Išči po točkah

Začetek: Postojna

Konec: Dolina triglavskih jezer

Razdalja: 107.2 km Čas hoje: 37 ur 10 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 548 m Postojna

POSTOJNA, 540 m, 8548 preb. Mesto leži na skrajnem v. robu Pivške kotline na j. strani Postojnskih vrat (612 m), naravnim prehodom iz Srednje Evrope do Jadrana. Postojna je bila prvič omenjena leta 1226. Na hribu Sovič (677 m) je bil grad oglejskih patriarhov, pozneje goriških grofov, v njem je bil sedež obsežnega gospostva. Leta 1371 je postal last Habsburžanov. Po letu 1403 sta grad in naselje, ki se je razvilo pod Sovičem, prehajala v roke zdaj enega, zdaj drugega mogočnika. Leta 1498 je bila Postojna že omenjena kot trg. V 16. stol. so Turki trg kar petkrat napadli, vendar gradu niso mogli zavzeti. Ker je grad leta 1689 uničila strela, so leta 1700 ob vznožju Soviča zgradili spodnjo graščino. V njej je zdaj Inštitut za raziskovanje Krasa. Za časa Marije Terezije je Postojna postala središče Notranjske z okrožnim uradom. Leta 1770 je bila ustanovljena župnija in takrat je bila zgrajena tudi župnijska cerkev sv. Štefana. V obdobju Ilirskih provinc je bila v Postojni ustanovljena gimnazija; znova so jo odprli šele leta 1945. Slovenska meščanska šola je bila ustanovljena leta 1906. Leta 1909 je Postojna postala mesto. Med obema vojnama je pripadala Italiji, v mestu pa je bila nameščena močna vojaška posadka.

Na razvoj Postojne sta občutno vplivala Postojnska jama in odlična prometna lega. Ko so leta 1857 zgradili železniško progo Dunaj–Trst, se je začel bolj razvijati turizem. Leta 1874 so odprli prvi »Grand hotel« na Krasu. V Postojni je bilo leta 1883 ustanovljeno tudi prvo turistično in olepševalno društvo na Slovenskem, šest let pozneje pa je bilo tam ustanovljeno tudi prvo Jamarsko društvo Antron. Turistični razcvet je doživela Postojna zlasti po 2. svetovni vojni.

Postojna je zdaj gospodarsko, kulturno, zdravstveno in trgovsko središče Notranjske. Pomembne ustanove so Speleološki inštitut, srednješolski center, Notranjski muzej, bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo, zdravstveni dom, občina in več upravnih enot regijskega pomena. Za razvoj turizma skrbijo družba Hoteli Turizem, hotel Kras, hotel Jama, več gostinskih objektov in turistično društvo. V mestu je tudi več gospodarskih organizacij, npr. Gozdno gospodarstvo, kovinska industrija LIV, trgovska družba Mercator in še več drugih podjetij, trgovin in obrtnih delavnic, poleg teh pa tudi poslovna enota Banke Koper, pošta, lekarna in več turističnih agencij.

V Postojni je bilo rojenih več pomembnih Slovencev, med njimi pisatelj Alojz Kraigher (1877–1959), skladatelja Vilko Ukmar (1905–1991) in Alojz Srebotnjak (1931) ter kipar Frančišek Smerdu (1908–1964).

V obdobju med obema vojnama so Italijani izvajali zelo hud pritisk na Slovence, da bi zatrli slovensko besedo. V Postojni je bil leta 1942 ustanovljen odbor OF (spominska plošča na Ljubljanski cesti 42), ki je v mestu in okolici organiziral narodnoosvobodilno gibanje. Zaradi zelo pomembne prometne lege so Italijani, pozneje pa tudi Nemci, zavarovali prometne poti, ki peljejo skozi Postojno proti Trstu in naprej v Italijo. Zato so jih večkrat napadale partizanske enote. Pomembne boje je septembra 1943, ko se je iz osvobojene Notranjske prebijala na Nanos, z Nemci bila Gradnikova brigada. Nemci so se maščevali in 28. septembra 1943 na Javorniški cesti ustrelili 19 talcev (spomenik pod Pečno rebrijo ob Javorniški cesti). Marca 1945 so zavezniki bombardirali mesto in poškodovali več hiš. Zadnje dni aprila 1945 je v bojih za osvoboditev Postojne padlo 156 borcev Hercegovske divizije, ki so pokopani v grobnici na vojaškem pokopališču na z. strani mesta. Na Trgu padlih borcev je spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja, delo domačina kiparja Frančiška Smerduja. V Notranjskem muzeju je poleg arheološkega gradiva in etnografske zbirke tudi oddelek NOB.


