Išči po točkah

Začetek: Lipa

Konec: Dom na Menini planini

Razdalja: 147.9 km Čas hoje: 44 ur 40 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 387 m Lipa

Ni opisa

Opis:

lz Lipe (384 m). Po kolovozu, ki se pri cerkvi odcepi od lokalne ceste (kažipot Trstelj) in pelje po j. pobočju Trstelja do gozdne ceste Temnica—Trstelj.

višina: 520 m Sv. Ambrož (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po cesti nadaljujemo zložno navzgor do koče.

Vrh:

TRSTELJ, 643 m, je najvišji vrh v z. delu ozkega gorskega hrbta na s. robu Kraške planote, ki se vleče od Soške doline na z. in na v. prehaja v Senožeško hribovje. Ta gorski hrbet je med tremi podolžnimi gorskimi hrbti, ki se dvigajo nad Kraško planoto na j. in s. robu ter po sredini, najvišji, najdaljši in najbolj sklenjen. V s. gorskem hrbtu so z. od Trstelja vrhovi Stol (629 m), Renški vrh (449 m) in Fajtji hrib (433 m), v. pa Kačnik (500 m), Kopica (567 m), Ovčjak (575 m) in Ter (673 m). Gričevje nad Spodnjo Vipavsko dolino, z. od Potoka do Mirna so Črni hribi; to ime ponekod uporabljajo tudi za z. del gorskega hrbta. Trstelj in celotni rob Kraške planote je zgrajen iz krednega in jurskega apnenca. Pobočja Trstelja in sosednjih vrhov so večinoma poraščena z gozdovi, v katerih prevladujejo na j. strani gaber, hrast, trepetlika, kostanj in brin, na s. pobočjih bor; vmes so manjše hribovske senožeti, kjer spomladi cveti gorski kosmatinec, ki pri nas raste samo na Krasu in v Istri.
Z vrha Trstelja, ki ni poraščen in kjer stoji telekomunikacijski stolp, je izredno lep razgled. Na s. je pod nami Vipavska dolina z Dornberkom, Prvačino in Renčami; proti Gorici in Novi Gorici se razprostirajo Biljenski griči z nasadi češenj, breskev in drugega sadnega drevja ter vinsko trto. Na s. strani doline se dviga visoki rob Trnovskega gozda s Čavnom, za njegovim zelenim prostranstvom pa vidimo Julijce s Triglavom. Na v. sta v bližini vrhova Kačnik in Lipnik, potem pa seže pogled prek gričev med Braniško in Vipavsko dolino proti Ajdovščini in do Nanosa. Proti jv. vidimo za Senožeškimi hribi Vremščica, Snežnik in Slavnik. Na j. in z. strani je obširna planota Komenskega in Tržaškega Krasa z nizom hribov in gričev po sredini planote ter gorskim hrbtom na jz. robu Krasa, za katerim se lepo vidi Tržaški zaliv z obalo do Pirana in Tržiški zaliv s Tržičem (Monfalcone), daleč zadaj pa so na obzorju vrhovi Dolomitov. Na zelenem kraškem polju je v bližini lepa vas Temnica. Na z. je pred nami Stol, za njim gorski hrbet nad Vipavsko dolino,
Goriška ravnina in Furlanska nižina. Na sz. lepo vidimo Gorico, Novo Gorico ter Sabotin in Sveto goro, naprej pa Matajur, Zahodne Julijske Alpe in Karnijske Alpe. Čeprav je Trstelj nizek hrib, je vreden našega obiska, zlasti jeseni in spomladi, ko ob dobri vidljivosti seže pogled od morja do zasneženih vrhov.


Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Trstelj (643 m), najvišjim vrhom Črnih hribov, ki se dvigajo nad planoto Tržaško-Komenskega Krasa med Lipo in Opatjim selom ter padajo proti Vipavski dolini med Dornberkom in Mirnom. Po 2. svetovni vojni so bile tu, kjer je zdaj koča, ruševine italijanskega vojaškega objekta. Upravni odbor PD Nova Gorica je sklenil, da hišo obnovi za potrebe planincev. Že dobro leto po ustanovitvi društva, 20. avgusta 1950, so postojanko odprli in jo poimenovali po narodnem heroju Antonu Šibelji-Stjenku (1914-1945). Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili v letih 1985 do 1988. Koča je odprta ob sobotah popoldne, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 20 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v skupni spalnici je 12 ležišč; WC, voda kapnica, elektrika.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S cestnega križišča v Dornberku (67 m) po regionalni cesti proti Braniku do bližnjega odcepa lokalne ceste na desno v Lipo. Na odcepu je kažipot »Trstelj«. Gremo po cesti skozi naselje Potok pri Dornberku in ob potoku Potok po dolini med. Taborom in Brdom, nad dolino pa deloma po cesti, deloma po bližnjicah na preval železna vrata (445 m), kjer se cesta prevali iz Vipavske doline na Kras. S prevala po gozdnem kolovozu na desno do vznožja vršnega dela Trstelja, potem po široki poti čez travnato pobočje, poraslo z brinjem in borovci, do koče. 1 h 30.

