Išči po točkah

Začetek: Krško

Konec: Ljubljana

Razdalja: 116.5 km Čas hoje: 37 ur 20 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 189 m Krško

Ni opisa
6.6 km, 2 uri 20 minut Potočnica (razpotje) - Grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 441 m Grič

Ni opisa
1.8 km, 20 minut Grič - Brestanica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 171 m Brestanica

BRESTANICA, 175 m, 973 preb. Urbanizirano naselje leži v ozki dolini potoka Brestanica, v zadnjih letih pa se je razširilo v j. del Senovskega podolja proti Senovemu, tako da se ga že dotika. Kraj se je do leta 1952 imenoval Rajhenburg, po gradu na pomolu nad Savo.

Po dolini Save je tekla rimska cesta Celeia–Neviodunum, na grajski planoti pa je stala rimska naselbina. Na rimsko dobo spominjajo sledovi rimske ceste in mostu čez Savo ter najdeni miljniki iz leta 238. Utrdba, predhodnica gradu, je bila prvič omenjena leta 895 kot Richenburch. Grad je v letih 1131 do 1147 pozidal salzburški nadškof Konrad za obrambo južne meje pred napadi Madžarov. Grad in gospoščino so nadškofje sprva dajali v najem, leta 1595 pa so ga prodali plemiški družini Moscon. Najznamenitejši so bili vitezi Rajhenburški, ki so tam gospodarili od leta 1290 do 1570, s presledkom od 1480 do 1491, ko so grad zasedli Madžari. Pozneje je imel grad več gospodarjev. V 17. stol. so ga takratni lastniki baroni Fallensteini prezidali in grad je dobil zdajšnjo podobo. Leta 1881 so grad in posestva kupili francoski trapisti in si v gradu uredili samostan. Menihi so vzorno obdelovali obsežno posestvo ter izdelovali sir, čokolado in liker. Takoj po okupaciji so Nemci trapiste izgnali, v gradu pa namestili preselitveno taborišče za Slovence, ki so jih pošiljali v izgnanstvo v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno in Šlezijo ter v koncentracijska taborišča. Iz taborišča so v izgnanstvo poslali približno 45.000 Slovencev, po večini iz Posavja in Obsotelja. Spomladi 1942 so taborišče zaprli, v gradu pa namestili različne nacistične urade in štab neke divizije. Zdaj je v gradu Muzej političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Slovenije (telefon: 07/497 15 68); odprt je ob delavnikih, razen ob ponedeljkih, od 9. do 15. ure, ob nedeljah od 11. do 15. ure, ob praznikih pa je zaprt.

Naselje Rajhenburg oziroma njegov najstarejši del tik pod gradom je nastalo v 13. stol. Tam stoji spodnji grad Turn, zgrajen v 15. stol. Naselje je leta 1432 dobilo trške pravice. Imelo je trškega sodnika, tedenski tržni dan in štiri letne sejme, to pa priča, da je bilo pomembno krajevno središče. Leta 1476 so trg izropali in požgali Turki. Med kmečkimi upori so grad v letih 1515, 1573 in 1583 oblegali uporni kmetje, a ga niso mogli zavzeti. V Brestanici so tri cerkve. Na vzpetini nad s. delom naselja je župnijska cerkev Lurške Matere božje v novoromanskem slogu z dvema zvonikoma, zgrajena leta 1914, leta 1929 pa razglašena za baziliko. Nekdanja župnijska cerkev sv. Petra in Pavla v poznogotskem slogu z glavnim oltarjem iz črnega marmorja in kamnito gotsko Pieta je iz začetka 15. stol. Sredi Brestanice je gotska cerkev sv. Boštjana z značilnim zvonikom. Šolo so ustanovili leta 1774. Ko je leta 1862 skozi kraj stekla železnica Zidani Most–Zagreb, je naselje postalo prometno izhodišče za kraje proti Senovemu in Podsredi ter trgovsko in obrtniško središče. Rudnik Senovo so z ozkotirno železnico povezali z železniško postajo Brestanica. Leta 1939 je začela obratovati termoelektrarna, okoli leta 1980 pa so jo predelali na plinski pogon. Zdaj so v Brestanici osnovna šola, pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, več trgovin in gostiln, tovarna embalaže Tespack ter več obrtnih delavnic.

Tudi v Brestanici je kljub močni nemški posadki in ustrahovanju prebivalstva takoj po okupaciji nastalo narodnoosvobodilno gibanje. Že 5. maja 1941 je bilo v Penku med Brestanico in Blanco pod vodstvom Slavka Šlandra partijsko posvetovanje za Posavje, na njem pa so sklenili takoj začeti boj proti okupatorju. Nekaj udeležencev sestanka se je 22. novembra 1941 pridružilo Brežiški četi. Nemci so precej ljudi odpeljali v izgnanstvo in taborišča. Spomladi 1943 je bil ustanovljen odbor OF, ki je sodeloval s kozjanskimi aktivisti.

Pri odcepu ceste na grad stoji spomenik slovenskim pregnancem, v skalo pa je vzidana plošča v spomin zavednim slovenskim duhovnikom, ki so jih Nemci zaprli v grad in izgnali. Društvo izgnancev Slovenije je 17. septembra 1995 ob 50. obletnici vrnitve slovenskih izgnancev 1941–1945 v domovino na grajsko obzidje vzidalo spominsko ploščo z besedami pesnika Otona Župančiča:

»V spomin na čas,
ko sen je naš
kot zimzelen pod snegom
se v tihi nadi
veselil pomladi.«

Ob vhodu v novo šolo je vzidan relief kiparja Vladimirja Stovička, ki ponazarja preseljevanje, NOB in vrnitev. Na padle borce NOV in žrtve fašizma tega kraja spominja spomenik pri vhodu na pokopališče.


3.9 km, 1 ura 10 minut Brestanica - Senovo

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z razpotja, na katerega smo prišli z Bohorja, zavijemo desno po glavni cesti proti Brestanici. To je Titova cesta, ki jo pri hiši št. 77 kmalu zapustimo. Zavijemo desno čez Senovski potok na Cesto bratov Zorko. Ob njej so lepe družinske hiše. Na koncu naselja zavije asfaltirana cesta v hrib, TV pa nadaljuje po kolovozu, ki se ob robu gozda zložno spušča v dolino ob Senovskem potoku. Na drugi strani potoka vidimo ob regionalni cesti veliko tovarniško poslopje Metalne, novo naselje med Senovim in Brestanico, kmalu pa tudi plinsko elektrarno in baziliko v Brestanici. Na hribu nad njo opazimo tudi cerkev sv. Mohorja. Ko po 10 min. pridemo na razpotje ob robu polja, nadaljujemo po kolovozu proti bližnji hiši na vzpetini nad dolino, Bohoričeva cesta 38. Ta še sodi k Senovemu. Od tam naprej gremo po asfaltirani cesti v Brestanico. Po nekaj minutah smo že na območju Brestanice v zaselku Jetrno selo. Ob cesti in nad njo so po večini nove hiše. Cesta se počasi spušča na ravnino; levo je letno kopališče, desno osnovna šola; tam se začne Šolska ulica. Na križišču nekaj korakov naprej od šole gremo naravnost, potem pa zavijemo levo čez mostiček prek Dovškega potoka in mimo Mercatorjeve trgovine na glavno cesto Senovo–Brestanica. Tam, na j. koncu Senovskega podolja, je zrasel novi del Brestanice s stanovanjskimi bloki, pošto in trgovinami. Za Petrolovim bencinskim servisom se dolina zoži, tam je sotočje Senovskega potoka in potoka Brestanice. Po ozki dolini potoka Brestanica, ob katerem se stiska naselje Brestanica, pridemo do spomenika slovenskim pregnancem, nato pa zavijemo po novi asfaltirani cesti navzgor do gradu Rajhenburg.

