Išči po točkah

Začetek: Vogel (smučarske steze)

Konec: Koča na Klemenči jami pod Ojstrico

Razdalja: 104.5 km Čas hoje: 37 ur 35 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 1540 m Vogel (smučarske steze)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1614 m Orlova glava (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji na spodnjem koncu planine Prvi Vogel, tik za prepadnim skalnim pomolom Rjava skala (1540 m), na katerem stoji veliki Ski hotel Vogel in je tudi zgornja postaja gondolske žičnice iz Ukanca ter začetna postaja sedežnice na Visoki Orlov rob. Tam, kjer je zdaj hotel, je stal leta 1934 zgrajeni Skalaški dom Turistovskega kluba »Skala« iz Ljubljane; med 2. svetovno vojno je pogorel. Planinsko kočo Merjasec je jeseni 1996 zgradil Borut Kokelj iz Radovljice, odprta pa je bila 15. decembra 1996. Ime je dobila po 215 kg težki trofeji merjasca in po živem merjascu v obori pri koči. Je prva zasebna planinska koča v Sloveniji, ki je vpisana v Seznam planinskih postojank. Planinci imajo v koči enake ugodnosti kot v postojankah planinskih društev.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Čez planino Storeča raven.

višina: 531 m Ribčev Laz

Ni opisa
2.4 km, 40 minut Ribčev Laz - Polje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 520 m Polje

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Polje - Brod

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Brod

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Brod - Bohinjska Bistrica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 513 m Bohinjska Bistrica

Ni opisa
3.5 km, 1 ura 10 minut Bohinjska Bistrica - Nemški Rovt

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Nemški Rovt

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Še kilometer je po asfaltirani cesti do pomembnega razpotja regionalnih cest (910 m) nad planino Vresje. Desna asfaltirana cesta gre navzdol v Bohinjsko Bistrico (8 km), leva asfaltirana pa navzgor na Bohinjsko sedlo (5 km) ter naprej v Sorico in na Petrovo Brdo.

višina: 921 m Bitenjska planina

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot se zložno spušča po s. strani Dovskega vrha (1322 m). Po nekaj več kot 3 km se na desno odcepi gozdna cesta proti Ledeni dolini, naša pot pa gre po levi. Po nekaj manj kot kilometru smo na novem razpotju: desno se odcepi gozdna cesta pod Črni vrh, TV pa gre po levi, boljši cesti zložno navzdol. Na desni strani se odpre pogled na Pokljuko in Julijce. Še nekaj več kot pol kilometra je do razpotja tik nad Selško planino. Leva gozdna cesta pelje na Radovljiško in Mošenjsko planino, desna s TV pa na Rovtarico. Na desni strani ceste je obsežna Selška planina s planšarskim naseljem. Ob cesti je spomenik padlim borcem NOV, na njem pa piše:

»Ta kraj je s svojo krvjo posvetilo
17 borcev Prešernove brigade,
ki so 19. 6. 1944 padli v boju z Nemci.
Šli ste za klicem domovine
in hrabro zrli smrti v oči,
kakor v rodni dom ste hiteli v planine,
mrtvim planine postale so dom za vse dni.«

Od spomenika se cesta precej spušča proti Rovtarici. Po nekaj manj kot kilometru se desno odcepi gozdna cesta v Gladko dolino in do počitniškega doma Goričane, naša pot pa gre naravnost navzdol. Še pol kilometra in že smo na Rovtarici. Od Partizanskega doma je 2 h 30 min.

Rovtarica, 1100 m, je prostrana planina z gozdarskim naseljem in pomembnim cestnim križiščem. Na cestnih kažipotih beremo, da je do Škofje Loke 28 km, v Bohinjsko Bistrico 15 km in na Vodiško planino 11 km.

Z Rovtarice nadaljuje TV po regionalni cesti proti Bohinjski Bistrici. Po pol kilometra se levo odcepi gozdna cesta proti Ratitovcu. Nadaljujemo ves čas po regionalni cesti, ki se zložno spušča proti Bitenjski planini s planšarskim naseljem na desni strani nekoliko pod cesto; z Rovtarice do odcepa ceste na planino je 7 km.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Vodiške planine do Soriške planine bomo ves čas hodili po cestah. Bližnjic ni. Ne oddaljujmo se od markirane poti, saj se sredi obsežnih gozdov lahko izgubimo.

Od Partizanskega doma gremo po gozdni cesti najprej zložno navzdol do 2 km oddaljenega razpotja: desna cesta pelje v Lipnico in Radovljico, TV pa nadaljuje po levi proti Rovtarici. Po pol km se levo odcepi gozdna cesta na Mošenjsko planino, nas pa desna vodi po precej ravni gozdni planoti do 2 km oddaljenega razpotja; po levi bi prišli na planino Martinček, kjer je naselje za gozdne delavce, mi pa gremo po desni.