višina: 74 m Dornberk

Ni opisa
5.7 km, 1 ura 40 minut Dornberk - Britih

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 146 m Britih

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Britih - Vrtovin

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 119 m Vrtovin

Ni opisa
2.3 km, 1 ura Vrtovin - Guštini

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 348 m Guštini

Parkirno mesto za cca 3 avtomobile.


1.1 km, 30 minut Guštini - Zasod (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 511 m Zasod (razpotje)

Ni opisa
2.8 km, 1 ura 40 minut Zasod (razpotje) - Koča na Mali gori

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1040 m Koča na Mali gori

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1161 m Črna peč (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Pri Koči Antona Bavčerja se TV spet pridruži SPP, ki pride z Malega Golaka; z njo bomo šli z izjemo nekaterih krajših odsekov skupaj do Cola. Od koče gremo po precej ravni gozdni cesti proti v. Po 10 min. smo iz gozda na planem. Na desni strani ceste je razgledišče Na Veverici, od koder je prelep razgled na Zgornjo Vipavsko dolino z Ajdovščino in Vipavo, na strmi skalni rob Trnovskega gozda in na Javornik na v. strani ter na bližnjo planoto s Predmejo do vrhov na s. strani z Malim Golakom. Nadaljujemo po cesti, ki se obrne proti s. in zložno spušča po zakraselem svetu na v. strani Velikega Modrasovca. Po 10 min. od razgledišča nas kažipot opozori na bližnjico, ki nas popelje na desno precej strmo navzdol po bukovem in iglastem gozdu na s. strani Črnega školja, skalnega roba Trnovskega gozda nad zatrepom z izvirom potoka Lokavšček. Steza nas pripelje na cestno razpotje ob robu gozda (883 m). Od koče smo hodili 60 min. Desna asfaltirana cesta pelje navzdol v Ajdovščino, leva na Lokve, asfaltirana cesta naravnost pa na Predmejo in naprej na Col. Tik nad razpotjem stoji spomenik Jožefu Resslu (1793–1857), gozdarju, izumitelju ladijskega vijaka, načrtovalcu pogozditve Čavna in Gore ter graditelju cest po Trnovskem gozdu. Ob razpotju je tudi spominski vodnjak v spomin na graditelje vodovoda na Goro; na plošči piše, da so ga gradile Avstrija (leta 1916), Italija (1939), Jugoslavija (1989) in Slovenija (1992). Na s. strani razpotja so že prve hiše naselja Predmeja.

višina: 880 m Predmeja (V grapi)

Predmeja, 848 m, 363 preb., je razloženo naselje, razpotegnjeno 3 km v dolžino in 1 km v širino ob regionalni cesti Col—Lokve. Ime kraja je nastalo iz besede »meja«, kot domačini imenujejo gozd; Predmeja je torej kraj pred gozdom. Na Predmeji, ki stoji ob robu Trnovske planote, večkrat piha močna burja; zato so gradili hiše v zavetnih legah. Naselje ima kar devet zaselkov. V središču kraja je velika stavba, nekdanji hotel, v kateri sta trgovina in gostišče. Na bližnji vzepiti stoji nova cerkvica sv. Družine. Nad zaselkom Dolina, 10 min od gostilne proti Colu, je grobnica s spomenikom; v njej je pokopanih 367 borcev NOV, padlih na tem območju.



