšamo cestni ovinek. Kar hitro smo spet na cesti, vendar jo po nekaj korakih znova zapustimo. Zavijemo levo čez planino. Na hribu Vrtačnik (1466 m) pred nami je gozdni rezervat. Po lepi ravni stezi pridemo po 6 min. spet na cesto, čez dodatnih 6 min. pa na razpotje: levi kolovoz pelje na planino Šavnice, mi pa gremo naprej po cesti. Po nekaj korakih se nam v globeli na desni skozi drevje pokaže Jezero Biba, v celoti pa se odkrije, ko pridemo iz gozda. Jezerce se je v zadnjih desetletjih občutno zmanjšalo, tako da je zdaj dolgo 50 m, široko 25 m in globoko 2 m.

višina: 1372 m Jezero Biba

Ni opisa

Opis:

Nekaj metrov naprej od jezerca nas kažipot usmeri s ceste levo na stezo, po kateri premagamo kratko gozdnato pobočje. Pridemo na Biba planino. Prestopimo eno in kmalu nato še drugo leso. Smo na obširni kraški planini na j. strani Velikega vrha (1454 m), na v. strani pa se pokaže kamnit vrh Golega vrha (1426 m). Steza se zelo zložno spušča po kraškem svetu ob robu gozda proti kamniti ograji. Ko prestopimo leso, nadaljujemo po slabem kolovozu po pašniku navzdol do pastirske Koče na Bibi, 1283 m, Okrog pri Motniku 16. V koči nam postrežejo tudi s pijačo in mlečnimi izdelki. Pokaže se nam Tuhinjska dolina. Od Doma na Menini smo hodili 45 min.

višina: 1308 m Zavetišče na Biba planini

Ni opisa

Opis:

Od Koče na Bibi gremo po stezi naravnost ob robu gozda in čez pašnik do ceste proti Češnjicam. Prestopimo ograjo, potem pa pridemo po ravni cesti čez planino Lemovska poljana v 15 min. do pastirske koče nad cesto. Še naprej gremo po zložno se spuščajoči cesti po j. robu planine Nova poljana do ostrega ovinka (15 min.) in tam dokončno zapustimo cesto proti Češnjicam. Ob ovinku (1231 m) raste skupina bukev, kažipot "Slopi" pa nas usmeri levo proti vzhodu.

Kolovoz nas popelje po slemenu s pogledom na Veliko planino. Desno pod potjo so pašniki, kolovoz pa se spusti proti gozdu. Zelo strmo se spuščamo po jv. pobočju Golega vrha. Po 20 min. opazimo skozi drevje Farovško planino in Medvedov hrib (1044 m). Kmalu se kolovoz priključi gozdni cesti, po kateri sestopimo do domačije Slopnik. Tik nad domačijo je ob cesti spomenik borcem NOV, ki so padli na tem območju. Na njem piše:

Dvanajstim borcem. Dvanajst vrčev
tople krvi je spremljalo sonce v zemljo,
ko so umirali zanjo - junaki.
Za to je bilo potrebno več kot pesti,
več kot moči. Bilo je treba ljubezni.

Po uri hoje od Koče na Bibi pridemo na preval Slopi (925 m) z domačijo Slopnik, Bela 12, pošta Motnik. Razloženo naselje Bela, 760 m, 89 preb., sestavlja več zaselkov, med njimi tudi zaselek Slopi na istoimenskem prevalu. Tam je bil nekdaj pomemben prehod med Zadrečko in Tuhinjsko dolino, pa tudi kranjsko-štajerska deželna meja.

Od Slopnika gremo kratko po kolovozu, potem po stezi po travnatem pobočju do v. dela planote. Na s. strani opazimo del Zgornje Savinjske doline z Rečico ob Savinji.

višina: 933 m Preval Slopi

Ni opisa
4.7 km, 1 ura Preval Slopi - Motnik

Opis:

Pred kmetijo je oznaka in zaviješ takoj za znakom levo dol na ozko pot obraslo s travo. Ko hodiš potem po gozdu, se ponovno odpre pogled na Vransko.

Malo pred ciljem tega odseka zagledaš cerkev v Motniku. Po nadvozu čez cesto Kamnik Vransko greš mimo oz. pred cerkvijo desno in na mostu obrneš levo do gostilne. Pazi: ob nedeljah je zaprto!

višina: 429 m Motnik

Ni opisa
1.1 km, 30 minut Motnik - Strmec (razpotje)

Opis:

Najprej od gostilne grizeš po asfaltu naravnost gor!

višina: 0 m Strmec (razpotje)

Ni opisa
5.7 km, 1 ura 50 minut Strmec (razpotje) - Trojane

Opis:

Potem se cesta od Strmca spusti in ko zavije ostro levo, znak kaže, da je Bela naravnost.

Greš do mostu in nato malo za njim kreneš levo v hrib. Ko prideš iz gozda na travnik si praktično že v Lebenicah (vidi se samo en weekend levo ob poti). Ampak če pogledaš nazaj, vidiš v daljavi sv. Jošt!

