Išči po točkah

Začetek: Dom Planika pod Triglavom

Konec: Gomiščkovo zavetišče na Krnu

Razdalja: 29.3 km Čas hoje: 11 ur 30 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 2399 m Dom Planika pod Triglavom
Planinska postojanka:

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.



Opis:

Od Doma Planika proti Doliču se pot v okljukih spušča po sipki rebri in melišču Zgornjih Ledin. Pod nami leži razdrapana Velska dolina z ravnim travnatim Velim poljem na dnu. Na sv. oklepata dolino strmi Vernar in plečati Tosc s prelazom Bohinjska vratca med njima, na j. pa mogočni Mišelj vrh in Mišeljski Konec, ki ga planota Hribaric loči od Kanjavca. Pod Bohinjskimi vratci vidimo Vodnikov dom, na s. pobočju Hribaric pa strmo, ovinkasto pot z Doliča. Ko se pod obronki Rjavca (2568 m) pot po grušču unese, pridemo do odsekane skalnate ostroge pod Rjavcem; ob žični vrvi jo prečkamo po ozki polici. Po golih kamnitih pobočjih se pot še naprej spušča proti kotanji na sv. strani Šmarjetne glave. Med razmetanim kamenjem in na trati v kotlini je polno gorskega cvetja; na melišču pod Planiko smo že opazili živorumeni triglavski dimek, ki je v Julijskih Alpah redek, beli julijski mak in rumeni retijski mak; med potjo smo v skalnih razpokah in skalovju pozdravili blazine z bledo do temnordečimi cvetovi triglavske rože, spominčicam podobne modre cvetove triglavske neboglasnice in mahu podobne blazine nasršenega kamnokreča z drobnimi belimi cvetovi, ljubke Zoisove zvončice, triglavski svišč, svilene cvetove planike in še mnoge druge cvetice.

lz kotanje se pot vzpne v kamnit breg pod Šmarjetno glavo (2358 m), odkoder se nam znova pokažejo Hribarice in Kanjavec. Naša pot sprva preči gola kamnita pobočja Šmarjetne glave nad Velsko dolino, potem pa se spusti na sedlo Dolič (2164 m) med masivom Triglava in Kanjavcem.

Od Doma Planika do Tržaške koče je 2 h. Del poti po polici prek skalnate ostroge pod Rjavcem spada med zahtevne poti.

višina: 2168 m Dolič

Ni opisa
1.1 km, 40 minut Dolič - Preval Hribarice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2365 m Preval Hribarice

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Hribarice (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Vršaki (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Vršaki (razpotje) - Zeleno jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1994 m Zeleno jezero
Zelenega jezera

(1988 m) je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini.



Opis:

Pri Zelenem jezeru se pokrajina precej spremeni. Med velikimi ledeniškimi skalami se že pojavijo skromne travne krpe z visokogorskim rastlinjem in cvetjem. Po zložni poti pridemo kmalu do čelne groblje med Veliko Zelnarico (2320 m) na levi in Malim Špičjem (2312 m) na desni; tu jo je pustil ledenik, ki je polzel po dolini. Tudi velike skale je tod odložil ledenik. V stenah Zelnarice vidimo odprtine, odkoder so se odkrušile skale in zgrmele v dolino. Ko prekoračimo ledeniško grobljo in izrazit prag, se dolina razširi, pogled pa se nam odpre na prostrano visoko planoto Komno, oziroma na njen s. del Zgornjo Komno, ki jo na v. strani zapira gorska veriga Zelnaric, Kopice Tičaric z navpičnimi stenami, na z. pa greben Velikega Špičja, Ploskega Vogla in Čela. Pot se zložno spušča proti Jezeru v Ledvici, ki ga vidimo pred seboj. V bližini jezera pridemo do obširnih melišč izpod Zelnarice. Lepa peščena pot nas pripelje nad jezerom do vzhodnega brega. Prav je, da se ustavimo ob jezeru in si vtisnemo v spomin lepoto jezera in gora, ki obkrožajo dolino. Od Zelenega jezera smo hodili 45 minut.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Od Jezera v Ledvici nas lepa pot pelje zložno navzdol po dolini. Pokrajina je čedalje bolj zelena, med žlebiči in skalami je več rušja in macesnov, na skromnih travnatih ravnicah in kotlinicah pa visokogorskega rastlinja in cvetja. Na levi strani poti, malo naprej od jezera, se dvigajo stene trebušaste Kopice (2190 m).