Opis:

Z razpotja gremo po asfaltirani cesti zložno navkreber proti Predmeji. Ko se odpre razgled na južne strmine Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino, zagledamo na desni strani ceste visok kip matere Gorjanke, delo kiparja Zmaga Posege. Kip so odkrili leta 2001 ob 400-letnici naselitve Gore, planote nad Vipavsko dolino. Spomenik priča o težavnem življenju Gorjanov, ki kljub slabim življenjskim razmeram vztrajajo na planoti.

višina: 887 m Na Hribu

Ni opisa

Opis:

Ločimo se od SPP, ki zavije desno po robu planote; z njo se bomo spet združili na hribu Štumbro. Levo ob cesti se že vrstijo hiše naselja Predmeja. Severno stran planote zapira dolg gorski hrbet z Malim in Velikim Golakom ter Javorškim vrhom. Ko se bližamo središču Predmeje, opazimo na hribčku novo cerkvico Svete družine. Čez nekaj minut pridemo v središče Predmeje pri veliki hiši. Od razpotja 30 min.

višina: 898 m Predmeja (Dolina)

PREDMEJA, 894 m, 363 preb. Razloženo naselje ob regionalni cesti Col–Lokve je dolgo 3 km in široko 1 km. Ime kraja je nastalo iz besede »meja«, kot domačini imenujejo gozd; Predmeja je torej kraj pred gozdom. Naselje sestavljajo zaselki V Grapi, Korenina, Na Hribu, Polanci, Dolina in Predmeja. Središče naselja je pri veliki dvonadstropni stavbi, nekdanjem hotelu. Na vzpetini nasproti hotela je kmečki turizem Jože Likar, v katerem so tudi prenočišča; telefon: 05/364 93 56. Vse naokrog se širi kraški svet z vrtačami, brezni, dragami in njivicami, zavarovanimi z ogradami. V širši okolici so v zavetnih legah raztresene samotne domačije; tam večkrat piha močna burja. Na Predmeji je sedež revirnega vodstva Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, ki ima delovišča v obširnih gozdovih na planoti. Ljudje se preživljajo z gozdarstvom in živinorejo, nekaj je zaposlenih v obratu Iskra avtoelektrika, nekaj pa v Ajdovščini. Predmeja je tudi star smučarski center: že leta 1895 so bile pod Golaki prve smučarske tekme na Slovenskem. V Tihi dolini je smučarsko središče s skakalnicami, na planoti pa urejajo tekaške proge. Na vzpetini v središču naselja so pred leti postavili podružnično cerkvico Svete družine. Predmeja sodi v dostavni okoliš pošte Ajdovščina.

Leta 1999 so odprli turistično sprehajalno pot s 13 postajami »Po Dolu gor in dol«, ki pohodnike seznanja s kulturno in naravno dediščino tega območja. Pomembno poslanstvo opravlja društvo GORA, ki skrbi za ohranjanje in varovanje kulturne dediščine Predmeje.

Predmeja in njena okolica sta bili med NOB prizorišči številnih bojev partizanskih enot z Italijani in Nemci. Leta 1943 sta tam delovali XXX. in XXXI. divizija NOV in POS, nekaj časa pa sta imeli sedež tudi na Predmeji. Posebno hudi boji so tam divjali septembra 1943, februarja in oktobra 1944 ter marca 1945, med nemškimi ofenzivami na svobodno ozemlje Trnovskega gozda. Nemci so na Predmeji požgali 90 hiš in pobili 77 ljudi. S Predmeje so enote XXX. divizije NOV zadnje dni aprila 1945 odšle v Vipavsko dolino ter proti Gorici in Trstu. V središču naselja stoji spomenik padlim borcem in žrtvam okupatorja iz tega kraja. Nad zaselkom Dolina ob cesti proti Colu je grobnica s spomenikom: v njej je pokopanih 367 borcev NOV, padlih na tem območju.
Na območje Predmeje se je po kapitulaciji Italije preselila kurirska postaja P-5. Kurirji so se najprej vselili v gozdarsko hišo, potem pa so se zaradi nemških vpadov večkrat selili na nove lokacije. Prvi komandir postaje na Predmeji je bil Ivan Čuk - Slavko. P-5 je vzdrževala zveze s P-7 v Gorenji Trebuši, P-8 v Gorenji Kanomlji, P-11 pri Ozeljanu, P-13 na Krasu in P-5a pri Budanjah v Vipavski dolini. Največ pošiljk so prejemali od P-8, vsak dan tudi dva do tri nahrbtnike Partizanskega dnevnika ter ga razdeljevali drugim postajam in prejemnikom na svojem območju. Na spominski plošči na veliki hiši, so podatki o kurirjih, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. To so: Jakob Mikuž, Ludvik Kogej, Benjamin Kovač, Avgust Rupnik, Jože Bizjak in Anica Cotič. Podatke dopolnjujejo besede soborcev in krajanov Predmeje:
»Na vseh poteh bila je smrt v zasedi,
a vi ste vse jih prehodili
in koder padli ste, po vaši sledi
ponosnih glav v svobodo smo stopili.«