Potem ko prideš iz vasi po klancu navzdol (vas Hribi) je na desni strani na električnem lesenem drogu markacija E6 in puščica desno in piše 90 m. Tam zaviješ na pot, ki pride čez cca 100 m v gozd in da nadaljuješ, moraš mimo železnih vrat. Ko prideš iz gozda nadaljuješ po pobočju čez travnik. Ta pot te pripelje do gasilskega doma na Trojanah, ki je na drugi strani ceste od gostišča Konjšek!

višina: 556 m Trojane

Ni opisa

Opis:

Pot je lepo markirana. Edino ko prideš mimo tistega dela, ki je ves v pesku (kot opuščeni kamnolom!) po stezi navzdol, je na levi znak, kjer piše, da greš nazaj na Doline (ne Trojane) in naprej na Golčaj.

višina: 708 m Dolinar (razpotje)

Ni opisa
5.4 km, 1 ura 40 minut Dolinar (razpotje) - Golčaj

Opis:

Pot je lepo markirana.

višina: 688 m Golčaj

Ni opisa
2.1 km, 40 minut Golčaj - Šijo (razpotje)

Opis:

Vmes se med drevjem vidi globoko spodaj Blagovica.

višina: 667 m Šijo (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Šijo (razpotje) - Hrastnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Hrastnik

Ni opisa
2.1 km, 30 minut Hrastnik - Gabrje pod Limbarsko goro

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 439 m Gabrje pod Limbarsko goro

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Gabrje pod Limbarsko goro - Moravče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 377 m Moravče

Ni opisa

Opis:

Naprej po cesti proti Češnjicam.

višina: 379 m Češnjice pri Moravčah

Ni opisa

Opis:

Levo skozi gozd se povzpneš na sleme, prideš v vas Katarija. Že kmalu je na desno lep pogled na Triglav in na Kamniške z Moravčami spodaj.

višina: 573 m Grmače

Ni opisa
1.5 km, 40 minut Grmače - Miklavž

Opis:

Ko prideš že proti koncu vasi (a se pot dolgo vleče po asfaltni cesti in ves čas po slemenu!) se vidi cerkev sv. Miklavža. Žig je v zadnji hiši na levi!

Potem greš naprej po cesti prideš do zadnje hiše na desni (ampak to je že tik pod cerkvijo na koncu asfaltne poti), kjer je na steni žig.

Z vrha zidu pri cerkvi se vidi GEOSS (ker je bilo oblačno se malo slabše vidi stolp med obema smrekama). V dolini Save je bila zjutraj ob 7.30 še megla, vidijo se Janče na vrhu hribov v daljavi.

višina: 696 m Miklavž

Ni opisa
4.1 km, 50 minut Miklavž - Senožeti

Opis:

Takoj za hišo z žigom je treba čez travnik desno kreniti proti gozdu. Tu je markacija za nadaljevanje poti slaba.

Po cca 10 min hitre hoje navzdol je manjša past. Zelo jasen rdeče beli krog in pušcica kažeta, da je treba iti desno. A je treba iti levo dol, kar potrdi markacija E6 po ca 15 metrih!

Ko iz gozda prideš v vas Velika vas je kriza. Ker je ravno na izstopu iz gozda zgrajena nova hiša, ni markacij! Dejansko bi moral še cca 50 višinskih metrov naravnost po bregu dol. A je edino možno najprej desno skozi vas do prve ceste, ko lahko zaviješ levo in potem zopet po prvi cesti desno. Ampak tam je že markacija. Potem gre pot naprej po asfaltu. Ampak ali markacije ni ali pa sem jo spregledal, tako da nisem zavil s ceste in skozi gozd v vas Senožeti, ampak sem šel ves čas po cesti!

višina: 0 m Senožeti

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Senožeti - Jevnica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 259 m Jevnica

Ni opisa
4.1 km, 1 ura 50 minut Jevnica - Janška voda (razpotje)

Opis:

Ko se povzpneš iz Jevnice iz gozda na travnik in prideš do asfaltirane ceste, kaže cestni znak na levo po cesti do Janč 5,5 km, na "kozolcu" kot turističnem objektu pa piše Janče 1 h na desno in tam je tudi znak E6. Ampak potem se markacije evropske pešpoti kar izgubijo in spremljal sem običajni rdeče beli znak skoraj do Janč, kjer je na desni znak za pot E6.

višina: 750 m Janška voda (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na Jančah je cerkev, ki se sicer že od daleč delno vidi. Desno od cerkve je Planinski dom, pred njim je tabla.

višina: 790 m Planinski dom na Jančah
Planinska postojanka:

Dom stoji na kopastem Janškem hribu, najvišjem vrhu Janškega hribovja, na katerem je pri bližnji cerkvi tudi jedro razložene vasice enakega imena. Leta 1953 je PD Litija odprlo v domačiji pri Mahkovcu planinsko zavetišče, ki ga je leta 1954 premestilo v sosednjo domačijo pri Galetu. Medtem so začeli postopoma graditi planinski dom, v katerem so najprej, 1. maja 1957, odprli zavetišče, 11. oktobra 1959 pa celotni dom. Takrat je dom dobil sedanje ime v spomin na boje II. grupe odredov z Nemci na tem območju leta 1942. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali; leta 1982 so napeljali telefon, leta 1988 pa so zgradili velik zbiralnik za vodo kapnico. Dom je stalno odprt, obratovalni čas od 8. do 22. ure. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pri mizah pred domom pa 150, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sprva precej ravna cesta pelje po razvodnem slemenu med povirjema potokov Mala Reka na s. in Zahujka na j. strani. Na hribu pred seboj vidimo cerkev na Jančah, na slemenu nad Malo Reko Veliko Štango s cerkvijo sv. Antona, na slemenu nad Zahujko pa Gabrje pri Jančah. Kmalu se cesta zložno spusti na preval s križiščem cest in transformatorjem. Cesta naravnost pelje skozi Tuji Grm na Janče. Po njej gremo le nekaj korakov, potem pa zavijemo levo po stezi ob grmovju zložno navkreber v gozd. Lepa gozdna pot se zvije po gozdu, bogatem s kostanji, doseže odprto pobočje pod Jančami in se vzpne proti cerkvi, pri kateri pridemo na cesto. Le še nekaj korakov je do planinskega doma, h kateremu nas usmeri kažipot.