1.1 km, 20 minut Postojna - Postojnska jama

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Postojnske jame do središča Postojne pri hotelu Kras pridemo po Jamski cesti v 10 min.

višina: 527 m Postojnska jama

POSTOJNSKA JAMA, 525 m, slovi zaradi svojih velikanskih prostorov, bogatih kapniških tvorb in urejenosti. Poznajo jo po vsem svetu in sodi med najbolj obiskane jame v Evropi. Vhodni del jame so obiskovali že v srednjem veku, to pa potrjujejo podpisi v Rovu starih podpisov. O tem delu Postojnske jame piše tudi J. V. Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske. Njegov opis je privabil tuje raziskovalce in vzbudil zanimanje domačinov. Leta 1787 je Baltazar Hacquet prvi premagal sifon Pivke v bližini vhoda v jamo. Leta 1818 je domačin Luka Čeč med pripravami za obisk cesarja Franca I. odkril nadaljevanje jame do dvorane Velika gora. Ta je visoka 45 m in je zaslovela po izjemno bogatih kapniških tvorbah. Potem so jame odkrivali drugo za drugo in jih usposabljali za turistični ogled. Leta 1872 so položili v jami železniške tirnice, po katerih so delavci potiskali dvosedežne vagončke. Od leta 1914 jih je vlekla motorna lokomotiva, leta 1959 pa jo je zamenjala električna. Sprva so jamo razsvetljevali z baklami, leta 1884 pa je v turističnem delu zasvetila električna luč.

Postojnska jama je delo reke Pivke, ki ponikne 15 m pod vhodom v jamo, potem pa teče skozi Veliko dvorano in po globljih stranskih rovih proti Pivka jami. Jama je dolga 12.700 m, jamski sistem v celoti pa 20 km. Rovi in dvorane so nastajali v zadnjih dveh milijonih let. V jamah je veliko kapnikov, visečih s stropa (stalaktiti) ali rastočih iz tal (stalagmiti), ter kapniških stebrov, baldahinov in zastorov. Vodne kapljice pronicajo skozi apnenčast jamski strop, njihove usedline pa ustvarjajo kapniške tvorbe. Stalagmiti zrastejo v desetih letih za milimeter. Temperatura v jami je 8 °C.

Posebna znamenitost Postojnske jame je dvoživka močeril, imenovan tudi človeška ribica. Njena koža je barve človeške polti, zato se je uveljavilo ljudsko ime človeška ribica. Dolga je od 25 do 30 cm. Zakrnelih oči skoraj ni videti, svetlobo zaznava s telesom. Živi do sto let. Zaradi zanimanja trgovcev je bil močeril leta 1922 zavarovan skupaj z vsem jamskim živalstvom, leta 1982 pa je bil z Washingtonsko konvencijo uvrščen v seznam redkih in ogroženih vrst, s katerimi je trgovanje strogo prepovedano.

Takoj za vhodom v jamo je skalovje črnikasto, v tem delu jame pa ni kapnikov. Tam so imeli Nemci med 2. svetovno vojno skladišče bencina in nafte. Borci sabotažnega voda Vojkove brigade so se 23. aprila 1944 skozi več kilometrov dolg rov iz Črne jame prebili do tja in gorivo zažgali. Po opravljeni akciji so se po isti poti srečno umaknili.

Turistična pot je dolga 5200 m, od tega 3500 m z jamskim vlakom, 1700 m peš. Ogled traja uro in pol. Jamo je mogoče obiskati vsak dan, pozimi od 10. do 14. ure, poleti pa od 9. do 18. ure.

Na platoju pred jamo so prodajalne spominkov, razglednic in drugega blaga, turistična poslovalnica, nekaj gostinskih lokalov in sodoben hotel Jama.


