Išči po točkah

Začetek: Kranjska gora

Konec: Solkan (razpotje)

Razdalja: 101.1 km Čas hoje: 33 ur 40 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 808 m Kranjska gora

Ni opisa
2.6 km, 50 minut Kranjska gora - Hotel Erika

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 857 m Hotel Erika

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1033 m Ruski križ

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1093 m Mihov dom na Vršiču
Planinska postojanka:

Dom stoji ob cesti Kranjska Gora-Vršič nad Veliko Pišnico, in sicer ravno na polovici poti. Stavba je bila zgrajena po 1. svetovni vojni kot jugoslovanska vojaška postojanka. Po 2. svetovni vojni jo je leta 1948 kupilo PD Kranjska Gora in jo preuredilo v planinsko postojanko; poimenovali so jo po znanem alpinistu Mihu Arihu (1918-1944), ki je padel v partizanih; 7. decembra 1952 so mu na domu odkrili spominsko ploščo. Dom so večkrat prenavljali in posodabljali, temeljito pa so ga obnovili leta 1987. V gostinskem prostoru je 40 sedežev, pri mizah pred domom pa 50; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 12 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.


Na območju Vršiča je več planinskih postojank. Ob cesti iz Kranjske Gore na Vršič stojijo Mihov dom (1085 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Erjavčeva koča, tik nad prelazom Tičarjev dom ter Poštarski dom malo pod vrhom. Žig SPP lahko odtisnemo v eni od treh najvišje stoječih postojank, za katero se sami odločimo.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1142 m Ruska kapelica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1421 m Vršiška cesta (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji na hribčku ob vršiški cesti na severni strani prelaza. Prejšnjo leseno kočo je zgradila in 14. julija 1901 odprla kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je popravilo in povečalo ter odprlo 30. julija 1922; poimenovali so jo po naravoslovcu in pisatelju Franu Erjavcu (1834-1887). Po 2. svetovni vojni so kočo prevzeli jeseniški planinci, ki so jo obnovili in odprli 15. septembra 1946. Leta 1949 so iz Kranjske Gore napeljali elektriko, leta 1951 pa še telefon. Stara lesena koča je sčasoma dotrajala, zato so se v PD Jesenice odločili, da jo bodo nadomestili z novo, sodobnejšo postojanko. Spomladi 1987 so podrli staro kočo in začeli graditi novo; jeseni so bila gradbena dela končana. Zaradi finančnih težav so jo gradili postopoma. Slovesno so jo odprli 1. avgusta 1993. Koča še ni povsem dograjena in opremljena.Koča je stalno odprta.V restavraciji je 100 sedežev, točilni pult, na skupnem ležišču pa 29 ležišč. Ko bo popolnoma opremljena, bo v 7 sobah 70 postelj; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


Na območju Vršiča je več planinskih postojank. Ob cesti iz Kranjske Gore na Vršič stojijo Mihov dom (1085 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Erjavčeva koča, tik nad prelazom Tičarjev dom ter Poštarski dom malo pod vrhom. Žig SPP lahko odtisnemo v eni od treh najvišje stoječih postojank, za katero se sami odločimo.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1615 m Vršič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 895 m Koča pri izviru Soče
Planinska postojanka:

Koča stoji ob cesti v Zadnjo Trento malo pod izvirom reke Soče. Prvo skromno kočo je PD Jesenice preuredilo iz bivšega italijanskega vojaškega objekta in jo odprlo 7. junija 1953 v počastitev 60-letnice SPD. Kljub vzdrževanju objekt ni zdržal zahtev naraščajočega turizma, zato so ga temeljito obnovili in razširili ter uredili kiosk za prodajo spominkov, razglednic in planinske literature; prenovljeno in povečano kočo so odprli leta 1973. Ker delovni in sanitarni pogoji zaradi vsako leto večjega obiska ne ustrezajo več, so leta 1994 začeli s pripravami za adaptacijo in razširitev koče.Koča je odprta od prvomajskih praznikov do konca oktobra.V gostinskem prostoru je 24 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 24 sedežev; v dveh sobah je 14 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Od Koče pri izviru Soče nadaljujemo SPP proti Logu v Trenti. Po petih minutah hoje po cesti pridemo malo naprej od hiše Trenta 69c do table, ki označuje začetek Soške poti. To pot je uredila in z zelenim lipovim listom označila uprava Triglavskega narodnega parka; pelje ob Soči do vasi Soča, vendar zadnji del poti še ni urejen. Po stezi se spustimo proti Soči. Lepa senčna pot v bližini žuboreče Soče nas bo pripeljala do mostu čez Sočo na vršiški cesti. Na griču Na Turi zagledamo velik bronast kip dr. Juliusa Kugya, kamor smo namenjeni. Po cesti gremo zložno navzgor. Najprej prekoračimo po mostu potok Limarica, potem se odcepi na levo cesta proti Koči pri izviru Soče, mi pa se po vršiški cesti vzpnemo do ostrega ovinka, s katerega se odcepi na desno lepa pot do spomenika. Od koče 45 minut.