višina: 686 m Brezovo brdo

Ni opisa
3.3 km, 50 minut Brezovo brdo - Prežganje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od šole nadaljujemo TV po lokalni cesti proti Tujemu Grmu in Jančam. Cesta se zložno spušča v smeri proti sz., po pobočju nad povirjem potoka Pirnik, sicer pritoka Besnice. Po 15 min. se desno odcepi cesta v zaselek Brezova Ravan. Le-to sodi v naselje Volavlje, 600 m, 150 preb., ki ga vidimo na prisojnem pobočju v bližini. Vas so 4. avgusta 1944 požgali Nemci. Pred vasjo začasno zapustimo cesto, ki naredi velik ovinek skozi vas. Steza se vzpne na pobočje desno nad cesto. Najprej nam pomaga nekaj stopnic, potem pa pridemo po travniku na novo cesto na s. strani Brezovega brda (682 m) in po njej mimo počitniških hiš do ceste, ki smo jo prej zapustili.

višina: 630 m Prežganje

PREŽGANJE, 590 m, 120 preb. Razloženo naselje leži na prisojnem pobočju slemena in kopastega hriba, ki je razvodje med potokoma Reka na s. in Besnica na j. strani. Naselje obsega dve skupini hiš. Večje jedro je ob stranski cesti iz Zgornje Besnice na Prežganje, manjše pa ob lokalni cesti iz Trebeljevega, tik pod vrhom hriba. Župnijska cerkev sv. Marjete stoji na razglednem vrhu (657 m). Zgrajena je bila leta 1757, leta 1874 pa so jo povečali. Šolsko poslopje so postavili leta 1889; med NOB je bilo poškodovano, vendar so ga po vojni obnovili. Zdaj je v njem podružnična šola. V bližini šole je tudi trgovina. Na Prežganju so hudi boji divjali leta 1943 in 1944, ko so partizani napadli nemško postojanko v šoli in prosvetnem domu.


2.1 km, 30 minut Prežganje - Veliko Trebeljevo

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V Velikem Trebeljevem se nam pridruži Papirniška pot (Vevška pot), s katero gremo skupaj do Pečarja nad dolino Besnice. Od Cenkarjeve domačije gremo nekaj korakov do regionalne ceste Ljubljana–Litija in po njej proti Litiji; po nekaj minutah se najprej levo odcepi cesta v Malo Trebeljevo, pri transformatorju pa še druga s TV. Usmeri se zložno navzgor mimo okrepčevalnice in skozi veliko naselje počitniških hišic. Z vrha vzpetine zagledamo cesto, ki povezuje Prežganje s cesto Ljubljana–Litija, in cerkev na Prežganju. Spustimo se do asfaltirane ceste ter se po njej zložno vzpnemo na Prežganje. Ob cesti so že hiše tega naselja. S ceste se odpira lep pogled na Posavsko hribovje s Kumom. Po 30 min. smo pri šoli in trgovini na Prežganju.

višina: 555 m Veliko Trebeljevo

VELIKO TREBELJEVO, 556 m, 77 preb. Gručasta vas leži na razvodnem slemenu med potokoma Besnica na z. in Reka na v. strani slemena. V bližini vasi, po njeni s. strani, je speljana regionalna cesta, ki prek Trebeljevega povezuje Litijo s Šmartnim pri Litiji, po dolini Besnice pa tudi z Ljubljano; do Litije je 12 km, do Ljubljane pa 20 km. Kraj je bil prvič omenjen že leta 1145. Vas je nekoč pripadala stiškemu samostanu, ta pa je zgradil tudi cerkev sv. Križa. Na zvoniku je letnica 1698, to pa je verjetno tudi leto postavitve cerkve. Kraj se razvija v privlačno turistično točko in je izhodišče za prijetne izlete. Na pobočju nad vasjo je urejeno smučišče, v okolici pa je precej počitniških hišic. Območje Trebeljevega je znano po nasadih vrtnih jagod.


