Išči po točkah

Začetek: Trenta (razpotje)

Konec: Krn

Razdalja: 34.6 km Čas hoje: 14 ur Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 773 m Trenta (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 742 m Korita (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko po mostičku prekoračimo Sočo, pridemo na regionalno cesto, po kateri pridemo do zaselka na Logu. Reka nas bo spremljala sprva na levi, potem na desni strani. Ko pridemo na levi breg Soče, opazimo na previsni skali ob cesti spominsko ploščo najslavnejšim trentarskim gorskim vodnikom, ki so jo odkrili 24. septembra 1957. Ko stopamo ob robu ceste naprej, nas kmalu povabi tabla Alpski botanični vrt Juliana na ogled botaničnega vrta. V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Chesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Juliano kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

Po nekaj korakih proti zaselku Pri cerkvi pridemo do Tožbarjevega znamenja, male kamnite kapelice v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici. Še nekaj korakov, pa smo v zaselku Pri cerkvi.

višina: 719 m Pri cerkvi

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.

Tožbarjevo znamenje je mala kamnita kapelica v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici.


2.2 km, 1 ura 5 minut Pri cerkvi - Trenta

Opis:

Od cerkve gremo po cesti mimo značilne Pavrove domačije z mostovžem na vaško pokopališče, na katerem so pokopani tudi vsi trentarski gorski vodniki. Na tem pokopališču ima v kotu pri mrliški vežici svoj zadnji dom prof. dr. France Avčin (1910-1984), elektrotehnik, strokovnjak za varnost v gorah, navdušen gornik, alpinist, gorski reševalec, pisatelj, predavatelj in varstvenik narave. Po drugi svetovni vojni je bil prvi predsednik SPD. Napisal je več strokovnih, planinskih in naravoslovnih knjig, člankov, predavanj in referatov, med njimi čudovito planinsko knjigo »Kjer tišina šepeta«, ki je izšla že v več izdajah, ter knjigo z naravovarstveno vsebino »Človek proti naravi«. Bil je velik ljubitelj Trente in gora okoli nje, zato je želel, da bi bil pokopan v tej lepi dolini.

Zraven vaškega pokopališča je tudi vojaško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki, ki so med 1. svetovno vojno umrli v vojaški bolnišnici v Trenti, ruski ujetniki, ki so v letih 1915-1918 gradili vršiško cesto na trentarski strani in italijanski vojaki alpini, ki so se smrtno ponesrečili v trentarskih gorah med svetovnima vojnama.

S pokopališča se vrnemo na cesto. Kmalu je levo ob cesti Štrukljeva domačija, na kateri je spominska plošča Antonu Bergincu, p.d. Štruklju (1837-1888). Bil je med prvimi vodniki in informatorji redkih turistov, ki so takrat prihajali v Trento. Njegov sin Ivan je prvi preplezal Triglavsko severno steno. Med cesto in Sočo opazimo kamp z gostiščem, cesta pa nas popelje mimo Počitniškega doma Tekstine iz Ajdovščine in več hiš, tudi novejših. Kmalu pridemo na vrh krajšega klanca Mali Vršič (700 m), kjer je na levi Marijino znamenje s kipcem Marije z detetom v niši kapelice. Odpre se lep pogled na zaselek Na Logu, današnje središče Trente in na globoko korito Soče. Česta se oddalji od Soče in se po klancu spusti v bližini nekdanje planinske koče Zlatorog v dno doline, kamor se izteka stranska dolina Zadnjica.

višina: 642 m Trenta

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.


1.2 km, 20 minut Trenta - Gajnžer (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Gajnžer (razpotje)

Ni opisa
1.9 km, 30 minut Gajnžer (razpotje) - Spodnja Trenta

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 568 m Spodnja Trenta

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 20 minut Spodnja Trenta - Brvce (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 497 m Brvce (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Brvce (razpotje) - Log

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 547 m Log

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Log - Vrsnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 578 m Vrsnik

Ni opisa
1.8 km, 40 minut Vrsnik - Pod Zjabci

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 731 m Pod Zjabci

Ni opisa
4.1 km, 2 uri 25 minut Pod Zjabci - Planina Za skalo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1543 m Planina Za skalo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Dol za bajarjem

Ni opisa
2.7 km, 1 ura 10 minut Dol za bajarjem - Lepa Komna

Opis:

Pot preko Oslove škrbine

višina: 0 m Lepa Komna

Ni opisa
2.1 km, 1 ura 10 minut Lepa Komna - Lanževica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2000 m Lanževica

Kopasti vrh ne spada med gore, ki bi nas že od daleč vabili z drzno obliko, kljub temu pa se nam z nje odpira širok razgled. Na tem območju je vse okroglo in bolj položno kot strmo, prej počasi zaobljeno kot robato. Dolina Gracije in Lepe Komne skalnati je svet, na planini Poljanica sledi ogradi še devet.

