Išči po točkah

Začetek: Razdrto

Konec: Tumova koča na Slavniku

Razdalja: 46.6 km Čas hoje: 13 ur 55 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 574 m Razdrto

Razdrto, 575 m, 168 preb., strnjeno naselje pod Nanosom na s. in Golim vrhom na j. Tu je preval med Postojnsko kotlino na v. in Vipavsko dolino na z. Na s. strani vasi pelje pomembna avtomobilska cesta Ljubljana—Postojna—Razdrto, od katere se na z. naselja odcepi en krak proti Novi Gorici in Gorici, drugi pa proti Kopru in Trstu. V. in j. od naselja teče stara magistralna cesta Ljubljana—Koper. Izredno pomembna prometna lega je dala kraju veljavo že v davni preteklosti. Na Gradišču pod Nanosom in na Golem vrhu so ostanki predzgodovinskega gradišča. Tod je šla rimska cesta proti Postojni. Na bližnjih Ravnah so izkopali antične predmete. Staro naselje se je imenovalo Preval, omenja se že okoli leta 1200; stalo je ob pomembni prometni poti od morja v notranjost dežele. Ko so po letu 1720 zgradili novo cesto, je bilo Razdrto poštna postaja na poštni zvezi Dunaj—Trst; bila je v Garzarollijevem dvorcu, v katerem je zdaj sedež vodstva kmetijskega posestva. Na križišču cest proti Vipavski dolini in Trstu je stala mitnica. V kraju so se ustavljali in tudi prenočevali vozniki in trgovci, zato so imeli gostilničarji velik promet. Leta 1936 so zgra-dili zunaj naselja novo cesto proti Senožečam, Kopru in Trstu; skozi Razdrto je ostala le še cesta v Vipavsko dolino, ki pa je zdaj po izgradnji avtoceste samo še krajevnega pomena. Po hitrem razvoju avtomobilskega prometa in po gradnji cest mimo naselja, je Razdrto začelo izgubljati svoj pomen. Leta 1869 je štelo 379 prebi-valcev, leta 1961 le še 184, zdaj pa še nekaj manj. Po 2. svetovni vojni so zaprli šolo, leta 1964 pa ukinili pošto. V zadnjih letih se stanje popravlja; kmetijsko posestvo, kamnolom in mizarstvo dajejo delo domačinom, precej pa se jih vozi na delo tudi v druge kraje. V Razdrtem sta dve gostilni in trgovina.


6.7 km, 2 uri 15 minut Razdrto - Senožeče

Opis:

V središču Razdrtega zavije SPP po stari cesti proti Senožečam, ki je zdaj na začetku vaška ulica. Mimo velikega obrata Splošno mizarstvo in novih hiš se približamo magistralni cesti proti Kopru, nad katero vidimo velik kamnolom. Ko smo mimo velike kraške skale, zapustimo cesto in gremo na desno po kolovozu, odkoder se odpre proti s. pogled na bližnjo avtocesto, Razdrto in Nanos. Kmalu skrene s kolovoza na levo steza čez travnik proti bukovemu gozdu na j. strani; približali smo se magistralni cesti in kamnolomu na levi. Po gozdnem kolovozu se zložno dvignemo v sedlo med Golima vrhovoma; z. je visok 710 m, v. pa 724 m, oba pa sta poraščena z gozdom. Do sedla smo hodili 30 min. S sedla napravimo nekaj korakov proti v. vrhu, potem pa se po komaj vidni stezi spustimo po j. gozdnatem pobočju v ozko dolinico Volčjega potoka. Na desni opazimo v dolini veliko deponijo, kamor so odlagali apnenčaste in humusne gmote iz usekov nove avtoceste med Razdrtim in Divačo. S sedla do potoka je okoli 15 min spusta.