1.6 km, 20 minut Veliko Trebeljevo - Kopance

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sprva ravna pot se pozneje zložno zvija navzdol po s. gozdnatem pobočju hriba Kopance (684 m) vse do bližine Velikega Trebeljevega, kjer spet pridemo na cesto, ki smo jo prej zapustili. Iz Leskovca je 60 min.

višina: 684 m Kopance

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Kopance - Brdo (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Desna cesta pelje na Obolno, po levi pa gremo le kratek čas do odcepa, na katerem nas markacije usmerijo desno na gozdno pot.

višina: 669 m Brdo (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Brdo (razpotje) - Kraje (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Precej ravna cesta pelje naprej po hrbtu med povirjema Velikega potoka na z. in Stiškega potoka na v. strani. Po 15 min. smo na razpotju.

višina: 686 m Kraje (razpotje)

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 10 minut Kraje (razpotje) - Sv. Tilen

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti v Leskovec, ki je hkrati glavna ulica skozi naselje, gremo zložno do hiše Žabjek 15; tam zapustimo cesto in zavijemo po dovozni cesti desno navzgor proti hiši in telefonskemu drogu. Pred to hišo steza zavije strmo navzgor proti gozdu, tam pa preide v kolovoz, ki se strmo vzpenja po j. pobočju Gradišča (706 m). Prečkamo asfaltirano cesto, potem pa se spet strmo vzpenjamo po gozdu do asfaltirane ceste proti Leskovcu. Od križišča pri ŽP je 25 min. Levo pod nami je dolina Višnjice z avtomobilsko cesto proti Ljubljani, naša cesta pa se v 15 min. zložno vzpne na Vrh pri Višnji Gori, 552 m, 76 preb., v gručasto vas na j. pobočju Gradišča. Skozi vas pridemo na ovinek z razpotjem: leva cesta pelje v Gorenje Brezovo, desna asfaltirana v Leskovec. Hojo po cesti, ki se zelo zložno vzpenja po zakraseli Leskovški planoti, nam krajšajo lepi razgledi vse do Gorjancev na jv. strani. Po 15 min. je na levi velik lovski dom LD Višnja Gora. Na planoti je več travnikov in manj njiv; 10 min. od lovskega doma se levo odcepi cesta v Gorenje Brezovo, ki ga vidimo v bližini, desna pa na Sela. Planota nenadoma spremeni videz; več je travnikov in njiv, pa tudi hiš. Na sz. strani se v bližini dviga gozdnat Kucelj (748 m), na v. strani ceste pa travnata Škrjanščica (722 m). Kmalu pridemo v Leskovec, 665 m, 94 preb. Iz Višnje Gore je 1 h 15. Gručasto naselje stoji na zakraseli Leskovški planoti. Plitva zemlja ne daje dobrih možnosti za kmetovanje, najbolj je razvita živinoreja. V vasi stoji barokizirana podružnična cerkev sv. Ožbalta; na lesenem stropu z letnico 1633 so ornamenti in figuralne podobe Adama in Eve, križanja ter drugih svetopisemskih prizorov.

V Leskovcu zavijemo pri kapelici levo med hišami in nadaljujemo pot po cesti v Veliko Trebeljevo. Od vasi naprej je cesta makadamska. Čez polje pripelje v gozd in do kažipotov, ki povedo, da je tam odcep na Kucelj, na katerega zavije Grosupeljska pot, naši TV pa se do Janč priključita E-6 in Ljubljanska mladinska pot; iz Leskovca do kažipotov je 15 min.

višina: 367 m Sv. Tilen

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Sv. Tilen - Višnja Gora

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču v bližini ŽP Višnja Gora nadaljujemo TV po cesti v Ivančno Gorico do bližnjega razpotja, tam pa gremo levo čez železniško progo in skozi podhod avtomobilske ceste v Žabjek, novi del Višnje Gore pri župnijski cerkvi.

višina: 357 m Višnja Gora

VIŠNJA GORA, 384 m, 668 preb. Starodavno mestece leži na podolgovatem pomolu pod Starim gradom (508 m), novejši del naselja pa leži ob vznožju pomola ob potoku Višnjica in na s. strani avtomobilske ceste Ljubljana–Novo mesto. Kraj je bil naseljen že v daljni preteklosti. Na Starem gradu je bilo keltsko in rimsko taborišče, mimo je peljala rimska cesta Emona–Neviodunum. V srednjem veku je bil predhodnik Višnje Gore Stari trg; naselje je bilo v dolini in je bilo omenjeno že v 12. stol. Že leta 1294 je imel trg svojega sodnika, deželno sodišče pa je bilo prvič omenjeno leta 1308. Tržani so se zaradi grožnje turških vpadov v drugi polovici 15. stol. preselili na pomol nad dolino in tam je nastala Višnja Gora. Leta 1478 je bila razglašena za mesto, potem pa so okoli nje zgradili obzidje. Višnja Gora je postala pomembna vojaška postojanka. V mestu sta se razvili trgovina in obrt. Obrtniki so se združevali v cehe, najstarejšega so leta 1512 ustanovili kovači in nožarji. Prva šola je bila ustanovljena že leta 1554.

Na Starem gradu nad mestom so razvaline višnjegorskega gradu, ki ga je v prvi polovici 11. stol. zgradila domača plemiška družina Breže - Seliška. Iz tega rodu je izšel rod višnjegorskih gospodov, ki so leta 1136 omenjeni kot ustanovitelji stiškega samostana, leta 1154 pa kot lastniki Višnjegorskega gradu. Najbolj znana sta Žiga Višnjegorski, ki je leta 1529 pogumno branil Dunaj pred Turki, in Friderik Višnjegorski, ki je leta 1575 pri Budačkem padel skupaj s Herbertom Turjaškim v bitki s Turki. Ti so njuni glavi zmagoslavno nosili v sprevodu po Carigradu. V 16. stol. je postala Višnja Gora pomembna poštna postaja med Ljubljano in Karlovcem; to je bila vse do leta 1894, ko je bila zgrajena železniška proga. Leta 1666 so grad in posestva postala last turjaških grofov, leta 1778 pa so v dolini sezidali nov dvorec, v katerem je zdaj vzgojnoizobraževalni zavod.

