Išči po točkah

Začetek: Slovenj Gradec

Konec: Robanova planina

Razdalja: 61.2 km Čas hoje: 24 ur 5 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 408 m Slovenj Gradec

SLOVENJ GRADEC, 410 m, 7712 preb. Mesto leži na prodni terasi v kotu Slovenjgraške kotline, kjer se stikata Mislinjska in Podgorska dolina. Nove mestne četrti se širijo na višji vzhodni terasi Spodnji Legen, v spodnjem delu Podgorske doline ter ob cestnih vpadnicah iz velenjske in dravograjske smeri. Mestece med gorami, kot ga je ljubkovalno poimenoval pisatelj Franc Ksaver Meško, ima izjemno lepo lego med Uršljo goro in Pohorjem.

Območje Slovenj Gradca je bilo naseljeno že sredi prvega tisočletja pr. n. št.; o tem priča veliko ilirsko grobišče na Legnu. V zadnjem stoletju pr. n. št. je bila na Grajskem griču (526 m) keltska naselbina. Za časa Rimljanov je pod Grajskim gričem peljala pomembna cesta Celeia–Virunum na Koroškem. Ob njej se je na območju Starega trga razvilo naselje Colatio s poštno postajo. Leta 1091 je že bilo na Grajskem griču utrjeno bivališče z gradom, pod njim pa naselje, imenovano Gradec. Leta 1165 je bilo naselje že omenjeno kot Windisch Graz, da bi ga razlikovali od nemškega Gradca. Na Puščavi za Grajskim gričem so odkrili grobišče 136 grobov z nakitom in posodo; le-to dokazuje slovansko naselitev v 10. in 11. stol. Ker naselbina pod Grajskim gričem ni imela večjih razvojnih možnosti, so grofje Andechs-Meran, posestniki Mislinjske doline, na terasi med Mislinjo in Suhadolnico ustanovili novo naselje ter ga poimenovali po naselbini pod Grajskim gričem. Novo naselje se je začelo razvijati v letih od 1167 do 1180. Leta 1251 je kraj omenjen kot trg z župnijo, deželnim sodiščem, mitnico in kovnico denarja. Trg je Ulrih III. leta 1267 povzdignil v mesto. Zavarovali so ga z obzidjem, stolpi in jarki. V mestu sta cveteli trgovina in obrt. Leta 1407 je bil Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključen Štajerski. S tem se je končala 200 let trajajoča oblast oglejskih patriarhov nad tem območjem. Špital (ubožnico) je mesto dobilo leta 1419, okoli 1450 pa tudi bolnišnico. Mestno pravo datira iz leta 1440. Upravo je vodil magistrat, načeloval mu je mestni sodnik; sprva mu je pomagalo pet svetnikov, od leta 1460 pa dvanajst. Mesto se je razvijalo kot trgovsko in obrtno središče.

Slovenj Gradec pa je doživljal tudi hude čase. V letih 1471, 1476, 1478 in 1480 so v mestu ropali in požigali Turki. Leta 1489 so mesto zavzeli Madžari, vendar so se morali že leto pozneje umakniti pred cesarjevo vojsko. Mesto je kar petkrat pogorelo, prvič leta 1509, zadnjič 1903. V njem so večkrat izbruhnile tudi kužne bolezni.

Slovensko ime mesta je leta 1577 prvič zapisal Primož Trubar: »... v Slovenskim Gradci«. Slovenj Gradec se je hitreje razvijal v novem veku. V 18. stol. je bilo v njem več kot 150 mojstrov in vajencev različnih obrtnih strok; nekaj delavnic je preraslo v tovarne. Razvoj mesta so pospešili leta 1829 zgrajena deželna cesta, leta 1849 sedež okrajnega glavarstva, zlasti pa leta 1899 zgrajena železnica, vendar je bila, žal, leta 1968 ukinjena. Hitrejši razvoj je Slovenj Gradec doživel v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je postal industrijsko, trgovsko in upravno središče, leta 1920 pa je dobil tudi meščansko šolo. V tem obdobju je bilo mesto cenjeno tudi kot letoviški kraj.

Po 2. svet. vojni, zlasti pa po osamosvojitvi Slovenije, se je Slovenj Gradec razvil kot gospodarsko, trgovsko, zdravstveno, šolsko, kulturno, denarno ter upravno središče Mislinjske doline in koroške krajine. Mesto se je razširilo iz starega mestnega jedra, zgrajeni so bili številni stanovanjski bloki in številne stanovanjske hiše. Meščanom in okoličanom dajejo delo družba Prevent, tovarna opreme Nieros Metal, tovarna pohištva Lesna Pameče, tovarna oblazinjenega pohištva Nova oprema, tovarna za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo Johnson-Controls, več velikih trgovskih centrov, več manjših podjetij in številne storitvene dejavnosti. V bolnišnici se zdravijo bolniki s Koroškega in tudi od drugod. V mestu ima sedež Koroška banka, tam je tudi več poslovalnic drugih bank. Otroci in mladina se izobražujejo v treh osnovnih šolah, glasbeni šoli, srednjih šolah različnih smeri, gimnaziji in v višji strokovni šoli. Kulturni utrip dajejo mestu Galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Sokličev muzej s spominsko sobo pisatelja Meška, knjižnica in številne kulturne prireditve. V mestu imajo sedež okrožno in okrajno sodišče, mestna občina, lekarna, zdravstveni dom, pošta, gozdno gospodarstvo, upravna enota in Gorsko turistični center Kope. V njem sta dva hotela in več gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin, turistična poslovalnica itd. V začetku leta 1995 je občina Slovenj Gradec postala mestna občina

V mestu si kaže poleg galerije in muzejev ogledati tudi kulturnozgodovinske spomenike. Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila posvečena leta 1251; prvotno romansko cerkev so okoli leta 1400 gotizirali, zdaj pa je v njej lepa baročna oprema iz 18. stol. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev Svetega duha, ki je bila kot špitalska cerkev zgrajena v 15. stol.; v njej so dragocene slikarije in oprema, zlasti pasionske freske iz okoli leta 1455 na severni steni prezbiterija. Pomembna stavba je tudi obnovljeni grad Rotenturn, zgrajen leta 1493, zdajšnjo obliko pa je dobil v prvi polovici 18. stol. Mestna hiša (rotovž) iz 17. stol. je bila predelana leta 1885, v njej sta zdaj galerija in muzej.

