Išči po točkah

Začetek: Koča pri izviru Soče

Konec: Tičarjev dom na Vršiču (razpotje)

Razdalja: 16.7 km Čas hoje: 9 ur 50 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 895 m Koča pri izviru Soče
Planinska postojanka:

Koča stoji ob cesti v Zadnjo Trento malo pod izvirom reke Soče. Prvo skromno kočo je PD Jesenice preuredilo iz bivšega italijanskega vojaškega objekta in jo odprlo 7. junija 1953 v počastitev 60-letnice SPD. Kljub vzdrževanju objekt ni zdržal zahtev naraščajočega turizma, zato so ga temeljito obnovili in razširili ter uredili kiosk za prodajo spominkov, razglednic in planinske literature; prenovljeno in povečano kočo so odprli leta 1973. Ker delovni in sanitarni pogoji zaradi vsako leto večjega obiska ne ustrezajo več, so leta 1994 začeli s pripravami za adaptacijo in razširitev koče.Koča je odprta od prvomajskih praznikov do konca oktobra.V gostinskem prostoru je 24 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 24 sedežev; v dveh sobah je 14 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Florijeve domačije gremo do bližnjega parkirišča, kamor pripelje cesta od Koče pri izviru Soče. Po cesti, ki se zložno spušča po planem dolinskem dnu Zadnje Trente, ki mu pravijo Zapodnem, gremo vse do koče. Obdaja nas prelep gorski svet. Na levi se dvigajo obširna pobočja Velike Dnine, na desni strmine Ušjo. Nad iztekom doline se pogled ustavi na belih stenah Prisojnika, Razorja in Planje. Po dolini teče Suhi potok, ki pa se prikaže izpod grušča šele na polovici poti med Florijem in Kočo pri izviru Soče. Od Florija do koče je 30 minut.

višina: 960 m Zadnja Trenta

Ni opisa
1.5 km, 1 ura 10 minut Zadnja Trenta - Rutarska Trenta

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po gozdu se spustimo na nekdanjo planino Trento (1381 m), ki je že docela zarasla.

S planine se pot v mnogih serpentinah spušča po listnatem gozdu; po dobri uri pridemo do gozdarske koče, kjer je tudi stalni studenec »V Korenjaku«. Od gozdarske koče se pot bolj strmo spusti do roba nad Zadnjo Trento. Po redkem gozdu se pot v okljukih strmo spušča; ob poti so počivališča s klopmi in mizami. Ko se približamo dolini, že vidimo skozi presledke med drevjem ostrnice, s kamnitimi ogradami ograjene skromne njive in značilne trentarske hiše v Zapodnu. V dolino pridemo pri Floriju (963 m), ki je zadnja najvišja domačija naselja Trenta.

višina: 1395 m Rutarska Trenta

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Malo pod odcepom se poti razideta; v Trento pelje leva pot. Po z ruševjem poraslem pobočju, imenovanem Staro utro, se nekaj časa spuščamo proti jv. Ko pridemo v gozd, se pot kmalu obrne proti v. in ponovno pripelje med rušje. Zložneje nadaljujemo do razpotja, kjer se z leve priključi pot od lovske koče.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od zavetišča ali z razpotja pod njim se še nekaj časa spuščamo po poti, po kateri smo prišli z Vršiča. Po slabih 30 min pridemo do ruševja, kjer nas kažipot opozori na odcep poti v Trento in na Kanski preval sz. pod Bavškim Grintavcem.

višina: 2065 m Zavetišče pod Špičkom
Planinska postojanka:

Zavetišče stoji na robu melišča na vzhodni strani že od daleč vidne skalnate ostrice, imenovane Špiček. V prvo skromno zavetišče so jeseniški planinci preuredili nekdanjo italijansko vojaško opazovalnico, odprli so ga 6. avgusta 1950. Leta 1961 so zavetišče obnovili in ga opremili z ležišči. Zaradi izredne lege ob poti na Jalovec je postalo pretesno, zato so leta 1979 izdelali načrte za novogradnjo. Leta 1981 so staro zavetišče podrli in začeli graditi novo. Leta 1983 so zgradili še prizidek s sanitarjami in zimsko sobo. Novo zavetišče so slovesno odprli 3. julija 1983 ob 80-letnici organiziranega planinstva v občini Jesenice in 90-letnici ustanovitve SPD. Leta 1993 so pri zavetišču namestili 2000-litrsko cisterno za vodo.Zavetišče je odprto od začetka julija do konca septembra. V notranjem prostoru je 5 sedežev, pri mizah pred postojanko pa 20; na skupnem ležišču je 30 ležišč, v zimski sobi pa 4; notranji prostor ogrevajo s pečjo; v zimski sobi je štedilnik; sanitarije, voda kapnica, plinska razsvetljava.



Opis:

Od zavetišča se spustimo na melišče pod j. steno Velikega Ozebnika (2480 m). Ko smo prečkali melišče, se steza vzpne na desno skozi strm žleb na travnato sedelce. Od tod naprej nas bo pot vodila po v. skalnatem pobočju Velikega Ozebnika naravnost proti Jalovcu na s. strani. Poti ne moremo zgrešiti, ker je dobršen del zavarovan s klini in žično vrvjo. Ko se vzpnemo na sv. pobočje in ko je vrh Velikega Ozebnika že za nami, pridemo po vodoravni polici iz ostenja, odkoder se spustimo na gruščnato ravnico Na Jezercih ob vznožju Jalovca. Tu leži sneg pozno v poletje.

višina: 2412 m Goličica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Z ravnice se na levo spušča zelo strm Loški žleb, na desno pa tudi strm Jalovčev ozebnik. Z desne se priključi pot iz Tamarja skozi Jalovčev ozebnik in tista čez Jalovško škrbino. Od zavetišča smo hodili malo manj kot 1 h 30.

Steza nas z ravnice povede levo nad robom strmega Loškega žleba. Njegov najbolj zgornji del prečimo; če leži sneg, moramo biti previdni. Prišli smo do vznožja vršne zgradbe Jalovca. Po strmih, skalnatih ploščatih policah se ob pomoči klinov in žične vrvi vzpnemo proti levi, potem pa naravnost do vršnega grebena. Pot je dobro zavarovana in je ne moremo zgrešiti. Ko stopimo na vršni greben, ki postaja vedno širši, imamo do vrha po lepi razgledni grebenski poti še dobre četrt ure.

višina: 2639 m Jalovec
Vrh:

Jalovec (2645 m) je med najlepše oblikovanimi vrhovi v Julijskih Alpah. S s. strani je videti s svojimi skoraj navpičnimi stenami ter ostrimi in pravilnimi robovi kot strm stožec. lz sklepa doline Planice kaže strmo sv. in s. steno. Na Kotovo sedlo (2134 m) na sz. strani se strmo spušča sz. greben; tu se navezuje na verigo Ponc. Od grebena Travnika na v. ga loči globoko zasekani Jalovčev ozebnik. V dolino Koritnice na j. strani pada razdrapana jz. stena. Od koderkoli gledamo v to smer, takoj spoznamo njegov značilni vrh. Jalovčeva skladna lepota pa nas prevzame zlasti s Slemena, iz doline Planice in od Kugyjevega spomenika v Zgornji Trenti. Čeprav je Triglav naša najvišja gora in narodni simbol, je Planinska zveza Slovenije vzela podobo Jalovca za svoj znak.

O Jalovcu so pisali in še pišejo mnogi planinski pisatelji. Najbolj ubrane besede pa mu je namenil Evgen Lovšin, ki pravi: »Če je Triglav očak, potem je Jalovec fant od fare med Julijskimi vrhovi. V veličastni osamljenosti kraljuje med štirimi prelepimi dolinami: Planico, Trento, Bavščico in Koritnico. Nasmejan in vesel v soncu, mrk v viharjih in meglah, živi Jalovec že tisočletja svoje čudovito življenje naše najbolj žive gore. Modrina južnega neba, v daljavi sinje Jadransko morje, planinski orel v višavah. Nad divjimi prepadi vlada mir, tišina, ki jo zmoti žvižg kamna ali bobnenje plazov.«