Simbol mesta je na verigo priklenjen polž. O njem pripovedujejo veliko šaljivih zgodb. Legenda pa pravi, da je v srednjem veku neka bogata Benečanka podarila višnjegorskemu gospodu v zahvalo, ker ji je rešil sina, veliko zlato in z dragulji okrašeno polževo lupino.
Župnijska cerkev sv. Tilna stoji na pokopališču tik nad avtomobilsko cesto. Prvič je bila omenjena leta 1450; v 17. stol. je bila predelana v baročnem slogu. Oltarne slike so delo slikarjev Gašperja Götzla in Mateja Langusa. Podružnična cerkev sv. Ane v poznogotskem slogu je bila zgrajena po preselitvi naselja na pomol leta 1478, leta 1703 pa so jo povečali in obokali. Na Mestnem trgu je lep vodnjak s kipom J. V. Valvasorja.

Nemci so Višnjo Goro bombardirali 22. septembra 1943, ko so začeli veliko ofenzivo na osvobojeno ozemlje. Partizani so konec oktobra 1943 požgali šolo in sodišče, da bi tako onemogočili naselitev nemških vojakov. Spomenik na Mestnem trgu spominja na padle borce in žrtve fašizma.

Višnja Gora zdaj nima več takega pomena, kot ga je imela nekdaj. Tudi ni več mesto, ostalo pa je krajevno središče za bližnje vasi. V njej so osnovna šola, pošta, več trgovin in gostiln ter nekaj obrtnih delavnic in manjših podjetij. Precej ljudi je zaposlenih v Ljubljani.

V Višnji Gori je 37 let živel pripovednik Janez Cigler (1792–1869), znan po tem, da je leta 1836 napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči. Njegov nagrobnik je vzidan v zunanjo steno župnijske cerkve.


4.6 km, 1 ura 40 minut Višnja Gora - Polževo

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Približno 200 m od s. strani hotela se na cestnem ovinku na desno odcepi bližnjica po bukovem gozdu navzdol. Pridemo na majhno jaso s počitniško hišico, potem pa se po gozdičku in travniku spustimo do ceste in po njej do bližnjega razpotja. Desna cesta pelje na Velike Vrhe, po levi se spustimo v Zavrtače, 545 m, 12 preb., v gručasto vasico na kraški planoti pod Polževim. Od hotela do tja je 10 min. Na začetku vasice zavijemo levo po vaški cesti do konca naselja, potem pa po gozdni cesti nekaj minut med travniki in njivami v mešani gozd. Cesta je ravna, ob njej je na drevesih pritrjenih nekaj oznak Jurčičeve poti. Po približno 30 min. pridemo na Pristavo pri Višnji Gori, 550 m, 7 preb., gručasto naselje z dvema domačijama in številnimi počitniškimi hišicami na terasi sv. pobočja Grmade (587 m). Kraj se imenuje po nekdanji pristavi višnjegorskega gradu. Vasico so Italijani 18. junija 1942 požgali, ker so se v njej zadrževali partizani. S Pristave do Leskovca se naši poti spet pridruži Grosupeljska pot. Približno 200 m pod zadnjo hišo se desno odcepi kolovoz oz. bližnjica po gozdu navzdol v Višnjo Goro. Levo je globoka grapa potoka Pregelj, ki se izliva v Višnjico. Po 10 min. se levo odcepi steza na Stari grad, naš kolovoz pa preide z z. na v. pobočje hrbta, po katerem se precej strmo spušča proti dolini. Ko se drevje razredči, zagledamo hiše v Višnji Gori. Čez nekaj minut že stopimo pri šoli na Mestni trg. Po trgu gremo proti podružnični cerkvi sv. Ane, med hišama Mestni trg 35 in 37 zavijemo po široki poti navzdol, pri hiši Sokolska ulica 20 pa po stopnicah in poti še naprej navzdol na ravnino ter v novi del Višnje Gore.

višina: 591 m Polževo

POLŽEVO je priljubljena izletniška točka, poimenovana po znamenitem višnjegorskem polžu. Na vzpetini Sv. Duh (630 m) stoji poznogotska cerkvica Svetega duha. Na s. strani je tik pod vrhom restavracija Polževo (590 m), Zavrtače 6, pošta Višnja Gora. Pred 2. svet. vojno je bila na tem kraju lesena turistična postojanka, vendar so jo poleti 1942 hkrati z okoliškimi vasmi požgali Italijani. Po vojni so zgradili turistični dom in ga po obnovi preimenovali v hotel. Na pobočju nad restavracijo je urejeno smučišče z vlečnico. V okolici so obsežni listnati gozdovi, bogati z gozdnimi sadeži. Ob cesti iz Višnje Gore je na območju Škrjanke (610 m) veliko naselje počitniških hišic. Leta 1987 so domačini in lastniki počitniških hišic ustanovili Turistično društvo Polževo, ki si prizadeva za urejenost kraja, ohranitev naravnih lepot ter za označitev sprehajalnih in drugih poti.

