Išči po točkah

Začetek: Koča na Kamniškem sedlu

Konec: Ojstrica

Razdalja: 5 km Čas hoje: 3 ure 45 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 1865 m Koča na Kamniškem sedlu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.


1.6 km, 1 ura 10 minut Koča na Kamniškem sedlu - Sukalnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

višina: 2117 m Sukalnik

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Sukalnik - Sukalnik (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

višina: 2173 m Sukalnik (razpotje)

Ni opisa
0.5 km, 25 minut Sukalnik (razpotje) - Debeli sneg

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu se odcepi na desno steza na vrh Planjave, kamor je še 10 min. SPP ne vodi na vrh. S prevala na j. pobočju, kjer se je SPP pridružila steza s Korošice, nadaljujemo pot na Kamniško sedlo. SPP se spušča v smeri proti jz. po travnatem površju in raztrganih skalnih odstavkih. Spotoma gledamo pod seboj samotno dolinico Repov kot in dolg nažagan greben Zeleniških špic nad njo. Po 20 min se nam z leve pridruži spodnja pot s Korošice.

višina: 2316 m Debeli sneg

Ni opisa
0.8 km, 25 minut Debeli sneg - Lučka Baba

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP pelje naprej na z. del travnatega pobočja, kjer se začne skalni svet. Ob pomoči klinov in žične vrvi sestopimo čez kratek skalni skok, potem pa nas steza pripelje na glavni greben; z vrha 15 min. Z grebena se spet spustimo na j. stran. Po zagruščenem in valovitem visokogorskem kraškem svetu se steza spusti med kotliči, vrtačami in žlebovi do najnižje točke na tem delu poti, kamor smo prišli v naslednjih 15 min. Od tod se. steza spet dvigne in pripelje nad malo ledeniško krnico na v. pobočju Planjave, kjer še pozno poleti leži sneg. Še naprej se vzpenjamo po razdrapanem v. pobočju do prevala pod vzpetino j. pobočja Planjave, kjer se pridruži pot s Korošice čez Petkove njive in Srebrno sedlo. Od najnižje točke do prevala je 20 min.

višina: 2326 m Lučka Baba
Vrh:

Lučka Baba, imenovana tudi Lučka Brana, je najvišji izrastek v glavnem grebenu med Planjavo in Ojstrico. Zanimiva je j. stran; pod travnato vršino pada pobočje v kratkih prepadih na kraško planjo Petkove njive. Z vrha je lep razgled na vse strani, zlasti na Okrešelj in Logarsko dolino na s., na bližnja soseda Ojstrico in Planjavo. ter proti j. na Petkove njive, Korošico in Lučki Dedec nad njo.


0.9 km, 35 minut Lučka Baba - Škarje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču nam kažipot pokaže smer proti Planjavi. Ta pristop na Planjavo sta leta 1893 odkrila Fran Kocbek in Blaž Plaznik. Steza se dviga na j. strani glavnega grebena Ojstrica-Planjava. Najprej premagamo kratko strmo travno vesino, potem pa nas zagruščena steza pripelje na položno travno vršino tik pod vrhom Lučke Babe (2244 m) na njegovi j. strani. V nekaj korakih naravnost navzgor lahko dosežemo vrh, s katerega pa se moramo vrniti na stezo na j. strani vrha, čeprav SPP ne pelje na vrh.

višina: 2173 m Škarje

Ni opisa
0.5 km, 25 minut Škarje - Pod Roglji (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju zavijemo na desno. Steza se po skalnem pobočju jz. grebena Ojstrice, kjer so izpostavljena mesta zavarovana s klini in žično vrvjo, spusti na melišče in po njem naprej proti Skorjam. V srednjem delu melišča se z leve priključi pot s Korošice. Kmalu se z melišča vzpnemo v ključih po strmem travnatem pobočju na skalni greben med Ojstrico in Lučko Babo, imenovan Škarje; zanj so značilni stolpi in ostri roglji. Na prehodnem delu grebena je pomembno križišče planinskih poti (2141 m): mimo Koče na Klemenči jami v Logarsko dolino, čez Lučko Babo na Planjavo, na Ojstrico in na Korošico.