0.5 km, 10 minut Predmeja (Dolina) - Dolina

Opis:

Od velike hiše nadaljujemo TV po asfaltirani cesti proti Colu v zaselek Dolina, mimo tovarne in transformatorja; nekaj korakov naprej zavijemo z regionalne ceste desno po stranski asfaltirani cesti do bližnje domačije Predmeja 110. V tej hiši je bil 10. januarja 1943 izvoljen prvi odbor OF za Predmejo, Otlico in Kovk; na njej je zdaj spominska plošča. Nad domačijo se vzpenja hrib Štumbro (959 m).

višina: 884 m Dolina

Ni opisa
6.9 km, 1 ura 50 minut Dolina - Majerija

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 813 m Majerija

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 10 minut Majerija - Tratnik (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 620 m Tratnik (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Tratnik (razpotje) - Col

Opis:

Na asfaltirano cesto pridemo v zaselku Žagolič, kjer se obrnemo proti Colu; do tja je le še 10 min. S Kovka na Col smo hodili 60 min.

višina: 620 m Col

COL, 619 m, 498 preb. Središčno naselje z gručastim jedrom leži na j. robu Trnovskega gozda ob regionalni cesti Ajdovščina–Godovič. Na Colu je pomembno cestno križišče; proti z. se odcepi cesta na Predmejo in Lokve, proti v. v Podkraj ter proti Hrušici in Logatcu. Središče vasi z župnijsko cerkvijo sv. Lenarta je pri cestnem križišču. Zaradi strateške lege je bil kraj poseljen in močno utrjen že v antiki. Skozi Col je peljala rimska cesta iz Ajdovščine proti Hrušici. O tem obdobju pričajo izkopanine, ki so jih našli na pokopališču. Tudi utrdbe na Šancah, Šturmaniku in Rižemberku so iz rimskih časov. Nekoliko pod naseljem, ob cesti proti Ajdovščini, stoji obnovljen stolp gradu Trilek, sicer edini ostanek nekdanjega gradu, omenjenega v 16. stol. V njem so našli kamnit miljnik s posvetilom cesarju Juliju Apostati (vladal 361–363), ki ga zdaj hrani Narodni muzej v Ljubljani, in rimske novce iz 2. stol. Kraj se je najprej imenoval Podvelb po oboku v nekdanjem gradu, pod katerim je peljala cesta; obok so podrli leta 1840. Zdajšnje ime kraja je nastalo po mitnini (colnini), ki so jo pobirali do konca 19. stol.; mitnica je stala ob odcepu ceste v Podkraj. Zdaj je Col krajevno središče širšega območja. Nekaj ljudi je zaposlenih v manjših podjetjih v kraju, številni pa tudi v bližnji Ajdovščini. V kraju so osnovna šola, pošta, samopostrežna trgovina, dve gostilni in več obrtnih delavnic. Kraj je izpostavljen siloviti burji. Obdelovalne zemlje je malo.

Zaradi pomembne lege med Trnovskim gozdom in Nanosom ter med Vipavsko dolino in Črnovrško planoto je bil Col večkrat prizorišče bojev med partizanskimi in okupatorskimi enotami. Zlasti hudi so bili boji med veliko nemško ofenzivo jeseni 1943 ter med nemškima ofenzivama na Trnovsko planoto oktobra 1944 in v začetku leta 1945. Na pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej pa je pokopanih 14 borcev NOV.


7.6 km, 2 uri 30 minut Col - Pirnatova koča na Javorniku

Opis:

S Cola nadaljujemo SPP proti Javorniku po asfaltni lokalni cesti, ki se malo nad cerkvijo odcepi od regionalne ceste Ajdovščina—Črni Vrh—Godovič in pelje v Vodice, 7 km. Sprva so ob cesti hiše Cola in obrat tovarne čevljev Alpina. Kmalu za zadnjimi hišami se na levo odcepi stranska cesta v Malo Polje, mi pa nadaljujemo po desni, ki je sprva precej ravna, potem pa se začne vzpenjati. Obdaja nas bukov gozd. Precej je ovinkov, nekatere sekajo bližnjice. V dobri uri pridemo na široko jaso s senožetmi v bregu na levi strani ceste, na desni pa je domačija Lazar. Gremo naprej po cesti, spet smo v gozdu. Po približno 10 min je na levi hišica Malo Polje 27, kmalu pa smo na koti 951 m, odkoder se cesta zložno spušča. Se malo, pa smo pri znamenju, pritrjenemu na bukovo drevo na levi strani ceste; temu kraju pravijo »Pri Malem Školu«. S Cola l h 30. Na desni vidimo dva kopasta vrhova Križne gore (1073 m, 1168 m).

