Išči po točkah

Začetek: Dom planincev v Logarski dolini

Konec: Dom planincev v Logarski dolini

Razdalja: 17.2 km Čas hoje: 10 ur 40 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

Planinska postojanka:

Dom stoji v zgornjem delu Logarske doline, imenovanem Kot, v bližini mostu čez hudournik Kotovec. Zgradilo ga je PD Celje namesto Planinskega doma, ki ga je leta 1976 prodalo prometno-gostinsko-turističnemu podjetju Izletnik Celje. Novi dom je odprlo 29. avgusta 1981. Zgodovina planinskih postojank v Logarski dolini je zelo dolga. Prva postojanka je bilo Piskernikovo zavetišče, ki ga je leta 1890 zgradil pod slapom Palenk kmet Janez Piskernik, p.d. Plesnik (1839-1915); leta 1919 ga je prevzela Savinjska podružnica SPD, ki je ob njem zgradila in 28. junija 1925 slovesno odprla Tillerjevo kočo, poimenovano po Francu Tillerju (1878-1952), načelniku Savinjske podružnice SPD od 1927 do 1933 in nesebičnemu planinskemu organizatorju. Leta 1931 je podružnica poleg obeh postojank zgradila še planinski hotel Aleksandrov dom. Vse postojanke in druge hiše v dolini je 24. oktobra 1944 požgal nemški okupator. Po osvoboditvi je ostanke vseh treh postojank prevzelo PD Celje; leta 1952 je obnovilo nekdanji Aleksandrov dom in ga ob otvoritvi, 1. maja 1953, preimenovalo v Herletov dom po Francu Herletu (1917-1945), znanem alpinistu in borcu NOV iz Solčave, ob obnovi leta 1965 pa v Planinski dom. Dom je odprt od 1. maja do 15. oktobra.V treh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; v sobah je 26 postelj, skupnih ležišč ni; WC in umivalnice s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V okviru delovanja Doma planicev je tudi okrepčevalnica Orlovo gnezdo v neposredni bližini slapa Rinka.
info Barbara Petek 070/847-639


Planinska postojanka:

Koča stoji na Klemenškovi planini pod severnim ostenjem Ojstrice; domačini imenujejo to planino zaradi kotanjaste oblike "Klemenča jama. Prvotno planinsko postojanko so solčavski planinci uredili iz pastirske koče, zgrajene leta 1832, in jo odprli 13. junija 1954. Kočo so leta 1968 temeljito obnovili; ker pa ni več ustrezala, se je PD Solčava odločilo za gradnjo nove koče. Zgradili so jo zraven stare koče in jo slovesno odprli 25. septembra 1983 v počastitev 90-letnice ustanovitve SPD in Savinjske podružnice SPD ter 30-letnice PD Solčava. Koča je odprta od 1. maja do 31. oktobra, po dogovoru pa tudi ob drugem času. V gostinskem prostoru je 30 sedežev; v 4 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda. Od septembra 2003 dalje je koča priključena na električno omrežje.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1506 m Kopinškova pot (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1791 m Škrbina

Ni opisa
1.4 km, 1 ura 55 minut Škrbina - Ojstrica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2346 m Ojstrica
Vrh:

Ojstrica (2350 m) je najvišja gora v v. delu osrednjega grebena Kamniških in Savinjskih Alp. Ime je dobila po ozkem piramidastem vrhu, ki se lepo vidi iz Ljubljanske kotline in Savinjske doline ter z bližnjih in daljnjih vrhov. Z. greben Ojstrice se spušča v škrbino Škarje (2141 m), ki jo loči od Lučke Babe (2244 m). V. skalnati Kocbekov greben povezuje Ojstrico z Malo Ojstrico (2017 m). Kocbekov greben ima ime po Franu Kocbeku, ki je leta 1894 skupaj z Jurijem Planinškom iz Luč po njem splezal na Ojstrico. Sv. ostenje se dviga nad zatrepom Robanovega kota. S. greben se od vrha znižuje proti Škrbini (1800 m), zajedi med Ojstrico in Krofičko. Najbolj mogočna je s. navpična stena, ki se dviga iz zelenega pobočja nad Klemenčo jamo.

