Išči po točkah

Začetek: Erjavčeva koča na Vršiču

Konec: Ankaran

Razdalja: 307.1 km Čas hoje: 103 ur Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

Planinska postojanka:

Koča stoji na hribčku ob vršiški cesti na severni strani prelaza. Prejšnjo leseno kočo je zgradila in 14. julija 1901 odprla kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je popravilo in povečalo ter odprlo 30. julija 1922; poimenovali so jo po naravoslovcu in pisatelju Franu Erjavcu (1834-1887). Po 2. svetovni vojni so kočo prevzeli jeseniški planinci, ki so jo obnovili in odprli 15. septembra 1946. Leta 1949 so iz Kranjske Gore napeljali elektriko, leta 1951 pa še telefon. Stara lesena koča je sčasoma dotrajala, zato so se v PD Jesenice odločili, da jo bodo nadomestili z novo, sodobnejšo postojanko. Spomladi 1987 so podrli staro kočo in začeli graditi novo; jeseni so bila gradbena dela končana. Zaradi finančnih težav so jo gradili postopoma. Slovesno so jo odprli 1. avgusta 1993. Koča še ni povsem dograjena in opremljena.Koča je stalno odprta.V restavraciji je 100 sedežev, točilni pult, na skupnem ležišču pa 29 ležišč. Ko bo popolnoma opremljena, bo v 7 sobah 70 postelj; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


Na območju Vršiča je več planinskih postojank. Ob cesti iz Kranjske Gore na Vršič stojijo Mihov dom (1085 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Erjavčeva koča, tik nad prelazom Tičarjev dom ter Poštarski dom malo pod vrhom. Žig SPP lahko odtisnemo v eni od treh najvišje stoječih postojank, za katero se sami odločimo.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1615 m Vršič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis:

Na vrhu prelaza nasproti odcepa proti Tičarjevemu domu začnemo pot proti Jalovcu. Po zložni poti ob robu gladkih sten pod Malo Mojstrovko se nad Veliko planino na levi spustimo do vznožja pečevja. Steza se precej strmo vzpne med pečevjem; prek nekaj skalnih stopenj nam pomaga žična vrv. Kmalu presekamo iztek široke doline, ki se z. od značilnega Grebenca spušča z Male Mojstrovke. Mimo odcepa opuščene steze na Mojstrovko in skromnega studenca pridemo v macesnov gozdiček v vznožju Suhega vrha (2109 m). Pot se rahlo spusti, potem pa nas skoraj vodoravno vodi na višini med 1500 in 1600 m po goličavah prostranih pobočij Velike Dnine, nad katerimi se dviga skalnati greben z vrhovi Zadnja Mojstrovka (2354 m), Travnik (2379 m), Rob Velike Dnine (2228 m) in Site (2305 m), odkoder se greben spusti v Jalovško škrbino. Pot po pobočju je poleti vroča, saj hodimo večinoma prek goličav, kjer so le tu in tam mali gozdički.

Razgled s te višinske poti je enkraten. Kmalu z Vršiča se nam je razkrila Zgornja Trenta z zaselkom pri cerkvi Matere Božje. Globoko pod nami nas ves čas spremlja dolina Zadnje Trente. Onstran nje se vleče dolgi gorski greben s skalnatimi vrhovi Plešivca (2008 m), Trentskega Pelca (2109 m), Srebrnjaka (2100 m) in najlepšega med njimi, Bavškega Grintovca (2347 m). Tam se greben obrne na s., se spusti na preval Kanja (2030 m) in se vzpne prek Šmihelovca (2117 m), Jelenka (2114 m) in Skutnika (2172 m) do štirih vrhov Pelcev, med katerimi je Pelc nad Klonicami (2442 m) najvišji. Slednji stoji tik pred nami; s. od njega opazimo ostrico Špiček in zavetišče pod njim. Najbolj pa nas pritegne pogled na Jalovec, ki ga zagledamo s poti proti lovski koči. Do naše poti pa je slišati tudi šumenje izvira Soče.

Po poldrugi uri hoje z Vršiča nas razveseli studenec, še deset minut naprej pa je ob robu smrekovega gozda lovska koča. Gozd se je tod ohranil zaradi ugodne oblikovitosti tal, kamor ne sežejo plazovi. Pri lovski koči je razpotje: leva steza se spusti v Zadnjo Trento, desna se vzpne na Jalovško škrbino, odkoder se je možno povzpeti na Jalovec, vendar je ta pristop zelo zahteven, SPP pa pelje dalje proti jz.