Pri znamenju zapustimo asfaltno cesto; po širokem kolovozu zavijemo na levo navzdol v Široko dolino, ki jo dosežemo v nekaj minutah. Na nasprotnem koncu doline vidimo nekaj samotnih domačij razloženega naselja Kanji Dol, na hribčku nad njimi pa se beli kapelica. Na začetku Široke doline skrenemo s kolovoza na desno gozdno pot, ki postane steza, ko se začnemo precej strmo vzpenjati. Po kakih 10 min vzpona se steza zravna in že smo iz gozda na spodnjem robu strme senožeti. Na desni vidimo malo vstran domačijo Jeler (985 m), nas pa markacija na jesenovem drevesu usmeri naravnost navzgor do bližnje gozdne ceste, ki jo prečkamo in se povzpnemo naravnost navzgor po bregu (steze ni opaziti) do 50 m višje ležeče lokalne ceste, ki pripelje od Cenca na Strmcu ob regionalni cesti Ajdovščina—Godovič. Od znamenja »Pri Malem Školu« smo hodili 30 min. SPP zavije na desno po lokalni cesti; pod nami je domačija Jeler. Po nekaj minutahpride cesta v bukov gozd, po katerem se zložno vzpenja. Kmalu smo na mali jasi, kjer zavijemo na desno in po poti navkreber sekamo levi cestni ovinek. Hojo nadaljujemo po cesti; kmalu je na levi opuščena domačija Rudolf. Malo naprej se odcepi na levo gozdna cesta proti nekaterim domačijam na Javorniku, mi pa gremo po lokalni cesti rahlo navzgor. Tabla ob cesti nas opozori, da je nad cesto »Slovenski ljudski astronomski observatorij«, ki ga slutimo skozi drevje. Ko se cesta zravna, ni več daleč do Medvedove domačije, Javornik 7, odkoder že zagledamo Pirnatovo kočo na Javorniku. Do nje je po kolovozu le še nekaj korakov. Od znamenja »Pri Malem Školu« smo hodili 1 h.

S Cola do Pirnatove koče na Javorniku je 2 h 30.

Planinska postojanka:

Koča stoji malo pod vrhom Javornika na sedlu, ki povezuje Javornik(1240m) in Dedni Vrh(1217m). Prvo leseno kočo so idrijski planinci zgradili malo niže od sedanje v bližini kmetije Medved in jo odprli 4. avgusta 1907; poimenovali so jo po profesorju Maksu Pirnatu (1875-1933), prvem predsedniku Idrijske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva na tem območju pred 1. svetovno vojno. Po 1. svetovni vojni so italijanske oblasti razpustile slovenska društva. Stara lesena koča je počasi razpadala. PD Idrija je leta 1949 začelo graditi novo kočo in jo slovesno odprlo 20. julija 1952. Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili leta 1982. Leta 1991 so prenovili pritlične prostore in obnovili elektro in vodovodne instalacije. Planinci in lovci so leta 1972 postavili na Javorniku lesen razgledni stolp.Zaradi dotrajanosti,ga je je novoustanovljeno društvo leta 2000 podrlo in postavilo novega. Koča je odprta ob sobotah,nedeljah in praznikih; ob drugih dnevih je transverzalni žig planincem na voljo ob vhodu v kočo.V gostinskem prostoru koče je 28 sedežev, točilni pult.V sanitarnem delu sta WC in umivalnica z mrzlo in toplo vodo.V 4 sobah je 22 postelj.Gostinski del in spalne prostore ogrevajo s pečmi.Objekt je priključen na električni tok. Kočo od leta 2001 dalje upravlja domače planinsko društvo Javornik Črni vrh, ki kočo, ki je bila v zelo slabem stanju postopoma obnavlja.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 594 m Dedni vrh (razpotje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Dom stoji na gozdni jasi v Novem Svetu, naselju samotnih kmetij na zakraselem podolju ob jugovzhodnem robu gozdnate Hrušice.
V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilnica; v 5 sobah je 34 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinska in spalne prostore ogrevajo s pečmi; voda kapnica, elektrika, telefon.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 497 m Andrej (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 543 m Režiše (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 488 m Volčji hrib (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 485 m Gorenji Logatec