višina: 219 m Senovo

SENOVO, 220 m, 2448 preb. Urbanizirano naselje stoji sredi Senovskega podolja ob pomembni cesti Brestanica–Podsreda. Skozi s. dele naselja tečeta Dovški in Belski potok; v središču naselja se pri cerkvi združita v Senovski potok. V večje naselje se je Senovo razvilo šele po 1. svet. vojni, ko so tam začeli kopati večje količine premoga. Staro Senovo je imelo leta 1910 le 262 prebivalcev, leta 1931 pa že 977. Najstarejše jedro Senovega na levem bregu Senovskega potoka pod Armesom (445 m) se imenuje Vas in je ohranilo nekatere značilnosti nekdanje kmečke vasi. Novo Senovo je sodobno naselje s stanovanjskimi bloki in družinskimi hišami, zgrajenimi ob Dovškem in Belskem potoku v smeri proti Bohorju ter ob Senovskem potoku vse do Brestanice. Središče naselja je okoli razpotja cest proti Podsredi in na Dovško, kjer je tudi župnijska cerkev Vstalega Odrešenika, zgrajena po 2. svet. vojni. Tam je tudi upravno poslopje rudnika v zapiranju. Zaradi zmanjšanja zalog premoga so začeli po letu 1963, ko je bilo v rudniku zaposlenih do tisoč ljudi, izkop zmanjševati in rudnik postopno zapirati. Rudarji so se prekvalificirali in se zaposlili v tamkajšnjih obratih Metalne iz Maribora. Na Senovem imajo zdravstveni dom, osnovno šolo, pošto, poslovalnico Nove Ljubljanske banke, kmečko zadrugo Bohor, enoto Zavoda za gozdove R Slovenije, več trgovin in gostinskih lokalov ter nekaj manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Napredno gibanje se je na Senovem razvilo kmalu po 1. svet. vojni. Rudarji so že 4. novembra 1918 iz rudniške uprave pregnali nemške uradnike. Središče naprednega političnega in kulturnega življenja je postal leta 1925 zgrajen delavski dom, v katerem je imelo svoje prostore prosvetno društvo Svoboda. Na Senovem je bilo močno središče narodnoosvobodilnega gibanja v skrajnem jugovzhodnem delu nemškega zasedbenega ozemlja. V noči z 9. na 10. februar 1944 je na svojem pohodu na Štajersko prišla na Senovo XIV. divizija. Skupaj s Kozjanskim bataljonom je napadla orožniško postajo ter uničila rudniško separacijo, skladišče materiala in strojnico. O tem dogodku priča spomenik v parku pred zdravstvenim domom. Takrat se je partizanom pridružila avstrijska posadka približno 300 mož z vso opremo in se kot 5. bataljon vključila v Kozjanski odred. Sredi Senovega stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam okupatorja z območja Senovega.


1.5 km, 30 minut Senovo - Dovško

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Skozi prijazno naselje zvečine novih enodružinskih hiš z vrtovi pridemo v 15 min. do začetka naselja Senovo. Na desni vidimo novo pokopališče in športna igrišča, levo ob cesti pa je lepo stanovanjsko naselje. Kar hitro se naša cesta v središču Senovega priključi regionalni cesti Brestanica-Podsreda.

višina: 251 m Dovško

Ni opisa
2.3 km, 50 minut Dovško - Brilej (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Takoj za domačijo stopimo na asfaltirano cesto, že čez 5 min. pa smo v dolini z Dovškim potokom in na cesti Senovo-Bohor. Od planinske koče smo v dolino hodili 60 min.

TV nadaljujemo na Senovo po asfaltirani cesti ob Dovškem potoku. Kmalu se ozka dolina razširi, ob cesti pa se že pojavijo hiše. Po 30 min. je razpotje: desna cesta pelje v Gornji Leskovec, naša naprej po dolini. Takoj za razpotjem nas krajevna tabla opozori, da smo prišli na Dovško, 249 m, 236 preb., razloženo naselje s strnjenim obcestnim jedrom, ki se že stika s Senovim, ter s petimi zaselki na pobočjih nad dolino.

višina: 347 m Brilej (razpotje)

Ni opisa
3.6 km, 1 ura 50 minut Brilej (razpotje) - Koča na Bohorju

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od koče gremo najprej po cesti, ki pelje na Senovo, na prvem ostrem ovinku pa zavijemo desno navzdol po kolovozu v gozd. Kolovoz se precej strmo spušča po hrbtu nad globoko grapo Dobrovškega potoka na desni. Kmalu smo na križišču gozdnih kolovozov, od koder nadaljujemo naravnost navzdol. Po 5 min. od križišča pridemo iz gozda. Zagledamo domačijo, vendar že pred njo na ostrem ovinku zavijemo s kolovoza desno po poti v gozd. Po nekaj minutah prečkamo majhen travnik, potem pa nas široka pot po robu hrbta nad grapo Dobrovškega potoka pelje zložno navzdol po listnatem gozdu. Ko pridemo pri križu do gozdne ceste, se po njej spustimo do bližnje domačije. Pred njo zavijemo s ceste proti gospodarskemu poslopju in domačiji Cehte, Dobrova 42. Od koče je 25 min. Razloženo naselje Dobrova, 560 m, 200 preb., sestavljajo majhni zaselki in samotne kmetije na j. pobočju Bohorja med Dovškim potokom na v. in Dobrovskim potokom na z.

Ob gospodarskem poslopju se po stezi spustimo proti kozolcu dvojniku in mimo njega v gozd. Star kamnit kolovoz nas pelje navzdol po pobočju visoko nad ozko dolino Dovškega potoka. Po 10 min. pridemo s kolovoza na široko pot; nadaljujemo levo in pridemo na cesto, ki pelje v zaselek Jablance; ta je sicer del kraja Dobrova. Po cesti gremo 150 m desno, potem pa se spustimo po poljski poti desno od vinograda v gozd. Pazimo na markacije, ker je pobočje poraščeno z grmovjem. Strma steza se spusti do razdrapanega gozdnega kolovoza, po katerem odslej zložneje sestopamo v dolino. Po 10 min. od zaselka Jablance pridemo na plano pri zadnji domačiji naselja Dobrova (št. 28).

višina: 900 m Koča na Bohorju
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi pod vrhom Plešivca, 896 m visokega v pogorju Bohor. Na tem mestu je Lovsko društvo »Bohor« Senovo pri Rajhenburgu leta 1939 postavilo kočo na Bohorju - Lovsko-planinski dom. 24. junija 1942 so kočo požgali borci Kozjanske čete, da se vanjo ne bi naselil sovražnik. Na temeljih požgane koče so člani Planinskega društva »Bohor« Senovo v času od 01. maja 1956 do 23. avgusta 1959 zgradili planinsko kočo. V letu 1978 se je začela temeljita obnova in posodobitev koče ter gradnja prizidka. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je gradnja prizidka počasi napredovala tako, da je bila otvoritev  prizidka realizirana 24. septembra 1994.

Koča je stalno odprta, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pred kočo pa 13 miz s klopmi. V šestih spalnicah je 16 postelj, v dveh skupnih spalnicah pa 15 in 9, koča ima tudi skupna ležišča. V sanitarnih prostorih je na razpolago topla in mrzla voda. Vsi prostori v koči so ogrevani, v starem gostinskem prostoru je krušna peč.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu po priključku ZPP z Velikega Javornika lahko napravimo kratek ovinek na levo po označeni planinski poti na bližnji Veliki Koprivnik (982 m), ki ponuja prelep razgled do Pohorja, Pece in Kamniško-Savinjskih Alp, zlasti pa na Kozjansko. Z vrha, na katerem je urejeno počivališče, se po drugi poti spustimo spet na cesto. Ko se začne zložno spuščati, se že bližamo planinski koči. Od Netopirja do koče smo hodili 45 min.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1023 m Veliki Javornik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 928 m Zaloška gora

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 552 m Zabukovje nad Sevnico

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 50 minut Zabukovje nad Sevnico - Sedlo (Ivc)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 776 m Sedlo (Ivc)

Ni opisa
2.1 km, 50 minut Sedlo (Ivc) - Ješovec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 932 m Ješovec

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Ješovec - Lisca sedlo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 806 m Lisca sedlo

Ni opisa
1.7 km, 40 minut Lisca sedlo - Planina Lisca

Opis:

S sedla proti Lisci do ceste in po njej proti domu.

višina: 939 m Planina Lisca
Planinska postojanka:

Prvo kočo na Lisci je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj in pionir planinstva na tem območju; otvoritev je bila 21. avgusta 1902. V zahvalo graditelju so jo poimenovali Jurkova koča. Bila je majhna in po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za naraščajoči obisk Lisce. Zato je Posavska podružnica SPD zgradila zraven Jurkove koče večji planinski dom in ga odprla 19. junija 1932. Jurkovo kočo in planinski dom so partizani požgali 28. junija 1944, da bi preprečili nemškim enotam bivanje v domu. PD Lisca Sevnica je leta 1948 Jurkovo kočo na novo zgradilo. Leta 1970 so namesto dotrajane koče začeli graditi novo, sodobnejšo Jurkovo kočo, ki so jo odprli 19. avgusta 1972 ob proslavljanju 70-letnice te koče.Koča je odprta po dogovoru ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine tudi med tednom. V koči praviloma ne strežejo, hrana in pijača je na voljo v sosednjem Tončkovem domu. Po dogovoru s PD Lisca pa je v koči možno prenočiti. V gostinskem prostoru je 20 sedežev; na skupnem ležišču je 27 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.


LISCA, 948 m, je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv. Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na z. , Gračnice na s. , Sevnične na v. in Save na j. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov. Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je tudi iglavcev, zlasti smrek. J. položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč, skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline, zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih, kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z. strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega) postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20 min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta 1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899 jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na Lisci prvo kočo.

Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je izredno lep razgled. Od s. proti v. vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko goro, lvanščico. Od v. proti j. seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga, Kleka in Snežnika. Od j. proti z. vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom. Od z. proti s. so v ozadju Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na Dolenjsko gričevje na j. strani doline.


0.5 km, 10 minut Planina Lisca - Sv. Jošt

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod je pot po bukovem gozdu zložnejša. Po 20 min od cerkve smo na velikem travniku na Lisci in kmalu tudi v domu.

višina: 786 m Sv. Jošt

Ni opisa
2 km, 40 minut Sv. Jošt - Njivce

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 797 m Njivce

Ni opisa
2 km, 40 minut Njivce - Sv. Lovrenc

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 713 m Sv. Lovrenc

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Sv. Lovrenc - Dežan (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 611 m Dežan (razpotje)

Ni opisa
2.1 km, 1 ura 10 minut Dežan (razpotje) - Veliko Kozje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 984 m Veliko Kozje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji v zatrepu ob vznožju Velikega Kozja nad spodnjo Savinjo, ki ga na vzhodni in južni strani obdajajo skalne čeri te gore. Leta 1964 so planinci iz Zidanega Mosta in PD Radeče prevzeli v najem nekdanjo kočarijo, jo obnovili in uredili kot planinsko postojanko. Leta 1967 so nadzidali nadstropje in kočo prenovili; otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 27. aprila 1968. Koča ima ime po nekdanjem lastniku zemljišča. Pozneje so popravili kolovoz do koče, zgradili vodovod, uredili okolico in napeljali elektriko. Koča je 7. junija 1988 pogorela. PD Radeče in Planinska skupina Zidani Most sta takoj začela obnavljati pogorišče; koča, ki je večja do stare, je bila jeseni 1988 že pod streho, spomladi 1989 pa že delno urejena in oskrbovana. Glede na finančne možnosti so že opremili gostinske prostore, spalnico in sanitarije. Koča je odprta ob nedeljah in praznikih od 27. aprila do 30. septembra; za skupine jo odpro po dogovoru tudi ob drugih dneh in mesecih. V točilnici in dveh gostinskih prostorih je 85 sedežev in točilni pult; pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v skupni spalnici je 12 ležišč; WC in umivalnica; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 199 m Zidani most

Ni opisa
5.7 km, 2 uri 30 minut Zidani most - Kovaček (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 802 m Kovaček (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po cesti gremo še 10 min do Bušča razloženem naselju Ključevica, kjer skrenemo levo na jv. pobočje Kuma. Nad potjo se dviguje vrh Ključevica (1026 m) s cerkvijo sv. Marije. Po strmini se pot zasuče proti j. , kjer se priključi poti iz Podkuma.

višina: 1093 m Podlečnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Še naprej strmo navzgor do cerkve in doma.

višina: 1210 m Planinski dom na Kumu
Vrh:

KUM, 1220 m, je najvišji vrh Posavskega hribovja; imenujejo ga tudi zasavski in dolenjski Triglav. Dviga se v litijski gorski gubi na desnem bregu Save. Tako kot vsa guba je zgrajen v nizkih legah iz skrilavcev, peščenjakov in konglomeratov, v višjih legah pa najprej iz temnejših dolomitov, potem iz triasnih apnencev. Precejšen del Kuma je pokrit s smrekovim in meša-nim gozdom, do višine okrog 800 m pa so večje in manjše terase z naselji, travniki in polji; najbolj znana naselja so Dobovec (674 m) in Župa (760 m) na s. , Ključevica (850 m) na v. ter Podkum (744 m) in Mali Kum (813 m) na j. strani. Malo pod vrhom je na s. strani obsežna travnata planota Lontovž s smučišči in smučarsko kočo. Na Kumu in njegovi okolici prevladuje srednjeevropska flora, na toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. Hladnikov grintavec, ki raste le v sredogorju osrednje Slovenije in opojno zlatico, ki je značilna za pobočje Kuma nad Dobovcem. Na tem območju dobimo tudi nekatere alpske rastline, kakor nežni kamnokreč, dlakavi sleč in soško smiljko, kar je za to nadmorsko višino presenetljivo.
Kum ima dva neizrazita vrhova, ločena z malim sedlom. Na v. vrhu je stala cerkev sv. Jošta, ki so jo zgradili konec srednjega veka; leta 1961 so jo porušili in tam zgradili visok RTV in telekomunikacijski stolp ter upravno poslopje. Na z. vrhu stoji cerkev sv. Neže, ki je bila prav tako zgrajena konec srednjega veka; po požaru okoli leta 1600 so jo obnovili. Zanimivost cerkve je samostojno stoječi zvonik. Kum je bil vse od izgradnje obeh cerkva znana božja pot, še zdaj pa je znana »kumska nedelja«, t. j. zadnja nedelja v avgustu.


Planinska postojanka:

Planinski dom stoji tik pod zahodnim vrhom Kuma (1220 m), na južni strani cerkve sv. Neže, ki je bila zgrajena v srednjem veku, obnovljena pa po požaru okoli leta 1600. Na vzhodnem vrhu je stolp RTV s poslovnimi prostori. Začetki planinskega gospodarstva na Kumu segajo v leto 1928, ko je Posavska podružnica SPD opremila v mežnariji sobo za izletnike in planince. Po osvoboditvi je PD Trbovlje dobilo v last mežnarijo in njeno depandanso; obe zgradbi je obnovilo; 24. avgusta 1947 je neuradno, 5. septembra 1948 pa uradno odprlo Kočo na Kumu. Leta 1950 jo je prevzelo novoustanovljeno PD Kum Trbovlje, ki jo je v letih 1953 do 1958 adaptiralo in razširilo, v letih 1972/73 pa posodobilo in uredilo tudi depandanso. Leta 1952 so na Kum napeljali elektriko. V letih 1985 in 1986 so dom in depandanso popolnoma obnovili zunaj in znotraj, na novo opremili in napeljali telefon. Dom je stalno odprt, razen ob četrtkih.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; na terasi je 30 sedežev; v 14 sobah je 35 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC in umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Do vrha je še 10 minut.

višina: 1160 m Kum (razpotje)

Ni opisa
3.3 km, 40 minut Kum (razpotje) - Završje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na cestnem križišču v Završju, kjer se združita poti iz Zagorja in Trbovelj, zavijemo proti j. v dolgo Čebulovo dolino med Lontovžem na v. in Kozlovo goro (1027 m) na z. Po cesti, potem po kolovozu, pridemo na preval Počivalnice (911 m), kjer se kolovoz prevesi v Gorenjo vas in Mali Kum; iz Završja 1 h. S prevala pot na levo in po z. gozdnatem pobočju Kuma navkreber proti vrhu; po 45 min se priključimo poti z Dobovca.

višina: 816 m Završje

Ni opisa
4.4 km, 50 minut Završje - Zagorje ob Savi (Prusnik)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z ŽP Zagorje ob Savi (224 m) čez most prek Save in po cesti Ljubljana—Hrastnik proti Trbovljam, mimo odcepa ceste v Podkum, do ostankov nekdanje graščine Prusnik na travniku nad cesto. Tu zavije pot na desno v breg; po strmi gozdnati zasavski debri pridemo pri cerkvi sv. Mihaela v Završje. Po cesti proti v. do cestnega križišča, kjer se priključimo poti iz Trbovelj. lz Zagorja 1 h 30, iz Zagorja na Kum 3 h 30.

višina: 220 m Zagorje ob Savi (Prusnik)

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 50 minut Zagorje ob Savi (Prusnik) - Renke

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 233 m Renke

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 232 m Smrtnica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 237 m Litija

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 40 minut Litija - Rogačev grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 547 m Rogačev grič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 616 m Omahnov Gobnek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 790 m Planinski dom na Jančah
Planinska postojanka:

Dom stoji na kopastem Janškem hribu, najvišjem vrhu Janškega hribovja, na katerem je pri bližnji cerkvi tudi jedro razložene vasice enakega imena. Leta 1953 je PD Litija odprlo v domačiji pri Mahkovcu planinsko zavetišče, ki ga je leta 1954 premestilo v sosednjo domačijo pri Galetu. Medtem so začeli postopoma graditi planinski dom, v katerem so najprej, 1. maja 1957, odprli zavetišče, 11. oktobra 1959 pa celotni dom. Takrat je dom dobil sedanje ime v spomin na boje II. grupe odredov z Nemci na tem območju leta 1942. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali; leta 1982 so napeljali telefon, leta 1988 pa so zgradili velik zbiralnik za vodo kapnico. Dom je stalno odprt, obratovalni čas od 8. do 22. ure. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pri mizah pred domom pa 150, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.



Opis:

Na Jančah se poslovimo od E-6 in Ljubljanske mladinske poti, ki se obrneta proti Jevnici. Od planinskega doma se TV skupaj z Vevško potjo spusti ob ozarah proti jugu do kapele sv. Miklavža, pri kateri pridemo na cesto. Ta preide v gozd in se zelo zložno spušča po slemenu proti Gabrju. Po 20 min. smo pri šoli, približno 100 m naprej pa zapustimo cesto in zavijemo desno po gozdni poti na Vnajnarje. Pri odcepu je pritrjena tabla »Borovničeva pohodna pot Janče–Podgrad«; nekaj časa je pot skupna. Pot se sprva zložno, potem pa bolj strmo spušča po slemenu do lokalne ceste, ki jo dosežemo v bližini Balantove domačije na spodnji strani ceste; od šole je 25 min. To je lokalna cesta Gabrje pri Jančah–Vnajnarje–Besnica. Na slemenu na jv. strani vidimo v bližini naselje Gabrje pri Jančah, 642 m, 85 preb., skozi katerega    pelje cesta iz Srednje Besnice na Janče. Pot nadaljujemo po cesti na slemenu nad grapami pritokov potoka Gostinca na s. in Stolnik na j. strani. Po 10 min. pridemo do Črnivčeve domačije, Vnajnarje 4, in manjšega zaselka razloženega naselja Vnajnarje, 620 m, 121 preb., na dolgem slemenu, ki se vleče od Janč proti Besniški dolini.

višina: 630 m Črnivec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Mimo hiš v zaselku gremo do kapelice, pri kateri zavijemo s ceste na desno po kolovozu zložno navzgor po slemenu, imenovanem Tičnica. Na vse strani se nam kaže prelep razgled. Na levi še vedno lepo vidimo Gabrski hrib z Gabrjami pri Jančah nad grapo Stolnika ter Prežganje v ozadju, če pa se ozremo nazaj, vidimo Janški hrib. Najlepši je pogled na z. stran proti Ljubljani, Grmadi, Tošču in Ratitovcu, ob jasnem vremenu pa vse do Julijcev s Triglavom, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Kmalu smo na temenu Tičnice, kjer se priključimo na precej ravno gozdno cesto. Levo pod nami že zagledamo lokalno cesto, ki smo jo zapustili pri kapelici. Nanjo se kmalu spet vrnemo na razpotju; naprej gremo po spodnji cesti proti bližnjim hišam. Po 15 min. od kapelice smo pri Maroltovi domačiji, Vnajnarje 8. Od tod naprej je cesta asfaltirana in se zložno spusti po slemenu proti nasprotnemu hribčku, na katerem je več hiš naselja Vnajnarje. Mimo vodnega zajetja pridemo v 10 min. na preval z Jančarjevo domačijo, Vnajnarje 11. Od tam se po cesti zložno vzpnemo mimo Petrovca in velike Bernardinove domačije s kmečkim turizmom do hiše Vnajnarje 26 na levi strani ceste, pri kateri nas kažipot usmeri s ceste levo navzdol na dovozno cesto proti Zajčevi domačiji. Od Jančarja je 15 min.

Po nekaj minutah smo pri Zajčevi domačiji, Vnajnarje 14. Pri gospodarskem poslopju zavijemo po kolovozu, ki se spušča po pobočju proti gozdu, do katerega pridemo po levi strani travnika. S travnika stopimo na gozdni kolovoz, ki se precej strmo spušča po s. pobočju Knezovke, kmalu pa preide na j. stran. Ko skozi drevje opazimo novo hišo, zapustimo kolovoz, se po stezi na desno spustimo do dovozne ceste in po njej v dolino do bližnje Bavantove domačije, Besnica 8, v bližini asfaltirane ceste Podgrad–Besnica. Od Zajčeve domačije je 30 min.

višina: 339 m Besnica

BESNICA, 350 m, 219 preb. Razpotegnjeno obcestno naselje leži ob regionalni cesti Ljubljana–Trebeljevo–Šmartno pri Litiji–Litija in ob stranski cesti proti Podgradu v dolini potoka Besnica, ki izvira pod Malim Trebeljevim in se pri Podgradu izliva v Ljubljanico. Naselje ima več delov. V v. delu doline je Zgornja Besnica, kjer se odcepi cesta proti j. v Javor na prisojni strani Javorskega vrha (641 m), proti s. pa v Volavlje. Sredi doline je Srednja Besnica z manjšim središčem pri podružnični šoli. V spodnjem delu doline je Spodnja Besnica, v kateri sta trgovina in gostilna. Na pobočju v bližini Bavanta je precej novih hiš. V Besnico sodi tudi zaselek Pečar (460 m) na prevalu med dolinama Besnice in Ljubljanice. Večina prebivalcev je zaposlenih v Ljubljani, le majhno število pa se jih preživlja samo s kmetijstvom in gozdarstvom.


1 km, 30 minut Besnica - Pečar

Opis:

Pri Bavantu zavijemo med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem po kolovozu čez polje proti potoku Besnica in do asfaltirane ceste Besnica–Podgrad onkraj potoka. Po cesti gremo levo do bližnje makadamske ceste, po kateri se zložno vzpnemo do regionalne ceste proti Ljubljani. Po 20 min. vzpona zapustimo regionalno cesto in nadaljujemo levo navzgor po gozdnem kolovozu na s. strani Babne gore (544 m). Pot se počasi vzpenja na preval z zaselkom Pečar, imenovanem po domačiji z enakim imenom. Od Bavanta je 45 min. Na vrhu klanca se odcepi cesta v 5 km oddaljeni Javor. Pri Pečarju se začne in konča Papirniška (Vevška) pot, po kateri hodimo približno 10 ur; skrinjica z žigom je na vzpetini nad cesto.

višina: 459 m Pečar

Ni opisa
5.3 km, 1 ura 20 minut Pečar - Zadvor

Opis:

S prevala se ves čas spuščamo po ovinkasti cesti, ki nas po gozdnatem hrbtu pripelje na Ljubljansko polje. Večkrat skozi drevje opazimo v. del Ljubljane z Zalogom in Poljem. Po 25 min. od Pečarja pridemo iz gozda do krajevne table, ki nam pove, da smo že v Ljubljani. Od tod naprej dobi cesta ime Litijska cesta. Ob njej so že hiše, po večini nove. Pridemo v dolino potoka Betežica in kmalu v naselje Sostro, ki se je iz nekdaj kmečkega razvilo v lepo primestno naselje. Po Litijski cesti pridemo na križišče, na katerem zavijemo levo po Sostrski cesti do župnijske cerkve sv. Lenarta. Od Pečarja do cerkve smo hodili 45 minut. Do tja vozi iz Ljubljane avtobus mestnega potniškega prometa št. 13. Tik pred cerkvijo zavijemo desno po Cesti II. grupe odredov mimo pokopališča, osnovne šole in zadružnega doma. Ves čas imamo pred seboj hribček s cerkvijo sv. Urha. Po 20 min. od cerkve pridemo do razpotja in gremo nekaj korakov levo po Dobrunjski cesti do križišča.

višina: 281 m Zadvor

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Zadvor - Spodnja Hrušica

Opis:

Na križišču zavijemo levo po Dobrunjski cesti do križišča s Srednjo potjo, po kateri gremo desno do Litijske ceste. Z Urha je 40 min. Dobrunje so bile še po 2. svet. vojni samostojna vas, zdaj pa so lepo primestno naselje, del mesta Ljubljane. Ob Litijski cesti je AP mestnega avtobusa št. 13, ki vozi na Kongresni trg; peljemo se do Tromostovja, potem pa pridemo po Miklošičevi in Pražakovi ulici do stolpnice Telekoma in pošte 1106, na kateri dobimo žig. Če bomo TV nadaljevali peš, gremo po Litijski cesti približno 45 min do Kajuhove ulice. Kmalu po priključku na Litijsko cesto, in ko ta preči avtomobilsko cesto, opazimo levo pod Golovcem naselje Bizovik, znano po pericah, ki so pred 2. svet. vojno v Bizoviškem potoku prale za Ljubljančane. Nekdanje samostojno naselje je zdaj vključeno v mesto.

višina: 286 m Spodnja Hrušica

Ni opisa
6.3 km, 1 ura 40 minut Spodnja Hrušica - Ljubljana

Opis:

Ob Litijski cesti se zvrstijo naselja Spodnja Hrušica, Fužine, Zgornja Hrušica in Štepanjsko naselje, ki so se iz nekdanjih primestnih vasi razvila v sodobne mestne soseske.

Na velikem križišču tik pod Golovcem zavije proti Mostam Kajuhova ulica in po njej pridemo najprej čez Gruberjev prekop, nato čez Ljubljanico do Zaloške ceste. Pred Ljubljanico je na desni Štepanjsko naselje, na levi Kodeljevo. Po Zaloški cesti zavijemo levo skozi Moste in mimo Kliničnega centra na Hrvatski trg, potem pa desno po Njegoševi ulici do Masarykove ceste, ki teče vzporedno z železniško progo, ter po njej levo na Trg OF pred železniško postajo. Ob njegovem j. robu pridemo do stolpnice Telekoma. Skozi podhod pod poslopjem s stekleno fasado je le nekaj korakov do pošte, na katero nas opozorijo njeni simboli. Od Litijske ceste do pošte smo hodili 1 h.

višina: 298 m Ljubljana

LJUBLJANA, 298 m, 260.543 preb. Glavno mesto Republike Slovenije leži na Ljubljanskem polju (s. del mesta) in Ljubljanskem barju (j. del mesta), kjer se stikata alpski in dinarski svet. Ima odlično strateško in prometno lego na naravnem prehodu Ljubljanska vrata, kjer si je reka Ljubljanica utrla pot med Rožnikom (394 m) in Šišenskim hribom (429 m) na z. ter Grajskim gričem (376 m) in Golovcem (450 m) na v. strani prehoda. Večina mestnega območja spada v porečje Ljubljanice, v katero se v mestu zlivata potoka Gradaščica in Mali graben. Da bi preprečili poplavljanje mesta so leta 1780 med Grajskim gričem in Golovcem zgradili Gruberjev prekop, po katerem teče del Ljubljanice mimo mestnega središča. Na s. teče reka Sava; nova mestna naselja so se že približala reki.

Sledovi človekovega bivanja na območju Ljubljane segajo v staro kameno dobo; na Barju so našli kamnito strgalo, ki ga je uporabljal neandertalski človek. Ob koncu mlajše kamene dobe so na Ljubljanskem barju, takrat še jezeru, živeli mostiščarji; iz tega obdobja so našli drevake, s katerimi so se prevažali po jezeru. Na Grajskem griču so odkrili ostanke utrjenega gradišča iz obdobja kulture žarnih grobišč iz okoli 1200 pr. n. št., na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa žarna grobišča. V železni dobi je bila na območju zdajšnjega Gornjega trga ilirska naselbina, vendar so jo ob svojem prihodu zavzeli Rimljani. V letih 6 do 9 n. št. so Rimljani na prehodu med Šišenskim hribom in Grajskim gričem postavili vojaško taborišče, to pa je po osvojitvi ozemelj ob Donavi preraslo v civilno naselbino, imenovano Emona. V letih 14 do 15 so jo utrdili z obzidjem in obdali z jarkom. Skozi Emono je vodila pomembna rimska cesta Aquilea–Emona–Celeia–Poetovio, od katere se je v Emoni odcepila cesta prek Neviodunuma v Siscio (Sisak). Ostanke rimskega zidu vidimo na Mirju in ob Vegovi ulici. O rimskem obdobju pričajo številne arheološke najdbe, shranjene v Narodnem in Mestnem muzeju. V parku Zvezda na Kongresnem trgu stoji pozlačena kopija kipa emonskega meščana »Emonec«; original je shranjen v Narodnem muzeju. Leta 452 so Emono porušili Huni; meščani so preživeli in hiše obnovili. Ob koncu 6. stol. so mesto zavzeli Slovani. Naselbino so postavili v sosedstvu antične Emone, ki je propadla. Najstarejše slovansko grobišče sodi v 9. stol.

Ljubljana je bila v virih prvič omenjena leta 1144 z nemškim imenom Laibach, leta 1146 pa s slovenskim Luwigana. Grad in naselje pod gradom ter ozemlje, ki ga je videti z Grajskega griča j. od Save, je bilo tedaj last rodbine Spanheim. Naselje je leta 1220 dobilo mestne pravice, v drugi polovici 13. stol. pa je Ljubljana postala prestolnica Kranjske. Leta 1335 je prišla skupaj s Kranjsko pod habsburško oblast, pod katero je ostala do konca 1. svet. vojne. Pomembna je tudi letnica 1163, ko je bila prvič omenjena Šempetrska pražupnija, prvo cerkveno središče na območju zdajšnjega mesta. Srednjeveška Ljubljana se je začela širiti tudi na levi breg Ljubljanice; Novi trg je bil prvič omenjen leta 1307.

Mesto je imelo takrat tri jedra: ob vznožju Grajskega griča Stari trg, ki je bil po večini rokodelski, in trgovski Mestni trg, na levem bregu pa Novi trg, na katerem so prebivali plemiči. Trgovci so smeli trgovati po vsej Kranjski, od leta 1389 tudi na Koroškem, Štajerskem in v Spodnji Avstriji. Mesto je obdajalo obzidje, ki je leta 1593 vzdržalo tudi turško obleganje. V 18. stol. so obzidje postopno odstranili. Leta 1484 so na Mestnem trgu zgradili mestno hišo – Rotovž. Od leta 1504 je bil na čelu mesta župan, mestnega sodnika pa so volili meščani sami. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena leta 1461. Turki so Ljubljano napadli desetkrat, prvič leta 1415, zadnjič leta 1598. Med leti 1564 in 1601 je v mestu kar petkrat morila kuga.

