Išči po točkah

Začetek: Ligojna

Konec: Triglav

Razdalja: 93.7 km Čas hoje: 33 ur 45 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 337 m Ligojna

Ni opisa
3.7 km, 1 ura Ligojna - Stara Vrhnika

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 314 m Stara Vrhnika

Ni opisa
3.3 km, 1 ura 30 minut Stara Vrhnika - Špica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 716 m Špica (razpotje)

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Špica (razpotje) - Ulovka

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 636 m Ulovka

Ni opisa
7.8 km, 2 uri 20 minut Ulovka - Smrečje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 705 m Smrečje

Ni opisa
2.2 km, 50 minut Smrečje - Lavrovec

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Vas Smrečje sestavlja vrsta zaselkov, središče je vrh slemena pri baročni Marijini cerkvi iz 1769. Žig!

Pri Smrečju 11  se sestajajo ceste; z Vrhnike skozi Podlipo, ki se ji malo pred vasjo pridružuje cesta s Suhega dola, še prej pa iz Sentjošta; z Rovt in z Vrha nad Rovtami, ki se ji tik pred vasjo priključi cesti iz Žirov skozi Račevo. Ob žirovski cesti leži zahodno od Smrečja majhno Račevsko jezero.

višina: 888 m Lavrovec

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Lavrovec - Oblak (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 814 m Oblak (razpotje)

Ni opisa
2.3 km, 30 minut Oblak (razpotje) - Suhi dol

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 696 m Suhi dol

Ni opisa
9.1 km, 2 uri 20 minut Suhi dol - Dolenja Dobrava

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 404 m Dolenja Dobrava

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Dolenja Dobrava - Gorenja vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 397 m Gorenja vas

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 409 m Hotavlje (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Hotavlje (razpotje) - Hotavlje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 412 m Hotavlje

Hotavlje so vas v ozkem dolinskem grlu nad izlivom Hotaveljščice v Poljansko Soro, razprostirajo se ob cest, ki se od glavne ceste odcepi proti Kopačnici in Cerknem. Na cestnem razcepu spomenik NOB in gostišče Lipan. S ceste do vaške lipe na terasi vzhodno od vasi, kjer stojita kamnita miza in staro znamenje, ki mu je slike na novo napravil Ive Šubic. Turistično društvo prireja razne prireditve, s katerimi obuja stare običaje (smojkarsko tekmovanje, ples pod lipo).


1.7 km, 30 minut Hotavlje - Loge

Opis:

Po stezi nad cesto se LPP spusti na cesto v dolini Volaščice pred kamnolomom podjetja Marmor. Podjetje se je razvilo v sodobnega proizvajalca oblog iz naravnega kamna in izdelkov po naročilu. 

višina: 442 m Loge

Ni opisa
5.7 km, 2 uri 40 minut Loge - Zavetišče GS na Jelencih

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1184 m Zavetišče GS na Jelencih
Planinska postojanka:

Zavetišče stoji na mali gozdni jasi na Jelencih na jugozahodnem pobočju Blegoša. Zgradilo ga je PD Gorenja vas na mestu, kjer je prej stala razpadajoča gozdarska koča. Največ dela so opravili člani Gorske straže, zato so ga poimenovali po Gorski straži. Zavetišče so odprli 17. oktobra 1985.Zavetišče je odprto in oskrbovano ob sobotah, nedeljah in praznikih od 1. oktobra do 31. maja. V kombiniranem kuhinjskem in gostinskem prostoru je 20 sedežev, pri mizah pred zavetiščem pa 30; na skupnem ležišču je 20 ležišč; stranišče in korito s tekočo vodo sta v bližini zavetišča; v gostinskem prostoru peč; plinska razsvetljava.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1319 m Preval Špehovše

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od koče na Blegošu (1391 m) na preval Špehovše, do kamor seže severni krak blegoške ceste.

višina: 1391 m Koča na Blegošu
Planinska postojanka:

Koča stoji na Leskovški planini na zahodni strani blegoškega vrha. Na Blegošu dolgo ni bilo planinske postojanke, čeprav je bila potrebna. Zato je PD Škofja Loka začelo leta 1976 na temeljih pogorele pastirske staje graditi planinsko kočo, ki jo je slovesno odprlo 18. septembra 1977 ob svoji 70-letnici. Koča je sčasoma postala premajhna, zato so jo povečali; zgradili so prizidek in preuredili notranjost. Povečano kočo so odprli 27. junija 1982 ob 75-letnici PD Škofja Loka. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V dveh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; v 4 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 35 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, mobitel. Koča je od 4. oktobra 2003 dalje priključena na električno omrežje. Sedaj kočo temeljito obnavljajo.


0.7 km, 10 minut Koča na Blegošu - Rebulovica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1246 m Rebulovica

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Rebulovica - Stari vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1025 m Stari vrh

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Stari vrh - Rant (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 847 m Rant (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Rant (razpotje) - Potok

Opis:

Po nekaj korakih smo pri veliki hiši Potok 15 oz. pri Matevžku. Na njej je spominska plošča: »V tej hiši je bilo gorenjsko vojno področje od 8. 9. 1944 do 23. 3. 1945. Okupator je hišo požgal 24. 3. 1945.«

višina: 806 m Potok

Razložena vas Potok, 680–840 m, 67 preb., obsega domačije ob Farjem potoku in samotne kmetije na pobočjih Malega Blegoša (1107 m), Črta (1019 m) in bregovih nad dolino Davče. V začetku 17. stol. je bila tam fužina, vendar jo že Valvasor omenja kot opuščeno. Za fužinarji so se tam naselili slovenski naseljenci. Potok in njegovo širše območje je znano tudi po dogodkih iz obdobja NOB. Skozi to vas je bil prehod iz Gorenjske na Primorsko. Pri Marenkovcu ob cesti v Zalo je bila 12. julija 1943 ustanovljena 7. udarna brigada Franceta Prešerna. 24. marca 1945 so vas požgali Nemci.


3.4 km, 40 minut Potok - Zali Log (razpotje)

Opis:

Takoj pod cesto je zajetje vode iz potoka, pod njim pa stoji opuščen mlin. Po hrbtu med Farjim potokom na levi in Muštrovo grapo na desni se po gozdu v 30 min. spustimo do ceste in mosta čez potok Davča. Pri mostu stoji spomenik padlim borcem NOV iz teh krajev. Takoj za mostom je razpotje: asfaltirana cesta na levo nas pelje do smučarskega centra Črni vrh, v Cerkno in Davčo, po asfaltirani cesti ob Davči navzdol pa v 20 min. pridemo do Davškega mosta, v bližini katerega se Davča izliva v Selško Soro.

Po asfaltirani, zložno se spuščajoči cesti je še 4 km do Železnikov. Dolina je na začetku ozka soteska in v skalah ob cesti je t. i. alpinistični plezalni vrtec. Po 2 km se na Jesenovcu nekoliko razširi.

višina: 508 m Zali Log (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Zali Log (razpotje) - Zali Log

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 526 m Zali Log

Ni opisa
3.5 km, 1 ura Zali Log - Podrošt

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 571 m Podrošt

Ni opisa
4 km, 1 ura 40 minut Podrošt - Spodnja Sorica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 826 m Spodnja Sorica

To je ena najlepših hribovskih vasi, stoji v prisojni legi ob začetnem toku Selške Sore, središče kolonizacijskega ozemlja pod Ratitovcem, ki so ga pred 600 leti poselili tirolski kmetje iz Pustertala, sedaj povsem poslovenjeni, le priimki in ledinska imena še pričajo o njihovem izvoru.


