Išči po točkah

Začetek: Pekarna Grosuplje (razpotje)

Konec: Jasnica (razpotje)

Razdalja: 53.3 km Čas hoje: 15 ur 25 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo proti pekarni Grosuplje.

višina: 334 m Grosuplje

Ni opisa
7.8 km, 2 uri 10 minut Grosuplje - Višnja Gora

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 357 m Višnja Gora

VIŠNJA GORA, 384 m, 668 preb. Starodavno mestece leži na podolgovatem pomolu pod Starim gradom (508 m), novejši del naselja pa leži ob vznožju pomola ob potoku Višnjica in na s. strani avtomobilske ceste Ljubljana–Novo mesto. Kraj je bil naseljen že v daljni preteklosti. Na Starem gradu je bilo keltsko in rimsko taborišče, mimo je peljala rimska cesta Emona–Neviodunum. V srednjem veku je bil predhodnik Višnje Gore Stari trg; naselje je bilo v dolini in je bilo omenjeno že v 12. stol. Že leta 1294 je imel trg svojega sodnika, deželno sodišče pa je bilo prvič omenjeno leta 1308. Tržani so se zaradi grožnje turških vpadov v drugi polovici 15. stol. preselili na pomol nad dolino in tam je nastala Višnja Gora. Leta 1478 je bila razglašena za mesto, potem pa so okoli nje zgradili obzidje. Višnja Gora je postala pomembna vojaška postojanka. V mestu sta se razvili trgovina in obrt. Obrtniki so se združevali v cehe, najstarejšega so leta 1512 ustanovili kovači in nožarji. Prva šola je bila ustanovljena že leta 1554.

Na Starem gradu nad mestom so razvaline višnjegorskega gradu, ki ga je v prvi polovici 11. stol. zgradila domača plemiška družina Breže - Seliška. Iz tega rodu je izšel rod višnjegorskih gospodov, ki so leta 1136 omenjeni kot ustanovitelji stiškega samostana, leta 1154 pa kot lastniki Višnjegorskega gradu. Najbolj znana sta Žiga Višnjegorski, ki je leta 1529 pogumno branil Dunaj pred Turki, in Friderik Višnjegorski, ki je leta 1575 pri Budačkem padel skupaj s Herbertom Turjaškim v bitki s Turki. Ti so njuni glavi zmagoslavno nosili v sprevodu po Carigradu. V 16. stol. je postala Višnja Gora pomembna poštna postaja med Ljubljano in Karlovcem; to je bila vse do leta 1894, ko je bila zgrajena železniška proga. Leta 1666 so grad in posestva postala last turjaških grofov, leta 1778 pa so v dolini sezidali nov dvorec, v katerem je zdaj vzgojnoizobraževalni zavod.

Simbol mesta je na verigo priklenjen polž. O njem pripovedujejo veliko šaljivih zgodb. Legenda pa pravi, da je v srednjem veku neka bogata Benečanka podarila višnjegorskemu gospodu v zahvalo, ker ji je rešil sina, veliko zlato in z dragulji okrašeno polževo lupino.
Župnijska cerkev sv. Tilna stoji na pokopališču tik nad avtomobilsko cesto. Prvič je bila omenjena leta 1450; v 17. stol. je bila predelana v baročnem slogu. Oltarne slike so delo slikarjev Gašperja Götzla in Mateja Langusa. Podružnična cerkev sv. Ane v poznogotskem slogu je bila zgrajena po preselitvi naselja na pomol leta 1478, leta 1703 pa so jo povečali in obokali. Na Mestnem trgu je lep vodnjak s kipom J. V. Valvasorja.

Nemci so Višnjo Goro bombardirali 22. septembra 1943, ko so začeli veliko ofenzivo na osvobojeno ozemlje. Partizani so konec oktobra 1943 požgali šolo in sodišče, da bi tako onemogočili naselitev nemških vojakov. Spomenik na Mestnem trgu spominja na padle borce in žrtve fašizma.

Višnja Gora zdaj nima več takega pomena, kot ga je imela nekdaj. Tudi ni več mesto, ostalo pa je krajevno središče za bližnje vasi. V njej so osnovna šola, pošta, več trgovin in gostiln ter nekaj obrtnih delavnic in manjših podjetij. Precej ljudi je zaposlenih v Ljubljani.

V Višnji Gori je 37 let živel pripovednik Janez Cigler (1792–1869), znan po tem, da je leta 1836 napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči. Njegov nagrobnik je vzidan v zunanjo steno župnijske cerkve.