Planinska postojanka:

Foto: Avtor



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 832 m Špik (razpotje)

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Špik (razpotje) - Kropa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 526 m Kropa

Ni opisa
18.2 km, 5 ur Kropa - Tržič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 514 m Tržič

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.


1.2 km, 20 minut Tržič - Slap

Opis:

lz Tržiča po Cankarjevi cesti ob Tržiški Bistrici skozi naselje Slap.

višina: 0 m Slap

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 690 m Lom pod Storžičem

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 808 m Grahovše

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Grahovše - Slaparska vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 819 m Slaparska vas

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1121 m Dom pod Storžičem
Planinska postojanka:

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1471 m Javorniški preval

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.


2.4 km, 40 minut Javorniški preval - Jekarica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 998 m Jekarica

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.

višina: 727 m Reka (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Reka (razpotje) - Spodnje Jezersko

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

višina: 714 m Spodnje Jezersko

Ni opisa
7.2 km, 1 ura 50 minut Spodnje Jezersko - Celarjev most

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 578 m Celarjev most

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 903 m Suhadolnik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1478 m Suhadolnikova planina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji na vrhu Kokrskega sedla med Grintovcem in Kalško goro, ki je tudi preval med dolinama Kamniške Bistrice in Kokre. Ime ima po bratih Žigi Zoisu (1747-1819), mentorju in mecenu slovenskih literatov, naravoslovcu, geologu in mineralogu ter po botaniku Karlu Zoisu (1756-1799). Prvo kočo je leta 1897 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD, ki jo je temeljito obnovilo. Po 2. svetovni vojni jo upravlja PD Kamnik. Koča je sčasoma postala premajhna in tudi urejenost ni več ustrezala, zato so jo leta 1966 obnovili in povečali. Leta 1967 so iz Konca v Kamniški Bistrici potegnili tovorno žičnico. Leta 1986 so napeljali vodo od 900m oddaljenega izvira in tega leta tudi začeli graditi nov velik prizidek. Razširitev in obnovo koče so končali leta 1988 in ob 95-letnici ustanovitve Kamniške podružnice SPD, so 18. septembra 1988 povečano in obnovljeno kočo tudi odprli. PD Kamnik je v zadnjih letih storilo veliko, da koča zadovoljuje tudi stroge okoljevarstvene kriterije, zato jo je v okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo opremilo s čistilno napravo in fotovoltaičim generatorjem za proizvodnjo elektrike, ki nadomešča diesel agregat. Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V gostinskem prostoru je 81 sedežev, točilni pult; v 17 sobah je 105 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; zimska soba z 12 ležišči; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda,čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, radijska zveza.



Opis:

Od Cojzove koče se precej strmo vzpnemo po travnati vzpetini na s. strani do razpotja pod Malimi Vratci, do koder smo že prišli s Skute. 

višina: 1859 m Kokrsko sedlo

Ni opisa
1.6 km, 1 ura 10 minut Kokrsko sedlo - Bivak Pavla Kemperla

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od bivaka zavije naša pot na j. proti Dolgim stenam. Po značilni visokogorski pokrajini z rušjem in travnimi zaplatami se spustimo proti skalnemu grebenu in ob njem do najnižje točke med skalami in rušjem. Steza se od tod strmo vzpne čez plati Jurjevca na Mala Vratca (1970 m), ozki prehod med skalama v Dolgih stenah. Pri vzponu nam prek težjih mest pomagajo varovala. Na drugi strani se po travnatem pobočju spustimo do razpotja, kjer zavije na desno navzgor pot na Grintovec.

višina: 2093 m Bivak Pavla Kemperla
Planinska postojanka:

Bivak Pavla Kemperla pod Grintovcem (2102 m) stoji na Legarjih ob pomembni planinski poti proti Mlinarskemu sedlu in naprej do Češke koče, na Grintovec in Dolgi hrbet, pa čez Sleme in po Turskem žlebu na Okrešelj, ali čez Tursko goro na Kamniško sedlo, mimo pa pelje tudi SPP s Skute na Kokrsko sedlo. Bivak je leta 1973 postavila Postaja GRS Kamnik in ga poimenovala po znanem alpinistu in gorskem reševalcu Pavlu Kemperlu (1905-1980). Bivak je stalno odprt; na pogradih so štiri ležišča brez odej.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2144 m Turski žleb (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot skozi Turski žleb je načrtoval dr. Frischauf, leta 1899 pa jo je v dveh mesecih zgradilo šest delavcev pod vodstvom Janeza Piskernika iz Logarske doline.