V Slovenj Gradcu je bilo rojenih več znanih kulturnih ustvarjalcev, med njimi skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in slikar Franc Berneker (1874–1932). Tam sta živela znani slikar samouk Jože Tisnikar (1928–1998) in Jakob Soklič (1893–1972), župnik ter zbiralec različnih predmetov in umetnin od prazgodovine naprej. V Slovenj Gradcu živi in ustvarja akademski slikar Karel Pečko (roj.1920), ustanovitelj in dolgoletni vodja Galerije likovnih umetnosti, ki je leta 1966 pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pripravil odmevno razstavo o miru, humanosti in sodelovanju med narodi. Mednarodna organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je zaradi kulturnih prireditev mednarodnega pomena leta 1989 razglasila Slovenj Gradec za mesto glasnik miru.

Slovenj Gradec je bil pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja v Mislinjski dolini. Organizacijo odpora je vodil inž. Rado Iršič. Kmalu po okupaciji so Nemci zaprli veliko narodno zavednih ljudi, jih pregnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali internirali v taborišča. Že leta 1941 so v Mislinjski dolini delovale partizanske skupine, tudi slovenjgraška. 16. oktobra 1941 so Nemci to skupino razbili, tri borce pa ustrelili. Precej znanih Slovenjgradčanov so ustrelili kot talce, številni so sodelovali v NOB. V grobnici v parku za cerkvijo je pokopanih 323 padlih borcev NOV, talcev in žrtev fašizma, pa tudi borci patrulje Pohorskega bataljona, ki so jih Nemci ubili januarja 1943, ter borci XVII. divizije NOV, padli maja 1945 v bojih za osvoboditev Slovenj Gradca. V grobnici so pokopani tudi narodni heroji, sicer domačini Franjo Vrunč, Rado Iršič in Lado Mavsar. Njihovi doprsni kipi so postavljeni v spominskem parku ob grobnici. Pred gostiščem Pohorje stoji spomenik zmage v spomin na padle borce NOV in žrtve okupatorja iz Slovenj Gradca.

Na Brdih pri Slovenj Gradcu je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-31. Prvi komandir je bil Božo (priimek ni znan), na postaji pa so bili sprva trije kurirji, pozneje pa jih je bilo tudi več. Vzdrževali so zveze s postajami S 9 na območju Ribnice na Pohorju, S-34 nad Velunjskim grabnom in S 23 pri Radegundi na Golteh. Kurirska postaja S-31 se je zaradi pogostih nemških hajk petkrat selila na nove lokacije nad Mislinjsko dolino. Pri opravljanju kurirskih nalog je padel kurir Ferdo Hartman - Nanta.



Opis:

Iz Slovenj Gradca na Uršljo goro teče TV skupaj s SPP. Z Glavnega trga gremo do križišča cest proti Velenju in Podgorju v bližini Name. S križišča naredimo nekaj korakov po Podgorski cesti do ozke kratke ulice na desno, prečkamo potok Suhadolnica in se po cesti čez polje usmerimo v bližnji Stari trg, 419 m, 627 preb. To je razloženo naselje na robu Slovenjgraške kotline z gručastim središčem ob vznožju vzpetine, kjer je tudi župnijska cerkev sv. Radegunde. Cerkev je bila prvič omenjena konec 14. stol.; zdajšnja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je mogočno župnišče, zgrajeno okoli leta 1600 v italijanskem renesančnem slogu. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z več kot 3 m debelimi zidovi, njegov spodnji del pa je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Na hiši Stari trg 3, v kateri je v mladosti živel kipar Franc Berneker, je spominska plošča. V Starem trgu je bil rojen borec in poveljnik več enot NOV Anton Plešnik - Murat (1919–1945), ki je 3. marca 1945 padel v boju z Nemci na Kolovratu (občina Zagorje ob Savi) kot poveljnik I. SNOUB Tone Tomšič.

Na hiši št. 3, kjer je preživel mlada leta kipar Franc Berneker (1874 - 1932), je spominska plošča. Župna cerkev sv. Radegunde na vzpetini nad naseljem se prvič omenja konec 14. stol.; sedanja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je župnišče, zgrajeno v italijanskem renesančnem slogu okoli leta 1600. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji zdaj poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z nad 3 m debelimi zidovi, katerega spodnji del je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Ob poti po pobočju Grajskega griča so kapelice križevega pota.



Opis:

Pri kapelici naproti gostilne in trgovine zavijemo s ceste na desno mimo nove hiše, prečkamo potoček in se povzpnemo mimo kapelice v hrib do kolovoza ter po njem desno v gozd. Po nekaj minutah smo na travniku, po katerem se zložno vzpnemo na sleme, ki se vleče od Grajskega griča proti zahodu.

višina: 525 m Grajski grič

Ni opisa
2.7 km, 40 minut Grajski grič - Apačnik

Opis:

Ob poti so nove hiše naselja Stari trg. Po 30 min. hoje iz Slovenj Gradca pridemo na slemenu na cesto, po kateri se spustimo navzdol do gostilne Na klancu in do regionalne ceste Slovenj Gradec-Kotlje-Ravne na Koroškem. S slemena je lep pogled na Uršljo goro pred nami in na z. del Pohorja za nami. Po cesti naredimo nekaj korakov na desno navzdol, potem pa zavijemo levo v gozd. Po 20 min. hoje po lepi, precej ravni poti po smrekovem gozdu se precej strmo spustimo v dolino potoka Selčnica do domačije Apačnik, Vrhe 9, in stare cerkvice sv. Miklavža ob njej. Iz Slovenj Gradca do tja je 1 h. Vrhe, 550 m, 295 preb., so zelo razloženo naselje po dolini Selčnice in hribovju v njenem povirju.

višina: 435 m Apačnik

Ni opisa
1.1 km, 30 minut Apačnik - Sele

Opis:

Pri Apačniku zavijemo nekaj korakov po asfaltirani cesti na levo, potem pa na desno čez Selčnico in mimo žage po kolovozu strmo v gozdnat breg. Po 10 min. stopimo na obsežen travnik, od koder zagledamo pred seboj zvonik cerkve sv. Roka na Selah. Steza v to smer nas pripelje do asfaltirane ceste, po kateri se zložno povzpnemo na Sele. Od Apačnika je 30 min. Sele, 610 m, 262 preb., so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Središče naselja je Selška ves pri župnijski cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642. Cerkev je gotska stavba, v njej je baročna oprema. Na Selah je od leta 1921, ko je bil po plebiscitu na Koroškem od tam zaradi slovenske drže pregnan, do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874-1964), na pokopališču v bližini cerkve pa je tudi njegov grob. Nanj sicer spominja plošča na župnišču; v njem je tudi Meškova spominska soba.

višina: 577 m Sele

Sele (610 m) so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Jedro naselja je Selška ves pri farni cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642; stavba je pozno gotska, v njej je baročna oprema. Pri cerkvi raste lipa z obsegom debla 400 cm. V Selah je od leta 1921 do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874 - 1964), ki je pokopan na pokopališču pri cerkvi. Nanj spominja tudi plošča na župnišču.