Ni opisa

Opis:

Kmalu nad lovsko kočo se pot vzpne čez strmo stopnico Na steni, odkoder pridemo na prostrana rušnata pobočja pod Jalovcem in Ozebnikom; to je Rutarska Trenta. Pot postane zložnejša. Kake tričetrt ure nad lovsko kočo se na levo odcepita stezi na Kanski preval in v Zadnjo Trento. Špiček je na videz tik pred nami, vendar je do zavetišča še uro hoda.


Ni opisa

Opis:

Malo pod odcepom se poti razideta; v Trento pelje leva pot. Po z ruševjem poraslem pobočju, imenovanem Staro utro, se nekaj časa spuščamo proti jv. Ko pridemo v gozd, se pot kmalu obrne proti v. in ponovno pripelje med rušje. Zložneje nadaljujemo do razpotja, kjer se z leve priključi pot od lovske koče.

višina: 1395 m Rutarska Trenta

Ni opisa

Opis:

Po gozdu se spustimo na nekdanjo planino Trento (1381 m), ki je že docela zarasla.

S planine se pot v mnogih serpentinah spušča po listnatem gozdu; po dobri uri pridemo do gozdarske koče, kjer je tudi stalni studenec »V Korenjaku«. Od gozdarske koče se pot bolj strmo spusti do roba nad Zadnjo Trento. Po redkem gozdu se pot v okljukih strmo spušča; ob poti so počivališča s klopmi in mizami. Ko se približamo dolini, že vidimo skozi presledke med drevjem ostrnice, s kamnitimi ogradami ograjene skromne njive in značilne trentarske hiše v Zapodnu. V dolino pridemo pri Floriju (963 m), ki je zadnja najvišja domačija naselja Trenta.

višina: 960 m Zadnja Trenta

Ni opisa

Opis:

Od Florijeve domačije gremo do bližnjega parkirišča, kamor pripelje cesta od Koče pri izviru Soče. Po cesti, ki se zložno spušča po planem dolinskem dnu Zadnje Trente, ki mu pravijo Zapodnem, gremo vse do koče. Obdaja nas prelep gorski svet. Na levi se dvigajo obširna pobočja Velike Dnine, na desni strmine Ušjo. Nad iztekom doline se pogled ustavi na belih stenah Prisojnika, Razorja in Planje. Po dolini teče Suhi potok, ki pa se prikaže izpod grušča šele na polovici poti med Florijem in Kočo pri izviru Soče. Od Florija do koče je 30 minut.

višina: 895 m Koča pri izviru Soče
Planinska postojanka:

Koča stoji ob cesti v Zadnjo Trento malo pod izvirom reke Soče. Prvo skromno kočo je PD Jesenice preuredilo iz bivšega italijanskega vojaškega objekta in jo odprlo 7. junija 1953 v počastitev 60-letnice SPD. Kljub vzdrževanju objekt ni zdržal zahtev naraščajočega turizma, zato so ga temeljito obnovili in razširili ter uredili kiosk za prodajo spominkov, razglednic in planinske literature; prenovljeno in povečano kočo so odprli leta 1973. Ker delovni in sanitarni pogoji zaradi vsako leto večjega obiska ne ustrezajo več, so leta 1994 začeli s pripravami za adaptacijo in razširitev koče.Koča je odprta od prvomajskih praznikov do konca oktobra.V gostinskem prostoru je 24 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 24 sedežev; v dveh sobah je 14 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Od Koče pri izviru Soče nadaljujemo SPP proti Logu v Trenti. Po petih minutah hoje po cesti pridemo malo naprej od hiše Trenta 69c do table, ki označuje začetek Soške poti. To pot je uredila in z zelenim lipovim listom označila uprava Triglavskega narodnega parka; pelje ob Soči do vasi Soča, vendar zadnji del poti še ni urejen. Po stezi se spustimo proti Soči. Lepa senčna pot v bližini žuboreče Soče nas bo pripeljala do mostu čez Sočo na vršiški cesti. Na griču Na Turi zagledamo velik bronast kip dr. Juliusa Kugya, kamor smo namenjeni. Po cesti gremo zložno navzgor. Najprej prekoračimo po mostu potok Limarica, potem se odcepi na levo cesta proti Koči pri izviru Soče, mi pa se po vršiški cesti vzpnemo do ostrega ovinka, s katerega se odcepi na desno lepa pot do spomenika. Od koče 45 minut.