Prekoračimo Volčji potok in stopimo na cesto, ki pripelje od asfaltne baze ob cesti Razdrto—Senožeče in nadaljuje proti deponiji. Po njej napravimo nekaj korakov navzgor do odcepa gozdne ceste na levo v ozko dolinico, po kateri nadaljujemo našo pot. Gozdna cesta se počasi vzpenja nad malim pritokom Volčjega potoka, ki pa je večinoma suh. Po 30 min pridemo na sedlo, sz. od Maznega vrha, kjer je križišče več kolovozov. Če napravimo nekaj korakov na desno, pridemo do roba, odkoder vidimo v bližini nad dolino potoka Bazovica novo avtocesto proti Kopru in Sežani. Na sedlu pa se SPP obrne proti j. Gozdni kolovoz pelje sprva precej ravno po v. pobočju Maznega vrha (719 m), potem pa se zložno spušča po slemenu, imenovanem Hribi, do kote 675 m nad Senožeškim podoljem. Od tod se po kolovozu spustimo po travnatem v. pobočju Stražice (636 m), odkoder je lep pogled na Senožeče, Gabrško goro in Vremščico. Kmalu smo pri farni cerkvi v Senožečah in v središču kraja. S sedla pod Maznim vrhom do Senožeč je 1 h.

Z Razdrtega v Senožeče je 2 h 15.

višina: 569 m Senožeče

Senožeče, 560 m, 610 preb., so največji kraj in gospodarsko središče Senožeškega podolja. Kraj je verjetno dobil ime po obsežnih senožetih na podolju in okoliških hribih. Senožeče stojijo ob vznožju Starega gradu (675 m). Središče kraja je ob magistralni cesti Razdrto—Koper, od katere se na z. robu kraja odcepi mednarodna cesta proti Sežani in Trstu. Starejši del kraja, imenovan Guranjski konec, je na pobočju na j. strani ceste; tu sta dva trga s po štirimi kamnitimi koriti za napajanje živine. Prvi posestniki starega gradu so bili oglejski patriarhi, zatem Devinski grofje, Frankopani, Lambergi in plemiška rodbina Porcia, ki si je niže v kraju postavila leta 1660 novo, spodnjo graščino; tudi ta je po letu 1920 v razvalinah. Zunaj naselja je stala mala cerkev sv. Jerneja v Polju; leta 1613 so jo povečali; to je sedanja župnijska cerkev sv. Jerneja na robu naselja, mimo katere smo prišli z Razdrtega. Sredi 16. stol. so dobile Senožeče na pobudo Benetk trške pravice; pod Avstrijo so v Senožečah ustanovili sodišče, ki je delovalo do konca 2. svetovne vojne. Kraj je znan po velikih živinskih in lesnih sejmih ter po pivovarni Adria, ki je obratovala od leta 1820 do 1926. Leta 1868 je bila ustanovljena čitalnica. Zdaj so v kraju tovarna avtomobilov Cimos, tekstilna tovarna, pošta, splošna zdravstvena ambulanta, restavracija Adria, več gostišč, trgovin in obrtnih delavnic. Na hiši malo nad spodnjim vodnjakom so junija 1991 odkrili spominsko ploščo, na kateri piše »V Senožečah je bil rojen Danilo Zelen, eden od voditeljev narodno-revolucionarne organizacije TIGR. Rojen 9. julija 1907, padel v boju z italijanskim okupatorjem 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico.«



Opis:

Pot proti Vremščici začnemo po krajevni ulici, ki se nasproti restavracije Adria odcepi od glavne ceste Postojna—Koper. Kmalu pridemo do štirih kamnitih korit na levi strani ulice, malo naprej pa do trga z enakimi koriti. Ob levi strani trga gremo do zadnjih senožeških hiš. Ulica postane kolovoz, po katerem se počasi dvigamo nad Senožeškim podoljem. Po 10 min smo na travniku v široki dolini pod Dobravšnim vrhom (768 m) na levi; precej raven kolovoz popelje po dolini proti bližnjem gozdnemu pobočju na j. strani. Od tod se pot rahlo vzpne po žlebu skozi bukov gozd do z leskovjem precej zaraščene jase, kjer raste desno nad potjo mogočna lipa. Kratka strma steza čez jaso pripelje do bukovega gozda, po katerem se lepa široka pot vzpenja do pašnika pod Slatno (914 m) in po njem proti slemenu, ki se vleče od vrha Slatna proti Vremščici, njo zagledamo na levi. Pod s. robom slemena se pot čez travnike, bogate s planinskim cvetjem in lepim razgledom, zložno spusti proti gozdu, kjer opazimo na levi veliko napajališče. lz gozda pridemo v dolgo in ozko dolino, po kateri je speljana slaba vozna cesta; ta je nadaljevanje lokalne ceste, ki se na Gabrku, kjer se magistralna cesta prevesi iz Senožeč v Divačo, odcepi na Vremščico. lz Senožeč smo hodili eno uro. Prečkamo dolino in se po široki poti med leskami in bukvami zložno vzpnemo po sz. pobočju Vremščice do stičišča s potjo, ki pripelje z desne od Škocjanskih jam.


Ni opisa

Opis:

Tu stopimo na obširne planinske pašnike pod vrhom Vremščice. Po z. razglednem pobočju se po planinski poti povzpnemo na 15 min oddaljeni vrh.

višina: 1025 m Velika Vremščica
Vrh: Vremščica

(1027 m) je najvišja gora v prostranih Senožeških hribih, ki se razprostirajo med cestama Hruševje—Razdrto na s. in Prestranek—Pivka—Ribnica na v., Vremsko dolino na j. in še malo z. od ceste Divača—Senožeče—Razdrto, nekako do črte Divača—Vipavska dolina. Hribovje ni enotno pogorje, temveč ga sestavljajo trije nizi, za katere je značilna podolžna dinarska smer od sz. proti jv. Vremščica je v tretjem, najbolj južnem in najvišjem gorskem nizu, ki se vleče od Senadol na sz. do Košanske doline na jv. Med gorskimi nizi so izoblikovane zakrasele kotanje. Senožeški hribi po večini niso naseljeni. Obširni travniki ponujajo odlične pogoje za pašo. V zadnjem času se tod uveljavlja ovčereja. Vremščica in sosednja Gabrška gora sta grajeni iz eocenskih apnencev. Severna pobočja so pretežno porasla z bukovim gozdom, južna so v glavnem travnata. Vremščici pravijo domačini iz krajev na j. strani tudi Gora, vrhu pa Vrbanov vrh po cerkvici sv. Urbana, ki je nekoč stala na vrhu.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani. Orientacijska plošča na kamnitem stebru omogoča, da spoznamo bližnje in daljnje vrhove. Na s. se v bližini dviga Nanos, levo se kažejo Golaki v Trnovskem gozdu, zadaj pa Julijci. Na sv. vidimo Krim, Mokrec in Javornike, na v. pa seže pogled do Snežnika in Risnjaka. Na j. strani se spusti pogled prek travnatih pobočij v Vremsko dolino, na hribovite Brkine nad njo in se ustavi na Slavniku. Od jz. do sz. se za bližnro travnato planoto na slemenu Gabrške gore kažejo na kraški planoti vrhovi Veliko Gradišče, Veliki hrib, Sopada, Trstelj in Ter, ob dobri vidljivosti pa vidimo na obzorju tudi Dolomite.

Dostopi. Z ŽP Košana po v. hrbtu gore l h 45; z ŽP Gornje Ležeče po j. pobočju 1 h 30; z ŽP Vreme po j. pobočju in z. slemenu 1 h 45. V dolino med Vremščico in Slatno, kjer je planšarsko naselje s siramo, lokalna cesta z Gabrka 5 km; do vrha je še 30 minut.

Pri kamnitem stebru na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo, kovinski žig je vgrajen na steber. PD Sežana.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tu stopimo na obširne planinske pašnike pod vrhom Vremščice. Po z. razglednem pobočju se po planinski poti povzpnemo na 15 min oddaljeni vrh.