Leta 1998 je stavbo z restavracijo kupil Zdenko Lavrič. Restavracija je ob delavnikih odprta od 10. do 22. ure, ob sobotah od 9. do 24., ob nedeljah pa od 9. do 21. ure. Ob ponedeljkih kuhinja ne obratuje. Možnost prenočevanja. Telefon: 01/788 21 92.

Razen po TV lahko pridemo na Polževo tudi po Jurčičevi poti z Muljave (1 h 30) ali po asfaltirani cesti iz Višnje Gore (5 km).


2 km, 30 minut Polževo - Velike Vrhe

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju pri kapelici sredi vasi zavijemo po levi cesti, ki gre do konca vasi zložno navzgor, nato pa nas kažipot na razpotju usmeri po travniškem kolovozu proti gozdu. Tam se naša pot združi z Jurčičevo potjo Višnja Gora-Polževo-Muljava (odprli so jo 5. marca 1994 ob 150. obletnici pisateljevega rojstva). Številna lična znamenja ob poti sta namestili PD Viharnik iz Ljubljane in PD Grosuplje, ki sta to pot zasnovali in zanjo tudi skrbita. Kolovoz se zložno vzpenja po listnatem gozdu. Na majhni jasi z razpotjem gozdnih kolovozov gremo naravnost navzgor do bližnjih širnih travnikov. S travniškega kolovoza na spodnjem delu travnika zagledamo za obširno gozdnato planoto Krim in Mokrec ter pod njim vas Golo, pred seboj na vrhu slemena cerkvico Svetega duha in kovinski stolp z anteno, levo pod našo potjo pa planšarijo. Kmalu smo pri cerkvici, od nje pa se po kolovozu ob smučišču spustimo do restavracije Polževo. Z Velikih Vrhov je 45 min.

višina: 506 m Velike Vrhe

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Velike Vrhe - Izvir Krke (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot na Polževo je označena tudi s planinskimi markacijami. Pri zadnji hiši Gradiček 8 se asfaltirana cesta konča, mi pa nadaljujemo levo po kolovozu, ki se zložno vzpenja po pobočju nad izvirom Krke. Lepo vidimo vas Krka in široko dolino enako imenovane reke. Na razpotju kmalu nad zadnjo hišo gremo naprej po levem kolovozu skozi gozdiček do travnika in ob njegovem spodnjem robu do bližnjega ovinka z razpotjem, na katerem kolovoz zavije navzgor, TV pa nadaljuje naravnost po gozdni poti. Pot se zložno vzpenja, pridemo do telefonskega voda in po 25 min. hoje smo na cesti Krka-Grosuplje. Pri križu prvič prečkamo cesto in po nekaj korakih še drugič, potem pa široka pot zavije desno po lepem mešanem gozdu.

Na razpotjih poti in kolovozov pazimo na markacije. Po 10 min. smo pri spomeniku Sonji Vesel, hčeri znanega slikarja Ferda Vesela, sekretarki SKOJ-a in aktivistki NOB, ki so jo na tem kraju 2. julija 1944 ustrelili belogardisti. Od spomenika se vzpnemo do bližnje gozdne ceste, jo prečkamo in nadaljujemo po poti navzgor; onkraj gozdnega roba je že videti svetlobo. Pridemo na kraško vrtačasto in ponekod zelo zaraščeno planoto. Pot preide v stezo, zato moramo paziti na markacije. Po 30 min. od spomenika smo na obširnih travnikih. Napotimo se h gozdnemu robu na levi strani in ob njem smo v nekaj minutah na cesti, ki pelje na Velike Vrhe. Tam se nam do Polževega priključi Grosupeljska pot. Cesta se zelo zložno vzpenja naravnost na Velike Vrhe in kmalu jih zagledamo pred seboj. Tik pred vasjo je ob cesti spomenik Janeza Hlebša - Čira, komandanta 1. slovenske proletarske brigade Toneta Tomšiča, in Lada Babiča, namestnika politkomisarja te brigade, ki sta novembra 1942 v bojih z Italijani padla v tem kraju. lz Gradička na Velike Vrhe, 504 m, 46 preb., smo hodili 1 h 15 min. To je gručasta vas na vrtačasti kraški planoti z lepim razgledom na dolenjsko pokrajino do Kuma na sv. in Gorjancev na v., na jv. vznožju gričevja pa lepo vidimo Muljavo.

višina: 287 m Izvir Krke (razpotje)

Ni opisa
0.2 km, 0 minut Izvir Krke (razpotje) - Gradiček

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nekaj korakov od Hočevarjeve domačije je razpotje: desna pot vodi k izviru Krke, po levi asfaltirani cesti pa TV zavije navzgor.

višina: 276 m Gradiček

GRADIČEK, 280 m, 23 preb. Obcestna vas leži v zatrepu doline Krke v neposredni bližini kraškega izvira reke Krka pod Krško jamo na s. in kraškega izvira potoka Poltarica na j. strani vasi. Poltarica se že po 300 m izliva v Krko. Vas je dobila ime po že davno propadlem gradu, ki je stal na Gazdniku nad vasjo in je bil prvič omenjen leta 1062. Na njem so gospodarili vrhkrški gospodje. Leta 1437 ga je porušil Jan Vitovec; pozneje so ga obnovili, vendar je bil že v Valvasorjevem času zapuščen.


