Išči po točkah

Začetek: Tomaj

Konec: Bled

Razdalja: 129 km Čas hoje: 41 ur 10 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 336 m Tomaj

Ni opisa
10.8 km, 3 ure 20 minut Tomaj - Štjak

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 518 m Štjak

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 10 minut Štjak - Podraga

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 168 m Podraga

Ni opisa
2.2 km, 40 minut Podraga - Podnanos

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 168 m Podnanos

Ni opisa
2.3 km, 1 ura 10 minut Podnanos - Rebrnice (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 496 m Rebrnice (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Zavetišče je v hiši kmeta Ježa v razloženem naselju Nanos na visoki kraški planoti enakega imena. Pri hiši se reče po domače pri Abramu. Prvo zavetišče v tem kraju so odprli 24. januarja 1954 pri 30 minut oddaljenem kmetu Blažonu. Leta 1961 so ga preselili na sedanjo lokacijo. Poimenovali so ga po zaslužnem vipavskem planincu Fricu Furlanu (1902-1952), ki se je smrtno ponesrečil v stenah Gradiške Ture na Nanosu nad Vipavo. Ježevi so zgradili poleg domačije poslopje za kmečki turizem, kjer so tudi prenočišča. Zavetišče je stalno odprto. V gostinskem prostoru (kmečki sobi) je 30 sedežev, pri mizah pred hišo pa 40; WC, voda kapnica, elektrika, telefon.


Nanos, 790 do 900 m, 8 preb., razloženo naselje na istoimenski kraški planoti. Samotne kmetije, prebivališča gozdarjev, pašniki, skromne njive, gozdovi. Kraška brezna, med njimi znane ledene jame, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je lovski dom lovske družine Nanos, zraven pa skupni grob petih borcev NOV, ki so tu padli aprila 1942 v boju z Italijani.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju za Blažonom nadaljujemo po desni cesti proti smrekovemu gozdu. Čez 10 min. smo na novem križišču; z desne pripelje asfaltirana cesta iz Vipave proti Abramu in po njej nadaljujemo našo pot. Precej ravna cesta po smrekovem gozdu pripelje na planoto in do domačije pri Abramu.

višina: 876 m Blažon (razpotje)

Ni opisa
8.2 km, 2 uri 20 minut Blažon (razpotje) - Podkraj

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V Podkraju se TV spet združi s SPP; skupaj bosta šli do Vojkove koče na Nanosu. Pod cerkvijo gremo po vaški ulici do hiše št. 53, desno mimo nje in pod vrtom ter po stezi čez travnik do kolovoza. Mimo globače in po bukovem gozdu se vzpnemo na cesto Podkraj–Nanos; dosežemo jo v 20 min. S to bližnjico smo se izognili velikemu cestnemu ovinku. Zavijemo na desno po ravni cesti na sz. pobočju Prečnega vrha (887 m); čez 15 min. se na desno navzdol odcepi cesta v Belo in Sanabor. TV nadaljujemo 10 min. po levi cesti in mešanem gozdu do drugega razpotja. Leva gozdna cesta pelje v Bukovje pri Postojni, TV nadaljuje po desni. Cesta je sprva precej ravna, potem pa se zelo zložno vzpenja po s. pobočju hriba Soline (905 m), na katerem raste po večini smrekov gozd. Po 30 min. od drugega razpotja smo na tretjem; desna cesta pelje na Orlovše, kjer so pašniki in poslopja Kmetijske zadruge Vipava. TV zavije levo proti Nanosu.

Cesta se obrne proti j. in se zložno vzpenja; ponekod se na desni pokaže planota s poslopji na Orlovšah. Obdaja nas listnati gozd. Na desni se v bližini ceste dviga Orlovški hrib (867 m), na levi pa se vzpenjajo gozdnata pobočja Požganega hriba (1160 m). Po 30 min. od tretjega razpotja pridemo na planoto z njivami in travniki ter do Blažonove domačije, Nanos 2. Odpre se lep razgled po planoti nanoškega Ravnika ter na greben Gradiške Ture (793 m) in Podraške Ture (852 m) na njegovi j. strani. Kažipot pove, da je do Abrama še 30 min.

višina: 797 m Podkraj

PODKRAJ, 800 m, 437 preb. Strnjeno naselje leži na planoti pod strmimi j. pobočji gore Sv. Duha (1213 m) s cerkvico Svetega duha na vrhu in Srednje gore (1275 m). Tam se stikajo visoke kraške planote Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa. V Podkraj spadajo tudi zaselki Trševje, Sreboti in Hrušica ob cesti proti Logatcu. Skozi Hrušico je peljala pomembna rimska cesta, ki jo je varovala močno utrjena postojanka. Na Hrušici je bila od sredine 16. stol. do leta 1728 poštna postaja, na kateri so se ustavljali poštni vozovi. Ohranjeni in obnovljeni so ostanki rimske trdnjave, obnovljena je tudi stavba poštne postaje, v kateri je na ogled manjša arheološka zbirka najdb na tem območju. V središču Podkraja stoji župnijska cerkev sv. Marjete, tam so tudi podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Polja so skopa, ljudje se preživljajo po večini z živinorejo in gozdarstvom, precej pa je zaposlenih v Ajdovščini.

Na območju Podkraja je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P 4. Postaja se je večkrat selila; najprej se je zadrževala na Javorniku, potem v Hrušici in nazadnje na pobočju Nanosa nad Podkrajem. Prvi komandir postaje je bil Albin Plešnar - Medvedov, v njej pa je bilo šest kurirjev. Vzdrževala je zveze s P-5a pri Budanjah v Vipavski dolini, P-4a pri Šmihelu pod Nanosom in TV-2a na območju Grčarevca. Pri opravljanju nalog je 17. marca 1945 padel kurir Janez Trkman, doma iz Podkraja.

Na vaškem pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej je pokopanih 66 borcev NOV, padlih na tem območju.


5 km, 1 ura 20 minut Podkraj - Col

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Colu se začasno ločimo od SPP, ki gre na Javornik in se nam spet pridruži v Podkraju. TV nadaljujemo v Podkraj po regionalni asfaltirani cesti, ki se nekaj korakov pod cerkvijo odcepi na levo. Takoj za odcepom smo že v Orešju, nekdanjem samostojnem naselju, ki je zdaj del naselja Col. Ko pridemo iz strnjenega naselja, zagledamo pod strmim pobočjem na desni dolino potoka Bela in naselje Sanabor. Cesta se zložno vzpenja po j. pobočju Višenjskega vrha (825 m) in nas v nekaj več kot 30 min. pripelje v gručasto vas Višnje, 715 m, 170 preb. Nadaljujemo po cesti zložno navzgor po j. pobočju Korenovega vrha (981 m). Kmalu smo med hišami razloženega zaselka Na Mosteh, ki sodi v Višnje. Na j. strani se še vleče dolina Bele z vasico Bela, nad njo pa se že začenja gozdnata planota Nanosa. Po 75 min. od Cola je razpotje, na katerem zavije stranska cesta navzdol v Podkraj, regionalna pa je speljana nad vasjo. Ob razpotju, s katerega je lep pogled na Podkraj, stoji obelisk v spomin na padle borce NOV. Čez nekaj minut smo že v središču Podkraja.

višina: 620 m Col

COL, 619 m, 498 preb. Središčno naselje z gručastim jedrom leži na j. robu Trnovskega gozda ob regionalni cesti Ajdovščina–Godovič. Na Colu je pomembno cestno križišče; proti z. se odcepi cesta na Predmejo in Lokve, proti v. v Podkraj ter proti Hrušici in Logatcu. Središče vasi z župnijsko cerkvijo sv. Lenarta je pri cestnem križišču. Zaradi strateške lege je bil kraj poseljen in močno utrjen že v antiki. Skozi Col je peljala rimska cesta iz Ajdovščine proti Hrušici. O tem obdobju pričajo izkopanine, ki so jih našli na pokopališču. Tudi utrdbe na Šancah, Šturmaniku in Rižemberku so iz rimskih časov. Nekoliko pod naseljem, ob cesti proti Ajdovščini, stoji obnovljen stolp gradu Trilek, sicer edini ostanek nekdanjega gradu, omenjenega v 16. stol. V njem so našli kamnit miljnik s posvetilom cesarju Juliju Apostati (vladal 361–363), ki ga zdaj hrani Narodni muzej v Ljubljani, in rimske novce iz 2. stol. Kraj se je najprej imenoval Podvelb po oboku v nekdanjem gradu, pod katerim je peljala cesta; obok so podrli leta 1840. Zdajšnje ime kraja je nastalo po mitnini (colnini), ki so jo pobirali do konca 19. stol.; mitnica je stala ob odcepu ceste v Podkraj. Zdaj je Col krajevno središče širšega območja. Nekaj ljudi je zaposlenih v manjših podjetjih v kraju, številni pa tudi v bližnji Ajdovščini. V kraju so osnovna šola, pošta, samopostrežna trgovina, dve gostilni in več obrtnih delavnic. Kraj je izpostavljen siloviti burji. Obdelovalne zemlje je malo.

Zaradi pomembne lege med Trnovskim gozdom in Nanosom ter med Vipavsko dolino in Črnovrško planoto je bil Col večkrat prizorišče bojev med partizanskimi in okupatorskimi enotami. Zlasti hudi so bili boji med veliko nemško ofenzivo jeseni 1943 ter med nemškima ofenzivama na Trnovsko planoto oktobra 1944 in v začetku leta 1945. Na pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej pa je pokopanih 14 borcev NOV.


3.8 km, 1 ura 20 minut Col - Cenc (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 847 m Cenc (razpotje)

Ni opisa
4.1 km, 1 ura 40 minut Cenc (razpotje) - Špičasti vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1122 m Špičasti vrh

Ni opisa
2.4 km, 40 minut Špičasti vrh - Na Sredi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 719 m Na Sredi

Ni opisa
5.1 km, 1 ura 20 minut Na Sredi - Strug

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 402 m Strug

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Strug - Divje jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 340 m Divje jezero

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Divje jezero - Podroteja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 335 m Podroteja

Ni opisa
2.3 km, 30 minut Podroteja - Idrija

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 326 m Idrija

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.


2.4 km, 40 minut Idrija - HE Marof

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 317 m HE Marof

Ni opisa
2.1 km, 30 minut HE Marof - Spodnja Idrija

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 307 m Spodnja Idrija

SPODNJA IDRIJA, 305 m, 1860 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v dolini ob sotočju potoka Kanomljica in reke Idrijca. Novi del naselja s poslovnim centrom in stanovanjskimi bloki je na desnem bregu Idrijce ob magistralni cesti Idrija–Tolmin, ki vodi skozi naselje kot Slovenska ulica, ter na zložnem pobočju nad njo. Ob cesti proti Idriji sta zaselka Mokraška vas z manjšo hidroelektrarno in Marof z Domom upokojencev. Dolino obkrožajo strma pobočja vrhov Cerkljanskega in Idrijskega hribovja Gradišče (998 m) na sv., Kendov vrh (1078 m) na sz. in Cerkovni vrh (804 m) na j. strani. Pred najdbo živega srebra je bila Spodnja Idrija najpomembnejše naselje in cerkveno središče širše okolice, tudi za tedanjo Idrijo. Na začetku naselja z idrijske strani stoji na vzpetini na levem bregu Idrijce župnijska cerkev Marija na Skalci, ki je bila prvič omenjena leta 1132, v 17. stol. pa je bila obnovljena v baročnem slogu. Ko so leta 1965 cerkev znova obnavljali, so pod beležem odkrili freske slikarja Jožefa Mraka iz Idrije, nastale leta 1762. Pod cerkvijo se ob Idrijci stiska staro jedro naselja. Na levem bregu Kanomljice so v 16. stol. v bližini zdajšnjega mosta stale fužine, v katerih so iz železove rude, ki so jo kopali na bližnjih ležiščih, pridobivali lito železo. Prodajali so ga v Benetke, tam pa so iz njega izdelovali topovske krogle. Temu delu naselja še zdaj pravijo Fužina.

Živahen utrip dajeta Spodnji Idriji industrija rotacijskih sistemov Rotomatika v Spodnji Kanomlji v bližini Spodnje Idrije, in lesna industrija ILES. V naselju so poslovalnica banke, pošta, osnovna šola, samopostrežba in nekaj drugih trgovin, več gostinskih lokalov, manjših podjetij in precej obrtnih delavnic. Na Griču nad naseljem stoji znani hotel Kendov dvorec.


5.8 km, 1 ura 30 minut Spodnja Idrija - Travnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 277 m Travnik

Ni opisa
4.1 km, 1 ura 10 minut Travnik - Luknjica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 284 m Luknjica (razpotje)

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Luknjica (razpotje) - Želin

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 260 m Želin

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 20 minut Želin - Cerkno

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 322 m Cerkno

CERKNO, 324 m, 1680 preb. Urbanizirano gručasto naselje leži ob potoku Cerknica, ob katerem se sicer ozka dolina precej razširi ob izlivu pritokov Zapoška izpod Porezna in Oresovka izpod Kladja. Mimo Cerknega je peljala rimska pot iz Soške v Poljansko dolino; na bližnjem Gradišču so ostanki rimske utrdbe. Kraj je bil prvič omenjen leta 1232. V obdobju Avstro-Ogrske je bilo Cerkno pomemben trg z okrajnim sodiščem in davkarijo. Šola je bila ustanovljena leta 1830. Narodno zavest prebivalcev je budila leta 1869 odprta čitalnica, gospodarsko neodvisnost od tujcev pa je spodbujala leta 1895 ustanovljena hranilnica in posojilnica. Čipkarsko tradicijo je ohranjala leta 1900 odprta čipkarska šola. Po Rapalski pogodbi je Cerkno leta 1920 pripadlo Italiji.

Po kapitulaciji Italije je bilo Cerkno središče obsežnega svobodnega ozemlja. V kraju je bil sedež IX. korpusa NOV in operativnega štaba za zahodno Slovenijo, tam je bila 1. oktobra 1943 ustanovljena tudi 16. SNOUB Janka Premrla - Vojka. V Cerknem so bile nastanjene zavezniške vojaške misije, sicer pa so bile v kraju pokrajinske konference za Primorsko in Gorenjsko. V dijaškem domu in otroškem vrtcu so zdravili ranjene in bolne borce. V kraju je obratovalo približno 20 partizanskih delavnic, med njimi finomehanična in radijska, nekakšen zametek tovarne ETA, ter delavnica za smuči, ki je bila začetek dela tovarne ELAN. Tam je bil tudi ekonomat partizanske bolnišnice Franja. V različnih šolah in na številnih tečajih so se partizani in aktivisti usposabljali za vojaške in politične naloge. Na številnih kulturnih prireditvah je nastopala igralska skupina IX. korpusa. Cerkno je ostalo svobodno do konca vojne, čeprav so ga Nemci večkrat napadali in bombardirali. Najsilovitejši nenadni napad nemške vojske je bil 27. januarja 1944 iz Idrije; tedaj so Nemci zajeli 47 tečajnikov partijske šole in drugih borcev ter jih na Brdcih nad dolino postrelili. V štirih letalskih napadih so uničili 80 odstotkov stavb.

Jeseni 1943 je bila vzpostavljena prva partizanska telefonska povezava Novaki–Cerkno–Želin–Dolenja Trebuša. Konec leta 1943 so začeli po navodilih odseka za zvezo IX. korpusa NOV, v katerem so bile sekcije za telefonske, radijske in kurirske zveze, načrtneje graditi medkrajevne telefonske povezave. Konec februarja 1944 je partizanska telefonska centrala v Cerknem povezovala telefonske centrale v Dolenji Trebuši, Čepovanu in na Lokvah; na te telefonske centrale je bilo priključenih 33 telefonskih priključkov. Skupna dolžina telefonskih povezav je bila 350 km.
Na obdobje NOB opozarjajo spomenik »Žena daruje kruh partizanom« kiparja Marjana Keršiča - Belača, spomenik padlim tečajnikom partijske šole na Brdcih ter več spominskih plošč na pročeljih hiš. Spomenik NOB je tudi osnovna šola, zgrajena s prispevki iz vse Slovenije kot priznanje temu kraju za njegovo pomembno vlogo v obdobju boja proti okupatorju. V oddelku Mestnega muzeja Idrija v Cerknem je na ogled razstava o NOB na Cerkljanskem.
Cerkno je upravno, gospodarsko in kulturno središče Cerkljanskega. Temelj gospodarskega razvoja je tovarna elektrotermičnih aparatov ETA. Velik pomen dajejo turizmu, katerega nosilec je hotel Cerkno s svojim smučarskim centrom Črni vrh, pokritim bazenom in športnimi igrišči v Cerknem. Vsako leto privabi številne obiskovalce starodavna pustna šega »laufarija«. V Cerknem je sedež občine, tam so pošta, dve bančni enoti, osnovna šola, zdravstvena postaja, lekarna, dve samopostrežbi in več klasičnih trgovin, več gostiln, mlekarski obrat ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Baročna župnijska cerkev sv. Ane je bila zgrajena leta 1714. Zelo lepe oltarje in prižnico so izdelali domači rezbarji. V cerkvi je portret goriškega nadškofa Frančiška Sedeja (1854–1931), domačina iz Cerknega, ki se je v obdobju italijanskega fašizma zelo izkazal kot branilec slovenskega jezika. Iz Cerknega je doma tudi skladatelj Peter Jereb (1868–1951).


3.2 km, 1 ura 20 minut Cerkno - Poljane

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Poljane

Ni opisa
3.8 km, 2 uri 20 minut Poljane - Velbnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pod sedlom pridemo do kolovoza, ki se spušča po j. pobočju Počanske gore (Velika Kopa, 1291 m). Sprva hodimo po gozdu, potem pa po razglednih strmih planinskih senožetih. Desno pod nami vidimo vasi Poče, Gorje in Zakriž ter dolino potoka Zapoške proti Cerknemu. Po uri in pol z vrha Porezna smo na obsežnih, precej položnih planinskih košenicah Labinjske lehe z nekaj seniki. Lastniki košenic so kmetje iz vasi Labinje. Kraj je prijeten za počitek pred nadaljevanjem spusta.

