Išči po točkah

Začetek: Reka

Konec: Hleviška planina

Razdalja: 58.9 km Čas hoje: 20 ur 20 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 253 m Reka

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 239 m Sv. Kocijan (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 40 minut Reka - Čepala

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 441 m Čepala

Ni opisa
2.9 km, 1 ura 10 minut Čepala - Šebrelje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 627 m Šebrelje

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 30 minut Šebrelje - Jagršče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 653 m Jagršče

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Jagršče - Burja (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 728 m Burja (razpotje)

Ni opisa
3.3 km, 1 ura 10 minut Burja (razpotje) - Rupa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 914 m Rupa

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1008 m Brezov grič (razpotje)

Ni opisa
3.7 km, 1 ura 20 minut Brezov grič (razpotje) - Jelenk

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1106 m Jelenk

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Jelenk - Kovk

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 851 m Kovk

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Kovk - Pock (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 799 m Pock (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 361 m Šinkovec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

V bližini ribogojnice prečkamo Kanomljico; po strmi grapi tam priteče tudi Beli potok. Za ribogojnico se asfaltirana cesta konča in kmalu pridemo do velike obnovljene Ovčjakove domačije, Srednja Kanomlja 35. Cesta se začne zložno vzpenjati po pobočju na j. strani doline, vzporedno s cesto po dolini. Kmalu za domačijo priteče izpod Vojskarske planote potok Klavžarica. Na razpotju na ostrem ovinku nekaj korakov naprej nadaljujemo po desni, položnejši cesti.

višina: 460 m Zaklavžar (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 663 m Šturmovec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 522 m Ivaniš (razpotje)

Ni opisa
2.8 km, 1 ura 20 minut Ivaniš (razpotje) - Hum (razpotje)

Opis:

Nad Ivanišem je razpotje in kažipot na njem nas usmeri naravnost proti Partizanski tiskarni in na Vojsko. Pridemo v lep mešani gozd, po 10 min. od Ivaniša pa smo pri Repitovi domačiji nekaj korakov pod cesto. Čudovit razgled nas prisili k postanku. Na drugi strani doline se vleče dolg hrbet od Jelenka (1107 m) na v. strani, prek Idrijskih Krnic do Vrhovca (1079 m) v bližini Oblakovega Vrha na z. strani, na pobočju pa je veliko domačij in majhnih zaselkov; ta razgled se nam bo še ponovil. Približno 10 min. naprej od Repita smo pri domačiji Omevnik, potem pa pridemo v gozd. Strmina postane hujša. Cesta se oddalji od doline in obrne proti Vojskarski planoti. Po približno 20 min. od Omevnika zavijemo na ostrem ovinku s ceste levo in gremo po stezi, ki se razširi v star kolovoz, po bukovem gozdu navzgor. Kmalu smo na travnatem pobočju tik pod Skokovo domačijo, do katere sta le še dve minuti. S ceste je 15 min.

Na veliki Skokovi domačiji, p. d. V Humu, Gorenja Kanomlja 49, je pritrjena spominska plošča. Na njej preberemo, da je v tej hiši od 16. septembra 1944 do 1. maja 1945 delovala relejna kurirska postaja P 8. Pod podatki je pomenljiv verz Alenke Božič, ki ga je za ploščo izbral Franc Rejec - Kuhar:
»Od tod je v vihri vojnih let
beseda naša šla v svet.«

Kurirska postaja P-8 je bila ustanovljena za povezavo Partizanske tiskarne Slovenija s kurirskim omrežjem Primorske prek osrednje kurirske postaje P-7 v Gorenji Trebuši in kurirske postaje P-5 v bližini Predmeje. Vsako jutro okoli 5. ure so kurirji prinašali iz tiskarne na postajo tri polne nahrbtnike Partizanskega dnevnika, potem pa so trije kurirji odnesli časopis na javko v Mrzli Rupi, kjer so ga prevzeli kurirji iz P-7 in P-5. Postaja P-7 je skrbela za nadaljnji prenos na Gorenjsko, Tolminsko in v Benečijo, P-5 pa je prevzela svežnje za Vipavsko dolino, Kras, Istro, Notranjsko, Gorico in Trst. Po teh zvezah so zvečer prinašali tudi rokopise in drugo pošto za tiskarno. Pozimi so kurirji prihajali v tiskarno po potoku, da v snegu ne bi puščali sledi. Prvi komandir P-8 je bil Ciril Lampe, marca 1945 pa ga je nasledil Franc Rejec – Kuhar. Zelo zahtevne naloge je opravljalo šest kurirjev.