Na Lanževici zapuščamo svet Spodnje bohinjskih gora. Na najbolj zahodnem delu Komne se pričenja mogočen vzpon osrednjega gorovja Triglavskega pogorja. Mejni kamen nove skupine je vsekakor nenavadna gora. To je drugačna gora, nima izrazitega vrha, imenuje se Lanževica (2003 m). Košata vzpetina severno in zahodno nad Bogatinskim sedlom (Vratca, 1804 m) spada med redke gore Julijskih Alp, ki ne premorejo nobene prave pečine ali mogočnejše stene. S pogledom s Komne proti Lanževici dobimo občutek, da je celotno območje dvignjeno nad Lepo Komno in dolino Gracije.

Pozimi, ko območje Komne prekrije debela snežna odeja pa je tukaj povsem drugače, raj za turne smučarje je brezmejen in skoraj ni ovir za brezskrbno potepanje po oblih, zasneženih vršičih, prekritih s snežno odejo, ki jo je na prostranem območju Spodnje in Lepe Komne vsako leto v izobilju.


1 km, 20 minut Lanževica - Vrh nad Gracijo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1916 m Vrh nad Gracijo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1815 m Vratca (Bogatinsko sedlo)

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na s. in Bogatinom (1977 m) na j. je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na s. in Kamniških Alp na v. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.



Opis:

SPP se z Vratc v ključih spušča v prostrano krnico; po 15 min se pot za kratek čas zravna; na levi vidimo utrdbe. Ko se spet spuščamo, zagledamo razpadajoče vojaško naselje iz 1. svetovne vojne, do katerega se z mulatjere spustimo v ključih po ozki stezi. To je ravnica Za Lepočami (1608 m) ob j. vznožju Velike Monture (1958 m), do katere smo z Vratc hodili 30 minut. Z ravnice se na levo vzpne pot na preval Prehodci (1639 m), kjer se priključi na SPP pot Krn - planina Razor; na Prehodce je 30 minut.

Za Lepočami se SPP spet zložno spušča v prostrano travnato kotlino Doliči. Zagledamo košček Krnskega jezera, nad njim pa vrhova Debeljak (1869 m) in Veliki Lemež (2042 m).

višina: 1471 m Doliči

Ni opisa

Opis:

Po 20 min pridemo do ozkega kolovoza, ki pelje na levo čez Prehodce v Tolmi. Malo nad planino se na levo odcepi pot na Mali Šmohor (1939 m).

višina: 1423 m Planina Duplje (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Spustimo na desno na planino Duplje. Pred seboj vidimo planšarijo in lovsko kočo, v kotlini na desni pa Dupeljsko jezero. Na planini Duplje je križišče poti; na desno do bližnjega Planinskega doma pri Krnskih jezerih, na levo do Krnskega jezera in na Krn.

višina: 1373 m Planina Duplje

Ni opisa

Opis:

Po široki poti čez planino Duplje proti Krnskemu jezeru. Po nekaj minutah se na levo odcepi pot, po kateri smo prišli s Komne, pot na Krn pa gre naravnost proti jezeru, do katerega pridemo v 10 minutah.

višina: 1399 m Krnsko jezero

Krnsko jezero (1394 m) spada med pomembnejše naravne znamenitosti Triglavskega narodnega parka. Leži v kotanji med Šmohorjem na jv. in Lemežem na sz., ki jo je izoblikoval ledenik. Dolgo je 380, široko pa 150 m; na najglobljem mestu je globoko 17 m. Dno jezera pokrivajo neprepustne kredne in lapornate kamnine. V jezeru živijo ribice pisančki in zlatovčice, ki so jih vložili v jezero med obema svetovnima vojnama. Zaradi izredne lepote in privlačne okolice obišče jezero veliko planincev in turistov. Prvi obiski so zapisani že leta 1312, ko je prihajal semkaj na lov goriški škof Henrik III.