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

višina: 773 m Trenta (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Najprej prekoračimo po mostu potok Limarica, potem se odcepi na levo cesta proti Koči pri izviru Soče, mi pa se po vršiški cesti vzpnemo do ostrega ovinka, s katerega se odcepi na desno lepa pot do spomenika. Od koče 45 minut.


Ni opisa

Opis:

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

višina: 823 m Dr. Julius Kugy, spomenik

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.



Opis:

Ko smo se s Kugyjem nagledali lepot gorskega sveta nad Trento, zavijemo po stezi navzdol mimo Turerjeve domačije in po gozdnem pobočju proti Soči, do katere pridemo v 10 min pri visečem mostičku čez reko ob vstopu v gorsko tesen Korita. Po tesni teče potok Mlinarica, ki izvira pod Škrbino med Zadnjim Prisojnikom in Razorjem. Mlinarica se prebija pred izlivom v Sočo po globokem koritu med Kuklo (1318 m) na njenem levem bregu in pobočjem pod vršiško cesto od cestarske hiše (1089 m) navzdol na desnem bregu. Od mostička pridemo v ustje spodnjega dela tesni po markirani stezi; ogledamo si lahko spodnji slap in divje navpične stene, ki se dvigajo na obeh straneh korit. Prepričamo se lahko o silni moči vode, ki je vrezala globoko korito. Tesen ni vključena v SPP; priporočamo ogled spodnjega dela ob ustju, do katerega je le nekaj minut; tesen od ustja naprej ni dostopna. Zavod Triglavski narodni park je ob cesti pri visečem mostičku namestil opozorilo, da je obisk tesni na lastno odgovornost. Tesen Korita je bila leta 1951 imenovana za naravno znamenitost.

višina: 742 m Korita (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko po mostičku prekoračimo Sočo, pridemo na regionalno cesto, po kateri pridemo do zaselka na Logu. Reka nas bo spremljala sprva na levi, potem na desni strani. Ko pridemo na levi breg Soče, opazimo na previsni skali ob cesti spominsko ploščo najslavnejšim trentarskim gorskim vodnikom, ki so jo odkrili 24. septembra 1957. Ko stopamo ob robu ceste naprej, nas kmalu povabi tabla Alpski botanični vrt Juliana na ogled botaničnega vrta. V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Chesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Juliano kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

Po nekaj korakih proti zaselku Pri cerkvi pridemo do Tožbarjevega znamenja, male kamnite kapelice v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici. Še nekaj korakov, pa smo v zaselku Pri cerkvi.

višina: 719 m Pri cerkvi

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.

Tožbarjevo znamenje je mala kamnita kapelica v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici.


2.2 km, 1 ura 5 minut Pri cerkvi - Trenta

Opis:

Od cerkve gremo po cesti mimo značilne Pavrove domačije z mostovžem na vaško pokopališče, na katerem so pokopani tudi vsi trentarski gorski vodniki. Na tem pokopališču ima v kotu pri mrliški vežici svoj zadnji dom prof. dr. France Avčin (1910-1984), elektrotehnik, strokovnjak za varnost v gorah, navdušen gornik, alpinist, gorski reševalec, pisatelj, predavatelj in varstvenik narave. Po drugi svetovni vojni je bil prvi predsednik SPD. Napisal je več strokovnih, planinskih in naravoslovnih knjig, člankov, predavanj in referatov, med njimi čudovito planinsko knjigo »Kjer tišina šepeta«, ki je izšla že v več izdajah, ter knjigo z naravovarstveno vsebino »Človek proti naravi«. Bil je velik ljubitelj Trente in gora okoli nje, zato je želel, da bi bil pokopan v tej lepi dolini.

Zraven vaškega pokopališča je tudi vojaško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki, ki so med 1. svetovno vojno umrli v vojaški bolnišnici v Trenti, ruski ujetniki, ki so v letih 1915-1918 gradili vršiško cesto na trentarski strani in italijanski vojaki alpini, ki so se smrtno ponesrečili v trentarskih gorah med svetovnima vojnama.