Opis:

Od cerkve sv. Roka gremo po cesti mimo župnišča in gostilne Klančnik zložno navzgor do križišča cest v bližini zaselka Zgornja ves, ki je del naselja Sele. Na križišču zavijemo po levi cesti mimo Gostenčnikove domačije do bližnjega razpotja, na katerem gremo naprej po desni cesti zložno navzgor do električnega droga. Tam nas kažipot usmeri s ceste na levo proti bližnji domačiji Španžel, Sele 33. Mimo domačije in gospodarskih poslopij pridemo na travnik, po katerem vodi steza naravnost navzgor k Poštarskemu domu. Od cerkve sv. Roka je 30 min.

Planinska postojanka:

Dom stoji na Selah, na sončni jasi ob robu gozda pod Ravnjakovim vrhom vzhodne rame Uršlje gore ali Plešivca. Prvo, manjšo kočo, so zgradili delavci takratne Okrajne pošte Slovenj Gradec pod vodstvom Martina Prevorčnika in jo odprli 12. junija 1955. Kočo je leta 1957 prevzelo novoustanovljeno PD PTT Maribor. Leta 1969 so h koči dozidali velik restavracijski prostor, nad katerim so leta 1986 zgradili še nadzidek in ga funkcionalno povezali s starim objektom. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli ob proslavljanju 30-letnice društva 28. junija 1987 in jo preimenovalli v Poštarski dom. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 40 sedežev; v 10 sobah je 30 postelj, na skupnem ležišču pa 8 ležišč; WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis:

Takoj za Poštarskim domom gremo nekaj korakov po gozdni cesti navzgor v smrekov gozd do dveh kažipotov. Prvi pokaže našo pot desno navzgor, drugi pa staro pot na Uršljo goro čez Kal, imenovano tudi »romarska pot«; po tej bi sicer hodili 30 min. dlje.

višina: 898 m Lesnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Strmi gozdni kolovoz nas popelje po v. pobočju Ravnjakovega vrha (1081 m), imenovanem po kmetiji Ravnjak na s. strani. Pot se obrne okoli vrha na z. stran. Po 20 min. strmina popusti, pot se nekoliko zravna in kmalu doseže gozdno cesto, po kateri gremo nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo s ceste na levo v breg. Po 10 min. vzpona pridemo spet na gozdno cesto. Smo že na s. pobočju Plešivčke Kope (1414 m), vzhodne rame Uršlje gore. Smrekov gozd preide v bukovega. Po gozdni cesti, s katere se večkrat odpre pogled proti severu na Kotlje in Ravne na Koroškem, se 25 min. zložno vzpenjamo do odcepa steze na levo, kamor nas usmerijo dobro vidne markacije. Steza se sprva dviguje precej strmo, potem pa bolj zložno zavije po s. pobočju Kozarnice. Kadar je steza mokra, moramo biti previdni. Po 30 min. smo pri spomeniku Francu Eiletzu, upravniku pošte Slovenj Gradec in odborniku Mislinjske podružnice SPD; 27. januarja 1935 ga je ob vračanju z Uršlje gore na tem kraju zasul snežni plaz. Od spomenika se strmo vzpnemo na bližnji preval med Črnim vrhom (1335 m) na s. in Malim vrhom (1445 m) na j. strani. Spet pridemo v iglasti gozd. Po nekaj minutah smo pri križu in z desne se naši poti priključi pot z Raven na Koroškem.

višina: 1294 m Kozarnica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah zmernega vzpona smo pri drugem križu, pri katerem se z leve priključi daljša pot od Poštarskega doma čez Kal. V bližini zagledamo gozdno cesto, ki pelje na Uršljo goro.

višina: 1382 m Mali vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

TV se desno od križa precej strmo dvigne na gozdno cesto, po kateri gremo navkreber do ostrega ovinka, ki ga dosežemo v 20 min. Če smo utrujeni, gremo lahko naprej po cesti, ki se v zavojih vzpne do Doma na Uršlji gori.

višina: 1498 m Uršlja gora (razpotje)

Ni opisa

Opis:

TV na ovinku zapusti cesto in se po stezi povzpne po s. hrbtu vrha, po nekaj minutah pa preide na jv. strmejše kamnito pobočje, poraslo z lepimi macesni. Po 20 min. pridemo iz gozda na široko pot, po kateri pride z j. pot od Andrejevega doma na Slemenu. Zavijemo navzgor po travnatem pobočju mimo kapelice in kmalu zagledamo cerkev in RTV-stolp. Na j. strani skalnatega roba se zložno vzpnemo na ravnico s cerkvijo in planinskim domom.

višina: 1680 m Dom na Uršlji gori
Planinska postojanka:

Dom stoji tik pod vrhom Uršlje gore ali Plešivca (1699 m) zraven cerkve sv. Uršule, zgrajene leta 1602. Na vrhu stoji poslopje RTV s stolpom. Prvo kočo je leta 1912 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; po 1. svetovni vojni jo je prevzela Mislinjska podružnica SPD. Koča je med NOB, 29. avgusta 1942, pogorela. Po osvoboditvi je požgano kočo prevzelo PD Prevalje, ki jo je obnovilo in 22. avgusta 1948 tudi odprlo. V letih 1980-1983 so zgradili velik, sodobno urejen prizidek in ga funkcionalno povezali s temeljito obnovljeno staro postojanko; povečani in prenovljeni dom so slovesno odprli 17. junija 1984 ob 65-letnici PD Prevalje. V začetku leta 1992 je bil vključen mobitel.Dom je odprt od začetka junija do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 120 sedežev; v 11 sobah je 60 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; novi del doma je centralno ogrevan; voda kapnica, elektrika, mobitel.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Doma na Uršlji gori se vrnemo po poti, po kateri smo prišli od Poštarskega doma, do razcepa poti: leva pot gre proti Poštarskemu domu, mi pa gremo naravnost in potem na desno proti Slemenu, oz. proti j. Po kamniti poti se spustimo do ceste, po njej nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo na desno v smrekov gozd. Po gozdni poti se strmo spuščamo po j. pobočju Uršlje gore. Po 45 min pridemo do gozdne ceste in na velike travnike med vojno požgane in zdaj opuščene kmetije Šisernik (1250 m).