višina: 1421 m Okrešelj (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Planinska postojanka:

Dom stoji na spodnjem robu ledeniške krnice Okrešelj nad zgornjim koncem Logarske doline. Imenuje se po dr. Johannesu Frischaufu (1837-1924), profesorju na graški univerzi, neutrudnemu oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp, humanistu in prijatelju Slovencev. Prvo kočo na Okrešlju je leta 1876 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1907 je pomladanski plaz z Mrzle gore kočo porušil. Še istega leta je Savinjska podružnica SPD začela graditi na bližnjem, bolj varnem mestu, nov dom, ki so ga slovesno odprli 2. avgusta 1908 in poimenovali po dr. J. Frischaufu; na tem mestu stoji današnji dom. Leta 1932 so dom prenovili. Po osvoboditvi ga je leta 1951 opremilo in odprlo PD Celje. V letih 1959-1961 so ga prenovili oziroma zgradili skoraj na novo; otvoritev obnovljenega in povečanega doma je bila 24. seprembra 1961. Leta 1960 so postavili tovorno žičnico. Leta 1988 je PD Celje začelo dom dozidavati in temeljito obnavljati. Zgradili so nove sanitarije in prizidek za zunanjo strežbo, s prezidavami pa so posodobili prenočitvene zmogljivosti. Povečani in obnovljeni dom so slovesno odprli 21. septembra 1991.Dom je odprt od 1. maja do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev in točilni pult; pri mizah pred domom 80 sedežev; v 11 sobah je 45 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 35 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevana s kmečko pečjo, v treh sobah centralno ogrevanje; tekoča voda. Dom so v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako, da je priključen na lastno biološko čistilno napravo, ima plinsko postajo in je priključen na električno omrežje. Ima tudi telefonsko linijo, internet, poslovanje preko POS-terminala s karticami in radijsko zvezo. Zato je oskrbovan praktično preko celega leta.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1023 m Koča pod slapom Rinka

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Dom stoji v zgornjem delu Logarske doline, imenovanem Kot, v bližini mostu čez hudournik Kotovec. Zgradilo ga je PD Celje namesto Planinskega doma, ki ga je leta 1976 prodalo prometno-gostinsko-turističnemu podjetju Izletnik Celje. Novi dom je odprlo 29. avgusta 1981. Zgodovina planinskih postojank v Logarski dolini je zelo dolga. Prva postojanka je bilo Piskernikovo zavetišče, ki ga je leta 1890 zgradil pod slapom Palenk kmet Janez Piskernik, p.d. Plesnik (1839-1915); leta 1919 ga je prevzela Savinjska podružnica SPD, ki je ob njem zgradila in 28. junija 1925 slovesno odprla Tillerjevo kočo, poimenovano po Francu Tillerju (1878-1952), načelniku Savinjske podružnice SPD od 1927 do 1933 in nesebičnemu planinskemu organizatorju. Leta 1931 je podružnica poleg obeh postojank zgradila še planinski hotel Aleksandrov dom. Vse postojanke in druge hiše v dolini je 24. oktobra 1944 požgal nemški okupator. Po osvoboditvi je ostanke vseh treh postojank prevzelo PD Celje; leta 1952 je obnovilo nekdanji Aleksandrov dom in ga ob otvoritvi, 1. maja 1953, preimenovalo v Herletov dom po Francu Herletu (1917-1945), znanem alpinistu in borcu NOV iz Solčave, ob obnovi leta 1965 pa v Planinski dom. Dom je odprt od 1. maja do 15. oktobra.V treh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; v sobah je 26 postelj, skupnih ležišč ni; WC in umivalnice s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V okviru delovanja Doma planicev je tudi okrepčevalnica Orlovo gnezdo v neposredni bližini slapa Rinka.
info Barbara Petek 070/847-639


Planinska postojanka:

Koča stoji na Klemenškovi planini pod severnim ostenjem Ojstrice; domačini imenujejo to planino zaradi kotanjaste oblike "Klemenča jama. Prvotno planinsko postojanko so solčavski planinci uredili iz pastirske koče, zgrajene leta 1832, in jo odprli 13. junija 1954. Kočo so leta 1968 temeljito obnovili; ker pa ni več ustrezala, se je PD Solčava odločilo za gradnjo nove koče. Zgradili so jo zraven stare koče in jo slovesno odprli 25. septembra 1983 v počastitev 90-letnice ustanovitve SPD in Savinjske podružnice SPD ter 30-letnice PD Solčava. Koča je odprta od 1. maja do 31. oktobra, po dogovoru pa tudi ob drugem času. V gostinskem prostoru je 30 sedežev; v 4 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda. Od septembra 2003 dalje je koča priključena na električno omrežje.