Ni opisa
6.2 km, 1 ura 20 minut Mala Vremščica (razpotje - Famlje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 371 m Famlje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 409 m Škocjanske jame

Matavun, 393 m, 54 preb., obcestno naselje ob asfaltni cesti Lokev—Vremska dolina—Ribnica. Od križišča z glavno cesto proti Kopru 3 km j. od Divače, je do Matavuna 2 km. Stare hiše so zgrajene v značilnem kraškem slogu, v kraju pa je tudi precej novih hiš, zgrajenih v zadnjih letih, ko se je hitreje začel razvijati turizem. Matavun je izhodišče za obisk Škocjanskih jam. Trgovina, več gostišč.

Škocjanske jame so poleg Postojnske najbolj znane jame v Sloveniji; uvrščajo jih med najlepše in najbolj zanimive jame na svetu. Leta 198o so bile vpisane v seznam svetovne naravne dediščine pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO).

Škocjanske jame je ustvarila reka Reka, ki pri vasici Škocjan zgine v podzemlje, na površje pa pride kot Timava pri Štivanu pod Devinom na Tržaškem. Prvi je raziskoval Škocjanske jame Jakob Svetina leta 1839, raziskovanje sta nadaljevala v letih 1851-1852 ob pomoči idrijskih rudarjev Adolf Schmidl in Ivan Rudolf, zaključili pa so ga v letih 1885-1893 ob sodelovanju domačinov tržaški jamarji Anton Hanke, Josip Marinič, Friderik Müller in Josip Novak. Leta 1885 so Škocjanske jame odprli za obisk, leta 1959 pa so jih elektrificirali.

Škocjanske jame so dolge dobrih 5 km. Za turistični ogled niso v celoti odprte, vendar so v enoinpolurni ogled vključeni najlepši predeli jam, kot so Tiha jama s tisočerimi kapniki najrazno-vrstnejših oblik, 1400 m dolg in 150 m globok kanjon Reke, v katerem buči voda v številnih brzicah in slapovih, Dvorana ponvic, ki so posebna zanimivost Škocjanskih jam, itd. Pozornost vzbujata tudi udorni kotlini Velika in Mala dolina; v davnini sta bili veliki podzemeljski jami, ki se jima je udrl strop; v obeh se Reka pokaže na površju. lz Velike doline so leta 1986 zgradili vzpenjačo, ki obiskovalcem olajša vrnitev iz jam.

Informacije http://www.park-skocjanske-jame.si/


6.2 km, 1 ura 30 minut Škocjanske jame - Podgrad pri Vremah

Opis:

Tik za zadnjo hišo v Matavunu skrene SPP z regionalne ceste v Vremsko dolino na levo v borov gozdiček, po katerem pridemo v nekaj minutah v gručasto vas Naklo, visoko nad levim bregom Reke, ki tu prehaja iz Vremske doline v 2 km dolgi kanjon pred vstopom v Škocjanske jame. Najstarejša hiša, Bezkova, iz druge polovice 17. stol., je velika dvonadstropna stavba, ki je bila dolgo časa domačija družine Mahorčič; eden teh je bil naklovski župan, ki je sredi 19. stol. podpiral raziskovanje Škocjanskih jam; po njem se imenuje Mohorčičeva jama, kjer Reka vstopi iz kanjona v Škocjanske jame. Onkraj Naklo pridemo po kolovozu do ceste, ki smo jo zapustili v Matavunu in jo tik pred cerkvico sv. Mavricija prečkamo. V obnovljeni cerkvici so freske iz konca 15. stol.; notranjost lahko opazujemo skozi nizka okna.