višina: 1586 m Sv. Uršula (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Leva pot gre proti Poštarskemu domu, mi pa gremo naravnost in potem na desno proti Slemenu, oz. proti j. Po kamniti poti se spustimo do ceste, po njej nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo na desno v smrekov gozd. Po gozdni poti se strmo spuščamo po j. pobočju Uršlje gore. Po 45 min pridemo do gozdne ceste in na velike travnike med vojno požgane in zdaj opuščene kmetije Šisernik (1250 m).

višina: 1258 m Šisernik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Dvakrat prečkamo cesto na Uršljo goro, gremo mimo kapelice, ostankov kmetije in korita z izvirom vode ter se ob v. robu travnika spustimo do gozda. Še kratek spust po gozdu in že pridemo do križišča gozdnih cest in ruševin nekdanje gostilne Križan (1040 m) na prelazu iz doline Suhadolnice na v. v dolino Jazbinskega potoka na z. strani.

višina: 1046 m Križan

Ni opisa
0.4 km, 20 minut Križan - Verjanščica

Opis:

Cesta proti v. pelje v Podgorje in Slovenj Gradec, proti z. na Naravske ledine in Ravne na Koroškem ter v Žerjav, naravnost pa v Šentvid pri Zavodnju. Ob križišču stoji značilna koroška kapelica. Pri Križanu se začenja slemenski hrbet, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem; domačini mu pravijo Slemene. Na obeh straneh hrbta so zaobljena slemena s samotnimi kmetijami, vmes pa so zarezane globoke in ozke doline potokov, ki tečejo v Mežo, Mislinjo, Pako in Savinjo. Po vršini hrbta poteka nekdanja deželna meja med Štajersko in Koroško.

Od Križana nadaljujemo hojo po gozdni cesti proti Šentvidu, oz. Slemenu. Ravna cesta pelje na z. strani hrbta pod vrhom Verjanščica (1127 m).

višina: 1121 m Verjanščica

Ni opisa
2.8 km, 50 minut Verjanščica - Ciganija

Opis:

Pot se vzpne po pobočju Kotnikovega vrha (1220 m). Obdaja nas smrekov gozd. Po 30 min smo na mali jasi, kjer stoji počitniška hišica; tu nakladajo les na tovornjake. Od tod naprej je gozdna cesta, ki preide z z. na v. stran hrbta, širša in bolje vzdrževana. Kmalu je ob cesti studenček, po nekaj minutah pa pridemo iz gozda na travnato planoto in do cestnega križišča: cesta na desno pelje v Javorje, na levo navzdol v Zgornji Razbor (po njej pride E-6, s katero gremo skupaj do Adrejevega doma), naravnost pa na Sleme. Kraj s križiščem cest se imenuje Ciganija. 

višina: 1112 m Ciganija

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Ciganija - Spodnje Sleme

Opis:

S planote zavije precej ravna cesta v gozd proti Slemenu; odpre se pogled na globoko dolino potoka Velunja, na samotne kmetije v Zgornjem Razborju in na Šaleško dolino. Kmalu smo pri počitniškem domu termoelektrarne Šoštanj, tam pa zavijemo na zgornjo cesto (spodnja pelje v Črno) in po njej proti Slemenu. Nad cesto stoji nova cerkvica sv. Vida, zgrajena leta 1991. Smo že na območju hribovskega naselja Šentvid pri Zavodnju (800 - 1100 m). Ob tej cesti je stala cerkev sv. Vida, pri njej pa nekaj hiš; v boju Šercerjeve brigade z nemško vojsko, ki je bila utrjena na tem pomembnem prehodu iz Saleške v Mežiško dolino, so bile aprila 1945 porušene cerkev in okoliške hiše, ki jih po vojni niso obnovili. Kmalu stopimo na regionalno cesto Šoštanj - Črna na Koroškem. Ob cesti je tabla "Sleme 1080 m", ki označuje prelaz med Šaleško in Mežiško dolino.

višina: 1084 m Spodnje Sleme

Ni opisa

Opis:

Po nekaj korakih po ravnem nas kažipot usmeri na desno po stranski cesti proti bližnjemu Andrejevemu domu.

višina: 1089 m Andrejev dom na Slemenu
Planinska postojanka:

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


test



Opis:

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

višina: 1082 m Tolsti vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

višina: 1185 m Tolsti vrh

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 20 minut Tolsti vrh - Kramarica (razpotje)

Opis:

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

višina: 1125 m Kramarica

Ni opisa

Opis:

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

višina: 1156 m Kramarica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

višina: 1169 m Smrekovec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1359 m Roma

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Roma - Dom na Smrekovcu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1375 m Dom na Smrekovcu
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu planine Roma na južnem pobočju Smrekovca. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju in jo odprla 3. septembra 1933. Partizani so jo 12. avgusta 1942 požgali. Leta 1949 je prevzelo pogorišče PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in 30. septembra 1951 odprlo novo postojanko. V letih 1958 do 1962 so postavili 3 počitniške hišice. Leta 1976 so kočo povečali in obnovili; ob otvoritvi 26. junija 1977, so jo preimenovali v Dom na Smrekovcu. Leta 1983 so dom priključili na električni daljnovod iz Šoštanja.Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ob drugih dnevih.V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 8 sobah je 36 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; v počitniških hišicah je 13 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.



Opis:

Nad domom zavije SPP vkreber po j. pobočju Smrekovca. Po 15 min smo na razcepu poti: desna pelje na vrh Smrekovca, SPP pa zavije levo in se zravna med nizkimi smrekami proti Krumpaški planini.

višina: 0 m Krumpaška planina

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 30 minut Krumpaška planina - Komen (razpotje)

Opis:

Ob poti je velika odprta staja, malo naprej pa počitniška koča trgovskega podjetja Era iz Velenja. Takoj za kočo je ob poti korito z izvirom vode. Ko pridemo iz gozda na pašnik, zagledamo pred seboj Komen, Raduho in Savinjske Alpe, levo pod nami pa kotlino s povirjem Krumpaha, ki se nagiba proti dolini Ljubnice; ta pogled nas bo spremljal vse do Komna. Lepa ravna pot pelje malo po gozdu, potem pa pridemo spet na plano: nad potjo je planina z redkimi nizkimi smrekami, pod potjo pa je gozd. Pot se po vršini pogorja zmerno spušča in se dviga po gozdu in prek malih jas. Po 45 min hoda od doma pridemo na obsežen planinski pašnik na v. strani Krnesa (1013 m). Na Krnes ne gremo, kažipot nam pokaže na levo v gozd, po katerem zaobidemo vrh. Ko pridemo na z. stran, se odcepi pot na 10 min oddaljeni vrh Krnesa, mi pa pridemo v široko sedlo med Krnesom in Komnom, ki je tik pred nami. Nad sedlom se precej strmo dvignemo po v. robu Komna, zaobidemo kratek andezitni skok (po bližnjici lahko tudi čezenj), potem pa se pot malo zravna, pa se spet zmerno dviga po v. robu na stranski hrbet, ki se vleče iz doline Krumpaha proti vrhu; s sedla 20 min. Prišli smo na obsežno planinsko senožet na j. strani vrha Komna, ki ga vidimo v bližini na s. strani, na j. robu pa kapelico. Pred kapelico je ob poti križ in rogovila s kažipoti, kjer skrene steza na bližnji vrh.