Na Labinjskih lehah prečkamo gozdno cesto in se spustimo proti gozdu, v katerem se pot razcepi: desna gre v Labinje in Cerkno, TV in SPP pa zavijeta po levi proti bolnišnici Franja. Po gozdu se strmo spuščamo proti potoku Trševka. Nekaj časa sledimo potoku, ki ponekod skoraj navpično pada po skalah, potem pa pridemo do travnika in njiv nad vasjo Poljane. Po približno 45 min. od planinskega razpotja na Labinjskih lehah smo v gručastem naselju Poljane, 510 m, 69 preb., pod strmim pobočjem hriba Drnova (1004 m) v zatrepu doline potoka Trševka. Nekaj hiš je še niže v dolini potoka Cerknica, od koder pripelje tudi asfaltirana cesta. Na zložnejšem svetu so njive in travniki, vendar naravne razmere za kmetijstvo niso ugodne; precej prebivalcev je zato zaposlenih v Cerknem.

Med NOB je bil pri Zarigelcu, Poljane 20, nekaj časa štab IX. korpusa NOV in POS. V zadnji ofenzivi, 25. marca 1945, so Nemci požgali štiri hiše. Po nemški ofenzivi se je na Poljane novembra 1943 iz Cerknega preselila kurirska postaja P-35. Prvi komandir postaje je bil Franc Fojkar - Janko Jelovški, v njej pa je bilo sprva 12, pozneje pa tudi 16 kurirjev. Zveze so vzdrževali s postajami P-7 v Gorenji Trebuši, P-21 na Pečinah na Šentviški planoti in G-11 v Davči. Najpomembnejša je bila vsakodnevna jutranja zveza s P-7, saj so kurirji poleg pošte prevzemali tudi svežnje Partizanskega dnevnika, namenjenega na Gorenjsko. Pošiljk, predvsem literature, je bilo toliko, da sta jo dva kurirja komaj zmogla. Nekaj časa so pošiljke tovorili tudi z mulo.

višina: 1332 m Velbnik

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Velbnik - Medrce

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vrha se na drugi strani spusti v sedlo Velbnik (1331 m). Na desni je lovska koča, levo gozdna cesta.

višina: 1409 m Medrce

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Medrce - Medgorje Medrce

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Medrce pripelje slaba gozdna cesta iz Gorenjih Novakov in Davče. Na v. strani medgorja so obširni planinski pašniki. Tu moramo paziti na kažipote, da ne krenemo na napačno pot: na levo zavije pot v Davčo (LPP), na desno v Poče in Cerkno (Geološka pot), po cesti pa na Črni vrh (Idrijsko-Cerkljanska pot). SPP se z Medrc povzpne na vzpetino Jalovec (1410 m), na kateri še stojijo nekdanje italijanske utrdbe

višina: 1392 m Medgorje Medrce

Ni opisa
0.9 km, 40 minut Medgorje Medrce - Porezen

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vrha se spustimo po stezi, ki se po jv. travnatem hrbtu zvijuga na medgorje Medrce (1410 m), vez med Poreznom in Počansko goro. Tja pripelje tudi slaba gozdna cesta iz Gorenjih Novakov in Davče. Na v. strani medgorja so obširni planinski pašniki. Da ne zaidemo na napačno pot, moramo paziti na kažipote. Na levo se odcepi pot v Davčo in naprej na Črni vrh, kamor sta namenjeni E-7 in LPP, na desno pa v Poče in Cerkno, ki ga vidimo v kotlini na j. strani pogorja.

višina: 1629 m Porezen
Vrh:

Porezen (1630 m) je gora nad Baško grapo, Selško dolino in dolino Cerknice; je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja. Na jv. strani se nadaljuje v Počanski gori (1259 m), na jz. strani pa stoji Kojca (1303 m). Porezen je grajen iz apnencev in skrilavcev. S. in v. pobočja so gozdnata, j. in z. pa so večinoma pokrita s pašniki in senožetmi. Na Poreznu raste značilno alpsko cvetje, med drugimi lepi jeglič, panonski svišč in alpska možina.

Med obema svetovnima vojnama so Italijani vrh Porezna močno utrdili. Še zdaj so vidni dolgi betonirani podzemni hodniki do utrdb, ki so bile obrnjene proti takratni državni meji. Med NOB so na območju Porezna delovale razne enote NOV, tod so bila tudi osvobojena ozemlja na Cerkljanskem. Med zadnjo veliko sovražnikovo ofenzivo, marca 1945, so Nemci v gosti megli presenetili borce NOV, ki so počivali v utrdbah in podzemnih hodnikih; v boju je padla 36 borcev, 145 pa so jih ujeli in jih vse postrelili v vasi Jesenica pod Kojco. Na vrhu Porezna stoji spomenik v spomin na žrtve te tragedije.