Pri cerkvici zavijemo desno po kolovozu med leskovjem v dolino potoka Sušica, poraslo z listnatim gozdom. Struga je suha, le ob močnem deževju teče po njej potok. Kolovoz je sprva speljan po levem bregu, po 20 min od cerkvice pa preide na desni breg. Tu pridemo na velik podolgovat travnik, po katerem drži pot proti j. Na koncu travnika se približamo strugi; na levem bregu stoji velika lovska preža. Pot postane boljši kolovoz; na levi je velika drevesnica. Dolina se zoži, v njej so že njive in sadno drevje. V strugi že teče voda, ki malo nižje ponikne v požiralnik. Z leve pripelje asfaltna cesta, ki pelje v Podgrad pri Vremah; po njej gremo čez most in potem do bližnjega odcepa stranske ceste po dolini v zaselek Potok. SPP gre po asfaltni cesti po hribu navzgor; levo pod cesto vidimo v kotu med brkinskimi griči stisnjen zaselek Potok ob potoku Sušica. Po 10 min vzpona se na ostrem ovinku odcepi kolovoz, po katerem se vzpnemo naravnost do bližnje vasi Podgrad pri Vremah.

lz Matavuna v Podgrad pri Vremah je 1 h 30.

višina: 549 m Podgrad pri Vremah

Podgrad pri Vremah, 500 m, 28 preb., vas s središčem na strmem griču nad dolino potoka Sušica. Zaselek Potok, imenujejo ga tudi V Potoci, je stisnjen ob potoku Sušica v podnožju hriba. Na vrhu griča tik nad vasjo so razvaline srednjeveškega gradu Završnik, ki se prvič omenja proti koncu 11. stol., ko je bil v lasti oglejskih patriarhov. Pozneje so bili lastniki goriški grofje, Habsburžani in tržaška rodbina Petazzi. Cerkvica sv. Ivana je krita s skrlami, na pročelju je vklesana letnica 1o67; v njej je gotski prezbiterij. Na sz. je v bližini hrib Pristava (635 m), pod katerim je globlja kraška jama, imenovana V beli steni.



Opis:

lz Podgrada zavije SPP pri hiši št. 14 na kolovoz, ki pelje po pobočju nad dolino potoka Sušica. Pred seboj zagledamo nad prostranimi gozdovi zvonik cerkvice sv. Socerba nad Artvižami. Po bukovem in hrastovem gozdu pridemo do potoka, ga prekoračimo in krenemo po poti naravnost v hrib, poraščen z bukovim gozdom. Po 10 min vzpona stopimo na položnejši kolovoz, ki se vzpenja po slemenu proti Artvižam. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti na druge kolovoze in gozdna pota. Po 40 min hoje iz Podgrada zagledamo na slemenu nekaj hiš na Artvižah. Ob poti opazimo kostanjeva drevesa. Kmalu pridemo na asfaltno cesto, ki pripelje iz Materije in do prvih hiš na Artvižah.

lz Podgrada pri Vremah na Artviže je 1 h.

višina: 785 m Artviže

ARTVIŽE, 790 m, 54 preb., slemenska vas pod najvišjim vrhom Brkinov (817 m), na katerem stoji cerkvica sv. Socerba. Vrh nima imena, pravijo mu kar Socerb. Ljudsko ime kraja je Vrtviže. Med NOB je bila vas dvakrat požgana: 7. oktobra 1943 deloma, 21. julija 1944 pa popolnoma. Po vojni zgrajene hiše so v zadnjih letih večinoma obnovili, zgradili pa so tudi precej novih. Vas doživlja preporod, odkar je povezana s svetom z dobrimi asfaltnimi cestami (Materija 6 km, Markovščina 6 km, Vremski Britof 12 km)

in ko je bil zgrajen vodovod. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa jih je zaposlenih v dolini. Cerkvica sv. Socerba je iz 17. stol. Od cerkvice je prelep razgled na slemena Brkinov, na Motarsko podolje in Slavnik na j. strani, na Vremsko dolino, Vremščico, Nanos ter vse do Kamniških Alp, Karavank in Julijcev na s., prek Kraške planote na Tržaški zaliv na z., do Snežnika in Risnjaka na v. ter do Učke in Reškega zaliva na jv.; širši razgled imamo le, če je čisto ozračje.