višina: 1644 m Komen (razpotje)

Ni opisa
0.2 km, 10 minut Komen (razpotje) - Komen

Opis:

Nad domom zavije SPP vkreber po j. pobočju Smrekovca. Po 15 min smo na razcepu poti: desna pelje na vrh Smrekovca, SPP pa zavije levo in se zravna med nizkimi smrekami proti Krumpaški planini. Ob poti je velika odprta staja, malo naprej pa počitniška koča trgovskega podjetja Era iz Velenja. Takoj za kočo je ob poti korito z izvirom vode. Ko pridemo iz gozda na pašnik, zagledamo pred seboj Komen, Raduho in Savinjske Alpe, levo pod nami pa kotlino s povirjem Krumpaha, ki se nagiba proti dolini Ljubnice; ta pogled nas bo spremljal vse do Komna. Lepa ravna pot pelje malo po gozdu, potem pa pridemo spet na plano: nad potjo je planina z redkimi nizkimi smrekami, pod potjo pa je gozd. Pot se po vršini pogorja zmerno spušča in se dviga po gozdu in prek malih jas. Po 45 min hoda od doma pridemo na obsežen planinski pašnik na v. strani Krnesa (1o13 m). Na Krnes ne gremo, kažipot nam pokaže na levo v gozd, po katerem zaobidemo vrh. Ko pridemo na z. stran, se odcepi pot na 10 min oddaljeni vrh Krnesa, mi pa pridemo v široko sedlo med Krnesom in Komnom, ki je tik pred nami. Nad sedlom se precej strmo dvignemo po v. robu Komna, zaobidemo kratek andezitni skok (po bližnjici lahko tudi čezenj), potem pa se pot malo zravna, pa se spet zmerno dviga po v. robu na stranski hrbet, ki se vleče iz doline Krumpaha proti vrhu; s sedla 20 min. Prišli smo na obsežno planinsko senožet na j. strani vrha Komna, ki ga vidimo v bližini na s. strani, na j. robu pa kapelico. Pred kapelico je ob poti križ in rogovila s kažipoti, kjer skrene steza na bližnji vrh.

Od Doma na Smrekovcu na vrh Komna je 1 h 30.

višina: 1679 m Komen
Vrh:

Komen ali Kamen (1684 m) je najvišji vrh Smrekovškega pogorja. Vrh Komna, na katerem andezitna kamnina razodene ognjeniški nastanek pogorja, ima več grbin. Na s. strani vrha so kratke temne stene, ki segajo do gozdne meje; zato Korošci imenujejo daleč vidni vrh Kamen. Južna stran vrha je travnata uravnava, zato je s te strani dostop na vrh zelo lahek. Na j. robu travnika stoji lesena kapelica sv. Cirila in Metoda, ki je bila blagoslovljena 30. 8. 1987, ob njej so klopi, če nas ujame nevihta, pa lahko v njej tudi vedrimo. S Komna je zelo lep razgled na vse strani: Peco, Uršljo goro, Smrekovec, Golte, Menino, Veliki Rogatec, Zgornjo Savinjsko dolino z Ljubnim in Radmirjem, Savinjske Alpe z Dleskovško planoto in Ojstrico, Travnik v bližini, Raduho in Olševo. Žig vrha in vpisna knjiga sta v kapelici.


0.2 km, 0 minut Komen - Komen (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nad domom zavije SPP vkreber po j. pobočju Smrekovca. Po 15 min smo na razcepu poti: desna pelje na vrh Smrekovca, SPP pa zavije levo in se zravna med nizkimi smrekami proti Krumpaški planini. Ob poti je velika odprta staja, malo naprej pa počitniška koča trgovskega podjetja Era iz Velenja. Takoj za kočo je ob poti korito z izvirom vode. Ko pridemo iz gozda na pašnik, zagledamo pred seboj Komen, Raduho in Savinjske Alpe, levo pod nami pa kotlino s povirjem Krumpaha, ki se nagiba proti dolini Ljubnice; ta pogled nas bo spremljal vse do Komna. Lepa ravna pot pelje malo po gozdu, potem pa pridemo spet na plano: nad potjo je planina z redkimi nizkimi smrekami, pod potjo pa je gozd. Pot se po vršini pogorja zmerno spušča in se dviga po gozdu in prek malih jas. Po 45 min hoda od doma pridemo na obsežen planinski pašnik na v. strani Krnesa (1o13 m). Na Krnes ne gremo, kažipot nam pokaže na levo v gozd, po katerem zaobidemo vrh. Ko pridemo na z. stran, se odcepi pot na 10 min oddaljeni vrh Krnesa, mi pa pridemo v široko sedlo med Krnesom in Komnom, ki je tik pred nami. Nad sedlom se precej strmo dvignemo po v. robu Komna, zaobidemo kratek andezitni skok (po bližnjici lahko tudi čezenj), potem pa se pot malo zravna, pa se spet zmerno dviga po v. robu na stranski hrbet, ki se vleče iz doline Krumpaha proti vrhu; s sedla 20 min. Prišli smo na obsežno planinsko senožet na j. strani vrha Komna, ki ga vidimo v bližini na s. strani, na j. robu pa kapelico. Pred kapelico je ob poti križ in rogovila s kažipoti, kjer skrene steza na bližnji vrh.