Razgled s Porezna je čudovit. Na v. strani 'le v bližini hribovit svet Davče s samotnimi kmetijami, za njim Škofjeloško hribovje z Blegošem, Polhograjsko hribovje, Ljubljanska kotlina in Posavsko hribovje. Na j. strani vidimo najprej strma pobočja Porezna in Počanske gore nad ozko dolino Zapoške s Počami ter dolino Cerknice s Cerknim, središčem Cerkljanskega, naprej pa Bevkov vrh, Idrijsko hribovje in Trnovski gozd, pogled pa seže do Nanosa in Snežnika. Na jz. je pod nami globoka Zakojška grapa, nad njo se dviga Kojca. Proti z. je ob vznožju Porezna Baška grapa, nad njo vrhovi Tolminskih gora, naprej pa Matajur in če je ozračje čisto, vidimo tudi Furlansko nižino in Dolamite. Na s. se nad Baško grapo dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora s Koblo, Črno prstjo, Rodico in Voglom, še naprej pa se kaže Krn. Na j. pobočjih nad grapo opazimo vasici Stržišče in Bača pri Podbrdu, za Črno prstjo pa se dviga Triglav. Desno od Koble vidimo Slatnik, Lajnar, Dravh in Ratitovec, na obzorju pa Karavanke in Kamniške Alpe.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Doma Andreja Žvana - Borisa se v 10 min. povzpnemo na vrh Porezna, na katerem je tudi spomenik padlim borcem NOV.

Planinska postojanka:

Dom stoji na severni strani malo pod vrhom Porezna (1630 m). Prvo kočo, ki je stala na vrhu, je zgradila Cerkljanska podružnica SPD in jo odprla 11. avgusta 1907. Leta 1922 je kočo zasedla italijanska obmejna straža; od nje so leta 1945 ostale le ruševine. PD Cerkno je leta 1946 sklenilo, da ne bodo obnovili stare koče, temveč da bodo v planinsko postojanko preuredili italijansko vojašnico tik pod vrhom. Kočo so odprli 14. avgusta 1949. Leta 1974 so kočo poimenovali po narodnem heroju Andreju Žvanu-Borisu (1915-1945), ki je padel v bojih z Nemci na Poreznu 24. marca 1945. Leta 1980 so se lotili obnove in dogradnje. Nad zidanim pritličjem so zgradili leseno drugo etažo, stare prostore pa obnovili. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli 14. septembra 1986. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 7 sobah je 31 postelj, na skupnem ležišču pa 33 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v prvem gostinskem prostoru lončena peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Leta 1998 so na koči montirali tudi fotovoltaični sistem za oskrbo koče z električno energije v okviru akcije ekološka sanacija planinskih koč.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko postane steza po 15 min. položnejša, zagledamo v bližini vrh Porezna, tik pod njim pa planinski dom. Kmalu gremo mimo nekdanje propadajoče italijanske vojašnice, potem pa zložno na travnato sleme med Pohoškim Kupom in Poreznom. S slemena se odpira širok razgled na vse strani; zlasti lepo vidimo na desni globoko Baško grapo in nad njo pobočja z vasicami Stržišče, Kal in Bača pri Podbrdu. Pot nadaljujemo po slemenu proti domu. Nekaj korakov pred domom pripelje s planine Medrce slab kolovoz. S Trtenske planine je 45 min.

višina: 1541 m Pohoški Kup

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo mimo kmetije Rovtar.

višina: 946 m Rovtar (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Gremo po gozdni poti na Petrovo brdo. Pot skozi gozd in po senožetih, razgled na Spodnje Bohinjske gore in Ratitovec.

Petrovo brdo je preval 804 m in naselje na njem, čezenj gre cesta iz Selške doline v Baško grapo, razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.

višina: 806 m Koča na Petrovem brdu
Planinska postojanka:

Dom stoji od 15.avg.2000 na razvodju med jadranskim in črnim morjem,na stičišču Baške grape in selške doline. Mimo koče vodi šest planinskih SPP, evropska pešpot E7, Via Alpina, škofjeloška planinska pot, pot vezistov in kurirjev ter geološka pot,pa tudi loška kolesarska pot.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po 5 min pridemo na gozdno cesto s planine Podlajnar na pobočju Lajnarja (1549 m). Še 5 min zložne hoje, pa pridemo na razpotje: desna cesta pelje na bližnji Kup (1046 m) z RTV pretvornikom in v Podbrdo, SPP pa nadaljujemo naravnost navzdol po zelo strmi gozdni cesti po hrbtu med dvema grapama. Ko smo iz gozda, zagledamo na bližnjem prevalu naselje Petrovo Brdo, kamor smo namenjeni.