2.8 km, 50 minut Artviže - Golačji hrib

Opis:

Z Artviž do Markovščine je SPP speljana ves čas po asfaltni cesti, ki se počasi spušča po slemenih brkinskih hribov v Motarsko podolje. S ceste je večkrat lep pogled na osrednji hrbet Brkinskega hribovja na naši levi proti Tatram in Pregarjam, na j. na Motarsko podolje ter na Slavnik in vrhove proti Učki. Bližnjic v dolino ni. Po dobre pol ure pridemo v malo vasico Mrše (729 m) na j. strani Golačjega hriba (768 m).

višina: 768 m Golačji hrib

Ni opisa

Opis:

Od tod se bolj strmo spustimo še 2 km do odcepa lokalne ceste proti Slivju in Markovščini. Vas Slivje smo imeli ves čas na svoji levi. SPP nadaljujemo po cesti na levo.

višina: 577 m Jama Dimnice (razcep)

Ni opisa

Opis:

Čez nekaj minut že zagledamo cerkveni zvonik in prve hiše v Markovščini. Mimo cerkve sv. Antona Padovanskega in levo skozi vas pridemo do mednarodne ceste Trst-Kozina-Reka.

višina: 563 m Markovščina

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.



Opis:

Nasproti ceste, po kateri smo prišli iz Slivja, gremo mimo opuščenega vodnjaka na kolovoz, ki nas prek planote, porasle z brinjem in grmičevjem ter delno pogozdene z borovci, v 30 min. pripelje do asfaltirane ceste Markovščina–Skadanščina. Po njej gremo nekaj minut levo navzgor, potem pa se na desno odcepi steza, ki nas ob telefonski napeljavi popelje na hrib Rožce do cerkvice sv. Roka in mimo nje v gručasto naselje Skadanščina, 575 m, 45 preb. Iz Markovščine je 45 min. Od cerkvice je lep razgled na kraški svet Matarskega podolja in na Brkine nad njim, na drugi strani pa na Slavnik in vrhove v Čičariji. Pred vasjo je ob cesti lep spomenik v obliki kamnitega stebra, ki so ga postavili v spomin na vaščane, padle med NOB. Na hiši ob cesti v središču vasi sta dve plošči: na zgornji piše, da je bil 15. novembra 1943 tam ustanovljen 2. bataljon Istrskega odreda NOV, na spodnji pa so imena štirih borcev Istrskega odreda, ki so 15. in 16. junija 1944 v tej vasi padli v boju z Nemci.

višina: 567 m Skadanščina

Skadanščina, 580 m, 45 preb., je gručasta vasica v zavetni legi na j. pobočju hriba Rožce, na katerem stoji cerkvica sv. Roka. Izpred cerkvice je lep razgled na kraški svet Motarskega podolja in na Brkine ter vrhove v hrbtu Čičarije od Slavnika do Učke.



Opis:

Iz Skadanščine nadaljuje TV po kamnitem vaškem kolovozu proti Slavniku, ki ga vidimo pred seboj. Nekaj časa je pot precej ravna, na obeh straneh je kraški svet z njivami in travniki, potem pa se zložno vzpenja med leskovjem in brinjem ter po mešanem gozdu. Čez pol ure pridemo na precej ravno, z grmovjem poraslo planoto; ob poti je vodnjak s kapnico, vendar voda ni pitna. Kolovoz se začne kmalu vzpenjati po lepem bukovem gozdu. Ko po 15 min. prečkamo gozdno cesto, nadaljujemo po kolovozu precej navkreber po jv. pobočju Slavnika, poraslem z bukovim gozdom. Ob robu gozda se kolovoz konča in naprej gremo čez planinske travnike po ozki stezi proti vrhu Slavnika z radiotelevizijskim stolpom in Tumovo kočo pod njim. Iz Skadanščine je 2 h.

višina: 1017 m Tumova koča na Slavniku
Vrh:

Slavnik (1028 m) je najvišji vrh v slovenskem delu Čičarije, kraške pokrajine v sv. delu Istre. To je hribovit svet, ki meji na s. na Motarsko podolje, na j. na Rdečo Istro, na z. sega do Kozine in kraškega roba nad Črnim Kalom, na v. do Brgudskega podolja nad Reškim zalivom. Rdeča Istra je dobila ime po značilni rdeči zemlji, medtem ko spada Čičarija v Belo Istro, ki ima ime po golih in svetlih apniških površinah. Staro goropisno ime Slavnik ne velja samo za vrh, temveč za ves gorski svet slovenske Čičarije, ki ga imenujemo tudi Slavniško pogorje, skrajšano Slavnik. Ves hrbet je sestavljen iz apnenca in dolomita. Do višine 850 m je poraslo z grmovjem in gozdovi, vrhove pa pokrivajo pašniki. Znamenit je rastlinski svet: bledorumeni ušivec, ki ga je tu prvič našel Muzio Tommasini, najboljši poznavalec kraške flore, in ga leta 1839 opisal v strokovnem glasilu; kraški kosmatinec, tržaški svišč, narcise, potonike, zlati koren, navadni jesenček, ilirska perunika, brstična in kranjska lilija in še več drugih. Na jz. gozdnatih pobočjih raste drevje, značilno za submediteranski gozd: črni gaber s travo ojstrico v podrasti, trokrpi javor, puhasti hrast in mali jesen, na s. strani pa prevladuje bukov gozd. Z odlokom o razglasitvi naravnih in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana, je bil Slavnik leta 1992 zavarovan kot naravni spomenik. S Slavnika je obširen razgled. Proti sv. seže pogled prek Matarskega podolja, Brkinov, Vremščice in Nanosa do Kamniških Alp; proti v. vidimo Javornike, Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju s Snježnikom; od v. proti j. je najprej obširen hribovit svet s Kojnikom, Žbevnico in Učko, na obzorju pa Kvarnerski zaliv; na j. je ob vznožju planota Podgorskega Krasa, naprej Šavrinsko gričevje, vidimo pa tudi skoraj vso Istro in obmorska mesta med Koprom in Umagom; proti z. je tik pod nami Grmada ali Mali Slavnik (1001 m), za njo in z. delom Slavnika proti Kozini in Prešnici pa zdrsi pogled prek Petrinjsko-Socerbskega Krasa do Tržaškega zaliva s Trstom in ob dobri vidljivosti še naprej do Benetk; od z. proti s. se za Senožeškimi in Vipavskimi hribi zvrstijo hribi na Krasu s Trsteljem, Trnovski gozd, Julijci s Triglavom, Karavanke, ob ugodnem vremenu pa v daljavi zazremo Dolomite ter Karnijske in Ziljske Alpe. Kaj vse vidimo, nam pomaga ugotoviti razgledna plošča na vrhu, ki jo je leta 1995 postavilo Obalno PD Koper.


Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), ki je zadnji severni tisočak Čičarije, ki se proti jugozahodu spusti v Podgorski Kras, proti severu pa v Matarsko podolje. Zamisel o gradnji koče na Slavniku so sprejeli na ustanovnem občnem zboru PD Koper leta 1949. Z gradnjo so začeli leta 1955 in 24. junija 1956 so v kletnih prostorih že odprli zasilno oskrbovano planinsko postojanko. Kočo so v celoti dogradili in jo svečano odprli 7. julija 1957. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi (1858-1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, botaniku, politiku in narodnem buditelju. Med leti 1988 in 1994 so kočo temeljito prenovili. Zgradili so prizidek za sanitarije in večji vhodni predprostor, zaščitili fasado s kovinsko oblogo, obnovili vse notranje instalacije, prostore in opremo ter povečali jedilnico.Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine pa tudi med tednom po poprejšnjem dogovoru z z najemnico Angelco Ban. V gostinskem prostoru je 70 sedežev; v sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika.