Išči po točkah

Začetek: Zasavska koča na Prehodavcih

Konec: Aljažev dom v Vratih

Razdalja: 11.8 km Čas hoje: 4 ure 55 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni vzpetini tik nad prevalom Prehodavci, prek katerega pelje pot iz Trente v Dolino Triglavskih jezer. Sklep o gradnji koče je sprejelo PD Radeče ob svoji ustanovitvi leta 1952; izbrali so lokacijo, kjer je stala italijanska obmejna stražnica. Poleti 1953 so začeli graditi; pri gradnji so sodelovala zasavska PD Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Dol pri Hrastniku in Kum Trbovlje. Otvoritev nove postojanke je bila 22. avgusta 1954; ker so gradnjo uresničila PD iz Zasavja, so ji dali ime Zasavska koča. Koča je sčasoma postala premajhna, zato jo je PD Radeče začelo leta 1971 razširjati in prenavljati; otvoritev razširjene in prenovljene koče, s katero so počastili 80-letnico ustanovitve SPD, je bila 28. julija 1973. Leta 1974 so na bližnji nekdanji italijanski utrdbi postavili leseni bivak, v katerem so skupna ležišča. V letih 1986 in 1987 so kočo adaptirali: izolirali so fasado in jo obložili z lesom ter obnovili notranjost. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1993 pa so vključili mobitel in postavili zunanje suho stranišče. Koča je odprta od začetka julija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 40 sedežev, točilni pult; v 2 sobah je 39 postelj, na skupnem ležišču v zimskem bivaku pa 16 ležišč; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Bivak je izven sezone odprt in opremljen za prenočevanje.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa
3.2 km, 1 ura 10 minut Pot na Prehodavce (razpotje) - Korita

Opis:

Naša pot se zložno spušča v ključih Pod steno na j. strani obširne planote Zelenica (Vrh Zelenic, 2468 m). Na levi pada pod nami razdrapan skalnat svet na s. strani Kanjavca proti zatrepu Zadnjice. S poti se odpirajo lepi pogledi na ostenja Kanjavca, Vodnikovega Vršaca in Zadnjiškega Ozebnika v bližini ter na vrhove, ki obdajajo Trento od Velikega Špičja in Velike Tičarice prek Bavškega Grintavca in Pelcev do Jalovca; na s. se v bližini pne Pihavec. Seveda moramo paziti na varen korak, ker je mulatjera posuta s kamenjem in ponekod poškodovana. Sprva gola pobočja ob poti so čedalje bolj poraščena z rušjem in redkimi macesni. Ko se strmina poveča proti grapi Korit, se pot v številnih ključih spušča in napravi velik ovinek pod skalnim Skokom proti razpotju (ok. 1500 m) nad Koriti. Od Tržaške koče do razpotja smo se spuščali 1 h 30.

Korita so globoka zareza, ki se vleče iz zatrepa Zadnjice do prevala Luknja; divja grapa ni prehodna, zato so zgradili mulatjero po pobočju nad njo.

višina: 1502 m Korita
Korita

so globoka zareza, ki se vleče iz zatrepa Zadnjice do prevala Luknja; divja grapa ni prehodna, zato so zgradili mulatjero po pobočju nad njo. Z razpotja se spušča mulatjera v zatrep Zadnjice v Planjo, odkoder pelje gozdna cesta po dolini v Trento.


1.4 km, 50 minut Korita - Luknja

Opis:

Z razpotja se spušča mulatjera v zatrep Zadnjice v Planjo, odkoder pelje gozdna cesta po dolini v Trento. SPP se na razpotju obrne po mulatjeri navzgor proti Luknji. Številne okljuke lajšajo vzpon po strmem pobočju nad Koriti ob mogočni pregraji Zelenic. Na drugi strani grape se vleče greben Pihavca od planine Zajavor (1479 m) na j. strani prek Malega Pihavca (2185 m) do Pihavca (2419 m). Pobočja pod jz. robom Plemenic, po katerih se vzpenja naša pot, so čedalje bolj gola. Po uri in pol vzpona od razpotja pridemo na preval Luknja.

višina: 1761 m Luknja

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1504 m Bivak pod Luknjo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1160 m Prag (razpotje)

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Prag (razpotje) - Vrata (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP gre po odprtem svetu zmerno vkreber ob Bistrici do razpotja. Pot naravnost pelje na preval Luknja.

višina: 1045 m Vrata (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od spomenika nadaljujemo pot po dnu doline proti Triglavski severni steni. Pot nas najprej popelje skozi bukov gozd, kjer se na desno odcepi pot čez Sovatno k Pogačnikovemu domu na Kriških podih.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Aljaževega doma gremo po gozdnati ravnici proti Triglavski severni steni. Po 5 min pridemo iz gozda do spomenika padlim partizanom gornikom: na prirodnem balvanu stoji velik plezalni klin z vtaknjeno vponko.

Od spomenika do Doma Valentina Staniča pod Triglavom lahko gremo po dveh poteh: po Tominškovi poti ali po poti čez Prag. Tominškova pot je malo krajša, a bolj izpostavljena in zlasti v zgodnjem poletju zaradi strmih, zasneženih grap nevarna za neizkušene in slabše opremljene planince. Pot čez Prag je pol ure daljša, je pa zložnejša in je predvsem za sestop primernejša.

višina: 999 m Aljažev dom v Vratih
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), "Triglavskem župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora.

Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904.

Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila.

Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in skupnimi ležišči ter kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978.

Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 110 sedežev; v 8 sobah je 23 postelj, na 7 skupnih ležiščih pa 115 ležišč; v zimski sobi so 4 ležišča in štedilnik; WC in umivalnice v vseh objektih; gostinska prostora ogrevana s pečmi; tekoča voda, telefon. Od septembra 2003 dalje je Aljažev dom priklopljen na električno omrežje.