Za kulturni razvoj Ljubljane je pomembna doba reformacijskega gibanja. Protestantizem se je v 16. stol. utrdil zlasti med plemstvom in premožnejšim meščanstvom. V Ljubljani je med leti 1533 in 1566 s presledki deloval vodja slovenskih protestantov Primož Trubar (1508–1586), ki je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik. V obdobju protestantizma je mesto dobilo latinsko stanovsko šolo, javno knjižnico, leta 1575 pa tudi tiskarno. Deželni knez, nasprotnik protestantizma, je leta 1597 v mestu naselil jezuite in ti so odprli jezuitsko gimnazijo. Začelo se je obdobje protireformacije, ki jo je vodil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630). Številni protestanti so zapustili mesto, druge so pokorili.

Za 17. in 18. stol. je značilen gospodarski, gradbeni, znanstveni in kulturni razvoj mesta. Cvetela je trgovina, ustanavljali so večje delavnice, promet po obnovljeni cesti Dunaj–Trst pa je bil vse gostejši. Število prebivalstva se je počasi povečevalo. Leta 1794 je imela Ljubljana približno 9400 prebivalcev.

Med leti 1646 in 1660 je bila zgrajena baročna frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja; veliki oltar je leta 1738 izdelal kipar Francesco Robba (ok. 1698–1757). Stolnico sv. Nikolaja v baročnem slogu z dragocenimi slikarijami in kipi znanih slikarjev in kiparjev so na mestu prejšnje gotske sezidali v letih 1700–1708; oltar sv. Rešnjega telesa je delo F. Robbe iz leta 1745. Uršulinska cerkev Svete trojice na Kongresnem trgu, zgrajena v letih 1718–1726, je najlepša baročna cerkev v Ljubljani. V tem obdobju je bilo zgrajenih še več lepih cerkva, med njimi baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki stoji prav tam kot nekdanja pražupnijska cerkev. Tedaj je bilo zgrajenih tudi več pomembnih posvetnih stavb, med njimi med letoma 1773–1782 baročna Gruberjeva palača na Levstikovem trgu, leta 1677 Stiški dvorec na Starem trgu, leta 1720 Cekinov grad v Tivoliju in leta 1798 Zoisova palača na Bregu. Nadvse dragocen pa je Vodnjak treh kranjskih rek pred Rotovžem, ki ga je med letoma 1743 in 1751 sklesal kipar Robba, to pa je tudi njegovo najbolj znano delo.

Pestrejše je postalo tudi kulturno življenje. V mestu so nastopale potujoče gledališke skupine, v virih prvič omenjene okoli 1660. Leta 1736 so v Rotovžu uredili gledališko dvorano, leta 1756 pa je bilo ustanovljeno stanovsko gledališče. Leta 1689 je izšlo pomembno znanstveno delo Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Leta 1693 je bila ustanovljena Academia Operosorum, prva znanstvena družba, v kateri so delovala združenja za glasbo, pravo, medicino in likovno umetnost. Leta 1801 je začela delovati Academia Philharmonicorum; po njeni zaslugi so zgradili poslopje filharmonije s koncertno dvorano. V javnem življenju se je začel vse bolj uveljavljati slovenski jezik. Tiskali so slovenske knjige dramatika Antona Tomaža Linharta (1756–1795) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819). Mentor in mecen kulturnega in znanstvenega ustvarjanja je bil baron Žiga Zois (1747–1819).

Velik preporod je Ljubljana doživela v 19. stoletju. Med francosko zasedbo naših krajev (1809–1813) je postala glavno mesto Ilirskih provinc, ki so obsegale ozemlje od Tirolske do Boke Kotorske. Leta 1810 so ustanovili prvo visoko šolo s stolicami za bogoslovje, pravo, medicino in tehnične vede. Francoska Ilirija je okrepila slovensko narodno zavest, slovenščina pa se je uveljavila v upravi, šolstvu in kulturi. Na Ilirijo spominja spomenik na Trgu francoske revolucije. Po odhodu Francozov so spet zavladali Avstrijci, vendar so morali priznati večino pridobitev, doseženih za časa francoske oblasti, le visoki šoli so leta 1848 dopustili samo bogoslovje. Ljubljana je leta 1816 postala sedež guvernerja za Kranjsko in Koroško, leta 1852 pa sedež deželne vlade za Kranjsko. V 19. stol. se je mesto začelo gospodarsko hitreje razvijati. Zgradili so prve večje tovarne, med njimi tobačno tovarno, pivovarno, dve rafineriji sladkorja, predilnico, tovarno pletenin in druge. Leta 1849 je bila odprta železniška proga Dunaj–Ljubljana, 1857 pa še do Trsta. Ko so odprli še železniške proge na Gorenjsko leta 1870, do Kamnika leta 1891 in na Dolenjsko leta 1893, je postala Ljubljana tudi pomembno prometno središče, železniške zveze pa so odločilno vplivale na razvoj trgovine, podjetništva in drugih dejavnosti. Leta 1890 je imela Ljubljana 36.678 prebivalcev. Mesto je aprila 1895 hudo prizadel potres, tako da je bilo za obnovo porušenih stavb potrebnih več let. Po potresu je začelo med železniško progo in starim delom mesta nastajati novo moderno mestno jedro.

V obdobju narodnega preporoda se je okrepila narodna zavest Slovencev. Takrat že uveljavljeni pesnik France Prešeren (1800–1849) je spodbujal Slovence tudi s svojimi pesmimi. Leta 1843 je začel prvič redno izhajati slovenski časopis Novice, ki ga je urejal dr. Janez Bleiweis (1807–1848). Leta 1848 je bilo ustanovljeno Slovensko društvo, leta 1861 Ljubljanska čitalnica, v tem desetletju pa tudi Slovenska matica, Glasbena matica, Južni Sokol in Dramatično društvo. Iz Maribora se je leta 1872 v prestolnico Kranjske preselil liberalni Slovenski narod, leto pozneje pa je začel izhajati tudi katoliški Slovenec. Ljubljana je postala središče slovenskega političnega in kulturnega življenja. Za vsestranski razvoj Ljubljane sta zaslužna župana Ivan Hribar (1851–1941), ki je vodil mesto od 1895 do 1910, in dr. Ivan Tavčar (1851–1923), ki je bil župan od 1911 do 1921.

Po razpadu Avstro-Ogrske oktobra 1918 in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je postala Ljubljana sedež deželne vlade za Slovenijo; ta je bila julija 1921 preimenovana v pokrajinsko upravo za Slovenijo. Od leta 1924 do 1929, ko je bila Slovenija razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, je bil v Ljubljani sedež Ljubljanske oblasti. Leta 1929 so državo preimenovali v Jugoslavijo in jo razdelili na banovine, Ljubljana pa je postala sedež Dravske banovine. Med obema vojnama je dobila Ljubljana nekaj pomembnih ustanov, med drugimi leta 1919 univerzo in 1938 Akademijo znanosti in umetnosti, zgrajena pa je bila tudi univerzitetna knjižnica. Arhitekt Jože Plečnik je v tem obdobju zasnoval številne projekte, ki so dali Ljubljani novo podobo; to so zlasti Tromostovje, obrežje ob Ljubljanici in Gradaščici, Akademski kolegij, Narodna in univerzitetna knjižnica, cerkev sv. Frančiška v Šiški, stadion, Žale itd. Tik pred vojno je imela Ljubljana približno 85.000 prebivalcev, bila je predvsem upravno, kulturno in trgovsko središče, industrije pa je bilo razmeroma malo.

