Išči po točkah

Začetek: Ojstrica

Konec: Jezerska Kočna

Razdalja: 14.7 km Čas hoje: 10 ur 55 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 2346 m Ojstrica
Vrh:

Ojstrica (2350 m) je najvišja gora v v. delu osrednjega grebena Kamniških in Savinjskih Alp. Ime je dobila po ozkem piramidastem vrhu, ki se lepo vidi iz Ljubljanske kotline in Savinjske doline ter z bližnjih in daljnjih vrhov. Z. greben Ojstrice se spušča v škrbino Škarje (2141 m), ki jo loči od Lučke Babe (2244 m). V. skalnati Kocbekov greben povezuje Ojstrico z Malo Ojstrico (2017 m). Kocbekov greben ima ime po Franu Kocbeku, ki je leta 1894 skupaj z Jurijem Planinškom iz Luč po njem splezal na Ojstrico. Sv. ostenje se dviga nad zatrepom Robanovega kota. S. greben se od vrha znižuje proti Škrbini (1800 m), zajedi med Ojstrico in Krofičko. Najbolj mogočna je s. navpična stena, ki se dviga iz zelenega pobočja nad Klemenčo jamo.

Prvi pristopnik Ojstrice je bil leta 1823 geometer Ernest Joanelli, ki je na vrhu postavil piramido. Znano je, da so se leta 1848 povzpeli na Ojstrico z vodnikom Krašovcem štirje turisti. Leta 1855 je bilo na vrhu pet ljudi, med njimi tudi mozirski župnik Ignac Orožen. Prof. dr. J. Frischauf je bil prvič na Ojstrici leta 1874. Stene Ojstrice so bile med obema vojnama in tudi po 2. svetovni vojni vabljiv cilj mnogih alpinistov; v teh stenah so plezali tudi znani slovenski alpinisti Boris Režek, Vinko Modec, Franc Ogrin, Ciril Debeljak in mnogi drugi.

Z Ojstrice je navdušujoč prostran razgled na vse strani. Na v. strani se v bližini razteza pretežno zelena valovita Dleskovška planota, za njo vidimo Raduho, Smrekovško pogorje in Golte, pa tudi Savinjsko dolino vse do Celja. Od jv. proti j. se pogled najprej ustavi na obširni Veliki planini, naprej pa se zvrstijo Rogatec, Kranjska reber, Menina in Posavsko hribovje; za Ljubljansko kotlino vidimo Krim, na obzorju pa sega pogled do Učke, Snežnika in Nanosa. Od jz. do z. vidimo za Ljubljansko kotlino in gorenjsko ravnino Polhograjsko in Škofjeloško hribovje, Ratitovec, Spodnje Bohinjske gore in osrednji del Julijcev s Triglavom; v ospredju pa so na tej strani skalni vrhovi Planjave, Turske gore, Kalškega grebena, Rink in Mrzle gore, potem pa še Skuta, Grintovec in Kočna. Med Planjavo in Mrzlo goro leži zelena krnica Okrešlja. Na j. strani Planjave se nad Repovim kotom vije greben Zeleniških špic. Na s. sta globoko pod nami Logarska dolina in Robanov kot, med njima gorski greben s Krofičko in Strelovcem, pa v daljavi Košuta, Obir, Pristovški Storžič, Olševa, Peca in gorovja v Avstriji vse do Visokih Tur z Grossglocknerjem na obzorju.

Dostopi. Razen po SPP lahko pridemo na Ojstrico tudi iz Logarske doline mimo Koče na Klemenči jami: po zelo zahtevni Kopinškovi poti čez Škrbino 4 h 30, ali po zahtevni poti čez Škarje 5 h.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD Čelje.


0.4 km, 10 minut Ojstrica - Pod Roglji (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nad razpotjem pridemo na vršino glavnega grebena, ki se z vrha Ojstrice spušča proti Škarjam; imenuje se Roglji. Odpre se lep pogled v Logarsko dolino in na gore proti severu. Steza se nekaj časa dviga po vršini grebena, potem pa se malo pod vrhom obrne proti sv. V zadnjem delu se strmo vzpne po skalovju in grušču na vrh. Strmino in težje odseke nam pomagajo premagati klini in žična vrv. Od zadnjega razpotja pod Roglji 30 minut.

višina: 2147 m Pod Roglji (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju zavijemo na desno. Steza se po skalnem pobočju jz. grebena Ojstrice, kjer so izpostavljena mesta zavarovana s klini in žično vrvjo, spusti na melišče in po njem naprej proti Skorjam. V srednjem delu melišča se z leve priključi pot s Korošice. Kmalu se z melišča vzpnemo v ključih po strmem travnatem pobočju na skalni greben med Ojstrico in Lučko Babo, imenovan Škarje; zanj so značilni stolpi in ostri roglji. Na prehodnem delu grebena je pomembno križišče planinskih poti (2141 m): mimo Koče na Klemenči jami v Logarsko dolino, čez Lučko Babo na Planjavo, na Ojstrico in na Korošico.

višina: 2173 m Škarje

Ni opisa
0.9 km, 30 minut Škarje - Lučka Baba

Opis:

Na križišču nam kažipot pokaže smer proti Planjavi. Ta pristop na Planjavo sta leta 1893 odkrila Fran Kocbek in Blaž Plaznik. Steza se dviga na j. strani glavnega grebena Ojstrica-Planjava. Najprej premagamo kratko strmo travno vesino, potem pa nas zagruščena steza pripelje na položno travno vršino tik pod vrhom Lučke Babe (2244 m) na njegovi j. strani. V nekaj korakih naravnost navzgor lahko dosežemo vrh, s katerega pa se moramo vrniti na stezo na j. strani vrha, čeprav SPP ne pelje na vrh.

višina: 2326 m Lučka Baba
Vrh:

Lučka Baba, imenovana tudi Lučka Brana, je najvišji izrastek v glavnem grebenu med Planjavo in Ojstrico. Zanimiva je j. stran; pod travnato vršino pada pobočje v kratkih prepadih na kraško planjo Petkove njive. Z vrha je lep razgled na vse strani, zlasti na Okrešelj in Logarsko dolino na s., na bližnja soseda Ojstrico in Planjavo. ter proti j. na Petkove njive, Korošico in Lučki Dedec nad njo.


0.8 km, 25 minut Lučka Baba - Debeli sneg

Opis:

SPP pelje naprej na z. del travnatega pobočja, kjer se začne skalni svet. Ob pomoči klinov in žične vrvi sestopimo čez kratek skalni skok, potem pa nas steza pripelje na glavni greben; z vrha 15 min. Z grebena se spet spustimo na j. stran. Po zagruščenem in valovitem visokogorskem kraškem svetu se steza spusti med kotliči, vrtačami in žlebovi do najnižje točke na tem delu poti, kamor smo prišli v naslednjih 15 min. Od tod se. steza spet dvigne in pripelje nad malo ledeniško krnico na v. pobočju Planjave, kjer še pozno poleti leži sneg. Še naprej se vzpenjamo po razdrapanem v. pobočju do prevala pod vzpetino j. pobočja Planjave, kjer se pridruži pot s Korošice čez Petkove njive in Srebrno sedlo. Od najnižje točke do prevala je 20 min.

višina: 2316 m Debeli sneg

Ni opisa

Opis:

Kmalu se odcepi na desno steza na vrh Planjave, kamor je še 10 min. SPP ne vodi na vrh. S prevala na j. pobočju, kjer se je SPP pridružila steza s Korošice, nadaljujemo pot na Kamniško sedlo. SPP se spušča v smeri proti jz. po travnatem površju in raztrganih skalnih odstavkih. Spotoma gledamo pod seboj samotno dolinico Repov kot in dolg nažagan greben Zeleniških špic nad njo. Po 20 min se nam z leve pridruži spodnja pot s Korošice.

višina: 2173 m Sukalnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

višina: 2117 m Sukalnik

Ni opisa

Opis:

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

višina: 1865 m Koča na Kamniškem sedlu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Od Kamniške koče gre SPP po travnati ruši proti Brani na z. strani. Po precej ravni poti pridemo kmalu do prvega razpotja, kjer se na desno odcepi pot k Frischaufovemu domu na Okrešlju. 

višina: 1914 m Boštjanca

Ni opisa

Opis:

Naša pot se zložno dviga in preči s. pobočje Brane, imenovano Boštjanca. V 20 min pridemo do drugega razpotja, kjer se odcepi pot na Brano (2252 m).

višina: 2027 m Brana (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 30 minut Brana (razpotje) - Kotliči

Opis:

Nadaljujemo po spodnji poti. Ko pridemo na sz. greben Brane, je dokaj lepe poti konec; vse do vrha Turske gore je pot uvrščena med zelo zahtevne poti. Z roba grebena se moramo spustiti po strmem rdečem skalnem površju, imenovanem Rdeči griči, v skalno grapo. Pri spustu nam pomagajo klini in žična vrv. lz grape pridemo kmalu na Kotliče (1949 m), škrbino med Brano in Tursko goro. Od odcepa poti na Brano 30 min. Obdaja nas od strele raztreskan skalni svet rdečkaste barve, ki pove, da je v njem železo. Če se pripravlja k nevihti, počakajmo na Kamniškem sedlu.

višina: 1960 m Kotliči

Ni opisa

Opis:

S Kotličev se steza zelo strmo vzpenja po jv. raztreskanem skalnem grebenu Turske gore. Prek strmih in izpostavljenih mest nam pomagajo klini in žična vrv, vendar moramo biti pazljivi, ker strela večkrat poškoduje varovalne naprave. V zgornjem delu grebena pridemo do naravne znamenitosti, do votline v skali, ki jo je Fran Kocbek imenoval Sod brez dna. Steza nas potem pripelje na razgledni greben, ki se obrne proti z. in vrhu; hoja postane manj naporna. Malo pred vrhom pridemo z grebena na ploščato vesino in po njej na vrh. S Kotličev 1 h.

višina: 2248 m Turska gora
Vrh:

Turska gora (2251 m) je ozka grebenasta gora, s katero se končuje v. del Malih Podov, kamor se spušča z blagimi skalnimi, gruščnatimi in travnatimi strmalmi. Na z. strani jo loči Turski žleb od Male Rinke, na v. pa Kotliči od Brane. Proti s. padajo mogočne stene na melišča Gornjega Okrešlja. Vrh ni prostoren. Lep je razgled na vse strani, zlasti na zeleno krnico Okrešlja in na Logarsko dolino na s. strani, na razbrazdane kraške Male pode ter na bližnje vrhove Skute in Rink na s. robu planote. Na v. je zanimiv pogled na Brano, Kamniško sedlo ter na z. ostenje Planjave. Na j. strani so pod Malimi Podi travnata in rušnata pobočja Žmavčarjev, na njihovi v. strani pa strm koritast Kotliški graben.

Leta 1893 sta kot prva pristopila na vrh Mihael Kos, učitelj na Homcu pri Kamniku in prvi tajnik Kamniške podružnice SPD ter njegov vodnik Miha Uršič iz Stahovice; prišla sta s Kamniškega sedla, kar je bil takrat, ko še ni bilo nobenih varoval v teh stenah, zelo zahteven vzpon. Verjetno pa so že bili pred njima na vrhu pastirji, ki so pasli ovce na Malih Podih. V severni steni so plezali mnogi znani alpinisti, med obema vojnama tudi Vinko Modec in Boris Režek. Alpinisti še danes radi zahajajo v te stene.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD Kamnik.



Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

S Turske gore nadaljujemo našo pot čez planoto Malih Podov proti Skuti, ki jo vidimo pred seboj na z. planote. Steza se zložno spušča po kraškem svetu med neštetimi kotliči, žlebiči, brezni in čez travnate zaplate. Po 20 min pridemo do razpotja (2114 m) ob s. robu kraške vrtače, kjer se z desne priključi zelo zahtevna pot od Frischaufovega doma na Okrešlju skozi Turski žleb.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2144 m Turski žleb (razpotje)

Ni opisa
1.4 km, 2 uri 10 minut Turski žleb (razpotje) - Skuta

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Z razpotja se vzpnemo na z. rob vrtače do drugega razpotja (2200 m), kjer nam napis na skali pove, da pelje leva pot čez Sleme k Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. SPP pa krene desno zložno navzgor po kraškem svetu in po 20 min od razpotja nad Turskim žlebom pripelje do novega razpotja: desna pot pelje na Rinke, naša leva pot pa proti vznožju Skute. Nad razpotjem dosežemo melišče, ki ga prečimo in po nadaljnjih 30 min pridemo do vznožja jv. skalnega grebena Skute. Drzno speljana steza se strmo vzpenja ter pripelje po travnih pobočjih, skalnih strmalih in med gladkimi skalami na ramo Streže, kot se imenuje zgornji skalni del grebena; od vznožja 45 min. Z rame preide steza za nekaj minut na z. stran grebena, odkoder zagledamo pod seboj kraško planjavo Velikih Podov, nad katero se dviga Grintovec. Kmalu se vzpnemo po skalnem žlebu nazaj na jv. stran gore. Po razritem in krušljivem skalnem pečevju se strmo vzpnemo na vrh. Z rame Streže 30 minut.

S Turske gore na Skuto smo hodili 2 h 30. Od vznožja Skute do vrha je pot uvrščena med zelo zahtevne. Na izpostavljenih in težjih mestih je pot zavarovana s klini in žičnimi vrani.

višina: 2530 m Skuta
Vrh:

Skuta (2532 m) je lepa kopasto koničasta gora nad Malimi in Velikimi Podi. Je tretja najvišja gora Kamniških in Savinjskih Alp. Z vrha se proti jv. spušča dolg greben, ki se končuje v zatrepu Kamniške Bistrice, v Koncu; deli grebena imajo svoja imena: zgornjemu skalnatemu delu pravijo Strela, srednjemu, kjer skale prehajajo v pečevnat in travnat svet Sleme, najdaljšemu spodnjemu delu pa Veliki greben. Sleme ločuje Male od Velikih Podov. Sv. greben povezuje Skuto z Rinkami; na obe strani je prepaden. S. stena je razorana in pada okoli 600 m globoko na melišče in na ledenik nad Ledinami (Vodinami). Proti z. se gora počasi znižuje proti štruci (2457 m) in Škrbini (2408 m), ki jo loči od Dolgega hrbta (2473 m). Ovršje na v. strani vrha sestavljajo rdeči apnenci, ki vsebujejo železo; v nevihtnem vremenu nikar na vrh, ker je nevarnost strele zelo velika (več smrtnih žrtev)!


0.6 km, 15 minut Skuta - Štruca

Opis:

Z vrha Skute se po zložnem gruščnatem gorskem grebenu spustimo proti z. in Dolgemu hrbtu. Na levi je v bližini Štruca (2457 m), ki jo bomo lepše videli z nižjih Velikih Podov na jz. strani.

višina: 2451 m Štruca

Ni opisa

Opis:

Po 30 min od Skute smo na sedelcu Škrbina (2408 m) med Dolgim hrbtom in Štruco. 

višina: 2397 m Škrbina (Štruca)

Ni opisa

Opis:

Na Škrbini je razpotje: naravnost gre zelo zahtevna pot po grebenu Dolgega hrbta (2473 m) in čez Mlinarsko sedlo na Grintovec in k Češki koči, SPP pa zavije levo na Velike Pode. Steza se v ključih strmo spušča po pečevju v zgruščeno globel med Dolgim hrbtom in Struco; ta del spada med zahtevne poti. Tu se na desno odcepi druga, lažja steza pod grebenom Dolgega hrbta na Mlinarsko sedlo. 

višina: 2270 m Štruca (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 20 minut Štruca (razpotje) - Mlinarsko sedlo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2335 m Mlinarsko sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2451 m Grintovec (razpotje)

Ni opisa
0.3 km, 25 minut Grintovec (razpotje) - Grintovec

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Grintovca na Kočno bomo šli po Špremovi poti do pri ključka Kremžarjeve poti na grebenski rezi med Grintovcem in Kočno. Z vrha se spustimo proti s. čez kratke skalne  odstavke na obsežno vršno melišče, ki ga dosežemo v nekaj minutah. Tu je razpotje: desna pot gre čez Mali Grintovec na Mlinarsko sedlo, SPP pa na levo. 

višina: 2557 m Grintovec
Vrh:

Grintovec (2558 m) je najvišji vrh Kamniških in Savinjskih Alp. Vrh je piramidaste oblike. Grajen je iz triasnega apnenca in dolomita. Na j. se spušča v položnejših travnatih in drnastih pobočjih, na s. stran pa pada z okoli 500 m visoko razrito steno v krnico Zgornje Ravni. Na v. strani pada kratka navpična stena na melišče na Velikih Podih. Sv. greben povezuje Grintovec prek Malega ali Jezerskega Grintovca (2447 m) in Mlinarskega sedla z drugimi vrhovi na v. Jv. greben je v svojem osrednjem delu, Dolgih stenah, povsem skalnat, kar smo že ugotovili pri spustu s Skute 'čez Velike Pode. Z. greben veže Grintovec prek Dolške škrbine s Kočno.

Grintovec je bil zaradi lahko pristopa z juga prvi znani osvojeni vrh v Kamniških in Savinjskih Alpah. Leta 1759 se je povzpel na vrh znani botanik J. A. Scopoli (1727-1788), ki je znanstveno raziskoval slovensko floro, tri ali štiri leta za njim pa naravoslovec F. K. Wulfen (1728-1805). Verjetno so bili že prej na vrhu domačini - pastirji in lovci. Leta 1823 je stotnik Bosio postavil na vrhu prvo triangulacijsko piramido. Dr. Frischauf, ki je zavzeto raziskoval celotno gorstvo, je leta 187o naprosil Antona Murija in Antona Šenka z Jezerskega, da sta poiskala pristop po s. ostenju na Mlinarsko sedlo in čez Mali Grintovec na vrh. Naslednje leto sta ob pomoči dr. Frischaufa pot skromno nadelala; dokončno jo je ob koncu prejšnjega stoletja usposobila Češka podružnica SPD. To je bila prva pot s s. strani, pozneje so nadelali še pristop 'čez Dolško škrbino. Zaradi lepega dostopa z j. strani je Grintovec med najbolj obiskanimi vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp.

Grintovec spada med najlepše razgledne točke na naši poti prek Kamniških in Savinjskih Alp. Na s. strani gore leži pod planoto Spodnje Ravni prelepa gorska dolina Ravenske Kočne, na njeni desni se dviga skalni greben z Babama, na levi pa gozdnato sleme, ki jo loči od Makekove Kočne. Za Jezersko dolino se dvigata Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič, za njim vidimo Obir, desno pa s. karavanško gorsko vrsto s šiljasto Ojstro in oblo Topico v Avstriji ter plečato Peco. S. obzorje zapirajo vrhovi Visokih Tur z Grossglocknerjem. Na v. zajame pogled vse vrhove in grebene tega gorstva do Ojstrice in Velike planine. Na z. se nam v bližini kaže razdrapano lice Kočne, potem pa splava pogled prek gorenjske ravnine do Julijskih Alp s Triglavom v sredini. Lepa je tudi valovita j. stran z Ljubljansko kotlino, Škofjeloškim in Polhograjskim hribovjem ter hribovjem na Notranjskem vse do Snežnika na obzorju.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD Kamnik.



Opis:

Z Grintovca na Kočno bomo šli po Špremovi poti do pri ključka Kremžarjeve poti na grebenski rezi med Grintovcem in Kočno. Z vrha se spustimo proti s. čez kratke skalne  odstavke na obsežno vršno melišče, ki ga dosežemo v nekaj minutah. Tu je razpotje: desna pot gre čez Mali Grintovec na Mlinarsko sedlo, SPP pa na levo. 

višina: 2451 m Grintovec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Steza se zložno spušča po grušču, potem pa krene vodoravno v skalovje z. pobočja Grintovca. Spust je zelo zahteven, pomagajo nam klini in žična vrv. Kmalu moramo skozi ozko Dolško škrbino (2317 m), kjer si je steza našla prehod. Škrbina se imenuje po kmetu Suhadolniku, ki mu v narečju pravijo »Zdolnik«. S skalnatega sveta pridemo na strmo melišče, ki pada v dno krnice Zgornji Dolci med Grintovcem in Kočno. Stezica se tik ob steni spusti do grebena, ki povezuje Grintovec in Kočno. V zgodnjem poletju je na melišču še snežišče, zato moramo biti oprezni. Ob pomoči klinov in žične vrvi se potem vzpnemo na razgledni greben. Najprej se nam z leve priključi pot od Cojzove koče po Srednjih in Zgornjih Dolcih, malo naprej pa na najnižji točki v grebenu z desne Kremžarjeva pot od Češke koče. Z Grintovca 1 h 15 minut.

višina: 2314 m Dolška škrbina

Ni opisa

Opis:

Na stičišču Špremove in Kremžarjeve poti na grebenu navadno pustimo nahrbtnike, ki bi nas ovirali na pokriti polici. Ne pozabimo na Dnevnik! Od razpotja naprej se bomo vzpenjali po v. grebenu Kočne. Pot spada med zelo zahtevne. Najprej se srečamo z visokimi skalnimi žmulastimi stolpi, ki so na j. strani, kjer pelje steza, poprek pretrgani. Kmalu smo pred ozko, nekaj metrov dolgo navznoter nagnjeno polico, nad katero se nizko boči skalna streha. Skozi ta prehod moramo nizko sklonjeni ali pa se plaziti. Ko smo premagali oviro, nas gruščnata steza strmo popelje v neposredni bližini vršine grebena v skalnat svet pod raztreskanimi vršnimi stolpi Kočne. Skozi navpični žleb in pod v. vrhom se vzpnemo na najvišji stolpič, Jezersko Kočno. Z razpotja 30 minut.

Z Grintovca na Kočno je 1 h 45. Vsa pot je zelo zahtevna.

višina: 2535 m Jezerska Kočna
Vrh:

Kočna je gora v z. delu osrednjih Kamniških in Savinjskih Alp Vršina Kočne je razsežen greben z več vrhovi. Najvišja sta Jezerska Kočna (2540 m) v sv. in Kokrska Kočna (2475 m) v jz. grebenu. Na s. pada strmo razbrazdano ostenje v dolino Makekove Kočne in proti meliščem na Zgornjih Ravneh. Na v. jo skalni greben povezuje z Grintovcem. J. in z. stran sta razbrazdano skalovje, ki se spušča v dolino Suhi dol in proti Povšnarjevi planini nad dolino Kokre. Tudi Kočna je grajena iz triasnih apnencev in dolomitov; površje je zelo krušljivo, ob vznožju sten so velika melišča. Med vrhovoma Kokrske in Jezerske Kočne je škrbinast konec grape Povnova dolina; ime so ji dali Jezerjani, ker se jim nad njo kaže sonce opoldne. Nad Podni v zatrepu Makekove Kočne pada prek rdečkaste skalne stene 130 m globoko najvišji slovenski slap Čedca; potok priteka izpod snežišča v krnici na s. strani Jezerske Kočne.

V primerjavi z drugimi vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp je bila Kočna zelo pozno obiskana. V sredini prejšnjega stoletja sta bila na vrhu lovec Jernik in kmet Suhadolnik. Leta 1861 so bili na vrhu kartografi. Dr. Frischauf se je v družbi z lovcem Mavcem povzpel leta 1875 z Jezersko prek Spodnje in Zgornje Ravni na Jezersko Kočno. Naslednje leto se je dr. Frischauf povzpel z domačinom Primožem Suhadolnikom na Kokrsko Kočno; prišla sta z j. strani čez Dolce in po jv. pobočju. Frischaufovo raziskovanje Kamniških in Savinjskih Alp je pustilo bogate sledi. Domačini so mu pomagali odkrivati najprimernejše pristope na vrhove. Po njegovih in domačinov stopinjah se zdaj vzpenjajo mnogi planinci. Najlepši in najdrznejši pristop na Kočno pa je prav gotovo Kremžarjeva pot s Češke koče, ki jo je na začetku tega stoletja odkril Franc Kremžar z Jezerskega, po katerem se tudi imenuje. 17. julija 1993 je PD Kranj slovesno odprlo zelo zahtevno grebensko pot, ki povezuje Kokrsko in Jezersko Kočno; med njima je zdaj le 45 min hoje, poprej pa je bilo potrebno na vsak vrh posebej.

Razgled s Kočne se ne razlikuje od tistega z Grintovca. Posebno lep pogled pa imamo na bližnji Grintovec na v., na Kalški greben in Krvavec na j., na Storžič na jz., na Julijce onkraj gorenjske ravnine ter na vrhove Karavank s Stolom, Košuto, Obirjem in Peco od sz. do sv. Pod nami sta na s. zeleni dolini Makekove in Ravenske Kočne.