4.6 km, 1 ura 40 minut Višnja Gora - Polževo

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Približno 200 m od s. strani hotela se na cestnem ovinku na desno odcepi bližnjica po bukovem gozdu navzdol. Pridemo na majhno jaso s počitniško hišico, potem pa se po gozdičku in travniku spustimo do ceste in po njej do bližnjega razpotja. Desna cesta pelje na Velike Vrhe, po levi se spustimo v Zavrtače, 545 m, 12 preb., v gručasto vasico na kraški planoti pod Polževim. Od hotela do tja je 10 min. Na začetku vasice zavijemo levo po vaški cesti do konca naselja, potem pa po gozdni cesti nekaj minut med travniki in njivami v mešani gozd. Cesta je ravna, ob njej je na drevesih pritrjenih nekaj oznak Jurčičeve poti. Po približno 30 min. pridemo na Pristavo pri Višnji Gori, 550 m, 7 preb., gručasto naselje z dvema domačijama in številnimi počitniškimi hišicami na terasi sv. pobočja Grmade (587 m). Kraj se imenuje po nekdanji pristavi višnjegorskega gradu. Vasico so Italijani 18. junija 1942 požgali, ker so se v njej zadrževali partizani. S Pristave do Leskovca se naši poti spet pridruži Grosupeljska pot. Približno 200 m pod zadnjo hišo se desno odcepi kolovoz oz. bližnjica po gozdu navzdol v Višnjo Goro. Levo je globoka grapa potoka Pregelj, ki se izliva v Višnjico. Po 10 min. se levo odcepi steza na Stari grad, naš kolovoz pa preide z z. na v. pobočje hrbta, po katerem se precej strmo spušča proti dolini. Ko se drevje razredči, zagledamo hiše v Višnji Gori. Čez nekaj minut že stopimo pri šoli na Mestni trg. Po trgu gremo proti podružnični cerkvi sv. Ane, med hišama Mestni trg 35 in 37 zavijemo po široki poti navzdol, pri hiši Sokolska ulica 20 pa po stopnicah in poti še naprej navzdol na ravnino ter v novi del Višnje Gore.

višina: 591 m Polževo

POLŽEVO je priljubljena izletniška točka, poimenovana po znamenitem višnjegorskem polžu. Na vzpetini Sv. Duh (630 m) stoji poznogotska cerkvica Svetega duha. Na s. strani je tik pod vrhom restavracija Polževo (590 m), Zavrtače 6, pošta Višnja Gora. Pred 2. svet. vojno je bila na tem kraju lesena turistična postojanka, vendar so jo poleti 1942 hkrati z okoliškimi vasmi požgali Italijani. Po vojni so zgradili turistični dom in ga po obnovi preimenovali v hotel. Na pobočju nad restavracijo je urejeno smučišče z vlečnico. V okolici so obsežni listnati gozdovi, bogati z gozdnimi sadeži. Ob cesti iz Višnje Gore je na območju Škrjanke (610 m) veliko naselje počitniških hišic. Leta 1987 so domačini in lastniki počitniških hišic ustanovili Turistično društvo Polževo, ki si prizadeva za urejenost kraja, ohranitev naravnih lepot ter za označitev sprehajalnih in drugih poti.

Leta 1998 je stavbo z restavracijo kupil Zdenko Lavrič. Restavracija je ob delavnikih odprta od 10. do 22. ure, ob sobotah od 9. do 24., ob nedeljah pa od 9. do 21. ure. Ob ponedeljkih kuhinja ne obratuje. Možnost prenočevanja. Telefon: 01/788 21 92.

Razen po TV lahko pridemo na Polževo tudi po Jurčičevi poti z Muljave (1 h 30) ali po asfaltirani cesti iz Višnje Gore (5 km).


2 km, 30 minut Polževo - Velike Vrhe

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju pri kapelici sredi vasi zavijemo po levi cesti, ki gre do konca vasi zložno navzgor, nato pa nas kažipot na razpotju usmeri po travniškem kolovozu proti gozdu. Tam se naša pot združi z Jurčičevo potjo Višnja Gora-Polževo-Muljava (odprli so jo 5. marca 1994 ob 150. obletnici pisateljevega rojstva). Številna lična znamenja ob poti sta namestili PD Viharnik iz Ljubljane in PD Grosuplje, ki sta to pot zasnovali in zanjo tudi skrbita. Kolovoz se zložno vzpenja po listnatem gozdu. Na majhni jasi z razpotjem gozdnih kolovozov gremo naravnost navzgor do bližnjih širnih travnikov. S travniškega kolovoza na spodnjem delu travnika zagledamo za obširno gozdnato planoto Krim in Mokrec ter pod njim vas Golo, pred seboj na vrhu slemena cerkvico Svetega duha in kovinski stolp z anteno, levo pod našo potjo pa planšarijo. Kmalu smo pri cerkvici, od nje pa se po kolovozu ob smučišču spustimo do restavracije Polževo. Z Velikih Vrhov je 45 min.

višina: 506 m Velike Vrhe

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Velike Vrhe - Izvir Krke (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot na Polževo je označena tudi s planinskimi markacijami. Pri zadnji hiši Gradiček 8 se asfaltirana cesta konča, mi pa nadaljujemo levo po kolovozu, ki se zložno vzpenja po pobočju nad izvirom Krke. Lepo vidimo vas Krka in široko dolino enako imenovane reke. Na razpotju kmalu nad zadnjo hišo gremo naprej po levem kolovozu skozi gozdiček do travnika in ob njegovem spodnjem robu do bližnjega ovinka z razpotjem, na katerem kolovoz zavije navzgor, TV pa nadaljuje naravnost po gozdni poti. Pot se zložno vzpenja, pridemo do telefonskega voda in po 25 min. hoje smo na cesti Krka-Grosuplje. Pri križu prvič prečkamo cesto in po nekaj korakih še drugič, potem pa široka pot zavije desno po lepem mešanem gozdu.

Na razpotjih poti in kolovozov pazimo na markacije. Po 10 min. smo pri spomeniku Sonji Vesel, hčeri znanega slikarja Ferda Vesela, sekretarki SKOJ-a in aktivistki NOB, ki so jo na tem kraju 2. julija 1944 ustrelili belogardisti. Od spomenika se vzpnemo do bližnje gozdne ceste, jo prečkamo in nadaljujemo po poti navzgor; onkraj gozdnega roba je že videti svetlobo. Pridemo na kraško vrtačasto in ponekod zelo zaraščeno planoto. Pot preide v stezo, zato moramo paziti na markacije. Po 30 min. od spomenika smo na obširnih travnikih. Napotimo se h gozdnemu robu na levi strani in ob njem smo v nekaj minutah na cesti, ki pelje na Velike Vrhe. Tam se nam do Polževega priključi Grosupeljska pot. Cesta se zelo zložno vzpenja naravnost na Velike Vrhe in kmalu jih zagledamo pred seboj. Tik pred vasjo je ob cesti spomenik Janeza Hlebša - Čira, komandanta 1. slovenske proletarske brigade Toneta Tomšiča, in Lada Babiča, namestnika politkomisarja te brigade, ki sta novembra 1942 v bojih z Italijani padla v tem kraju. lz Gradička na Velike Vrhe, 504 m, 46 preb., smo hodili 1 h 15 min. To je gručasta vas na vrtačasti kraški planoti z lepim razgledom na dolenjsko pokrajino do Kuma na sv. in Gorjancev na v., na jv. vznožju gričevja pa lepo vidimo Muljavo.

višina: 287 m Izvir Krke (razpotje)

Ni opisa
0.2 km, 0 minut Izvir Krke (razpotje) - Gradiček

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nekaj korakov od Hočevarjeve domačije je razpotje: desna pot vodi k izviru Krke, po levi asfaltirani cesti pa TV zavije navzgor.

višina: 276 m Gradiček

GRADIČEK, 280 m, 23 preb. Obcestna vas leži v zatrepu doline Krke v neposredni bližini kraškega izvira reke Krka pod Krško jamo na s. in kraškega izvira potoka Poltarica na j. strani vasi. Poltarica se že po 300 m izliva v Krko. Vas je dobila ime po že davno propadlem gradu, ki je stal na Gazdniku nad vasjo in je bil prvič omenjen leta 1062. Na njem so gospodarili vrhkrški gospodje. Leta 1437 ga je porušil Jan Vitovec; pozneje so ga obnovili, vendar je bil že v Valvasorjevem času zapuščen.


1.2 km, 20 minut Gradiček - Krka

Opis:

Prva etapa

  1. Železniška postaja Višnja Gora
  2. Stari grad nad Višnjo Goro
  3. Pristava, vas
  4. Zavrtače, vas
  5. Hotel na Polževem in gotska cerkev sv. Duha
  6. Male vrhe, vas
  7. Razvaline gradu Roje
  8. Kmetija Kaščar (blizu razvalin gradu Kravjek, nekoč Weineck ali pot mimo ribnika Laškovec
  9. Cerkev z grobom viteza Foedransberga
  10. Oslica, vas
  11. Jurčičeva domačija na Muljavi

Druga etapa

  1. Muljava
  2. Potok, vas
  3. Lovska koča
  4. Znojile
  5. Trebnja Gorica
  6. Krška jama (izvir reke Krke)
  7. Gradiček, vas
  8. Krka, vas
višina: 266 m Krka

Ni opisa
11.6 km, 3 ure 30 minut Krka - Podpeč

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 466 m Podpeč

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod Kamnim vrhom (783 m), ki ga domačini imenujejo Kamen vrh. Obdaja jo redek bukov gozd. Kamni vrh je drugi najvišji vrh hribovitega kraškega sveta v severozahodnem podaljšku Male gore med Dobrepoljsko dolino na vzhodu, dolino Rašice na severu in magistralno cesto Velike Lašče-Ortnek na jugozahodni strani. PD Dobrepolje je sprejelo sklep o gradnji koče na ustanovnem občnem zboru 17. decembra 1989. Graditi so začeli leta 1990, kočo pa so popolnoma dokončali in opremili leta 1993. Ob navzočnosti velikega števila krajanov so jo slovesno odprli 22. avgusta 1993. Zgradili so jo s prostovoljnim delom članov PD in ob pomoči krajanov. Zasnovana je tako, da jo bodo lahko razširili. PD Dobrepolje načrtuje, da bodo na vrhu postavili razgledni stolp.Koča je odprta ob nedeljah in praznikih ter po dogovoru. Postrežejo s toplimi napitki ter pijačami. V gostinskem prostoru je 20 sedežev, na klopeh pred kočo pa 100; na skupnem ležišču je 8 ležišč; zunanji WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; vodo dovažajo; električno razsvetljavo omogoča fotovoltaični generator.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 831 m Vrh pri Poljanah

Ni opisa
2.9 km, 40 minut Vrh pri Poljanah - Ortnek

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po Ribniški planinski poti iz Ortneka na Grmado.

višina: 537 m Ortnek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Tentera (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 493 m Ribnica

RIBNICA, 489 m, 3480 preb., je upravno, gospodarsko in kulturno središče Ribniške doline. Zgodovina Ribnice sega daleč nazaj v preteklost. Že Rimljani so ob robu doline zgradili cesto proti Kočevskemu. Po letu 811 je ribniška prafara obsegala območje od Ljubljanskega barja do Kolpe. Ribniški grad so v 10. stoletju pozidali gospodje Žovneški, leta 1082 so ga prevzeli Turjačani, leta 1263 Ortenburžani, leta 1456 Habsburžani, leta 1810 pa ga je kupila družina Rudež, vendar ga je leta 1937 prodala državi. Turki niso nikoli zavzeli gradu, naselje pa so od leta 1469 do leta 1564 kar 27-krat oropali in požgali. Suha roba je bila omenjena že v 14. stol.; izdelovali so jo po vseh vaseh Ribniške doline; izdelovanje lesenih predmetov za domačo rabo je ohranjeno še zdaj. Cesar Friderik III. je leta 1492 podelil Ribničanom pravico do prodaje živine, platna in suhe robe; trgovali so doma in v tujini, celo v Afriki in Indiji. Že okoli leta 1400 je bila v Ribnici latinska šola, v 17. stol. pa so otroci obiskovali dvorazredno normalko. Njen dijak je bil od leta 1810 do 1812 tudi pesnik France Prešeren, o tem pa nam priča vpis v zlati knjigi odličnjakov. Leta 1874 je šola postala štirirazredna. Ribnica se je hitreje razvijala po zgraditvi železnice leta 1893, zlasti pa po 2. svet. vojni, ko so odprli nova podjetja in ko so tam zaživeli trgovina, obrt in zasebno podjetništvo.

V Ribnici je sedež občine ter različnih občinskih ustanov in organizacij. Tam so pošta, banka, osnovna šola, zdravstveni dom, lekarna, več samopostrežnih in drugih trgovin, gostinskih lokalov, obrtnih delavnic, proizvodnja stavbnega pohištva INLES in več manjših podjetij.

Ribnico so 14. aprila 1941 zasedli Italijani. V začetku maja 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. Italijani so 12. julija 1941 začeli zapirati člane KPS in njihove somišljenike. Po večini so bili pravočasno obveščeni in so se umaknili na Travno goro, tako da je bila tam 13. julija 1941 ustanovljena Ribniška partizanska četa. V Ribnici so imeli Italijani močno posadko, ki je na širšem območju napadala partizanske enote. Po kapitulaciji Italije je bila Ribnica svobodna do 1. novembra 1943, ko so jo zasedli Nemci. Do tedaj je bila v ribniškem gradu partizanska bolnišnica, pred nemško ofenzivo pa so jo pravočasno umaknili na Goteniški Snežnik. Ribnica je bila med NOB precej porušena, požgana in zbombardirana. Osvobojena je bila 6. maja 1945. Na NOB opozarja več spomenikov in spominskih plošč. Na Gorenjski cesti pred staro občino je spomenik »Preplah« kiparja Lojzeta Dolinarja, pred gradom pa spomenik »Ribniška partizanska družina« kiparja Janeza Boljke. Na Škrabčevem trgu v bližini cerkve so spominske plošče domačinu Jožetu Petku (1912–1945), fotoreporterju XIV. divizije NOV, narodnemu heroju Jožetu Šešku in učitelju Antonu Majniku. V gradu je muzejska zbirka iz NOB.

V Ribnici si velja ogledati obnovljen Ribniški grad, v katerem je etnološki muzej s suhorobarsko in lončarsko zbirko. V parku kulturnikov pri gradu so kipi pomembnih mož, rojenih ali delujočih v Ribnici, med njimi kip skladatelja Jakoba Petelina - Gallusa (1550–1591), jezikoslovca Stanislava Škrabca (1844–1918) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819), ki je bil od 1788 do 1793 kaplan v Ribnici. Zanimiva je tudi župnijska cerkev sv. Štefana. Prvič je bila omenjena leta 1353, zdajšnja stavba pa je bila zgrajena v letih 1865–1868 namesto prejšnje, ki jo je uničil požar. V njej so slike znanih slovenskih slikarjev, podoba sv. Štefana v glavnem oltarju pa je delo Ivana Groharja. Med 2. svet. vojno požgana zvonika so zgradili na novo po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika.

V okolici Ribnice je več lepih izletniških točk, npr. Planinska koča pri Sv. Ani na Mali gori (910 m, 1 h 30) in Jamarski dom pri Francetovi jami (594 m, 30 min.).


6.5 km, 1 ura 40 minut Ribnica - Jasnica (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pred nami je na levi strani ceste Dolenja vas, 483 m, 794 preb., večje gručasto naselje na desnem bregu potoka Ribnica, ki ponikne pri cerkvici sv. Marjete, km od desne strani magistralne ceste. Po legendi naj bi jo sezidali kot obrambo proti zmaju, ki je prihajal iz požiralnika in umoril vsakogar, ki se je tam zadrževal po večernem zvonjenju. V naselju so pošta, osnovna šola, samopostrežna trgovina in več gostiln. Nad vasjo je vzpetina Hrib (532 m) z romarsko cerkvijo sv. Roka, zgrajeno leta 1818. Prebivalci so se v preteklosti ukvarjali z lončarstvom, zdaj pa se preživljajo s kmetijstvom in z obrtjo ali pa so zaposleni v Ribnici in Prigorici. TV ne gre v naselje, temveč po magistralni cesti proti Ribnici.

Ko prečkamo potok Ribnica, smo že v strnjeni obcestni vasi Prigorica, 483 m, 456 preb. Tudi prebivalci tega kraja so se nekdaj ukvarjali z lončarstvom, zdaj je precej zaposlenih, preživljajo pa se tudi s kmetijstvom in obrtjo. Sredi vasi je baročna cerkev sv. Petra; ob njej je pokopališče, na katerem je tudi grobišče padlih borcev NOV.

Po ravni cesti je od cerkve sv. Petra v Prigorici do Nemške vasi, 486 m, 268 preb., nekaj manj kot dva km. To je strnjeno obcestno naselje. V 14. stoletju so se tam naselili Nemci. Ker je bila vsa okolica slovenska, se je kraja prijelo ime, ki ga ima še dandanes. Iz Nemške vasi je doma zdravnica dr. Franja Bojc - Bidovec (1913-1985), ki je vodila znano partizansko bolnišnico Franja v soteski Pasica pri Cerknem.

Kmalu prispemo v Goričo vas, 488 m, 437 preb. V njej je veliko novih hiš in je že predmestje Ribnice. Večina strnjenega naselja je na v. strani ceste, na kateri je tudi barokizirana cerkev Imena Marijinega; zdajšnjo podobo je dobila leta 1898. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1241. Še nekaj minut po cesti in že nas krajevna tabla opozori, da smo v Ribnici. Po glavni ulici pridemo v središče mesta.

višina: 482 m Jasnica (razpotje)

Ni opisa