1.1 km, 30 minut Spodnja Sorica - Izvir Sore

Opis:

lz Spodnje Sorice (821 m) po stari cesti skozi Zgornjo Sorico do ceste, ki pelje na Soriško planino.

višina: 925 m Izvir Sore

Ni opisa
0.9 km, 30 minut Izvir Sore - V toru

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na ostrem ovinku zapustimo cesto in zavijemo desno po široki poti do bližnjega razpotja, na katerem se z desne priključi LPP z Lajnarja in Dravha. Široka pot se spusti po jv. pobočju Dravha. Desno pod potjo je smrekov, nad potjo bukov gozd. Strmina je kar precejšnja. Po 15 min. smo na razpotju: LPP zavije levo na cestno križišče in v Sorico.

višina: 1109 m V toru

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Brunarice se vrnemo na cesto Bohinjska Bistrica–Podrošt, po kateri zavijemo desno proti Sorici. Po 10 min. skrajšamo cestni ovinek po gozdni stezi na desno. Po cesti gremo zložno približno 10 min. navzdol do električnega droga A, tam pa spet zavijemo desno po bližnjici, ki seka cestni ovinek. Mimo počitniške hišice Zgornja Sorica 59 pridemo pri križu spet na cesto. Sledi približno 15 min. zložnega spusta do ostrega zavoja. Levo pod cesto je grapa, nad njo skalovje na jz. strani vrha Tonderškofel (1326 m), desno nad cesto pa v. skalnato pobočje Dravha.

višina: 1303 m Koča na Soriški planini

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na obširni planoti ob cesti je velik parkirni prostor, zaseden zlasti pozimi; tam je tudi okrepčevalnica, v kateri hranijo žig TV.

višina: 1260 m Bohinjski preval

Ni opisa
4.2 km, 40 minut Bohinjski preval - Nemški Rovt

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Nemški Rovt

Ni opisa
3.5 km, 50 minut Nemški Rovt - Bohinjska Bistrica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 513 m Bohinjska Bistrica

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Bohinjska Bistrica - Brod

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Brod

Ni opisa
2.1 km, 1 ura 10 minut Brod - Široka polica

Opis:

Na praznični dan v petek, smo se povzpeli na Rudnico (946 m) po Ivanovi poti do zelenih Senožeti, kamor kmalu prispemo, ta so že obsijana in opaziti je povsod po travniku prebujanje pomladi. Strmo vzpenjanje proti gori na prvem delu poti se kmalu spremeni v bolj položno in prijetnejše nadaljevanje sončnega pobočja nad vasjo Brod. Neizbrisan pečat so Rudnici dali davni ledeniki, ki so obtesali pobočja. Marsikje se poganjajo čez krošnje vrtoglavi prepadi, le zahodna, fužinarska stan je položna.

V nadaljevanju poti obiščemo še naravno brezno ob stezi, kjer je nekoč stala koča, ki so jo uporabljali takratni domačini - rudarji za pridobivanje rude na gori. Mimo lične drevesne kapelice se teren zravna in kmalu dosežemo razgledni vrh s klopco. Prehod preko zložnega slemena do vrha je mozaik zaokrožen in prelepi alpski kot nam ni več neznanka. Številne poti so vedno prehojene, saj je Rudnica zelo obiskana gora v vseh letnih časih. Stare rudarske poti je že preraslo grmovje, kot opomnik na rudarske dejavnosti je oster in izpostavljen kamniti zob, ki ga je opaziti južno pod Široko polico, pod njim je vodila stara rudarska pot, vez Rudnice z dolino.

višina: 898 m Široka polica

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Široka polica - Za laze

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 585 m Za laze

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Za laze - Stara Fužina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 550 m Stara Fužina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 577 m Hudičev most

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Hudičev most - Obla gorica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 637 m Obla gorica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 692 m Planinska koča na Vojah
Planinska postojanka:

Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ter ob prvomajskih praznikih. V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 24 ležišč; 2 WC, umivalnici in prhi z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, agregat za elektriko.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 677 m Voje

Ni opisa
6.6 km, 4 ure Voje - Na Zagonu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1822 m Na Zagonu

Ni opisa

Opis:

Orientacijsko zahtevna tura.

višina: 1822 m Vodnikov dom na Velem polju
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD; v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev; v 8 sobah je 22 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2020 m Konjsko sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2399 m Dom Planika pod Triglavom
Planinska postojanka:

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2638 m Triglavska škrbina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2863 m Triglav
Vrh:

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.


Planinska postojanka:

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.