Od Doma na Smrekovcu na vrh Komna je 1 h 30.

višina: 1644 m Komen (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 15 minut Komen (razpotje) - Hlipovec

Opis:

Z uravnave se SPP malo pod kapelico spusti proti gozdu na z. strani in po sprva precej strmem z. pobočju Komna. Nekaj minut moramo paziti, ker je pot kamnita in ponekod čez korenine in po jarkih tudi nerodna, zlasti če je mokra. Po 15 min se pot priključi na gozdni kolovoz, po katerem se še naprej spušča na travnato jaso s prevalom Hlipovec (1453 m). Na začetku jase opozori napis, da je 70 m pod potjo izvir vode. Malo naprej je križišče poti proti Komnu, Travniku, na Ljubno ob Savinji in v Črno na Koroškem. To je bil nekdaj, ko še ni bilo avtomobilov, pomemben prehod med Zgomjo Savinjsko in Mežiško dolino.

višina: 1451 m Hlipovec

Ni opisa
2.6 km, 50 minut Hlipovec - Koča na Travniku

Opis:

S prevala gremo proti z. po kolovozu, ki se zložno dviga med malinami ter mladimi macesni in smrekami po glavnem hrbtu Smrekovškega pogorja. Po 10 min pridemo na v. gozdnato pobočje Travnika, po katerem se pot 15 min dokaj strmo dviga, potem pa se precej zravna in preide z v. na j. pobočje. Z leve se priključi pot z Ljubnega mimo nekdanje partizanske Bolnice Celje, potem pa ozka pot postane široka. Kmalu pridemo iz gozda na obsežen travnik in po njem do planinske postojanke na drugi strani travnika. S prevala Hlipovec 45 minut.

S Komna do Koče na Travniku je 1 h 15.

višina: 1546 m Koča na Travniku
Planinska postojanka:

Koča stoji na prostrani planini malo pod vrhom Velikeg Travnika (1637 m), na polovici Slovenske planinske poti med Smrekovcem in Raduho. Ljubenski planinci so najprej postavili zavetišče; graditi so ga začeli leta 1976, slovesno so ga odprli 27. avgusta 1978. Poimenovali so ga po Anteju Tevžu (1894-1971), velikem ljubitelju planin, pesniku in komponistu. Zavetišče sčasoma ni več ustrezalo potrebam planincev, zato so se v PD Ljubno odločili, da ga povečajo. Leta 1988 so začeli s pripravami za gradnjo, naslednje leto so zavetišče povečali, leta 1990 pa so postojanko dokončali in opremili. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene postojanke, ki so jo preimenovali v Koča na Travniku, je bila 2. septembra 1990. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ob sobotah, nedeljah in praznikih; za večjo skupino planincev, ki se vnaprej napove, jo odprejo tudi med tednom. Postrežejo le s toplimi in mrzlimi napitki in pijačami; hrano pripravijo le za večje skupine po poprejšnjem dogovoru. V jedilnici je 24 sedežev, pri mizah pred kočo pa 50; v dveh sobah je 16 ležišč, na skupnem ležišču nad gospodarskim poslopjem pa 6; WC, tekoča voda ob koritu pred kočo; v jedilnici je peč; plinska razsvetljava.



Opis:

Od koče gremo po travniku malo navzgor do poti, ki ga prečka. Kažipot pove, da moramo na levo v gozd. Malo se spustimo, potem pa nas široka ravna pot popelje po gozdnatem z. pobočju Travnika. Kmalu smo pri studencu dobre vode, potem pa nadaljujemo pot po j. strani glavnega slemena. Večkrat se nam odpre lep razgled na bližnjo Raduho in globoko na j. strani na ozko dolino potoka Dupljenika. Približamo se strmemu Presečnikovemu vrhu (1573 m).

višina: 1571 m Presečnikov vrh

Ni opisa

Opis:

S slemena pridemo v široko travnato sedlo na v. strani vrha, zavijemo prvič na dosedanji poti čez Smrekovško pogorje na severno stran; globoko pod nami je dolina Bistre. Po gozdnatem pobočju se spustimo v malo travnato sedlo, od tod pa nekaj minut strmo navzgor, potem pa se spet spuščamo. Pot po bukovem gozdu je sprva ponekod ozka in nagnjena, zato je treba malo paziti, če je mokra. Pridemo v malo sedlo, odkoder je zelo lep pogled na Peco. Pot nadaljujemo po poraščenem slemenu, odkoder lepo vidimo Raduho in planino Javorje. Ob poti je na bukvi pritrjena tabla, na njej sporoča Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, da je tu gozdni rezervat Bela peč. Pot se potem spusti po smrekovem gozdu na prelaz Bela peč (1353 m); od Koče na Travniku smo hodili 50 min. Na prelaz pripeljeta gozdna cesta iz Črne na Koroškem po dolini Bistre in Vrtačnikovega potoka ter markirana pot iz Črne, 2 h 45. Prelaz ločuje andezitno Smrekovško pogorje in apnenčasto Raduho. Tu je tudi planina enako imena, kjer pasejo živino kmetje iz Bistre. Prelaz in planina sta dobila ime po bližnjem vrhu Bela peč (1423 m) na koroški strani pogorja.

višina: 1352 m Planina Vodol

Ni opisa
3.1 km, 1 ura 30 minut Planina Vodol - Planina Javorje

Opis:

S prelaza se pot malo dvigne po hribu na nasprotni strani, potem pa se precej strmo spusti na planino Vodol; pri spustu moramo biti malo pozorni, ker hojo otežujejo privrhnje korenine in kamenje. Na začetku planine je pastirska koča, malo naprej korito in vodovodna pipa, nad planino pa lovska koča. Nekaj korakov po ravnem in že smo na gozdni cesti, ki pripelje iz Strug med Ljubnim in Lučami. Od Bele peči 20 minut.

Z Vodol nadaljuje SPP po jz. gozdnatem pobočju nad planino. Pot se najprej zložno, potem pa bolj strmo dviga po v. pobočju Jelovca (1845 m). Ko preide z v. na j. stran, strmina popusti. Po 30 min vzpona pridemo na prostrano planino Javorje na j. strani Jelovca. Pot po planini se zložno dviga proti pastirskim stanom in še naprej proti robu na z. strani planine. Lep razgled na Smrekovško pogorje, Menino, Veliki Rogatec in v globel Zgornje Savinjske doline. Na robu stopimo na kolovoz, ki povezuje planino Javorje s planino Loka. Kolovoz nas popelje mimo vrtač in brezna Snežnica, v katerem je včasih sneg tudi poleti. Kmalu se začnemo spuščati proti planini Loka in do planinske koče. S planine Vodol uro hoda.