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

višina: 773 m Trenta (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 742 m Korita (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko po mostičku prekoračimo Sočo, pridemo na regionalno cesto, po kateri pridemo do zaselka na Logu. Reka nas bo spremljala sprva na levi, potem na desni strani. Ko pridemo na levi breg Soče, opazimo na previsni skali ob cesti spominsko ploščo najslavnejšim trentarskim gorskim vodnikom, ki so jo odkrili 24. septembra 1957. Ko stopamo ob robu ceste naprej, nas kmalu povabi tabla Alpski botanični vrt Juliana na ogled botaničnega vrta. V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Chesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Juliano kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

Po nekaj korakih proti zaselku Pri cerkvi pridemo do Tožbarjevega znamenja, male kamnite kapelice v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici. Še nekaj korakov, pa smo v zaselku Pri cerkvi.

višina: 719 m Pri cerkvi

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.

Tožbarjevo znamenje je mala kamnita kapelica v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici.


2.2 km, 1 ura 5 minut Pri cerkvi - Trenta

Opis:

Od cerkve gremo po cesti mimo značilne Pavrove domačije z mostovžem na vaško pokopališče, na katerem so pokopani tudi vsi trentarski gorski vodniki. Na tem pokopališču ima v kotu pri mrliški vežici svoj zadnji dom prof. dr. France Avčin (1910-1984), elektrotehnik, strokovnjak za varnost v gorah, navdušen gornik, alpinist, gorski reševalec, pisatelj, predavatelj in varstvenik narave. Po drugi svetovni vojni je bil prvi predsednik SPD. Napisal je več strokovnih, planinskih in naravoslovnih knjig, člankov, predavanj in referatov, med njimi čudovito planinsko knjigo »Kjer tišina šepeta«, ki je izšla že v več izdajah, ter knjigo z naravovarstveno vsebino »Človek proti naravi«. Bil je velik ljubitelj Trente in gora okoli nje, zato je želel, da bi bil pokopan v tej lepi dolini.

Zraven vaškega pokopališča je tudi vojaško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki, ki so med 1. svetovno vojno umrli v vojaški bolnišnici v Trenti, ruski ujetniki, ki so v letih 1915-1918 gradili vršiško cesto na trentarski strani in italijanski vojaki alpini, ki so se smrtno ponesrečili v trentarskih gorah med svetovnima vojnama.

S pokopališča se vrnemo na cesto. Kmalu je levo ob cesti Štrukljeva domačija, na kateri je spominska plošča Antonu Bergincu, p.d. Štruklju (1837-1888). Bil je med prvimi vodniki in informatorji redkih turistov, ki so takrat prihajali v Trento. Njegov sin Ivan je prvi preplezal Triglavsko severno steno. Med cesto in Sočo opazimo kamp z gostiščem, cesta pa nas popelje mimo Počitniškega doma Tekstine iz Ajdovščine in več hiš, tudi novejših. Kmalu pridemo na vrh krajšega klanca Mali Vršič (700 m), kjer je na levi Marijino znamenje s kipcem Marije z detetom v niši kapelice. Odpre se lep pogled na zaselek Na Logu, današnje središče Trente in na globoko korito Soče. Česta se oddalji od Soče in se po klancu spusti v bližini nekdanje planinske koče Zlatorog v dno doline, kamor se izteka stranska dolina Zadnjica.

višina: 642 m Trenta

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.