višina: 1090 m Podlajnar (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na desni je globoka grapa, v kateri izvira reka Bača. Po 15 min s planine zapustimo cesto, ki zavije desno, SPP pa se precej spusti po gozdnatem hrbtu. 

višina: 1214 m Planina Ravan

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP nas popelje vprek po j. pobočju Slatnika (1609 m). Najprej se zložno spuščamo po nekdanjih senožetih, potem pa bolj strmo po gozdu na planino Ravan. S prevala 30 min. Na planini stoji lovska koča, na njej je tabla "Dobrodošli pri Koucah". Pri koči so mize in klopi, kjer lahko prijetno počivamo. Lepa pobočja Slatnika in sosednjega Lajnarja so med obema vojnama poškodovali Italijani, ko so kopali poti in gradili utrdbe ob takratni državni meji. Na v. strani jase je na začetku gozda razpotje: leva markirana steza se vzpne po strmem travnatem pobočju čez preval med Slatnikom in Lajnarjem na Soriško planino, SPP pa nadaljuje po nekdanji vojaški cesti, ki se zložno spušča po mešanem gozdu. 

višina: 1279 m Preval Vrh Bače (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na prevalu nas kažipot usmeri po mulatjeri proti Petrovemu Brdu. Kmalu se navzgor odcepi markirana pot do uro in pol oddaljene Litostrojske koče na Soriški planini (1306 m), ki pa ni v planinskem upravljanju, desno navzdol pa strma markirana pot skozi vasico Bača v Podbrdo (508 m),

višina: 1260 m Preval Vrh Bače

Preval Vrh Bače (1273 m) je star prehod iz Bohinja v Baško grapo, prek katerega so v preteklih stoletjih, ko še ni bilo železnice, tovorili izdelke bohinjskega železarstva na Primorsko. Preval je glaboka zareza med masivom Koble in Slatnika. Na preval pripelje gozdna cesta, ki se malo pod Bohinjskim sedlom odcepi od lokalne ceste Bohinjska Bistrica—Soriška planina.


1.9 km, 1 ura Preval Vrh Bače - Kobla

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.

višina: 1489 m Kobla
Vrh:

Kobla (1498 m) je vrh v v. delu Spodnjih Bohinjskih gora, njegov jv. pomol je pomaknjen daleč nad Baško grapo. j. skalna strmina pod vrhom preide v travnata pobočja, ki padajo v Baško grapo; na spodnjem delu je obširna terasa z razloženo vasjo Bača pri Podbrdu (770 m). Koblo prebije 6336 m dolgi predor na železniški progi med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom. Kobla je najbolj znana po smučiščih nad Bohinjsko Bistrico in po pobočjih Kravje Črne gore katerim je dala ime, čeprav na njen vrh ne sežejo. S Koble' lepo vidimo j. pobočja Slatnika in Lajnarja, po katerih se SPP spušča proti Petrovemu Brdu. SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.


0.9 km, 10 minut Kobla - Na Kalu

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S prevala Na Kalu, kjer je več izvirov, gremo mimo razvalin nekdanje obmejne stražnice, od koder je lep razgled na Porezen, globoko Baško grapo in strma j. pobočja Koble, potem pa se v okljukih povzpnemo na 15 min oddaljeno sedlo med Koblo in Kravjo Črno goro (1541 m). Če se ozremo nazaj, vidimo v sredini vrh Črne prsti, na desni Črno goro, na levi Kontni vrh, med njima pa kotlinico s Planino za Črno goro. S sedla se obrnemo proti j. in se v 15 min povzpnemo na vrh Koble.

višina: 1448 m Na Kalu

Ni opisa
3.1 km, 50 minut Na Kalu - Ravenski rovti

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 804 m Ravenski rovti

Ni opisa
2.5 km, 30 minut Ravenski rovti - Bohinjska Bistrica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 513 m Bohinjska Bistrica

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Bohinjska Bistrica - Bitnje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 507 m Bitnje

Ni opisa
4 km, 1 ura Bitnje - Nomenj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 493 m Nomenj

Ni opisa
5.1 km, 1 ura 20 minut Nomenj - Zoisov most

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 481 m Zoisov most

Soteska pri gozdarski žičnici Blatni graben v smeri južno ob Jelovici, kjer gospodari močan potok Blatnica, hrani Zoisov most že iz leta 1789 s sledmi in ostanki poti. Oboje je bilo zgrajeno pred davnimi 223 leti, zapuščina še vedno kljubuje zobu časa.