višina: 837 m Hum (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od domačije V Humu nadaljujemo TV proti s. pobočju Vojskarske planote. Na razpotju nas kažipot usmeri po desni cesti proti Tiskarni Slovenija, leva pelje na Vojsko. Naša pot se zložno spusti do potoka Studenec, kjer se cesta konča. Onkraj potoka nam kažipot »Tiskarna Slovenija 250 m« pokaže po gozdnatem pobočju navzgor. Po 10 min. smo pri uti, v kateri je še zdaj ohranjena hidroelektrarna z močjo dva kilovata, ki je dajala tiskarni elektriko. Voda za pogon turbine je speljana po ceveh iz bližnjega potoka. Elektrarna še vedno daje elektriko za razsvetljavo tiskarne in pogon strojev; oskrbnik jo daljinsko vključi iz tiskarne. Še par korakov navzgor in že smo pri poslopjih tiskarne. Od domačije V Humu je 45 min.

PARTIZANSKA TISKARNA SLOVENIJA, Vojsko 64, je v težko dostopni grapi v Studencih, 805 m, v bližini izvira potoka Studenec na sz. strani hriba Štrangel (1110 m) nad Gorenjo Kanomljo. To je majhno naselje z objekti za stavnico, tiskarno in bivanje, zgrajeno sredi poletja 1944. V tiskarni je med vojno delalo približno 50 ljudi. Na močnem toku potoka so postavili tudi elektrarno. Tiskarno so opremili z manjšim tiskarskim strojem iz zaprte tiskarne Ančka 222 na Vogerskem ter z avtomatskim hitrotiskalnim strojem in stavnim materialom, ki so ga na skrivaj pripeljali iz Milana. Dve toni in pol težak stroj jim je uspelo iz Milana prepeljati v Gorico, nato pa v Vipavsko dolino in Trnovski gozd ter na Vojskarsko planoto, od koder so ga z vrvmi spustili v tiskarno.

Najpomembnejša naloga tiskarne je bila tiskanje Partizanskega dnevnika; prvo številko so natisnili 18. septembra 1944. Kot glasilo pokrajinskih odborov OF za Primorsko in Gorenjsko je v nakladi 5000 izvodov izhajal vsak dan, razen ob ponedeljkih. Partizanski dnevnik so tiskali do 1. maja 1945, ko je Partizanska tiskarna Slovenija prenehala delati ilegalno, njeno osebje in dejavnost pa so preselili v Trst. Časnik so potem tiskali v tiskarni italijanskega dnevnika II Piccolo in ga 15. maja 1945 preimenovali v Primorski dnevnik. Partizanski dnevnik je bil med 2. svetovno vojno edini dnevnik, ki ga je v okupirani Evropi tiskalo odporniško gibanje! Partizanska tiskarna Slovenija je tiskala tudi časopis II nostro avvenire, knjige, brošure in propagandne letake.

Partizanska tiskarna Slovenija je kulturno-zgodovinski spomenik, zanj pa zdaj skrbi Mestni muzej Idrija. V stavnici je lepo urejena razstava tiska in klišejev ter pripomočkov za delo tiskarne. Vse naprave, stroji in elektrarna še zdaj brezhibno delujejo, obiskovalci pa se o tem lahko prepričajo, saj jih oskrbnik na njihovo željo tudi vključi. Stalni oskrbnik tiskarne Albin Skok je doma v zaselku Vojščica, Vojsko 78. Za ogled je tiskarna odprta od 15. aprila do 15. oktobra vsak dan od 9.00 do 16.00 ure, sicer pa lahko oskrbnika tiskarne pokličete tudi po telefonu, na št.: 041/ 479 652.



Opis:

Pri tiskarni zavijemo po lepo urejeni poti naravnost navzgor po s. strmem gozdnatem pobočju Vojskarske planote. Težavnejše dele premagujemo po stopnicah. Po 5 min. smo že pod skalovjem; pot se v zavojih dviga med skalami. Če se ozremo nazaj, vidimo skozi drevje domačijo V Humu. Ob poti lahko počivamo na klopcah, prva je že 10 min. nad tiskarno, druga spet po 10 minutah. Za tretjo klopjo smo že v bližini roba planote in kmalu ga tudi dosežemo. Od tiskarne je 30 min.

višina: 1026 m Log

Ni opisa
3.6 km, 1 ura 10 minut Log - Hudournik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1147 m Hudournik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1087 m Medved (razpotje)

Ni opisa
5.4 km, 1 ura 40 minut Medved (razpotje) - Jelenji vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1146 m Jelenji vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1080 m Kotlar (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Kotlar (razpotje) - Pustota

Opis:

Pri transformatorju zapustimo cesto, ki naredi velik ovinek, in zavijemo levo po poti v gozd. To je nekdanja cesta, ki se zložno vzpenja na rob, od tam pa se po bukovem gozdu spusti na plano s počitniško hišico na desni. Pod njo pridemo spet na cesto in po njej na cestno križišče na Pustoti (924 m). Od cerkve na Vojskem je 45 min. Z leve pripelje cesta iz Idrije, naravnost gre na Mrzlo Rupo, TV pa zavije po cesti na desno.