1.2 km, 20 minut Gradiček - Krka

Opis:

Prva etapa

  1. Železniška postaja Višnja Gora
  2. Stari grad nad Višnjo Goro
  3. Pristava, vas
  4. Zavrtače, vas
  5. Hotel na Polževem in gotska cerkev sv. Duha
  6. Male vrhe, vas
  7. Razvaline gradu Roje
  8. Kmetija Kaščar (blizu razvalin gradu Kravjek, nekoč Weineck ali pot mimo ribnika Laškovec
  9. Cerkev z grobom viteza Foedransberga
  10. Oslica, vas
  11. Jurčičeva domačija na Muljavi

Druga etapa

  1. Muljava
  2. Potok, vas
  3. Lovska koča
  4. Znojile
  5. Trebnja Gorica
  6. Krška jama (izvir reke Krke)
  7. Gradiček, vas
  8. Krka, vas
višina: 266 m Krka

Ni opisa
11.6 km, 3 ure 30 minut Krka - Podpeč

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 466 m Podpeč

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod Kamnim vrhom (783 m), ki ga domačini imenujejo Kamen vrh. Obdaja jo redek bukov gozd. Kamni vrh je drugi najvišji vrh hribovitega kraškega sveta v severozahodnem podaljšku Male gore med Dobrepoljsko dolino na vzhodu, dolino Rašice na severu in magistralno cesto Velike Lašče-Ortnek na jugozahodni strani. PD Dobrepolje je sprejelo sklep o gradnji koče na ustanovnem občnem zboru 17. decembra 1989. Graditi so začeli leta 1990, kočo pa so popolnoma dokončali in opremili leta 1993. Ob navzočnosti velikega števila krajanov so jo slovesno odprli 22. avgusta 1993. Zgradili so jo s prostovoljnim delom članov PD in ob pomoči krajanov. Zasnovana je tako, da jo bodo lahko razširili. PD Dobrepolje načrtuje, da bodo na vrhu postavili razgledni stolp.Koča je odprta ob nedeljah in praznikih ter po dogovoru. Postrežejo s toplimi napitki ter pijačami. V gostinskem prostoru je 20 sedežev, na klopeh pred kočo pa 100; na skupnem ležišču je 8 ležišč; zunanji WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; vodo dovažajo; električno razsvetljavo omogoča fotovoltaični generator.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 831 m Vrh pri Poljanah

Ni opisa
2.9 km, 40 minut Vrh pri Poljanah - Ortnek

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po Ribniški planinski poti iz Ortneka na Grmado.

višina: 537 m Ortnek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Tentera (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 493 m Ribnica

RIBNICA, 489 m, 3480 preb., je upravno, gospodarsko in kulturno središče Ribniške doline. Zgodovina Ribnice sega daleč nazaj v preteklost. Že Rimljani so ob robu doline zgradili cesto proti Kočevskemu. Po letu 811 je ribniška prafara obsegala območje od Ljubljanskega barja do Kolpe. Ribniški grad so v 10. stoletju pozidali gospodje Žovneški, leta 1082 so ga prevzeli Turjačani, leta 1263 Ortenburžani, leta 1456 Habsburžani, leta 1810 pa ga je kupila družina Rudež, vendar ga je leta 1937 prodala državi. Turki niso nikoli zavzeli gradu, naselje pa so od leta 1469 do leta 1564 kar 27-krat oropali in požgali. Suha roba je bila omenjena že v 14. stol.; izdelovali so jo po vseh vaseh Ribniške doline; izdelovanje lesenih predmetov za domačo rabo je ohranjeno še zdaj. Cesar Friderik III. je leta 1492 podelil Ribničanom pravico do prodaje živine, platna in suhe robe; trgovali so doma in v tujini, celo v Afriki in Indiji. Že okoli leta 1400 je bila v Ribnici latinska šola, v 17. stol. pa so otroci obiskovali dvorazredno normalko. Njen dijak je bil od leta 1810 do 1812 tudi pesnik France Prešeren, o tem pa nam priča vpis v zlati knjigi odličnjakov. Leta 1874 je šola postala štirirazredna. Ribnica se je hitreje razvijala po zgraditvi železnice leta 1893, zlasti pa po 2. svet. vojni, ko so odprli nova podjetja in ko so tam zaživeli trgovina, obrt in zasebno podjetništvo.

V Ribnici je sedež občine ter različnih občinskih ustanov in organizacij. Tam so pošta, banka, osnovna šola, zdravstveni dom, lekarna, več samopostrežnih in drugih trgovin, gostinskih lokalov, obrtnih delavnic, proizvodnja stavbnega pohištva INLES in več manjših podjetij.