Prvi pristopnik Ojstrice je bil leta 1823 geometer Ernest Joanelli, ki je na vrhu postavil piramido. Znano je, da so se leta 1848 povzpeli na Ojstrico z vodnikom Krašovcem štirje turisti. Leta 1855 je bilo na vrhu pet ljudi, med njimi tudi mozirski župnik Ignac Orožen. Prof. dr. J. Frischauf je bil prvič na Ojstrici leta 1874. Stene Ojstrice so bile med obema vojnama in tudi po 2. svetovni vojni vabljiv cilj mnogih alpinistov; v teh stenah so plezali tudi znani slovenski alpinisti Boris Režek, Vinko Modec, Franc Ogrin, Ciril Debeljak in mnogi drugi.

Z Ojstrice je navdušujoč prostran razgled na vse strani. Na v. strani se v bližini razteza pretežno zelena valovita Dleskovška planota, za njo vidimo Raduho, Smrekovško pogorje in Golte, pa tudi Savinjsko dolino vse do Celja. Od jv. proti j. se pogled najprej ustavi na obširni Veliki planini, naprej pa se zvrstijo Rogatec, Kranjska reber, Menina in Posavsko hribovje; za Ljubljansko kotlino vidimo Krim, na obzorju pa sega pogled do Učke, Snežnika in Nanosa. Od jz. do z. vidimo za Ljubljansko kotlino in gorenjsko ravnino Polhograjsko in Škofjeloško hribovje, Ratitovec, Spodnje Bohinjske gore in osrednji del Julijcev s Triglavom; v ospredju pa so na tej strani skalni vrhovi Planjave, Turske gore, Kalškega grebena, Rink in Mrzle gore, potem pa še Skuta, Grintovec in Kočna. Med Planjavo in Mrzlo goro leži zelena krnica Okrešlja. Na j. strani Planjave se nad Repovim kotom vije greben Zeleniških špic. Na s. sta globoko pod nami Logarska dolina in Robanov kot, med njima gorski greben s Krofičko in Strelovcem, pa v daljavi Košuta, Obir, Pristovški Storžič, Olševa, Peca in gorovja v Avstriji vse do Visokih Tur z Grossglocknerjem na obzorju.

Dostopi. Razen po SPP lahko pridemo na Ojstrico tudi iz Logarske doline mimo Koče na Klemenči jami: po zelo zahtevni Kopinškovi poti čez Škrbino 4 h 30, ali po zahtevni poti čez Škarje 5 h.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD Čelje.


0.4 km, 10 minut Ojstrica - Pod Roglji (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nad razpotjem pridemo na vršino glavnega grebena, ki se z vrha Ojstrice spušča proti Škarjam; imenuje se Roglji. Odpre se lep pogled v Logarsko dolino in na gore proti severu. Steza se nekaj časa dviga po vršini grebena, potem pa se malo pod vrhom obrne proti sv. V zadnjem delu se strmo vzpne po skalovju in grušču na vrh. Strmino in težje odseke nam pomagajo premagati klini in žična vrv. Od zadnjega razpotja pod Roglji 30 minut.

višina: 2147 m Pod Roglji (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju zavijemo na desno. Steza se po skalnem pobočju jz. grebena Ojstrice, kjer so izpostavljena mesta zavarovana s klini in žično vrvjo, spusti na melišče in po njem naprej proti Skorjam. V srednjem delu melišča se z leve priključi pot s Korošice. Kmalu se z melišča vzpnemo v ključih po strmem travnatem pobočju na skalni greben med Ojstrico in Lučko Babo, imenovan Škarje; zanj so značilni stolpi in ostri roglji. Na prehodnem delu grebena je pomembno križišče planinskih poti (2141 m): mimo Koče na Klemenči jami v Logarsko dolino, čez Lučko Babo na Planjavo, na Ojstrico in na Korošico.

višina: 2173 m Škarje

Ni opisa
0.9 km, 30 minut Škarje - Lučka Baba

Opis:

Na križišču nam kažipot pokaže smer proti Planjavi. Ta pristop na Planjavo sta leta 1893 odkrila Fran Kocbek in Blaž Plaznik. Steza se dviga na j. strani glavnega grebena Ojstrica-Planjava. Najprej premagamo kratko strmo travno vesino, potem pa nas zagruščena steza pripelje na položno travno vršino tik pod vrhom Lučke Babe (2244 m) na njegovi j. strani. V nekaj korakih naravnost navzgor lahko dosežemo vrh, s katerega pa se moramo vrniti na stezo na j. strani vrha, čeprav SPP ne pelje na vrh.

višina: 2326 m Lučka Baba
Vrh:

Lučka Baba, imenovana tudi Lučka Brana, je najvišji izrastek v glavnem grebenu med Planjavo in Ojstrico. Zanimiva je j. stran; pod travnato vršino pada pobočje v kratkih prepadih na kraško planjo Petkove njive. Z vrha je lep razgled na vse strani, zlasti na Okrešelj in Logarsko dolino na s., na bližnja soseda Ojstrico in Planjavo. ter proti j. na Petkove njive, Korošico in Lučki Dedec nad njo.


0.8 km, 25 minut Lučka Baba - Debeli sneg

Opis:

SPP pelje naprej na z. del travnatega pobočja, kjer se začne skalni svet. Ob pomoči klinov in žične vrvi sestopimo čez kratek skalni skok, potem pa nas steza pripelje na glavni greben; z vrha 15 min. Z grebena se spet spustimo na j. stran. Po zagruščenem in valovitem visokogorskem kraškem svetu se steza spusti med kotliči, vrtačami in žlebovi do najnižje točke na tem delu poti, kamor smo prišli v naslednjih 15 min. Od tod se. steza spet dvigne in pripelje nad malo ledeniško krnico na v. pobočju Planjave, kjer še pozno poleti leži sneg. Še naprej se vzpenjamo po razdrapanem v. pobočju do prevala pod vzpetino j. pobočja Planjave, kjer se pridruži pot s Korošice čez Petkove njive in Srebrno sedlo. Od najnižje točke do prevala je 20 min.

višina: 2316 m Debeli sneg

Ni opisa
0.6 km, 20 minut Debeli sneg - Planjava

Opis:

Ker smo že čisto blizu, pojdimo še na vrh; vzpon po travi in razritem pečevju ni težek.

višina: 2391 m Planjava
Vrh:

Planjava (2394 m) je najvišja in najbolj mogočna gora v. dela Kamniških in Savinjskih Alp. Na z. se njeno prepadno ostenje dviga nad Kamniškim sedlom, proti v. pa se z vrha izteka dolg greben proti Škarjam. Na s. pada skoraj navpična 1000 m visoka razrita stena v Kot ali sklep Logarske doline, j. pobočje pa se s skalnega ovršja spušča prek strmih travnih vesin in gladkih skokov v Repov kot. Kot prvi turist se je povzpel na Planjavo leta 1793 grof Franz Hohenwart skupaj z domačinom Sprukom iz Kamniške Bistrice; prišla sta skozi Repov kot. Pred njima pa so bili zanesljivo na vrhu domači lovci. Dr. Frischauf je bil prvič na Planjavi leta 1878. Danes je Planjava med najbolj obiskanimi gorami v Kamniških in Savinjskih Alpah; tudi alpinisti radi plezajo v njenih stenah. Razgled z vrha je prav tako lep in obširen, kot je opisan pri Ojstrici; s Planjave pa se v najlepši luči pokaže koničasta Ojstrica.


0.6 km, 10 minut Planjava - Debeli sneg

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ker smo že čisto blizu, pojdimo še na vrh; vzpon po travi in razritem pečevju ni težek.

višina: 2316 m Debeli sneg

Ni opisa

Opis:

Kmalu se odcepi na desno steza na vrh Planjave, kamor je še 10 min. SPP ne vodi na vrh. S prevala na j. pobočju, kjer se je SPP pridružila steza s Korošice, nadaljujemo pot na Kamniško sedlo. SPP se spušča v smeri proti jz. po travnatem površju in raztrganih skalnih odstavkih. Spotoma gledamo pod seboj samotno dolinico Repov kot in dolg nažagan greben Zeleniških špic nad njo. Po 20 min se nam z leve pridruži spodnja pot s Korošice.