7.6 km, 2 uri 10 minut Postojnska jama - Pristava

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od križišča s ceste proti Bukovju zavijemo desno po ožji asfaltirani cesti skozi Pristavo. Na koncu zaselka stopimo z asfaltirane na vaško cesto in gremo po njej čez polja in travnike zelo zložno proti daljnovodu. Po 15 min. od začetka zaselka dosežemo rob slemena, na katerem je razpotje; od tam gremo zložno do 5 min. oddaljenega križišča asfaltiranih cest. Leva cesta pride iz Predjame, desna pelje do magistralke Postojna–Razdrto, TV pa gre naravnost po cesti v Postojno (8 km). Cesta se zložno spušča po mladem smrekovem gozdu. Po 20 min. smo na križišču pri Penzionu Erazem. Leva cesta pelje v Planino, desna v Postojno (6,5 km).

Cesta proti Postojni se zložno vzpenja po gozdnatem kraškem svetu, imenovanem Polhovica, na 10 min. oddaljeni preval pod Ostreškim vrhom (650 m) na s. strani. Od tam se zelo zložno spuščamo pod gozdnato Postojnsko gmajno in mimo cerkve sv. Jerneja do vasi Zagon, 547 m, 177 preb. Zagledamo jo, ko pridemo na plano. S cestnega razpotja pelje stranska cesta v staro jedro vasi, nove hiše pa so ob razpotju. TV gre naprej po cesti proti Postojni. Pred nami je valovit svet s. dela Spodnje Pivke; vidimo že Postojno, Javornike, Sv. Trojico in druge hribe, ki obdajajo Pivško kotlino. Po 15 min. zmernega spusta zagledamo levo nad cesto Betalov spodmol, kamor pokaže tudi kažipot. To je 170 m dolga kraška votlina, v kateri je človek prebival že v ledeni dobi. Ostanke predmetov iz stare kamene dobe je v jami našel profesor Srečko Brodar.

Po 5 min. smo na razpotju: leva cesta pelje do Pivka jame, TV pa gre naravnost proti Postojni (2 km). Po 10 min. smo v gručastem naselju Veliki Otok, 542 m, 148 preb. Na začetku vasi je v nekdanji vojašnici obrtniški center. Na levo se odcepi cesta k Otoški jami in Pivka jami. Na griču nad razpotjem stoji cerkev sv. Andreja s freskami iz 16. stol. Turistično urejeno Otoško jamo v bližini so leta 1890 odkrili domačini. Pod njo je struga podzemnega toka reke Pivke. Cesta nas popelje skozi vas, v njenem središču je cerkev sv. Katarine, na drugi strani vasi pa zavijemo levo po stranski cesti proti upravnemu poslopju podjetja Postojnska jama Turizem Postojna, Jamska cesta 32. Mimo stavbe gremo desno do stopnic in po njih na parkirni prostor. Po široki lepi poti gremo do mosta in po njem čez Pivko. Na desni opazimo Modrijanov mlin na Pivki, levo pa je ponor reke Pivke v Postojnsko jamo. Na desnem bregu Pivke se po stopnicah povzpnemo na plato pred Postojnsko jamo.

višina: 544 m Pristava

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 630 m Hrastje (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 793 m Janezov grič (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1060 m Vodice (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Pirnatovi koči stopimo na gozdno pot, po kateri pridemo do bližnje Medvedove domačije in do stare kamnite gozdne ceste. Precej ravna cesta pelje po z. gozdnatem pobočju Dednega vrha (1217 m) in kmalu pripelje na travnat preval, s katerega je lep pogled nazaj na Javornik z razglednim stolpom. Cesta zavije v bukov gozd in se po z. pobočju Špika (1189 m) spušča proti v. robu kotlinice z razloženim naseljem Vodice (930 m), ki ga vidimo na desni strani. Naselje je dobilo ime po močnih studencih; združijo se v kratek potoček, ki kmalu ponikne.