Od Koče na Travniku do Koče na Loki pod Raduho je 2 h 30.

višina: 1649 m Planina Javorje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1529 m Koča na Loki pod Raduho
Planinska postojanka:

Koča stoji na planini Loka na vzhodnem pobočju Raduhe, tik nad gozdno mejo. Prvo kočo je tu zgradila leta 1910 Savinjska podružnica SPD; odprli so jo 29. junija 1910. Med NOB je koča pogorela. Po osvoboditvi je Gozdno gospodarstvo Nazarje postavilo za svoje potrebe novo kočo; leta 1950 jo je prevzelo PD Celje in jo odprlo 1. novembra 1950; jeseni 1954 jo je prepustilo PD Solčava, to pa leta 1956 novemu PD Luče ob Savinji. Večkrat so jo dograjevali in obnavljali, zadnjič v letih 1974 in 1975; 10. julija 1976 jo je upepelil požar. Takoj so začeli graditi novo, precej večjo kočo; PD Luče jo je ob pomoči domačinov, sosednjih PD, Savinjskega MDO, PZS in delovnih organizacij iz občine Mozirje leta 1978 dogradilo in jo svečano odprlo ob 10. dnevu planincev, 10. septembra 1978.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine nad 10 oseb pa po dogovoru tudi ob drugem času. V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 45 postelj, na skupnem ležišču pa 40 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; v večji gostinski sobi kmečka peč; tekoča voda, fotovoltaični agregat za elektriko in mala čistilna naprava oboje iz sredstev programa PHARE IZ leta 2001, mobitel.



Opis:

Nad kočo prestopimo ograjo in gremo zložno navzgor po travnati dolini Loke do bližnjega razpotja: pot naravnost pelje na Durce, SPP pa zavije na levo v hrib, porasel z gozdom. Kmalu strmina popusti, pot pa se zvije med drevjem, rušjem in po malih zelenicah proti jz. pobočju Male Raduhe. Po nekaj minutah zložnejše hoje se dobro izhojena pot začne vzpenjati po kraškem razjedenem svetu, poraslem z rušjem in redkimi macesni, proti sz. proti vrhu Male Raduhe. Odpirajo se lepi razgledi proti jugu in vzhodu. Po uri hoje od koče pridemo na razpotje: desna pot pelje na Durce, po levi bomo šli na vrh Velike Raduhe.

višina: 2014 m Velika Raduha (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju se pot obrne na jz. in proti veznemu grebenu med Malo in Veliko Raduho. Zagledamo stožčasti vrh Velike Raduhe. Prečimo veliko vrtačo na s. strani Velike Raduhe, kjer se priključi zelo zahtevna pot z Grohata po s. ostenju Raduhe, potem pa se po gruščasti poti ob v. skalnatem robu povzpnemo na travnato jv. pobočje in po njem na vrh. Od razpotja do vrha smo hodili 30 minut.

višina: 2061 m Velika Raduha
Vrh:

Raduha je dolgo in plečato pogorje v v. delu Kamniških in Savinj-skih Alp. Njegovo sleme se vleče v smeri jz. - sv. Strmo je odsekano na sz. strani, kjer se z vršine spuščajo do gozdne meje strme stene. Jv. pobočje je položnejše; poraslo je z gozdom in proti vrhu z ruševjem, vršina je travnata. Ozka soteska Savinje med Lučami in Solčavo loči Raduho od osrednjega dela Kamniških in Savinjskih Alp. Preval Sleme (1254 m) na s. veže pogorje Raduhe z Olševo, ki spada v Karavanke. Dolina Dupljenka ločuje na v. strani Raduho od Smrekovškega pogorja. Raduho sestavljajo triasni apnenci. Najvišji vrh pogorja je Velika Raduha (2062 m), malo nižja je bližnja Mala Raduha (2029 m) na s. strani, pomembnejši pa je še Lanež (1925 m) v sv. slemenu nad planino Grohat. Na Raduhi je več planin, kjer pasejo živino; najpomembnejše planine so Vodol, Javorje, Loka in Arta na v. in jv. strani ter Grohat na s. strani slemena. Naravna zanimivost so kraške vrtače, kotliči in jame; najbolj znana je 1062 m dolga Snežna jama (1556 m) z ledenimi kapniki, ki so jo odkrili šele leta 1981; za obisk je odprta ob sobotah in nedeljah, zanjo pa skrbi Jamarski klub Črni galeb iz Prebolda; od Koče na Loki je oddaljena 30 min. Na Raduhi raste bogata alpska flora: pogačice, dlakavi sleč, sinjezeleni kamnokreč, Clusijev svišč, lepi jeglič, Zoisove zvončice, planike in še mnoge druge vrste.

Z Raduhe je prostran razgled na vse strani. Na v. strani se v bližini širi Smrekovško pogorje, za njim se dvigajo Paški Kozjak, Pohorje in Boč. Od v. proti j. vidimo nad ozko dolino Ljubnice z. pobočje Golt z Medvedjakom, Zgornjo Savinjsko dolino z Ljubnim in Radmirjem, Menino, Dobrovlje, Goro Oljko in del Posavsko hribovja z Mrzlico in Kumom. Ob j. vznožju Raduhe se v mali kotlinici ob Savinji stiskajo Luče; ob jz. vznožju vidimo ozko dolino Savinje od Rogovilca do Solčave. Na j. strani se v bližini dviga Dleskovška planota med dolinama Lučnice in Robanovim kotom, v. od nje pa Veliki Rogatec in Lepenatka; če je dobra vidljivost opazimo na obzorju Snežnik. Najlepši je pogled na Savinjske Alpe; pred nami se zvrstijo vrhovi Krofičke, Ojstrice, Planjave, Grintovca in Mrzle gore. Ob jasnem vremenu se v daljavi na jz. strani kažejo Julijci s Krnom, Triglavom in drugimi vrhovi. Na z. strani se vleče dolgi hrbet Karavank, kjer opazimo najvišji vrh Stol, Vrtačo in Košuto s Košutnikovim turnom. Od z. proti s. se pogled najprej ustavi na bližnji Olševi z raztreseno vasico Podolševa ali Sv. Duh in za njo na Obirju; če imamo srečo, vidimo v daljavi Visoke Ture z Grossglocknerjem. Na s. pobočju Raduhe leži planina Grohat s planinsko kočo, malo naprej proti Slemenu pa je najvišja slovenska kmetija Bukovnik, za Slemenom pa del hribovite Koprivne s cerkvijo sv. Jakoba, naprej pa mogočna Peca, Svinška planina, Golica, Strojna, Košenjak ter proti sv. Uršlja gora in sz. del Pohorja.