Na Pustoti stoji spomenik padlim kurirjem kurirske postaje P-6, ki je imela sedež na območju Mrzle Rupe. Spomenik simbolično prikazuje kurirske zveze na tem območju, na bronasti plošči pa razberemo, da je bila P-6 ustanovljena 31. decembra 1942 in da je delovala do 9. septembra 1943. Vse do osvoboditve je bila potem na tem kraju javka med postajami P-5, P-7 in P-8. Na plošči je ohranjen spomin na kurirje Ivana Kokošarja, Miroslava Šuligoja in Oskarja Žižmonda, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. Prvi komandir postaje je bil Viktor Carl - Jurko iz Gorenje Trebuše, zveze s P-5 na Brinovem griču in P-7 pri Gorenji Trebuši pa je vzdrževalo šest kurirjev.

višina: 922 m Pustota

Ni opisa
1 km, 20 minut Pustota - Mrzla Rupa

Opis:

S Pustote nadaljujemo pot po ravni cesti proti 15 min oddaljenemu zaselku Mrzla Rupa. Z Vojskega do Mrzle Rupe je 1 h.

S cestnega razpotja pri kapelici gremo po cesti, ki pelje na Hudo Polje in na Lokve.

višina: 913 m Mrzla Rupa

Mrzla Rupa, 933 m, je zaselek samotnih kmetij na slemenu nad izvirom Idrijce na v. in gornjim delom doline Trebuščice na jz. Zaselek je del naselja Vojsko. Na Mrzli Rupi je pri kapelici razpotje cest v Idrijo, Gorenjo Trebušo in na Lokve. Tukaj so našli sledove strelnih jarkov in utrdb z benečanskim orožjem iz začetka 1o. stol., ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Pod Mrzlo Rupo izvira Idrijca; 3 km navzdol so že konec 16. stol. stale lesene klavže (visoke vodne pregrade), ki so jih leta 1772 nadomestili s kamnitimi. Po Idrijci so vse do leta 1926 plavili les v Idrijo. Ob Idrijci in njenih pritokih je bilo še več klavž; nekatere so v zadnjem času obnovili kot pomembne slovenske tehniške spomenike.


6.8 km, 1 ura 50 minut Mrzla Rupa - Tratnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 559 m Tratnik

Ni opisa
3 km, 1 ura 20 minut Tratnik - Blaškova planina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 867 m Blaškova planina

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vrha Hleviške planine se steza spusti po strmem z. grebenu s senožetmi na prisojni strani in gozdnatim pobočjem na s. proti dolini Nikove. Po nekaj minutah pridemo v malo sedlo.

višina: 905 m Hleviška planina
Vrh:

Hleviška planina, 908 m, je gora med globokima ozkima dolinama Idrijce na j. in v. ter Nikove na sz. in s. strani. Na z. prehaja v Vojskarsko planoto, proti s. pa se spušča proti Idriji. Prištevamo jo k Idrijskemu hribovju. Pobočja proti Nikovi in Idriji so gozdnata, na prisojni strani nad Idrijco pa so samotni razloženi zaselki Čekovnik, Hleviše in Osojni vrh vasi Čekovnik ter precej samotnih kmetij na malih terasah po pobočju. Razpotegnjen vrh je travnat.

Razgled je izredno lep. Proti jv. se nad globoko in ozko dolino Idrijce razprostira obsežna Črnovrška planota, nad njo se dviga Javornik, opazimo pa tudi Nanos in Snežnik; proti jz. in z. so na strmih prisojnih pobočjih Hleviške planine samotne kmetije vasi Čekovnik; v dolini vidimo stičišče dolin Idrijce in Belce, nad dolino Belce pa dolg s. venec vrhov Trnovskega gozda z Velikim in Malim Golakom. Proti s. zakriva pogled visoko drevje; skozi krošnje vidimo tu in tam bližnji hriboviti svet med Nikovo in Kanomljico s samotnimi kmetijami naselja Srednja Kanomlja, potem pa Jelenk, Bevkov vrh, Porezen, Ratitovec, Julijce s Triglavom, Karavanke in Kamniške Alpe.