Planinska postojanka:

Koča stoji malo pod vrhom Javornika na sedlu, ki povezuje Javornik(1240m) in Dedni Vrh(1217m). Prvo leseno kočo so idrijski planinci zgradili malo niže od sedanje v bližini kmetije Medved in jo odprli 4. avgusta 1907; poimenovali so jo po profesorju Maksu Pirnatu (1875-1933), prvem predsedniku Idrijske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva na tem območju pred 1. svetovno vojno. Po 1. svetovni vojni so italijanske oblasti razpustile slovenska društva. Stara lesena koča je počasi razpadala. PD Idrija je leta 1949 začelo graditi novo kočo in jo slovesno odprlo 20. julija 1952. Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili leta 1982. Leta 1991 so prenovili pritlične prostore in obnovili elektro in vodovodne instalacije. Planinci in lovci so leta 1972 postavili na Javorniku lesen razgledni stolp.Zaradi dotrajanosti,ga je je novoustanovljeno društvo leta 2000 podrlo in postavilo novega. Koča je odprta ob sobotah,nedeljah in praznikih; ob drugih dnevih je transverzalni žig planincem na voljo ob vhodu v kočo.V gostinskem prostoru koče je 28 sedežev, točilni pult.V sanitarnem delu sta WC in umivalnica z mrzlo in toplo vodo.V 4 sobah je 22 postelj.Gostinski del in spalne prostore ogrevajo s pečmi.Objekt je priključen na električni tok. Kočo od leta 2001 dalje upravlja domače planinsko društvo Javornik Črni vrh, ki kočo, ki je bila v zelo slabem stanju postopoma obnavlja.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 972 m Šajsna ravan (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 939 m Šajsna Ravan

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Šajsna Ravan - Črni vrh (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 726 m Črni vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 686 m Črni vrh (Idrija)

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 20 minut Črni vrh (Idrija) - Idrijski Log

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 659 m Idrijski Log

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Idrijski Log - Koševnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 650 m Koševnik

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Koševnik - Pevc

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 725 m Pevc

Ni opisa
2.2 km, 40 minut Pevc - Divje jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 340 m Divje jezero

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Divje jezero - Podroteja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 335 m Podroteja

Ni opisa
2.3 km, 30 minut Podroteja - Idrija

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 326 m Idrija

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.


2.4 km, 40 minut Idrija - HE Marof

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 317 m HE Marof

Ni opisa
2.1 km, 30 minut HE Marof - Spodnja Idrija

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 307 m Spodnja Idrija

SPODNJA IDRIJA, 305 m, 1860 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v dolini ob sotočju potoka Kanomljica in reke Idrijca. Novi del naselja s poslovnim centrom in stanovanjskimi bloki je na desnem bregu Idrijce ob magistralni cesti Idrija–Tolmin, ki vodi skozi naselje kot Slovenska ulica, ter na zložnem pobočju nad njo. Ob cesti proti Idriji sta zaselka Mokraška vas z manjšo hidroelektrarno in Marof z Domom upokojencev. Dolino obkrožajo strma pobočja vrhov Cerkljanskega in Idrijskega hribovja Gradišče (998 m) na sv., Kendov vrh (1078 m) na sz. in Cerkovni vrh (804 m) na j. strani. Pred najdbo živega srebra je bila Spodnja Idrija najpomembnejše naselje in cerkveno središče širše okolice, tudi za tedanjo Idrijo. Na začetku naselja z idrijske strani stoji na vzpetini na levem bregu Idrijce župnijska cerkev Marija na Skalci, ki je bila prvič omenjena leta 1132, v 17. stol. pa je bila obnovljena v baročnem slogu. Ko so leta 1965 cerkev znova obnavljali, so pod beležem odkrili freske slikarja Jožefa Mraka iz Idrije, nastale leta 1762. Pod cerkvijo se ob Idrijci stiska staro jedro naselja. Na levem bregu Kanomljice so v 16. stol. v bližini zdajšnjega mosta stale fužine, v katerih so iz železove rude, ki so jo kopali na bližnjih ležiščih, pridobivali lito železo. Prodajali so ga v Benetke, tam pa so iz njega izdelovali topovske krogle. Temu delu naselja še zdaj pravijo Fužina.

Živahen utrip dajeta Spodnji Idriji industrija rotacijskih sistemov Rotomatika v Spodnji Kanomlji v bližini Spodnje Idrije, in lesna industrija ILES. V naselju so poslovalnica banke, pošta, osnovna šola, samopostrežba in nekaj drugih trgovin, več gostinskih lokalov, manjših podjetij in precej obrtnih delavnic. Na Griču nad naseljem stoji znani hotel Kendov dvorec.