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Gorenji Logatec - Logatec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 478 m Logatec

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 10 minut Logatec - Stara cesta

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 461 m Stara cesta

Ni opisa
1 km, 20 minut Stara cesta - Štampetov most

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 413 m Štampetov most

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Štampetov most - Grogarjev dol

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 351 m Grogarjev dol

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 308 m Močilnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Vrhnika (razpotje)

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Vrhnika (razpotje) - Vrhnika

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Vrhnika

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Vrhnika - Sv. Trojica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Sv. Trojica (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Sv. Trojica (razpotje) - Breg

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Breg

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Breg - Vrhnika (Avtomontaža)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Vrhnika (Avtomontaža)

Ni opisa
6.7 km, 1 ura 50 minut Vrhnika (Avtomontaža) - Log pri Brezovici

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Log pri Brezovici

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Log pri Brezovici - Dragomer

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 300 m Dragomer

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Dragomer - Mejlond

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 297 m Mejlond

Ni opisa
7.3 km, 2 uri Mejlond - Podutik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 379 m Podutik

Ni opisa
5.2 km, 1 ura 20 minut Podutik - Šentvid

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Šentvida nadaljujemo TV po pločniku ob Celovški cesti proti Ljubljani. Na križišču, na katerem pride z leve Prušnikova ulica, se na desni začne Cesta Andreja Bitenca, po kateri bomo šli vse do Podutiške ceste nad Podutikom, približno 4 km. Cesta je ves čas speljana po nekoliko dvignjenem svetu nad Ljubljanskim poljem ob vznožju Polhograjskega hribovja. Imamo lep pogled na Ljubljano, zlasti še na nove mestne četrti v Dravljah, Šiški in Kosezah. Kmalu za Celovško cesto pridemo v naselje Pržan, potem pa v Dolnice, nekdanjo kmečko vas, zdaj pa je to veliko prijazno naselje družinskih hiš in številnih obrtnikov različnih strok. Naprej ob cesti je le še nekaj kmečkih domačij. Na hribčku na desni kmalu opazimo cerkev sv. Antona Puščavnika, omenjeno že leta 1526. Okoli nje je naselje Glince. Tam se Cesta Andreja Bitenca obrne z jz. smeri proti jugu. Prečimo potok Glinščica, potem pa nam opozorilna tabla pove, da sta v bližnjem gozdu Veliko in Malo Brezarjevo brezno. Cesta zavije v gozd in kmalu smo na križišču nad naseljem Podutik, od koder pripelje mimo zadnje AP mestne proge št. 5 Podutiška cesta. Iz Šentvida smo hodili 60 min.

S križišča gremo po Podutiški cesti mimo kamnoloma.

višina: 317 m Šentvid

ŠENTVID, 316 m, je obsežno mestno naselje s starim jedrom ob osrednji Prušnikovi ulici. Tam so pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, zdravstveni dom, osnovna šola, gimnazija, škofijska klasična gimnazija ter trgovski, gostinski in obrtni lokali. Tam stoji tudi cerkev sv. Vida, zgrajena leta 1796; po potresu leta 1895 so jo precej povečali. Šentvid z okolico je bil do leta 1961 samostojna občina, takrat pa se je združil z občino Ljubljana-Šiška in postal del mesta Ljubljane.

Na hribu Velika Trata (518 m) na jz. strani naselja so še sledovi prazgodovinskega gradišča; tam so našli tudi rimske novce. V okolici Šentvida so našli sulico iz obdobja žarnih grobišč, halštatsko puščico in keltski srebrnik.

Šentvid so aprila 1941 zasedli Nemci. Nemško-italijanska meja je bila takoj za Šentvidom proti Ljubljani. Po zasedbi Gorenjske so Nemci v Šentvidu ustanovili preseljevalno taborišče, v katerem so zbirali za izgon »do Nemcev sovražno razpoložene Slovence«, kot so imenovali zavedne Slovence. Od 5. do 10. julija 1941 je iz Šentvida v Srbijo odpeljalo pet transportov s približno 2300 izgnanci. Julija 1941, ko so se v bližini Ljubljane že pojavile prve partizanske enote, so Nemci v Šentvidu namestili orožniško motorizirano četo, avgusta pa so ji pridružili še policijsko četo, z njima pa so nameravali zatreti narodnoosvobodilno gibanje. Nemške enote so napadale partizane zlasti na območju Polhograjskega hribovja. Na NOB spominja Kip zmage ob Celovški cesti, delo kiparja Boža Pengova.