11. aprila 1941 je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska. Del Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, so razglasili za Ljubljansko pokrajino, za upravno središče pa določili Ljubljano. V mestu je bil sedež italijanskega visokega komisarja in njemu podrejene policije ter XI. armadnega zbora. Ljubljana je kmalu po fašistični okupaciji postala središče narodnoosvobodilnega gibanja za vso Slovenijo. V Vidmarjevi vili na Večni poti je bila 27. aprila 1941 na pobudo Komunistične partije Slovenije ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF); že na konferenci 1. junija je sprejela sklep o oboroženem uporu, 22. junija pa je ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Prvi komandant je postal Franc Leskošek - Luka, politični komisar pa Boris Kidrič. V Ljubljani je bilo leta 1941 pet zasedanj vrhovnega plenuma OF; na tretjem, 16. septembra, je bil izvoljen slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki je postal vrhovni oblastni organ. Glavno poveljstvo je v Ljubljani delovalo do sredine maja 1942, večina članov SNOO pa do septembra 1943.
Leta 1941 je v Ljubljani delovala ena najpopolnejših organizacij narodnoosvobodilnega boja: terenski odbori OF, matični odbori OF v ustanovah in tovarnah, kvartni, rajonski in okrožni odbor OF, borbene skupine, obveščevalna služba in narodna zaščita. Organizacija OF je pridobivala borce za partizanske čete in zbirala pomoč za partizanske enote zunaj Ljubljane. V Ljubljani je delovalo šest ilegalnih tiskarn, v njih so tiskali Slovenskega poročevalca, Mladino, Delo in Našo ženo. Že leta 1942 je bila ilegalno natisnjena zbirka pesmi Mateja Bora Previharimo viharje, gotovo edinstven primer v okupirani Evropi. Od novembra 1941 do aprila 1942 je oddajal ilegalni radio OF »Kričač«. V ljubljanskih bolnišnicah so skrivaj zdravili ranjene partizane. Ljubljančani so Osvobodilni fronti plačevali tudi davek; leta 1942 so vplačali 5,900.000 lir, to pa je bilo več, kot so plačali davka okupatorski oblasti. Velik učinek so imele množične demonstracije, ki jih je organizirala OF.

Zaradi velikih uspehov osvobodilnega gibanja je italijanski okupator ukrepal brezobzirno. Uvedel je policijsko uro, jeseni 1941 ustanovil vojaško sodišče, februarja 1942 pa je mesto obdal tudi z bodečo žico in utrdbami. Do kapitulacije Italije je vojaško sodišče izvedlo 8737 procesov proti 13.186 ljudem; izreklo je 83 smrtnih kazni, veliko večino pa obsodilo na visoke zaporne kazni. Ustrelili so tudi približno 150 talcev. Kljub terorju in žrtvam pa se je osvobodilno gibanje v Ljubljani čedalje bolj širilo.

Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, so Ljubljano zasedli nemški okupatorji. Ljubljansko pokrajino, Slovensko primorje, Istro, Furlanijo in del Hrvaškega primorja so priključil nemški operacijski coni Jadransko primorje s sedežem v Trstu, upravljal pa jo je nemški visoki komisar. Njemu je bila podrejena pokrajinska uprava Ljubljanske pokrajine, ki jo je vodil Leon Rupnik. Vodja pokrajinske uprave Rupnik je ustanovil tudi Slovensko domobranstvo, oboroženo formacijo za boj proti komunizmu, partizanom ter njihovim zaveznikom, sicer pa podrejeno nemškemu pokrajinskemu poveljstvu. Položaj narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani se je zelo poslabšal, ker je nemški okupator zelo poostril ukrepe, ki so jih uvedli že Italijani. Med nemško okupacijo so zaprli približno 6000 ljudi ter jih izgnali v nemška koncentracijska taborišča. Kljub ostrim ukrepom narodnoosvobodilnega gibanja niso mogli uničiti. Leta 1944 je v Ljubljani delovalo sedem rajonskih odborov OF in številni matični odbori OF v večjih ustanovah (železnica, PTT, bolnišnica, sodišče, magistrat, pokrajinska uprava itd). Aktivisti OF so zbirali sredstva in razdeljevali pomoč, skrbeli so za pomoč zapornikom ter otrokom ilegalcev in partizanov, razširjali so radijska poročila in obvestila OF itd.

Po srditih bojih so Ljubljano 9. maja 1945 osvobodile enote 7. korpusa NOV in 29. hercegovske udarne divizije. Naslednjega dne je iz Ajdovščine prišla narodna vlada Slovenije. Ljubljančani so partizane in vlado navdušeno sprejeli. Končano je bilo štiriletno obdobje okupacije, med katerim so Slovenci pretrpeli veliko gorja.

Ljubljana se je po osvoboditvi zelo razvila na vseh področjih. Od leta 1945 do 1991 se je število prebivalstva povečalo za trikrat, nastale so nove stanovanjske soseske, mesto se je razširilo daleč prek svojih predvojnih meja. Ljubljana je postala upravno, kulturno, gospodarsko in prometno središče Slovenije.

Zelo se je razvilo šolstvo. V Ljubljani je zdaj 42 osnovnih, 28 srednjih in več glasbenih šol, univerza s 13 fakultetami in visokimi šolami ter tri umetnostne akademije. V mestu delujejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Šentjakobsko gledališče, Lutkovno gledališče, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenije, Narodna galerija, Mestna galerija, Jakopičeva galerija in še več drugih galerij, Narodni muzej, Muzej novejše zgodovine, Prirodoslovni muzej Slovenije in drugi muzeji. Številne kulturne prireditve, razstave in posvetovanja dajejo mestu kulturni utrip, ki ga je čutiti tudi v širši okolici. Osrednja kulturna ustanova je leta 1982 zgrajeni Cankarjev dom. Založniška dejavnost DZS, Mladinske knjige, Cankarjeve založbe in številnih zasebnih založb je pomembna za vso Slovenijo. V Ljubljani izhajajo številni dnevniki in še več tednikov, pa tudi številni drugi časopisi in revije. Radio in Televizija Slovenija oddajata več programov, v zadnjih letih pa je začelo oddajati tudi več komercialnih radijskih in televizijskih postaj.

Velikega pomena za Ljubljano in Slovenijo je Klinični center z več kot 4000 posteljami in 7000 zaposlenimi (med njimi je približno 800 zdravnikov); v tej osrednji slovenski zdravstveni ustanovi se zdravijo tudi bolniki iz drugih držav.

Po vojni se je zelo razvila tudi industrija; nastajali so nove tovarne in velika podjetja, zmogljivosti pa so povečale tudi številne predvojne tovarnice in delavnice. Največja podjetja so bila Litostroj, Lek, Avtomontaža, Žito, Saturnus, Rog, Elma, Pivovarna Union, Tobačna tovarna in še nekaj drugih. Nekatera podjetja so v zadnjem času propadla, v njihovih prostorih pa so nastala nova, tržnim razmeram prilagojena podjetja. Veliko delavcev je zaposlenih v gradbeništvu, trgovini, gostinstvu, bankah, prometu in telekomunikacijah, komunalnih organizacijah, zasebnih podjetjih in obrtništvu, pa tudi v državni upravi.

Ljubljana je bila tudi središče političnega boja za samostojno državo Slovenijo ter oboroženega boja enot Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve Republike Slovenije z enotami JLA (od 26. junija do 6. julija 1991). Na podlagi plebiscita 23. decembra 1990 je Skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991 razglasila samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Ljubljana je postala njena prestolnica. V mestu imajo sedež predsednik države, parlament, vlada in ustanove državnega pomena ter diplomatska predstavništva tujih držav. Ljubljana je od novega leta 1995 enotna mestna občina z vsemi službami in organizacijami, ki so potrebne za življenje v sodobnem mestu.

V Ljubljani je od 1. januarja 1995 tudi sedež družbe Telekom Slovenije, enega od dveh naslednikov nekdanjega Ptt-podjetja Slovenije, ki se je 31. decembra 1994 razdružilo v dve samostojni organizaciji: Pošto Slovenije in Telekom Slovenije. Obe družbi sta prevzeli tudi obveznosti Ptt- podjetja do Domicilnega odbora kurirjev in vezistov NOV Slovenije ter za vzdrževanje Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.

Ob obisku Ljubljane si je treba ogledati vsaj nekaj kulturnih in zgodovinskih spomenikov, saj nas bodo ti po eni strani seznanili z bogato preteklostjo mesta, po drugi pa spomnili tudi na dogodke v novejšem času.