5.8 km, 1 ura 30 minut Spodnja Idrija - Travnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 277 m Travnik

Ni opisa
4.1 km, 1 ura 10 minut Travnik - Luknjica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 284 m Luknjica (razpotje)

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Luknjica (razpotje) - Želin

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 260 m Želin

Ni opisa
2.6 km, 50 minut Želin - Reka

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 253 m Reka

Ni opisa
3.3 km, 1 ura 40 minut Reka - Rodne

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 695 m Rodne

Ni opisa
5 km, 2 uri 10 minut Rodne - Kojca (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1172 m Kojca (razpotje)

Ni opisa
2.2 km, 30 minut Kojca (razpotje) - Zakojca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 710 m Zakojca

Ni opisa
1.7 km, 20 minut Zakojca - Rore

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 481 m Rore

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Rore - Hudajužna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 388 m Hudajužna

Ni opisa
6.2 km, 2 uri Hudajužna - Grapa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 500 m Grapa

Ni opisa
2.4 km, 1 ura 30 minut Grapa - Kalarsko brdo (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 988 m Kalarsko brdo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1345 m Babji zob

Ni opisa
1.7 km, 1 ura 10 minut Babji zob - Preval Čez Suho

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1760 m Preval Čez Suho

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP začne tik pod domom in pelje po travnatem j. pobočju na bližnji preval Čez Suho (1760 m).

Vrh:

Črna prst (1844 m) je najvzhodnejši »visoki« vrh Spodnjih Bohinjskih gora: ime je dobila po temnem jurskem skrilavcu, ki ga vidimo sredi belega skalovja na s. strani vrha kot črno liso. s pobočje gore sprva strmo, potem pa položno pada v Bohinjsko. dolino; oklepata ga dva grebena, z. končuje Lisec (1o53 m), v. po Črna gora (160o m). Med obema grebenoma leži Planina za Liscem (1350 m), kjer je SPD leta 1894 zgradilo svojo prvo planinsko kočo in jo poimenovalo po tedanjem predsedniku SPD Franu Orožnu »Orožnova koča na Črni prsti«. J. travnata pobočja Črne prsti se strmo spuščajo v Baško grapo. Črna prst je bogata z alpsko floro; poleg sleča, planik, murk, košutnika in drugih cvetic raste tod srebrna krvomočnica (v Sloveniji le še v Krnskem pogorju); v stenah Črne gore raste kratkodlakava popkoresa, ki je ni najti nikjer drugje na svetu.

Črna prst je imenitno razgledišče. Proti v. se vleče greben Spodnjih Bohinjskih gora s Kontnim vrhom, Koblo, Možicem in Slatnikom, za njimi pa so Ratitovec ter vrhovi Karavank in Kamniških Alp; od v. proti j. drsi pogled od Škofjeloškega hribovja z Blegošem do Porezna, Kojce, Trnovskega gozda, Idrijskega hribovja, Nanosa, Javornikov in Snežnika, tik pod nami pa je zgornji del Baške grape s Podbrdom; proti z. lepo vidimo greben Spodnjih Bohinjskih gora z vsemi vrhovi, s katerimi smo se srečali na dolgi poti s Krna, ki ga vidimo v daljavi, levo od njega pa Matajur in ob dobri vidljivosti tudi Furlansko nižino in Jadransko morje pri Gradežu; proti s. se pogled najprej ustavi na Bohinjski dolini z jezerom, na Komni, Fužinskih planinah in Pokljuki, potem pa na veličastni skupini vrhov osrednjega dela Julijcev s Triglavom v sredini.


Planinska postojanka:

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Črne prsti (1844 m). Prvo kočo je na Planini za Liscem na bohinjski strani Črne prsti začelo že leta 1893 graditi SPD; to je bila prva slovenska planinska koča; slovesno so jo odprli 15. julija 1894 in poimenovali po Franu Orožnu (1853-1912), tedanjem predsedniku SPD. V 1. svetovni vojni je bila opustošena: SPD jo je leta 1921 popravilo in jo 9. julija 1922 ponovno odprlo. Leta 1934 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 14. julija 1935. Decembra 1944 je bila požgana. PD Most na Soči je v planinsko postojanko preuredilo nekdanjo italijansko stražnico pod vrhom; kočo so odprli 20. avgusta 1954. Leta 1959 je kočo prevzelo PD Podbrdo, ki jo je naslednje leto obnovilo. Leta 1965 so dogradili nadstropje ter postavili bivak z zimsko sobo. Otvoritev povečanega in obnovljenega doma je bila 7. avgusta 1966, ko so ga tudi poimenovali po Zorku Jelinčiču (1900-1965), zaslužnem primorskem borcu in planincu.Dom je odprt od konca junija do sredine septembra.V gostinskem prostoru je 56 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 10 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 40 ležišč; v zimski sobi sta dve ležišči in štedilnik (gorivo je treba prinesti s seboj); WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat in fotovoltne celice za električno razsvetljavo, radijska zveza.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po vedno širšem slemenu, na katerem se priključi markirana pot s Polja v Bohinjski dolini, se počasi dvigamo na teraso tik pod vrhom Črne prsti, kjer stoji planinska postojanka. lz škrbine Vrata 30 minut.

višina: 1792 m Črna prst (razpotje)

Ni opisa
6.1 km, 1 ura 40 minut Črna prst (razpotje) - Polje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot čez Osredke.

višina: 520 m Polje

Ni opisa
2.4 km, 40 minut Polje - Ribčev Laz

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 531 m Ribčev Laz

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 10 minut Ribčev Laz - Autocamp

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 531 m Autocamp

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Autocamp - Hotel Zlatorog

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 532 m Hotel Zlatorog

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Hotel Zlatorog - Ukanc

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 531 m Ukanc

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Ukanc - HE Savica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 558 m HE Savica

Ni opisa
1.6 km, 40 minut HE Savica - Koča pri Savici

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 670 m Koča pri Savici
Planinska postojanka:

Koča stoji na Kopiščih v zahodnem koncu ledeniške kočne Ukanc. PD Ljubljana-Matica je planinsko postojanko najprej uredilo v Domu Savica, ki ga je leta 1948 vzelo v najem od zasebnika. Leta 1951 so adaptirali nekdanjo starojugoslovansko obmejno stražnico in v njej uredili planinsko kočo. Zaradi bližine slapa Savice je postala tudi pomembna turistična postojanka; zato so jo leta 1970 obnovili in posodobili opremo. Leta 1990 so kočo spet prenovili ter povečali in s tem pridobili nova ležišča. Spomladi 1994 so vključili mobitel. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 50 sedežev; v dveh spalnicah je 7, na skupnem ležišču pa 27 ležišč; WC, umivalnica, tekoča voda, elektrika, mobitel; gostinska prostora ogrevajo s pečmi.



Opis:

Od koče pri Savici gremo po poti proti slapu, nato takoj čez most in proti Komarči.

višina: 813 m Slap Savice (razpotje)

Ni opisa
1.5 km, 1 ura 20 minut Slap Savice (razpotje) - Črno jezero

Opis:

Dobro označena pot, mestoma zavarovana, nas vodi po strmi poti do Črrnega jezera.

višina: 1327 m Črno jezero
Črno jezero

(1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.



Opis:

Od Črnega jezera nas vodi dokaj položna pot pod stenami v Lapučniški dolini.


Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo proti Ruskemu grobu.

višina: 1686 m Ruski grob

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Ruski grob - Dvojno jezero

Opis:

Sledi 20 minutni vzpon, po katerem zagledamo jezeri.

višina: 1689 m Dvojno jezero

Ni opisa

Opis:

Kmalu zagledamo kočo.

Planinska postojanka:

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V podaljšku proti j. doline pa se vleče greben Tičaric z Veliko (2091 m) in Malo Tičarico (2071 m). Po 30 min pridemo na nekdanji pašni predel Pri utah, ki pa ga že zarašča rušje in drevje. Tu je okoli leta 1785 postavil znani botanik Karel Zois prvo botanično kočo. Pri utah je odcep poti na Veliko Špičje (2398 m). SPP se še naprej zložno spušča po planotastem svetu ob vznožju melišč pod Tičaricama. Ko zagledamo malo umetno jezero Močivec, smo že blizu Koče pri Triglavskih jezerih. Od Jezera v Ledvici do koče je 1 h.

višina: 1766 m Dolina triglavskih jezer

Ni opisa