višina: 2173 m Sukalnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

višina: 2117 m Sukalnik

Ni opisa

Opis:

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

višina: 1865 m Koča na Kamniškem sedlu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Od Kamniške koče gre SPP po travnati ruši proti Brani na z. strani. Po precej ravni poti pridemo kmalu do prvega razpotja, kjer se na desno odcepi pot k Frischaufovemu domu na Okrešlju. 

višina: 1914 m Boštjanca

Ni opisa

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Planinska postojanka:

Dom stoji na spodnjem robu ledeniške krnice Okrešelj nad zgornjim koncem Logarske doline. Imenuje se po dr. Johannesu Frischaufu (1837-1924), profesorju na graški univerzi, neutrudnemu oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp, humanistu in prijatelju Slovencev. Prvo kočo na Okrešlju je leta 1876 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1907 je pomladanski plaz z Mrzle gore kočo porušil. Še istega leta je Savinjska podružnica SPD začela graditi na bližnjem, bolj varnem mestu, nov dom, ki so ga slovesno odprli 2. avgusta 1908 in poimenovali po dr. J. Frischaufu; na tem mestu stoji današnji dom. Leta 1932 so dom prenovili. Po osvoboditvi ga je leta 1951 opremilo in odprlo PD Celje. V letih 1959-1961 so ga prenovili oziroma zgradili skoraj na novo; otvoritev obnovljenega in povečanega doma je bila 24. seprembra 1961. Leta 1960 so postavili tovorno žičnico. Leta 1988 je PD Celje začelo dom dozidavati in temeljito obnavljati. Zgradili so nove sanitarije in prizidek za zunanjo strežbo, s prezidavami pa so posodobili prenočitvene zmogljivosti. Povečani in obnovljeni dom so slovesno odprli 21. septembra 1991.Dom je odprt od 1. maja do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev in točilni pult; pri mizah pred domom 80 sedežev; v 11 sobah je 45 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 35 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevana s kmečko pečjo, v treh sobah centralno ogrevanje; tekoča voda. Dom so v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako, da je priključen na lastno biološko čistilno napravo, ima plinsko postajo in je priključen na električno omrežje. Ima tudi telefonsko linijo, internet, poslovanje preko POS-terminala s karticami in radijsko zvezo. Zato je oskrbovan praktično preko celega leta.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1023 m Koča pod slapom Rinka

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Dom stoji v zgornjem delu Logarske doline, imenovanem Kot, v bližini mostu čez hudournik Kotovec. Zgradilo ga je PD Celje namesto Planinskega doma, ki ga je leta 1976 prodalo prometno-gostinsko-turističnemu podjetju Izletnik Celje. Novi dom je odprlo 29. avgusta 1981. Zgodovina planinskih postojank v Logarski dolini je zelo dolga. Prva postojanka je bilo Piskernikovo zavetišče, ki ga je leta 1890 zgradil pod slapom Palenk kmet Janez Piskernik, p.d. Plesnik (1839-1915); leta 1919 ga je prevzela Savinjska podružnica SPD, ki je ob njem zgradila in 28. junija 1925 slovesno odprla Tillerjevo kočo, poimenovano po Francu Tillerju (1878-1952), načelniku Savinjske podružnice SPD od 1927 do 1933 in nesebičnemu planinskemu organizatorju. Leta 1931 je podružnica poleg obeh postojank zgradila še planinski hotel Aleksandrov dom. Vse postojanke in druge hiše v dolini je 24. oktobra 1944 požgal nemški okupator. Po osvoboditvi je ostanke vseh treh postojank prevzelo PD Celje; leta 1952 je obnovilo nekdanji Aleksandrov dom in ga ob otvoritvi, 1. maja 1953, preimenovalo v Herletov dom po Francu Herletu (1917-1945), znanem alpinistu in borcu NOV iz Solčave, ob obnovi leta 1965 pa v Planinski dom. Dom je odprt od 1. maja do 15. oktobra.V treh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; v sobah je 26 postelj, skupnih ležišč ni; WC in umivalnice s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V okviru delovanja Doma planicev je tudi okrepčevalnica Orlovo gnezdo v neposredni bližini slapa Rinka.
info Barbara Petek 070/847-639