Prvi obiskovalci Jalavca so bili trentarski lovci. Miha Črnut, gonjač iz Loga v Trenti, je pri gonji gamsov odkril dostop iz Koritnice. lz te doline je Črnut 2. avgusta 1875 pripeljal čez jz. steno na vrh prvega turista ing. Karla Wurmbra iz Beljaka, ki ga je spremljal gorski vodnik Andrej Strgulc. Črnut je po tej poti pripeljal leta 1877 tudi mladega Kugyja z vodnikom Kendo, pozneje pa še druge turiste. lz Planice sta prva dosegla njegov vrh skozi ozebnik dr. Kugy in gorski vodnik Andrej Komac — Mota septembra 1884.

V stenah Jalovca so plezali mnogi znani alpinisti; Pavla Jesihova, Joža Čop in Miha Potočnik so leta 1927 preplezali severno steno. Tudi zdaj so stene Jalavca priljubljeni cilji mnogih alpinistov.

Z Jalovca je prelep razgled na vse strani, zlasti na skalne strmine bližnjih vrhov Mangrta, Poliškega Špika, Viša, Ponc, Šit, Travnika, Velikega Ozebnika, Pelcev in Bavškega Grintavca ter na doline Planice, Trente in Koritnice v bližini. Z Jalovca vidimo tudi vse pomembne vrhove Vzhodnih Julijskih Alp s Triglavom v sredini, Kaninsko pogorje na j., Karnijske in Ziljske Alpe na sz. ter Dobrač na s. Ob dobri vidljivosti pa seže pogled do Dolomitov ter Visokih in Nizkih Tur.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu Jalovca. PD Jesenice.


0.6 km, 15 minut Jalovec - Goličica (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z ravnice se na levo spušča zelo strm Loški žleb, na desno pa tudi strm Jalovčev ozebnik. Z desne se priključi pot iz Tamarja skozi Jalovčev ozebnik in tista čez Jalovško škrbino. Od zavetišča smo hodili malo manj kot 1 h 30.

Steza nas z ravnice povede levo nad robom strmega Loškega žleba. Njegov najbolj zgornji del prečimo; če leži sneg, moramo biti previdni. Prišli smo do vznožja vršne zgradbe Jalovca. Po strmih, skalnatih ploščatih policah se ob pomoči klinov in žične vrvi vzpnemo proti levi, potem pa naravnost do vršnega grebena. Pot je dobro zavarovana in je ne moremo zgrešiti. Ko stopimo na vršni greben, ki postaja vedno širši, imamo do vrha po lepi razgledni grebenski poti še dobre četrt ure.

višina: 2412 m Goličica (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od zavetišča se spustimo na melišče pod j. steno Velikega Ozebnika (2480 m). Ko smo prečkali melišče, se steza vzpne na desno skozi strm žleb na travnato sedelce. Od tod naprej nas bo pot vodila po v. skalnatem pobočju Velikega Ozebnika naravnost proti Jalovcu na s. strani. Poti ne moremo zgrešiti, ker je dobršen del zavarovan s klini in žično vrvjo. Ko se vzpnemo na sv. pobočje in ko je vrh Velikega Ozebnika že za nami, pridemo po vodoravni polici iz ostenja, odkoder se spustimo na gruščnato ravnico Na Jezercih ob vznožju Jalovca. Tu leži sneg pozno v poletje.

višina: 2065 m Zavetišče pod Špičkom
Planinska postojanka:

Zavetišče stoji na robu melišča na vzhodni strani že od daleč vidne skalnate ostrice, imenovane Špiček. V prvo skromno zavetišče so jeseniški planinci preuredili nekdanjo italijansko vojaško opazovalnico, odprli so ga 6. avgusta 1950. Leta 1961 so zavetišče obnovili in ga opremili z ležišči. Zaradi izredne lege ob poti na Jalovec je postalo pretesno, zato so leta 1979 izdelali načrte za novogradnjo. Leta 1981 so staro zavetišče podrli in začeli graditi novo. Leta 1983 so zgradili še prizidek s sanitarjami in zimsko sobo. Novo zavetišče so slovesno odprli 3. julija 1983 ob 80-letnici organiziranega planinstva v občini Jesenice in 90-letnici ustanovitve SPD. Leta 1993 so pri zavetišču namestili 2000-litrsko cisterno za vodo.Zavetišče je odprto od začetka julija do konca septembra. V notranjem prostoru je 5 sedežev, pri mizah pred postojanko pa 20; na skupnem ležišču je 30 ležišč, v zimski sobi pa 4; notranji prostor ogrevajo s pečjo; v zimski sobi je štedilnik; sanitarije, voda kapnica, plinska razsvetljava.



Opis:

Od zavetišča ali z razpotja pod njim se še nekaj časa spuščamo po poti, po kateri smo prišli z Vršiča. Po slabih 30 min pridemo do ruševja, kjer nas kažipot opozori na odcep poti v Trento in na Kanski preval sz. pod Bavškim Grintavcem.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu nad lovsko kočo se pot vzpne čez strmo stopnico Na steni, odkoder pridemo na prostrana rušnata pobočja pod Jalovcem in Ozebnikom; to je Rutarska Trenta. Pot postane zložnejša. Kake tričetrt ure nad lovsko kočo se na levo odcepita stezi na Kanski preval in v Zadnjo Trento. Špiček je na videz tik pred nami, vendar je do zavetišča še uro hoda.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na vrhu prelaza nasproti odcepa proti Tičarjevemu domu začnemo pot proti Jalovcu. Po zložni poti ob robu gladkih sten pod Malo Mojstrovko se nad Veliko planino na levi spustimo do vznožja pečevja. Steza se precej strmo vzpne med pečevjem; prek nekaj skalnih stopenj nam pomaga žična vrv. Kmalu presekamo iztek široke doline, ki se z. od značilnega Grebenca spušča z Male Mojstrovke. Mimo odcepa opuščene steze na Mojstrovko in skromnega studenca pridemo v macesnov gozdiček v vznožju Suhega vrha (2109 m). Pot se rahlo spusti, potem pa nas skoraj vodoravno vodi na višini med 1500 in 1600 m po goličavah prostranih pobočij Velike Dnine, nad katerimi se dviga skalnati greben z vrhovi Zadnja Mojstrovka (2354 m), Travnik (2379 m), Rob Velike Dnine (2228 m) in Site (2305 m), odkoder se greben spusti v Jalovško škrbino. Pot po pobočju je poleti vroča, saj hodimo večinoma prek goličav, kjer so le tu in tam mali gozdički.

Razgled s te višinske poti je enkraten. Kmalu z Vršiča se nam je razkrila Zgornja Trenta z zaselkom pri cerkvi Matere Božje. Globoko pod nami nas ves čas spremlja dolina Zadnje Trente. Onstran nje se vleče dolgi gorski greben s skalnatimi vrhovi Plešivca (2008 m), Trentskega Pelca (2109 m), Srebrnjaka (2100 m) in najlepšega med njimi, Bavškega Grintovca (2347 m). Tam se greben obrne na s., se spusti na preval Kanja (2030 m) in se vzpne prek Šmihelovca (2117 m), Jelenka (2114 m) in Skutnika (2172 m) do štirih vrhov Pelcev, med katerimi je Pelc nad Klonicami (2442 m) najvišji. Slednji stoji tik pred nami; s. od njega opazimo ostrico Špiček in zavetišče pod njim. Najbolj pa nas pritegne pogled na Jalovec, ki ga zagledamo s poti proti lovski koči. Do naše poti pa je slišati tudi šumenje izvira Soče.

Po poldrugi uri hoje z Vršiča nas razveseli studenec, še deset minut naprej pa je ob robu smrekovega gozda lovska koča. Gozd se je tod ohranil zaradi ugodne oblikovitosti tal, kamor ne sežejo plazovi. Pri lovski koči je razpotje: leva steza se spusti v Zadnjo Trento, desna se vzpne na Jalovško škrbino, odkoder se je možno povzpeti na Jalovec, vendar je ta pristop zelo zahteven, SPP pa pelje dalje proti jz.


Ni opisa