Žig in vpisna knjiga sta v kovinski skrinjici na Veliki Raduhi. PD Mežica.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju se pot obrne na jz. in proti veznemu grebenu med Malo in Veliko Raduho. Zagledamo stožčasti vrh Velike Raduhe. Prečimo veliko vrtačo na s. strani Velike Raduhe, kjer se priključi zelo zahtevna pot z Grohata po s. ostenju Raduhe, potem pa se po gruščasti poti ob v. skalnatem robu povzpnemo na travnato jv. pobočje in po njem na vrh. Od razpotja do vrha smo hodili 30 minut.

višina: 2014 m Velika Raduha (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Z razpotja nadaljujemo SPP naravnost po zgornji poti, ki preči jv. pobočje Male Raduhe. Po skoraj vodoravni poti med rušjem pridemo do škrbine Durce (1910 m) med Malo Raduho in Lanežem. Z vrha do Durc smo hodili 45 min. Na s. strani zagledamo globoko pod seboj planino Grohat s planinsko kočo. Skozi škrbino je star in najbližji naravni prehod med planinama Loka in Grohat; ime Durce pomeni vrata med obema planinama. Na Durce pripelje tudi direktna pot od Koče na Loki.

višina: 1912 m Durce

Ni opisa

Opis:

Z vrha škrbine se spustimo desno ob kratkem skalnem pragu; pri spustu nam pomaga žična vrv (ta del poti je uvrščen med zahtevne poti), do žleba med Lanežem in Malo Raduho. Po žlebu pridemo po precej strmi gruščnati stezi do obsežnega melišča pod Malo Raduho; ob njegovem zgornjem robu tik pod steno gremo precej strmo navzdol do gozdnatega roba nad nekdanjo planinsko kočo, ki jo je porušil snežni plaz. Tu se odcepi na levo zelo zahtevna "Jurharjeva pot" na Veliko Raduho.

višina: 1622 m Jurharjeva pot (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Naša pot pa zavije mimo ostankov porušene koče in Koče GRS navzdol po planini Grohat do nove koče. Pri porušeni koči gre na levo stara pot proti Rogovilcu in Solčavi ter se malo niže združi z novim priključkom SPP od Koče na Grohatu proti Rogovilcu.

višina: 1459 m Koča na Grohatu pod Raduho
Planinska postojanka:

Nova koča na Grohatu stoji na Grebenški izboklini na planini Grohat med Malo Raduho in Lanežem. Prvo planinsko zavetišče na Grohatu so mežiški planinci odprli 20. junija 1948. Leta 1969 so začeli graditi novo kočo, ki so jo odprli 12. avgusta 1973 ob proslavljanju 80-letnice ustanovitve SPD. Februarja 1986 je kočo, ki je stala 100 metrov višje od sedanje, do temeljev porušil snežni pršni plaz. Zato so se odločili, da bodo novo kočo zgradili malo niže, na pred plazovi varnem delu planine. Temelje s podkletitvijo in kletno ploščo so zgradili leta 1987. Naslednje leto so nadaljevali z zidarskimi deli, leta 1989 pa postavili po naročilu društva izdelano montažno leseno poslopje. V skladu s finančnimi možnostmi so nadaljevali z gradbenimi in instalacijskimi deli ter opremljanjem prostorov. Kočo so slovesno odprli 14. septembra 1991 ob 65-letnici društva. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, v točilnici pa 20; v 5 sobah je 50 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 30 ležišč; WC, umivalnici s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika. PD Mežica je leta 2005 v okviru ekološke sanacije planinskih koč  zgradilo pri koči malo čistilno napravo.



Opis:

Kažipot pri ograji na j. strani koče pokaže stezo, po kateri bomo začeli spust v dolino Savinje. Steza se spusti po gozdu okrog skrajnega s. roba grebena Male Raduhe in se po 15 min združi s staro potjo, ki pride z Durc naravnost mimo stare porušene koče. Po gozdnatem podnožju sz. ostenja Raduhe se spuščamo v plitvo grapo Lipni plaz. Na desni je pod strmim pobočjem globoka grapa potoka Klobaša. Zaobidemo skalno ostenje med Lipnim plazom in Dolgim plazom, odkoder se vzpnemo na zložno gozdnato sleme, ki se razteza med Raduho in Velikim vrhom (1279 m). Na vrh se ne povzpnemo; pot se zložno spusti na Tolstovršnikovo planino Javorje na j. strani Velikega vrha. Od Koče na Grohatu smo hodili 1 h 15.

S planine Javorje nadaljujemo hojo po kolovozu, ki se spušča po gozdu do velike kmetije Tolstovršnik (965 m) na razglednem pomolu nad Savinjo, odkoder je lep pogled na ostenje Raduhe in na Solčavo v ozki dolini Savinje. S planine Javorje 20 min. Stanovanjska hiša je bila zgrajena leta 1703, na njej je freska sv. Treh kraljev. Od Tolstovršnika lahko pridemo po markirani poti v Solčavo; če nam dopušča čas, ali če ne bomo nadaljevali poti skozi Robanov kot na Ojstrico, obiščimo to prijazno vasico. SPP se od Tolstovršnika strmo spusti v ključih sprva po travnatem, potem gozdnatem jv. pobočju pomola v dolino ob Savinji, kamor stopimo pri kmetiji Grobelnik. Skozi zaselek novih hiš v Suhem Dolu pridemo na regionalno cesto Luče - Solčava; po cesti ob žuboreči Savinji gremo navzdol do kilometer oddaljenega gostišča Rogovilec. Od Tolstovršnika 45 minut.

Od Koče na Grohatu do Rogovilca je 2 h 30.

višina: 604 m Robanov kot

Robanov Kot, 590 do 1220 m, 139 preb., je naselje samotnih in hribovskih kmetij v istoimenski dolini ter v dolini Savinje med Solčavo in Iglo. Naravno središče naselja je pri gostilni Rogovilec, kjer se odcepi gozdna cesta v Robanov kot in kjer je tudi AP. V dolini Savinje je poleg kmečkih tudi več drugih hiš. Dolina in naselje imata ime po Robanovi kmetiji, ki je največja v kotu. Tu je bil doma Jože Vršnik - Robanov (1900 - 1973), zbiratelj ljudskega blaga in imenoslovja na Solčavskem ter ljudski pesnik; veliko njegovih prispevkov je objavil tudi Planinski vestnik. Glavni vir dohodkov kmetov dajejo gozdovi in živinoreja. Bevškova kmetija ob Savinji ter Pečovnikova in Govčeva v spodnjem delu Robanovega kota se ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom.



Opis:

Pri Rogovilcu zavijemo po brvi čez Savinjo in po bližnjici navzgor po klancu čelne groblje do gozdne ceste v Robanov kot. Po precej ravni cesti gremo mimo Pečovnikove in Govčeve kmetije do Robanove domačije. Malo pred Govcem se na desno odcepi pot mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na Strelovec. Pred seboj imamo značilni pogled na Ojstrico in Krofičko z Robanovo domačijo v ospredju. Po 20 min pridemo do Robana. 

višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

višina: 892 m Robanova planina

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.