Pot so kasneje presekali in prekinili z novo cesto v Soteski, krajši odsek Zoisove poti je še vedno ohranjen in viden ob Pantzovi žičniciPot so kasneje presekali in prekinili z novo cesto v Soteski, krajši odsek Zoisove poti je še vedno ohranjen in viden ob Pantzovi žičniciSpremembe v Soteski so bile nujno potrebne, kajti stara pot  'Skoz Štenge' (Skoz Štene) ni dovoljevala, da bi varno potovale po tej poti tudi kočije (nekaj izjem je le bilo), potrebno je bilo izpreči in pot nadaljevati peš. Prevoz dragocenega tovora s fužinarskimi izdelki iz Bohinja in ostalo nujno potrebnim blagom nazaj v Bohinj je kar klicalo po udobnejšemu prevozu do novega plavža na Bohinjski Bistrici in druge potrebščine, takratnim prebivalcem Bohinja.

Most je dolga leta kljuboval naravi, povodnji zadnjih let pa so ga pošteno zdelale in je potreben temeljite obnove, kajti le še vprašanje časa je, ko tudi njegova samonosilnost ne bo več zdržala lastnega bremena - (nočni posnetek)Ročno izklesani kvadri iz apnenca se že rušijo, predvsem s smeri struge potoka BlatniceMost je dolga leta kljuboval naravi, povodnji zadnjih let pa so ga pošteno zdelale in je potreben temeljite obnove, kajti le še vprašanje časa je, ko tudi njegova samonosilnost ne bo več zdržala lastnega bremenaRočno izklesani kvadri iz apnenca se že rušijo, predvsem s smeri struge potoka BlatniceMost je dolga leta kljuboval naravi, povodnji zadnjih let pa so ga pošteno zdelale in je potreben temeljite obnove, kajti le še vprašanje časa je, ko tudi njegova samonosilnost ne bo več zdržala lastnega bremena - (nočni posnetek)

Baron Žiga Zois in upravitelj železarne na Bohinjski Bistrici Andrej Koller sta že v letu 1783 začela priprave za izgradnjo nove poti z mostovi ob desnem (južnem bregu) Save Bohinjke v Soteski. Za pot z mostovi čez reko Savo (do tri metre širine) je bilo potrebno 6 let, delo je bilo dokončano v letu 1789, dve leti pred pričetkom obratovanja novega Zoisovega plavža na Bohinjski Bistrici. Vzhodno v smeri  Soteske je tako vodila nova cesta južno (desno) ob Savi Bohinjki proti Bohinjski Beli in Bledu.

Ročno izklesani kvadri iz apnenca se že rušijo, predvsem s smeri struge potoka BlatniceMost je dolga leta kljuboval naravi, povodnji zadnjih let pa so ga pošteno zdelale in je potreben temeljite obnove, kajti le še vprašanje časa je, ko tudi njegova samonosilnost ne bo več zdržala lastnega bremena - (nočni posnetek)Ročno izklesani kvadri iz apnenca se že rušijo, predvsem s smeri struge potoka Blatnice - (nočni posnetek)Most je dolga leta kljuboval naravi, povodnji zadnjih let pa so ga pošteno zdelale in je potreben temeljite obnove, kajti le še vprašanje časa je, ko tudi njegova samonosilnost ne bo več zdržala lastnega bremenaRočno izklesani kvadri iz apnenca se že rušijo, predvsem s smeri struge potoka Blatnice - (nočni posnetek)

Odsek nove Zoisove poti so poleg varnega in bolj prijaznega dostopa v Bohinj, tako obogatili še čudoviti kamniti most preko potoka Blatnice in dvoje lesenih mostov preko Save Bohinjke. Pot so kasneje spremenili z gradnjo novejše ceste v Soteski, krajši odsek Zoisove poti (ob mostu) je še vedno viden ob Pantzovi žičnici.

Prehod po zgodovinski poti (vklesana letnica 1554) "Skoz Štenge" so dokončno opustili, še danes se omenja prehod "Skoz Štene", saj to pot s še vidnimi sledmi trdno hrani, tudi ljudsko izročilo. (Vir: Ivan Veber)


5.5 km, 1 ura 30 minut Zoisov most - Bohinjska Bela

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 503 m Bohinjska Bela

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 492 m Pristava (razpotje)

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Pristava (razpotje) - Mlino

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 477 m Mlino

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Mlino - Bled

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 480 m Bled

Ni opisa