Na NOB in obdobje okupacije spominjajo Spomenik revolucije na Trgu republike, delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Edvarda Ravnikarja, Grobnica narodnih herojev v parku pri poslopju Parlamenta RS z reliefnimi plastikami kiparja Borisa Kalina in verzi pesnika Otona Župančiča, spomenik Ilegalec v Štefanovi ulici, delo kiparja Frančiška Smerduja, spomenik pred Vidmarjevo hišo na Večni poti 3, posvečen ustanovnemu sestanku OF, delo arhitekta Jožeta Plečnika, Spomenik talcev v Gramozni jami ob Tomačevski cesti, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Vinka Glanza, ter še več drugih. Svojevrsten spomenik pa je Pot spominov in prijateljstva, ki je speljana ob nekdanjem poteku bodeče žice okoli Ljubljane; po tej poti vsako leto v začetku maja organizirajo spominske pohode. V Muzeju novejše zgodovine na Celovški cesti 23, poleg dvorane Tivoli, je na ogled stalna razstava narodnoosvobodilnega gibanja in boja na Slovenskem. Na padle v vojni za Slovenijo leta 1991 pa spominja lep spomenik ob vznožju hribčka v novem delu pokopališča Žale ob Tomačevski cesti, s katerega lahko raztresemo pepel umrlih.

Poleg že omenjenih zgodovinskih in kulturnih spomenikov bomo obiskali tudi druge. Odločimo se lahko za ogled Turistične magistrale, označene z rumenimi opozorilnimi tablami. Po njej Turistično društvo vsak dan organizira strokovno vodene oglede. Začenja se pri spomeniku Frana Miklošiča nasproti sodne palače v Tavčarjevi ulici, vodi mimo spomenika dr. Franceta Prešerna na Prešernovem trgu, dela kiparja Ivana Zajca, čez Tromostovje do Rotovža, pred katerim stoji Robbov vodnjak treh kranjskih rek – Save, Ljubljanice in Krke – in nadaljuje do slikovitega dvorišča z Narcisovim vodnjakom, ki je prav tako delo kiparja Robbe. Na bližnjem Ciril-Metodovem trgu sta škofijski dvorec, ki so ga začeli graditi leta 1512, in stolnica sv. Nikolaja. Na Vodnikovem trgu je spomenik prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, delo kiparja Alojzija Gangla.

Z Vodnikovega trga zavije magistrala po Študentovski ulici in po poti Za ograjami na Grajski grič s srednjeveškim gradom. Na Grajskem griču naj bi že v prazgodovini stala utrdba, Rimljani pa so na njem postavili obrambni stolp. Pisni viri grad prvič omenjajo leta 1144, zdajšnji videz pa je dobil v 15. in 16. stol. V začetku 20. stol. ga je kupilo mesto Ljubljana in ga v zadnjih letih temeljito obnovilo. Z grajskega stolpa je prelep razgled na vse strani. Na razgledišču pred gradom stoji Batičev spomenik kmečkim uporom. Turistična magistrala se po Ulici na grad in mimo cerkve sv. Florijana iz konca 17. stol. spusti na Levstikov trg s cerkvijo sv. Jakoba iz začetka 17. stol. z bogato baročno notranjostjo; glavni oltar je delo kiparja Robbe iz leta 1732. Nasproti cerkve je mogočna Gruberjeva palača, v kateri je tudi lepa kapela s Kremser-Schmidtovimi oljnimi slikami.

Prek Šentjakobskega mosta vodi magistrala do Zoisove piramide onkraj mostu, potem pa po Bregu ob Ljubljanici. Tam je bilo v 14. stol. pristanišče, zdaj je tam Zoisova palača z mogočnim kamnitim portalom. Mimo renesančnega vodnjaka iz 17. stol. pridemo na Novi trg s palačo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot plemiška palača je bila sezidana v 17. stol., leta 1780 pa prezidana v poznobaročnem slogu. Mimo Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice, zgrajene leta 1939, pridemo na Trg francoske revolucije z znamenitimi Križankami. Ob križevniškem samostanu so v letih 1714–1715 zgradili cerkev Marije Pomočnice. Leta 1957 so bile Križanke po Plečnikovi zamisli preurejene v letno gledališče. Na trgu stoji 13 m visok Ilirski steber v spomin na Napoleonovo Ilirijo, z ilirskim grbom na vrhu, Vodnikovimi in Župančičevimi verzi, posvetilom neznanemu francoskemu vojaku in pozlačenima podobama Napoleona in Ilirije; spomenik je delo arhitekta Plečnika. V bližini je tudi spomenik pesnika Simona Gregorčiča, delo kiparja Zdenka Kalina.

Po Vegovi ulici, na kateri so na robu terase pred Glasbeno matico postavljeni doprsni kipi slovenskih in slovanskih skladateljev, pridemo na Kongresni trg, ki so ga uredili leta 1821 ob kongresu držav zmagovalk nad Napoleonom; park na trgu so takrat poimenovali Zvezda. Pri podhodu pod Slovensko cesto stoji kip Emonca, pred podhodom pa so ohranjena severna vrata rimske Emone. Na spodnjem koncu trga stoji poslopje Filharmonije iz leta 1891; postavili so ga na kraju, na katerem je prej stalo v požaru uničeno Stanovsko gledališče, zgrajeno v 18. stol. Na j. strani stoji nekdanji Deželni dvorec, zgrajen leta 1902 v novorenesančnem slogu; zdaj sta v njem rektorat Univerze in Pravna fakulteta. Na s. strani trga je Kazina, klasicistična palača iz leta 1837. Na z. strani trga ob Slovenski ulici stoji uršulinska cerkev Svete trojice z mogočnim marmornim glavnim oltarjem, ki je delo kiparja Robbe.

Skozi podhod pod Slovensko cesto pelje Turistična magistrala na Trg republike, na katerem stojijo veliko poslopje slovenskega parlamenta, zgrajeno leta 1959, s simbolnimi skulpturami ob portalu, delo kiparjev Zdenka Kalina in Karla Putriha, Spomenik revoluciji, Cankarjev dom, ki so ga gradili v letih 1978–1982, pred njim spomenik pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918), trgovska hiša in poslovni stolpnici. Vsa poslopja so zgrajena po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, razen parlamenta, za katerega je napravil načrte arhitekt Vinko Glanz. Na začetku parka za parlamentom je Grobnica narodnih herojev, v parku pa stoji spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja, delo kiparja Alojzija Gangla. Na z. strani parka stoji velika neorenesančna stavba Narodnega muzeja iz leta 1885. V bližini je poslopje Opere v neorenesančnem slogu, zgrajeno leto 1892 kot Deželno gledališče. Na Cankarjevi cesti je v nekdanjem Narodnem domu, zgrajenem leta 1896, Narodna galerija, nekaj korakov naprej proti parku Tivoli pa leta 1948 zgrajena Moderna galerija. Nasproti nje stoji spomenik Primoža Trubarja, delo kiparja Franca Bernekarja.

V Ljubljani je še več spomenikov in pomembnih stavb, ki si jih velja ogledati, če nam dopušča čas. Med temi so Tivolski grad na koncu Jakopičevega drevoreda, vladna palača na Prešernovi cesti, zgrajena leta 1899 za urade deželne vlade, poslopje glavne pošte iz leta 1896 v Čopovi ulici, obnovljeni rimski zid na Mirju, Zmajski most iz 1901, tržnica ob Ljubljanici, delo arhitekta Plečnika iz let 1940 do 1943, Plečnikov Čevljarski most iz 1932, prvi nebotičnik v Ljubljani, zgrajen leta 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica, itd. Ker v vodniku ni mogoče opisati vseh zgodovinskih in kulturnih spomenikov niti vseh dogodkov iz bogatega življenja Ljubljane, priporočamo tudi drugo literaturo o Ljubljani in obisk Turističnega informacijskega centra v stavbi Kresije na vogalu Adamič-Lundrovega nabrežja in Stritarjeve ulice pri Tromostovju.