višina: 1766 m Dolina triglavskih jezer

Ni opisa

Opis:

V podaljšku proti j. doline pa se vleče greben Tičaric z Veliko (2091 m) in Malo Tičarico (2071 m). Po 30 min pridemo na nekdanji pašni predel Pri utah, ki pa ga že zarašča rušje in drevje. Tu je okoli leta 1785 postavil znani botanik Karel Zois prvo botanično kočo. Pri utah je odcep poti na Veliko Špičje (2398 m). SPP se še naprej zložno spušča po planotastem svetu ob vznožju melišč pod Tičaricama. Ko zagledamo malo umetno jezero Močivec, smo že blizu Koče pri Triglavskih jezerih. Od Jezera v Ledvici do koče je 1 h.

Planinska postojanka:

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.



Opis:

Pot proti Komni začnemo pri petem jezeru v bližini koče. Zložno se vzpnemo po nizkem pobočju nad jezerom v gozd. Pot se nekaj časa zravna, se obrne proti z., potem se v ključih spusti v kakšnih 100 m nižjo Lopučniško dolino, ki je dal ledenik koritasto obliko. Pridemo na precej ravno planino Lopučnica. Na sz. jo oklepa z rušjem in macesni porasla planota Zgornja Komna, nad katero se dviga skalni greben med Čelom (2228 m) na levi, prek Ploskega Vogla (2348 m) do Velikega ali Lepega Špičja (2398 m). Na j. in jv. stran se gozdnata Lopučniška dolina razprostira do Črnega jezera in Komarče. Od SPP se na desno odcepi pot čez prelaz Velika Vrata (1924 m) v dolino Soče.

višina: 0 m Planina Lopučnica

Ni opisa
3.4 km, 1 ura 10 minut Planina Lopučnica - Planina Razor

Opis:

Z Lopučnice se široka pot zložno dviga po v. gozdnatem pobočju nad Lopučniško dolino. Nad potjo na desni se dvigajo skalnate stene Kosmata lašta. Ko se pot vzpne tik pod skalno steno, izvira ob poti skromen studenček, ki se presuši, če je poleti suho. Precej ravna pot nas pripelje v obsežno kotanjo s Planino na Kalu. Travnato kotanjo zaobidemo in se vzpnemo na razgledni preval Na Kalu (1636 m), ki je približno na polovici poti. Na vršičku nad prevalom je lesena piramida z opozorilom, da smo v Triglavskem narodnem parku. Pred nami je planota Lepa Komna, nad njo pa Lanževica, Bogatin in Mahavšček. Ozrimo se še nazaj na čudoviti skalni greben nad Jezersko dolino s Tičaricama, Kopico in Zelnaricama.

S prevala se pot zložno zvije po planotastem rušnatem svetu proti opuščeni planini Razor. S poti med prevalom in planino zagledamo še daleč pred seboj veliko stavbo Doma na Komni. Odpre se tudi pogled na venec Spodnjih Bohinjskih gora nad Lepo in Spodnjo Komno z izrazito Podrto goro. S planine Razor, malo naprej od ostankov nekdanjih zgradb, se na desno odcepi pot h Koči pod Bogatinom. SPP gre naravnost po kotanjasti planoti, porasli z rušjem in gozdom zložno proti Domu na Komni. Čez rušnati vršiček pridemo do razpotja pod domom; na levo navzdol pelje pot proti Savici, mi pa krenemo navzgor po hribčku do doma.

višina: 1551 m Planina Razor

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1502 m Koča pod Bogatinom
Planinska postojanka:

Koča stoji v prostrani kotlini s planino Na Kraju, ki ima osrednjo lego na prehodu s Spodnje na Lepo Komno. Kočo je zgradila Bohinjska podružnica SPD na temeljih nekdanje avstrijske vojaške bolnišnice, v kateri so zdravili ranjene vojake v bojih na Krnu v 1. svetovni vojni. Kočo so odprli 7. avgusta 1932. Na griču zraven koče je iz naravnih kamnitih blokov zgrajena piramida v spomin na umrle vojake, ki so tu pokopani. Po osvoboditvi je kočo prevzelo PD Bohinj-Srednja vas, ki jo je obnovilo in odprlo v začetku marca 1947. Leta 1951 so napeljali elektriko, leta 1959 pa so kočo obnovili in povečali njene zmogljivosti. Pozneje so kočo večkrat prenavljali in postopoma nameščali boljšo opremo, leta 1981 pa so jo temeljito obnovili. Tudi v letih 1991 in 1992 so jo spet prenovili in izboljšali notranjo opremo. Koča je odprta v času novoletnih praznikov in od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 45 sedežev, točilni pult; v 11 sobah je 42 postelj, na skupnem ležišču pa 14 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, spalne prostore ogrevajo s pečjo na hodniku; voda kapnica, elektrika.



Opis:

Od Koče pod Bogatinom gremo nekaj korakov po poti do mulatjere, kjer nas kažipot usmeri mimo ostankov vojaških zgradb iz 1. svetovne vojne proti z. na Vratca. Levo pod potjo so na planini Na Kraju razpadajoče staje in pastirske koče ter postojanka PD Instalacije iz Ljubljane, ki je zaprtega tipa. Pot se rahlo vzpenja po rušnatem pobočju Srednjega vrha (1872 m), na levi pa je kotanjasta planota Spodnje Komne in koritasta dolina Gracije v njenem z. delu. Po 45 min se na desno odcepi precej strma markirana bližnjica, po kateri pridemo v 15 min na Vratca, lahko pa tudi po zložnejši mulatjeri.

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na s. in Bogatinom (1977 m) na j. je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na s. in Kamniških Alp na v. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.

višina: 1815 m Vratca (Bogatinsko sedlo)

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na s. in Bogatinom (1977 m) na j. je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na s. in Kamniških Alp na v. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.



Opis:

SPP se z Vratc v ključih spušča v prostrano krnico; po 15 min se pot za kratek čas zravna; na levi vidimo utrdbe. Ko se spet spuščamo, zagledamo razpadajoče vojaško naselje iz 1. svetovne vojne, do katerega se z mulatjere spustimo v ključih po ozki stezi. To je ravnica Za Lepočami (1608 m) ob j. vznožju Velike Monture (1958 m), do katere smo z Vratc hodili 30 minut. Z ravnice se na levo vzpne pot na preval Prehodci (1639 m), kjer se priključi na SPP pot Krn - planina Razor; na Prehodce je 30 minut.

Za Lepočami se SPP spet zložno spušča v prostrano travnato kotlino Doliči. Zagledamo košček Krnskega jezera, nad njim pa vrhova Debeljak (1869 m) in Veliki Lemež (2042 m).

višina: 1471 m Doliči

Ni opisa

Opis:

Po 20 min pridemo do ozkega kolovoza, ki pelje na levo čez Prehodce v Tolmi. Malo nad planino se na levo odcepi pot na Mali Šmohor (1939 m).

višina: 1423 m Planina Duplje (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Spustimo na desno na planino Duplje. Pred seboj vidimo planšarijo in lovsko kočo, v kotlini na desni pa Dupeljsko jezero. Na planini Duplje je križišče poti; na desno do bližnjega Planinskega doma pri Krnskih jezerih, na levo do Krnskega jezera in na Krn.

višina: 1373 m Planina Duplje

Ni opisa

Opis:

Po široki poti čez planino Duplje proti Krnskemu jezeru. Po nekaj minutah se na levo odcepi pot, po kateri smo prišli s Komne, pot na Krn pa gre naravnost proti jezeru, do katerega pridemo v 10 minutah.

višina: 1399 m Krnsko jezero

Krnsko jezero (1394 m) spada med pomembnejše naravne znamenitosti Triglavskega narodnega parka. Leži v kotanji med Šmohorjem na jv. in Lemežem na sz., ki jo je izoblikoval ledenik. Dolgo je 380, široko pa 150 m; na najglobljem mestu je globoko 17 m. Dno jezera pokrivajo neprepustne kredne in lapornate kamnine. V jezeru živijo ribice pisančki in zlatovčice, ki so jih vložili v jezero med obema svetovnima vojnama. Zaradi izredne lepote in privlačne okolice obišče jezero veliko planincev in turistov. Prvi obiski so zapisani že leta 1312, ko je prihajal semkaj na lov goriški škof Henrik III.