Iz Šentvida je doma znani planinski delavec in duhovnik Ivan Žvan (1829–1920), ki je leta 1871 ustanovil prvo slovensko planinsko društvo »Triglavski prijatelji«. Le-to je še istega leta na planoti Ledine zgradilo prvo planinsko postojanko v naših gorah, imenovano »Triglavski tempelj«.


2.1 km, 30 minut Šentvid - Tacen (parkirišče)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tacenska cesta nas pripelje do Save; tam je po reki navzgor urejena umetna kajakaška proga. Iz Tacna pelje več poti na Šmarno goro. Onkraj mostu gremo po Tacenski cesti vse do podhoda pod železniško progo Ljubljana-Jesenice v Vižmarjih, od tam naprej pa po Kosmačevi ulici na Celovško cesto. Ko smo čez Savo, pridemo v naselje Brod; ime spominja na nekdanji brod, s katerim so se prevažali prek Save, ko še ni bilo mostu. Most so leta 1844 zgradili smledniški graščaki, za prečkanje pa so pobirali tudi mostnino. Potem pridemo v Vižmarje, ki se raztezajo ob gorenjski železnici. Tam je več tovarn in skladišč, staro tradicijo v naselju pa ima mizarska obrt. V Vižmarjih je bil 17. maja 1869 znani vižmarski tabor, največja slovenska prireditev v obdobju narodnega prebujanja. TV vodi skozi podhod pod železniško progo do Celovške ceste. Tako smo že v Šentvidu.

Iz Srednjih Gameljn v Šentvid je 1 h 30.

višina: 302 m Tacen (parkirišče)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ob j. robu Šmartna nadaljujemo TV po Ulici Cirila Kosmača do bližnje Ceste vstaje. Takoj za Šmartnim je na desni nad Cesto vstaje spomenik, ki opozarja na kraj, na katerem so 22. julija 1941 sprožili prve partizanske strele. Na spomeniku piše:

"Partizanski strel je tukaj zadonel
in pretrgal žalostno tišino.
Plamen vstaje se povsod je razžarel
nad slovensko domovino."

Pridemo v nekdaj samostojno, zdaj mestno naselje Tacen ob j. vznožju Šmarne gore. Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, ki je bila prvič omenjena leta 1526.

višina: 309 m Tacen (cerkev)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 348 m Debeli hrib (razpotje)

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Debeli hrib (razpotje) - Skaručna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 326 m Skaručna

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 20 minut Skaručna - Vodice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 342 m Vodice

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Vodice - Moste pri Komendi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 331 m Moste pri Komendi

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Moste pri Komendi - Križ

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 349 m Križ

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 20 minut Križ - Kamnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 377 m Kamnik

Ni opisa
7.2 km, 2 uri Kamnik - Loke v Tuhinju

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 435 m Loke v Tuhinju

Ni opisa
8.5 km, 2 uri 30 minut Loke v Tuhinju - Golice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 567 m Golice

Ni opisa
6 km, 3 ure 10 minut Golice - Vivodnik

Opis:

lz vasi Golice (658 m) v Tuhinjski dolini. Z AP ob glavni cesti Kamnik—Vransko po bližnjici v vas. lz vasi po kolovozu, ki se vzpne po travnatem pobočju vrha Braslovka (869 m) ter naprej po travniku in gozdu na Veliko Polano, pašniški svet na j. pobočju Menine. Kolovoz se vzpenja večinoma po travnatem pobočju nad planino Oseki proti gozdnatemu Pečnemu griču (1403 m) in po njegovi z. strani pripelje na travnato planoto, nad katero se dviga Vivodnik. Povzpnemo se na vrh z razglednim stolpom.

višina: 1505 m Vivodnik
Vrh:

MENINA PLANINA je visoka kraška planota, ki jo prištevamo h Kamniškim in Savinjskim Alpam. Razprostira se med Gornjegrajsko kotlino na s. in Tuhinjsko dolino na j. ter od prelaza Črnivec (902 m) na z. do prevala Lipa (721 m) na v. Na Črnivcu se Menina navezuje na Veliko planino, prek Lipe pa se veže z Dobrovljami. Ime Menina izvira iz besede »Menihna« po menihih iz Gornjega Grada, ki jim je pripadala tudi Menina. Vršina planote meri po dolgem ok. 10, v širino pa ok. 5 km; višina se giblje med 1200 in 1500 m. Planota je zgrajena iz srednje in zgornjetriasnih apnencev in dolomitov, na s. pobočju je več krp vulkanskih sprimkov. Površje je razjedeno s kotliči, brezni in vrtačami. Precej strma pobočja so poraščena z iglastimi in mešanimi gozdovi, na planoti pa je precej planin (pašnikov), med njimi Globače, Gospodnja planina, Ravni, Travnik in Biba planina. Na Menini raste bogata alpska flora, med živalmi pa zasledimo srnjad, jelenjad, gamse in divje peteline.
Najvišji vrh je Vivodnik (1508 m), na njem je razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Gornji Grad; od planinskega doma je oddaljen 15 min. Razgleden je tudi Goli vrh (1426 m) v. od planine Šavnice. Znana naravna znamenitost je ledena jama Jespa, 15 min ob. poti proti Gornjemu Gradu; to je okrog 20 m široko in približno toliko globoko kraško brezno, kjer se še poleti zadržuje sneg, v nadaljevanju jame pa tudi led. Druga naravna znamenitost je jezerce Biba na sredini poti med Domom na Menini in planšarijo na Bibi planini; v zadnjih letih se je precej zmanjšalo, dolgo je 50 m, široko 50 m in globoko 2 m. Leži v kotanji, voda je temne barve zaradi blata na dnu, vendar je čista.
Z razglednega stolpa na Vivodniku je obsežen razgled. Proti v. vidimo čez planoto Menine planine Dobrovlje, Paški Kozjak, Boč in Donačko goro. Na jv. strani se dviga Posavsko hribovje s Čemšeniško planino, Kumom, Mrzlico, Lisco in Bohorjem, naprej pa so Medvednica in Gorjanci. Na j. je v bližini hribovje Šipek med Tuhinjsko dolino in Črnim grabnom, na obzorju pa vidimo Snežnik, Javornike in Nanos. Najlepši je pogled proti z. , kjer so za Veliko planino vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp, levo od njih pa Škofjeloško pogorje, Jelovica in Julijci s Triglavom. Od z. proti s. vidimo v bližini Kranjsko reber, Lepenatko in Veliki Rogac, naprej Olševo, Raduho in Peco, na s. nad Gornjo Savinjsko dolino Travnik, Komen, Smrekovec in Golte, potem pa Uršljo goro, Paški Kozjak in Pohorje.



Opis:

Po s. strani sestopimo proti domu.

višina: 1470 m Vivodnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1455 m Dom na Menini planini
Planinska postojanka:

Dom stoji na travnati planoti Smrekovec v bližini Vivodnika, najvišjega vrha Menine planine. Savinjska podružnica SPD je že leta 1895 sklenila, da bo na Menini postavila Gornjegrajsko kočo; otvoritev je bila 21. julija 1898; leta 1920 je pogorela. Leta 1932 so gornjegrajski planinci preuredili v planinsko postojanko pastirsko kočo pod Vivodnikom in jo odprli 3. julija 1932; ob božiču 1937 je pogorela. Na ustanovnem občnem zboru PD Gornji Grad, 1. oktobra 1950, so sklenili, da bodo na Menini zgradili planinski dom; gradnjo so v glavnem dokončali leta 1955, dom pa so slovesno odprli 19. julija 1959. Leta 1970 so dom obnovili. Leta 1980 so začeli graditi depandanso "Pristava, hkrati pa so prenovili tudi dom; otvoritev je bila 28. avgusta 1983 ob 90-letnici Savinjske podružnice SPD. Dom je odprt od začetka junija do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; v domu je v 7 sobah 25 postelj, na skupnem ležišču pa 50 ležišč; v depandansi so 4 dvoposteljne sobe s pomožnimi ležišči in kopalnico; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s centralno kurjavo; tekoča voda, elektrika. Leta 1999 so za čiščenje odpadnih voda iz koče s sredstvi bilateralnega sodelovanja med Republiko Avstrijo in Slovenijo pri koči zgradili tudi biološko rastlinsko čistilno napravo in fotovoltaični sistem za oskrbo koče z električnio energijo.