1.2 km, 20 minut Trenta - Gajnžer (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Gajnžer (razpotje)

Ni opisa
1.9 km, 30 minut Gajnžer (razpotje) - Spodnja Trenta

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 568 m Spodnja Trenta

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 20 minut Spodnja Trenta - Brvce (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 497 m Brvce (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Brvce (razpotje) - Log

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 547 m Log

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Log - Vrsnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 578 m Vrsnik

Ni opisa
1.8 km, 40 minut Vrsnik - Pod Zjabci

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 731 m Pod Zjabci

Ni opisa
4.1 km, 2 uri 25 minut Pod Zjabci - Planina Za skalo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1543 m Planina Za skalo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Dol za bajarjem

Ni opisa
2.7 km, 1 ura 10 minut Dol za bajarjem - Lepa Komna

Opis:

Pot preko Oslove škrbine

višina: 0 m Lepa Komna

Ni opisa
2.1 km, 1 ura 10 minut Lepa Komna - Lanževica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2000 m Lanževica

Kopasti vrh ne spada med gore, ki bi nas že od daleč vabili z drzno obliko, kljub temu pa se nam z nje odpira širok razgled. Na tem območju je vse okroglo in bolj položno kot strmo, prej počasi zaobljeno kot robato. Dolina Gracije in Lepe Komne skalnati je svet, na planini Poljanica sledi ogradi še devet.

Na Lanževici zapuščamo svet Spodnje bohinjskih gora. Na najbolj zahodnem delu Komne se pričenja mogočen vzpon osrednjega gorovja Triglavskega pogorja. Mejni kamen nove skupine je vsekakor nenavadna gora. To je drugačna gora, nima izrazitega vrha, imenuje se Lanževica (2003 m). Košata vzpetina severno in zahodno nad Bogatinskim sedlom (Vratca, 1804 m) spada med redke gore Julijskih Alp, ki ne premorejo nobene prave pečine ali mogočnejše stene. S pogledom s Komne proti Lanževici dobimo občutek, da je celotno območje dvignjeno nad Lepo Komno in dolino Gracije.

Pozimi, ko območje Komne prekrije debela snežna odeja pa je tukaj povsem drugače, raj za turne smučarje je brezmejen in skoraj ni ovir za brezskrbno potepanje po oblih, zasneženih vršičih, prekritih s snežno odejo, ki jo je na prostranem območju Spodnje in Lepe Komne vsako leto v izobilju.


1 km, 20 minut Lanževica - Vrh nad Gracijo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1916 m Vrh nad Gracijo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1815 m Vratca (Bogatinsko sedlo)

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na s. in Bogatinom (1977 m) na j. je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na s. in Kamniških Alp na v. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1973 m Bogatin

Ni opisa
0.5 km, 20 minut Bogatin - Mahavšček

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2001 m Mahavšček

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Mahavšček - Vrh Škrli

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1918 m Vrh Škrli

Ni opisa
2.9 km, 50 minut Vrh Škrli - Planja

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot čez planino Dobrenjščico, nekoliko težja orientacija.

višina: 1342 m Planja

Ni opisa

Opis:

V ključih se spustimo na malo planino, od koder vidimo v bližini lovsko kočo na Dobrenjščici, nad njo pa vrhove Spodnjih Bohinjskih gora s Tolminskim Kukom (2085 m). Še naprej se pot izmenoma spušča in pripelje na bolj ravno mulatjero. Po uri in pol s Prehodcev pridemo do označenega odcepa slabe steze k odličnemu izviru vode, 40 m pod potjo.

Ko smo se odžejali in si natočili vode, se vrnemo na mulatjero ter gremo po njej naprej mimo nekdanjega izvira vode s koritom (zdaj je odtod do bližnje lovske koče napeljana voda po cevi) do hudourniške grape, kjer zavije SPP po bližnjici na pobočje Planje, mulatjera pa proti lovski koči.

Planina Dobrenjščica (1304 m) leži na terasi na jz. pobočju Planje (1874 m), vrha v Spodnjih Bohinjskih gorah. Planina je zdaj opuščena. Na njej stoji lovska koča. Na planino pripelje markirana pot iz doline Tolminke.

višina: 1298 m Planina Dobrenjščica

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot čez planino Dobrenjščico, nekoliko težja orientacija.

višina: 675 m Izvir Tolminke

Ni opisa
0.6 km, 20 minut Izvir Tolminke - Železje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 708 m Železje

Ni opisa
2.2 km, 30 minut Železje - Planina Polog

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 461 m Planina Polog

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Planina Polog - Javorca (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 407 m Javorca (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 270 m Zatolmin

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Zatolmin - Tolmin

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 193 m Tolmin

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Tolmin - Tolminka

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 186 m Tolminka

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 10 minut Tolminka - Most na Soči

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 165 m Most na Soči

Ni opisa
12.3 km, 3 ure 40 minut Most na Soči - Kanal

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 185 m Ročinj

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Ročinj - Kanal

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 103 m Kanal

Ni opisa
7 km, 2 uri Kanal - Plave

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 96 m Plave

Ni opisa
11.5 km, 3 ure 20 minut Plave - Solkan (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 93 m Solkan (razpotje)

Ni opisa