3.9 km, 2 uri 10 minut Krnsko jezero - Krnska škrbina

Opis:

SPP obide jezero po melišču nad njegovo jv. obalo v vznožju Šmohorja. Po malem travniku pridemo do kamnitega žleba, po katerem se pot v okljukih vzpne na prostrano planino Na polju (1530 m). Na desni strani vidimo škrapljast apnenčast svet, ki ga oblikujejo deževje, sneg in led. Čez ta prag je drsel ledenik s Krna proti Lepeni. Planina Na Polju je široka travnata ravnica pod Krnskimi podi, ki jo po sredi seka hudourniška struga. Zdaj na planini ne pasejo več, tudi ni več pastirskih stanov, le na robu ravnice je lovska kočica. Od jezera do zgornjega roba planine smo hodili 30 minut.

S planine Na Polju se pot vzpne po meliščih in kamnitem svetu visokogorskega krasa Krnskih podov. Pot se drži žleba in plitve dolinice, ki se spušča s planote V Laštah na desni. Na levi strani so strmali Velikega Šmohorja (1944 m), pred nami pa Vrha nad Peski (2176 m). Še pozno poleti prečkamo nekaj kratkih snežišč. Po uri vzpona se na levo odcepi nemarkirana pot na Prag ali Batogniško sedlo, SPP pa se vzpne na desno in zaobide kotanjo pod Krnsko škrbino, ki jo že vidimo pred seboj. Kmalu nas napis »Voda« opozori, da je v bližini na levi strani poti med velikimi kamnitimi bloki izvir mrzle planinske vode. Od tod se pot v loku precej strmo dvigne na Krnsko škrbino (2058 m), ki jo imenujejo tudi Krnsko sedlo; to je ozka zareza med Krnom in Batognico in je obenem preval planinskih poti s Komne in Lepene v dolino Soče pri Kobaridu, ki se nam odpre na j. strani. Na Škrbini je spominska plošča padlim borcem Gradnikove in Gregorčičeve brigade. Malo pod Škrbino na tolminski strani je Soška podružnica SPD odprla 5. avgusta 1901 prvo kočo na Krnu, poimenovano po dr. Karlu Trillerju v zahvalo za njegovo požrtvovalnost pri gradnji; kočo je pozimi 1905 porušil sneg.

višina: 2056 m Krnska škrbina

Ni opisa

Opis:

S Krnske škrbine se SPP vzdigne na desno in se po zložnem travnatem pobočju na j. strani Krna zvije do Gomiščkovega zavetišča; s Škrbine 20 min.

Planinska postojanka:

Zavetišče stoji na južnem pobočju Krna tik pod 2244m visokim vrhom. Prvo kočo na Krnu je odprla 5. avgusta 1901 Soška podružnica SPD; poimenovali so jo po dr. Karlu Trillerju v zahvalo za njegovo požrtvovalnost pri gradnji; kočo je pozimi 1905 porušil sneg. Načrtovali so novo Gregorčičevo kočo, a jih je prehitela 1. svetovna vojna, ko je Krn postal središče bojev na Soški fronti. Leta 1950 je začelo PD Nova Gorica graditi na temeljih ruševin spomenika, ki so ga postavili Italijani v spomin na zavzetje Krna leta 1915, planinsko zavetišče; odprli so ga 16. septembra 1951 in ga poimenovali po Ervinu Gomiščku (1919-1950) iz Solkana, ki je bil med najbolj prizadevnimi graditelji in se je smrtno ponesrečil ko je šel zavarovat zavetišče pred zimo. Zavetišče so večkrat preurejali, temeljito pa so ga začeli obnavljati leta 1985, ko so zgradili tudi zimski bivak. Septembra 1986 so postavili malo vetrno elektrarno, leta 1992 pa so namestili še sončne celice in vključili mobitel.Zavetišče je odprto od začetka junija do konca septembra.V gostinskem prostoru je 30 sedežev, pred zavetiščem pa 20; na skupnem ležišču je 50 ležišč; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika, mobitel.