Ribnico so 14. aprila 1941 zasedli Italijani. V začetku maja 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. Italijani so 12. julija 1941 začeli zapirati člane KPS in njihove somišljenike. Po večini so bili pravočasno obveščeni in so se umaknili na Travno goro, tako da je bila tam 13. julija 1941 ustanovljena Ribniška partizanska četa. V Ribnici so imeli Italijani močno posadko, ki je na širšem območju napadala partizanske enote. Po kapitulaciji Italije je bila Ribnica svobodna do 1. novembra 1943, ko so jo zasedli Nemci. Do tedaj je bila v ribniškem gradu partizanska bolnišnica, pred nemško ofenzivo pa so jo pravočasno umaknili na Goteniški Snežnik. Ribnica je bila med NOB precej porušena, požgana in zbombardirana. Osvobojena je bila 6. maja 1945. Na NOB opozarja več spomenikov in spominskih plošč. Na Gorenjski cesti pred staro občino je spomenik »Preplah« kiparja Lojzeta Dolinarja, pred gradom pa spomenik »Ribniška partizanska družina« kiparja Janeza Boljke. Na Škrabčevem trgu v bližini cerkve so spominske plošče domačinu Jožetu Petku (1912–1945), fotoreporterju XIV. divizije NOV, narodnemu heroju Jožetu Šešku in učitelju Antonu Majniku. V gradu je muzejska zbirka iz NOB.

V Ribnici si velja ogledati obnovljen Ribniški grad, v katerem je etnološki muzej s suhorobarsko in lončarsko zbirko. V parku kulturnikov pri gradu so kipi pomembnih mož, rojenih ali delujočih v Ribnici, med njimi kip skladatelja Jakoba Petelina - Gallusa (1550–1591), jezikoslovca Stanislava Škrabca (1844–1918) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819), ki je bil od 1788 do 1793 kaplan v Ribnici. Zanimiva je tudi župnijska cerkev sv. Štefana. Prvič je bila omenjena leta 1353, zdajšnja stavba pa je bila zgrajena v letih 1865–1868 namesto prejšnje, ki jo je uničil požar. V njej so slike znanih slovenskih slikarjev, podoba sv. Štefana v glavnem oltarju pa je delo Ivana Groharja. Med 2. svet. vojno požgana zvonika so zgradili na novo po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika.

V okolici Ribnice je več lepih izletniških točk, npr. Planinska koča pri Sv. Ani na Mali gori (910 m, 1 h 30) in Jamarski dom pri Francetovi jami (594 m, 30 min.).


6.5 km, 1 ura 40 minut Ribnica - Jasnica (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pred nami je na levi strani ceste Dolenja vas, 483 m, 794 preb., večje gručasto naselje na desnem bregu potoka Ribnica, ki ponikne pri cerkvici sv. Marjete, km od desne strani magistralne ceste. Po legendi naj bi jo sezidali kot obrambo proti zmaju, ki je prihajal iz požiralnika in umoril vsakogar, ki se je tam zadrževal po večernem zvonjenju. V naselju so pošta, osnovna šola, samopostrežna trgovina in več gostiln. Nad vasjo je vzpetina Hrib (532 m) z romarsko cerkvijo sv. Roka, zgrajeno leta 1818. Prebivalci so se v preteklosti ukvarjali z lončarstvom, zdaj pa se preživljajo s kmetijstvom in z obrtjo ali pa so zaposleni v Ribnici in Prigorici. TV ne gre v naselje, temveč po magistralni cesti proti Ribnici.

Ko prečkamo potok Ribnica, smo že v strnjeni obcestni vasi Prigorica, 483 m, 456 preb. Tudi prebivalci tega kraja so se nekdaj ukvarjali z lončarstvom, zdaj je precej zaposlenih, preživljajo pa se tudi s kmetijstvom in obrtjo. Sredi vasi je baročna cerkev sv. Petra; ob njej je pokopališče, na katerem je tudi grobišče padlih borcev NOV.

Po ravni cesti je od cerkve sv. Petra v Prigorici do Nemške vasi, 486 m, 268 preb., nekaj manj kot dva km. To je strnjeno obcestno naselje. V 14. stoletju so se tam naselili Nemci. Ker je bila vsa okolica slovenska, se je kraja prijelo ime, ki ga ima še dandanes. Iz Nemške vasi je doma zdravnica dr. Franja Bojc - Bidovec (1913-1985), ki je vodila znano partizansko bolnišnico Franja v soteski Pasica pri Cerknem.

Kmalu prispemo v Goričo vas, 488 m, 437 preb. V njej je veliko novih hiš in je že predmestje Ribnice. Večina strnjenega naselja je na v. strani ceste, na kateri je tudi barokizirana cerkev Imena Marijinega; zdajšnjo podobo je dobila leta 1898. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1241. Še nekaj minut po cesti in že nas krajevna tabla opozori, da smo v Ribnici. Po glavni ulici pridemo v središče mesta.

višina: 482 m Jasnica (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Jasnica (razpotje) - Jasnica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Jasnice se cesta spusti v Ribniško dolino, zagledamo pa jo takoj, ko pridemo iz gozda. Na z. strani doline se vleče Velika gora z najvišjim vrhom Turn (1254 m), na v. jo obdaja Mala gora z najvišjima vrhovoma Črni vrh in Stene sv. Ane (963 m), na sz. pa se dvigajo gričevnata Slémena. Pod vrhom Velike gore opazimo 50 do 60 m visoke skale, imenovane "Okameneli svatje". Pripoved pravi, da so čez goro šli svati z nevesto. Ker ji je postalo vroče, je preklela sonce, svati pa so okamneli. Na obeh straneh ceste je poplavno travnato območje Log. Po dveh km od Jasnice se na levo odcepi cesta v Grčarice in Kočevsko Reko.

višina: 486 m Jasnica

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 45 minut Jasnica - Slovenski vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1039 m Slovenski vrh

Ni opisa