višina: 2147 m Pod Roglji (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nad razpotjem pridemo na vršino glavnega grebena, ki se z vrha Ojstrice spušča proti Škarjam; imenuje se Roglji. Odpre se lep pogled v Logarsko dolino in na gore proti severu. Steza se nekaj časa dviga po vršini grebena, potem pa se malo pod vrhom obrne proti sv. V zadnjem delu se strmo vzpne po skalovju in grušču na vrh. Strmino in težje odseke nam pomagajo premagati klini in žična vrv. Od zadnjega razpotja pod Roglji 30 minut.

višina: 2346 m Ojstrica
Vrh:

Ojstrica (2350 m) je najvišja gora v v. delu osrednjega grebena Kamniških in Savinjskih Alp. Ime je dobila po ozkem piramidastem vrhu, ki se lepo vidi iz Ljubljanske kotline in Savinjske doline ter z bližnjih in daljnjih vrhov. Z. greben Ojstrice se spušča v škrbino Škarje (2141 m), ki jo loči od Lučke Babe (2244 m). V. skalnati Kocbekov greben povezuje Ojstrico z Malo Ojstrico (2017 m). Kocbekov greben ima ime po Franu Kocbeku, ki je leta 1894 skupaj z Jurijem Planinškom iz Luč po njem splezal na Ojstrico. Sv. ostenje se dviga nad zatrepom Robanovega kota. S. greben se od vrha znižuje proti Škrbini (1800 m), zajedi med Ojstrico in Krofičko. Najbolj mogočna je s. navpična stena, ki se dviga iz zelenega pobočja nad Klemenčo jamo.

Prvi pristopnik Ojstrice je bil leta 1823 geometer Ernest Joanelli, ki je na vrhu postavil piramido. Znano je, da so se leta 1848 povzpeli na Ojstrico z vodnikom Krašovcem štirje turisti. Leta 1855 je bilo na vrhu pet ljudi, med njimi tudi mozirski župnik Ignac Orožen. Prof. dr. J. Frischauf je bil prvič na Ojstrici leta 1874. Stene Ojstrice so bile med obema vojnama in tudi po 2. svetovni vojni vabljiv cilj mnogih alpinistov; v teh stenah so plezali tudi znani slovenski alpinisti Boris Režek, Vinko Modec, Franc Ogrin, Ciril Debeljak in mnogi drugi.

Z Ojstrice je navdušujoč prostran razgled na vse strani. Na v. strani se v bližini razteza pretežno zelena valovita Dleskovška planota, za njo vidimo Raduho, Smrekovško pogorje in Golte, pa tudi Savinjsko dolino vse do Celja. Od jv. proti j. se pogled najprej ustavi na obširni Veliki planini, naprej pa se zvrstijo Rogatec, Kranjska reber, Menina in Posavsko hribovje; za Ljubljansko kotlino vidimo Krim, na obzorju pa sega pogled do Učke, Snežnika in Nanosa. Od jz. do z. vidimo za Ljubljansko kotlino in gorenjsko ravnino Polhograjsko in Škofjeloško hribovje, Ratitovec, Spodnje Bohinjske gore in osrednji del Julijcev s Triglavom; v ospredju pa so na tej strani skalni vrhovi Planjave, Turske gore, Kalškega grebena, Rink in Mrzle gore, potem pa še Skuta, Grintovec in Kočna. Med Planjavo in Mrzlo goro leži zelena krnica Okrešlja. Na j. strani Planjave se nad Repovim kotom vije greben Zeleniških špic. Na s. sta globoko pod nami Logarska dolina in Robanov kot, med njima gorski greben s Krofičko in Strelovcem, pa v daljavi Košuta, Obir, Pristovški Storžič, Olševa, Peca in gorovja v Avstriji vse do Visokih Tur z Grossglocknerjem na obzorju.

Dostopi. Razen po SPP lahko pridemo na Ojstrico tudi iz Logarske doline mimo Koče na Klemenči jami: po zelo zahtevni Kopinškovi poti čez Škrbino 4 h 30, ali po zahtevni poti čez Škarje 5 h.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD Čelje.