3.9 km, 2 uri 10 minut Krnsko jezero - Krnska škrbina

Opis:

SPP obide jezero po melišču nad njegovo jv. obalo v vznožju Šmohorja. Po malem travniku pridemo do kamnitega žleba, po katerem se pot v okljukih vzpne na prostrano planino Na polju (1530 m). Na desni strani vidimo škrapljast apnenčast svet, ki ga oblikujejo deževje, sneg in led. Čez ta prag je drsel ledenik s Krna proti Lepeni. Planina Na Polju je široka travnata ravnica pod Krnskimi podi, ki jo po sredi seka hudourniška struga. Zdaj na planini ne pasejo več, tudi ni več pastirskih stanov, le na robu ravnice je lovska kočica. Od jezera do zgornjega roba planine smo hodili 30 minut.

S planine Na Polju se pot vzpne po meliščih in kamnitem svetu visokogorskega krasa Krnskih podov. Pot se drži žleba in plitve dolinice, ki se spušča s planote V Laštah na desni. Na levi strani so strmali Velikega Šmohorja (1944 m), pred nami pa Vrha nad Peski (2176 m). Še pozno poleti prečkamo nekaj kratkih snežišč. Po uri vzpona se na levo odcepi nemarkirana pot na Prag ali Batogniško sedlo, SPP pa se vzpne na desno in zaobide kotanjo pod Krnsko škrbino, ki jo že vidimo pred seboj. Kmalu nas napis »Voda« opozori, da je v bližini na levi strani poti med velikimi kamnitimi bloki izvir mrzle planinske vode. Od tod se pot v loku precej strmo dvigne na Krnsko škrbino (2058 m), ki jo imenujejo tudi Krnsko sedlo; to je ozka zareza med Krnom in Batognico in je obenem preval planinskih poti s Komne in Lepene v dolino Soče pri Kobaridu, ki se nam odpre na j. strani. Na Škrbini je spominska plošča padlim borcem Gradnikove in Gregorčičeve brigade. Malo pod Škrbino na tolminski strani je Soška podružnica SPD odprla 5. avgusta 1901 prvo kočo na Krnu, poimenovano po dr. Karlu Trillerju v zahvalo za njegovo požrtvovalnost pri gradnji; kočo je pozimi 1905 porušil sneg.

višina: 2056 m Krnska škrbina

Ni opisa
0.6 km, 30 minut Krnska škrbina - Krn

Opis:

Kmalu nad Škrbino zavijemo na desno po označeni poti na vrh.

višina: 2243 m Krn
Vrh:

Krn (2244 m) je najvišji vrh Krnskega pogorja, ki se razteza med dolinami Soče, Lepenjice in Tolminke; je skrajna jz. skupina Vzhodnih Julijskih Alp. Krn je ogromnemu nosu podoben vrh, ki je zaradi svoje lege na robu visokogorja viden z večine vrhov Julijcev in tudi drugih gorstev. Najlepši pogled nanj je iz Soške doline pri Kobaridu, kamor pada v mogočnih stenah. Relativna višina med Soško dolino in vrhom je kar 2000 m, zato je s te strani videti zelo visok. Krn sestavljajo dachsteinski apnenci, okoliške planote pa mlajši rdečkasti apnenci in laporji. Na jz. pobočjih so obsežni planinski pašniki; na nadmorski višini 400 do 800 m se vlečejo čez pobočje za kmetovanje primerne planote in terase, kjer stojijo gorske vasice Drežnica, Drežniške Ravne, Magozd, Vrsno in Krn. Na Krnu raste značilna alpska flora, tod rastejo tudi redke zaščitene cvetice srebrna krvomočnica, rožnordeči dežen, julijski alpski mak in favratov svišč.

Krn ima bogato zgodovino iz 1. svetovne vojne, na katero spominjajo utrdbe, rovi, strelski jarki, razpadajoče vojaške zgradbe ter številni ostanki orožja in vojaške opreme, pa tudi mulatjere, ki so jih zgradili za oskrbovanje fronte. Krn in drugi vrhovi Krnskega pogorja so bili prizorišče najhujših bojev med avstro-ogrsko in italijansko vojsko. V Kobariškem muzeju so ti boji nazorno prikazani.

Krn spada med najbolj razgledne vrhove Julijskih Alp. Razgled seže do Karavank in Kamniških Alp na v., Snežnika, Nanosa in Slavnika na jv., Jadranskega morja na j., Furlanske nižine na jz., Dolomitov na z., Visokih Tur na sz., do vrhov Julijcev na s. Posebno lep je pogled na dolino Soče ter na bližnje vrhove Batognico, Rdeči rob na v.; na j. in z. do s. pa Sveto goro, Kolovrat, Matajur, (Kobariški) Stol, Kaninsko pogorje, Montaž, Viš, Mangrt, Bavški Grintovec, Jalovec, Mojstrovko, Prisojnik, Razor, Kanjavec in Triglav.