S pokopališča se vrnemo na cesto. Kmalu je levo ob cesti Štrukljeva domačija, na kateri je spominska plošča Antonu Bergincu, p.d. Štruklju (1837-1888). Bil je med prvimi vodniki in informatorji redkih turistov, ki so takrat prihajali v Trento. Njegov sin Ivan je prvi preplezal Triglavsko severno steno. Med cesto in Sočo opazimo kamp z gostiščem, cesta pa nas popelje mimo Počitniškega doma Tekstine iz Ajdovščine in več hiš, tudi novejših. Kmalu pridemo na vrh krajšega klanca Mali Vršič (700 m), kjer je na levi Marijino znamenje s kipcem Marije z detetom v niši kapelice. Odpre se lep pogled na zaselek Na Logu, današnje središče Trente in na globoko korito Soče. Česta se oddalji od Soče in se po klancu spusti v bližini nekdanje planinske koče Zlatorog v dno doline, kamor se izteka stranska dolina Zadnjica.

višina: 642 m Trenta

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.


1.3 km, 30 minut Trenta - Zadnjica

Opis:

Po cesti skozi naselje pridemo Na Log. Z Loga v Trenti gremo po gozdni cesti, ki se od regionalne ceste proti Vršiču odcepi v dolino Zadnjice na ovinku pod Zlatorogom. Prva hiša na desni strani ceste je dom pokojnega gorskega vodnika Kopiščarja. Malo naprej je nad levim bregom potoka Krajcarica studenec enakega imena, ki je zavarovan kot naravna znamenitost. Kmalu za Kopiščarjevo domačijo nas tabla ob cesti opozori, da vstopamo v osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Z leve priteče manjši potok, ki se izliva v Krajcarico. Po 20 min zmernega vzpona pridemo do velikega parkirišča Na placu, kjer se na levo odcepi pot k Pogačnikovemu domu.

višina: 707 m Zadnjica

Ni opisa

Opis:

Cesta je naprej za motorna vozila zaprta z zapornico. Nadaljujemo pot po gozdni cesti; nekaj korakov za zapornico prekoračimo Beli potok, struga je poleti suha, potem pa se cesta zložno vzpenja ob lepih senožetih z redkimi domačijami in počitniškimi hišicami ter razgledom na Kriške pode, Pihavec, Kanjavec, Vršac in Zadnjiški Ozebnik. Kmalu pridemo v bukov gozd, gozdna cesta postane slabša in ponekod bolj napeta. Z male zelenice zagledamo na desni korito Zadnjiškega Dola, na levi pa prehod Luknja nad globoko grapo Korit. 


Ni opisa

Opis:

V dobri uri pridemo z Loga v zatrep doline Na Planji (997 m), kjer zavije SPP na desno proti Prehodavcem, na levo pa pot proti Luknji in Tržaški koči na Doliču. Zatrep zapirajo visoke in prepadne stene Kanjavca, Vršaca in Ozebnika.

višina: 984 m Zatrep Zadnjice

Ni opisa
2.9 km, 1 ura 50 minut Zatrep Zadnjice - Čez dol

Opis:

S Planje se SPP dviga po strmem koritu Zadnjiški Dol, ki se zajeda med Vodnikovim Vršacem (2194 m) na levi in Zadnjiškim Ozebnikom (2084 m) na desni. Najprej prečkamo nekaj hudourniških strug in velik plaz kamenja in skal, potem pa se pot v ključih vzpne proti malemu bukovemu gozdičku in ob njem do studenca ob poti, kjer je tudi klop. S Planje smo hodili dobre pol ure. Od studenca se pot najprej zvije po nizkem borovju do male kotanje, polne kamenja in skal, ki so se odlomile na Vršacu, od tod pa po planem precej strmo proti prevalu, ki ga vidimo v bližini. Nad kotanjo je pot širša, toda precej gruščnata. Po uri in pol vzpona s Planje stopimo na širok travnat preval Čez Dol (1632 m), odkoder zagledamo proti j. vrhove Lepega Špičja in travnati Trebiški Dol pod nami ter mulatjero, ki pelje iz Trente na Prehodavce.

višina: 1633 m Čez dol

Ni opisa

Opis:

Na prevalu se pot razcepi: na desno navzdol čez planino Trebiščino do Loga v Trenti, na levo navzgor po pobočju nad prevalom do bližnje mulatjere. Udobna pot z lepimi pogledi na Lepo Špičje pred nami, pa na Luknjo, Pihavec, Bovški Gamsovec, Kriške pode nad Zadnjico in na Zadnjiški Ozebnik nas v številnih serpentinah vodi proti Prehodavcem. Po uri in četrt enakomernega vzpona zagledamo pred seboj Zasavsko kočo na Prehodavcih.

Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni vzpetini tik nad prevalom Prehodavci, prek katerega pelje pot iz Trente v Dolino Triglavskih jezer. Sklep o gradnji koče je sprejelo PD Radeče ob svoji ustanovitvi leta 1952; izbrali so lokacijo, kjer je stala italijanska obmejna stražnica. Poleti 1953 so začeli graditi; pri gradnji so sodelovala zasavska PD Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Dol pri Hrastniku in Kum Trbovlje. Otvoritev nove postojanke je bila 22. avgusta 1954; ker so gradnjo uresničila PD iz Zasavja, so ji dali ime Zasavska koča. Koča je sčasoma postala premajhna, zato jo je PD Radeče začelo leta 1971 razširjati in prenavljati; otvoritev razširjene in prenovljene koče, s katero so počastili 80-letnico ustanovitve SPD, je bila 28. julija 1973. Leta 1974 so na bližnji nekdanji italijanski utrdbi postavili leseni bivak, v katerem so skupna ležišča. V letih 1986 in 1987 so kočo adaptirali: izolirali so fasado in jo obložili z lesom ter obnovili notranjost. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1993 pa so vključili mobitel in postavili zunanje suho stranišče. Koča je odprta od začetka julija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 40 sedežev, točilni pult; v 2 sobah je 39 postelj, na skupnem ležišču v zimskem bivaku pa 16 ležišč; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Bivak je izven sezone odprt in opremljen za prenočevanje.



Opis:

Od Zasavske koče do Koče pri Triglavskih jezerih nas bo pot vodila po Dolini Triglavskih jezer. Kažipot nas usmeri na pot po golih škrapljastih podih, po katerih se bomo spustili do tretjega jezera. V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera. Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera. Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade. Po 15 min pridemo do Zelenega jezera.

višina: 1994 m Zeleno jezero
Zelenega jezera

(1988 m) je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini.



Opis:

Pri Zelenem jezeru se pokrajina precej spremeni. Med velikimi ledeniškimi skalami se že pojavijo skromne travne krpe z visokogorskim rastlinjem in cvetjem. Po zložni poti pridemo kmalu do čelne groblje med Veliko Zelnarico (2320 m) na levi in Malim Špičjem (2312 m) na desni; tu jo je pustil ledenik, ki je polzel po dolini. Tudi velike skale je tod odložil ledenik. V stenah Zelnarice vidimo odprtine, odkoder so se odkrušile skale in zgrmele v dolino. Ko prekoračimo ledeniško grobljo in izrazit prag, se dolina razširi, pogled pa se nam odpre na prostrano visoko planoto Komno, oziroma na njen s. del Zgornjo Komno, ki jo na v. strani zapira gorska veriga Zelnaric, Kopice Tičaric z navpičnimi stenami, na z. pa greben Velikega Špičja, Ploskega Vogla in Čela. Pot se zložno spušča proti Jezeru v Ledvici, ki ga vidimo pred seboj. V bližini jezera pridemo do obširnih melišč izpod Zelnarice. Lepa peščena pot nas pripelje nad jezerom do vzhodnega brega. Prav je, da se ustavimo ob jezeru in si vtisnemo v spomin lepoto jezera in gora, ki obkrožajo dolino. Od Zelenega jezera smo hodili 45 minut.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Od Jezera v Ledvici nas lepa pot pelje zložno navzdol po dolini. Pokrajina je čedalje bolj zelena, med žlebiči in skalami je več rušja in macesnov, na skromnih travnatih ravnicah in kotlinicah pa visokogorskega rastlinja in cvetja. Na levi strani poti, malo naprej od jezera, se dvigajo stene trebušaste Kopice (2190 m).

višina: 1766 m Dolina triglavskih jezer

Ni opisa

Opis:

V podaljšku proti j. doline pa se vleče greben Tičaric z Veliko (2091 m) in Malo Tičarico (2071 m). Po 30 min pridemo na nekdanji pašni predel Pri utah, ki pa ga že zarašča rušje in drevje. Tu je okoli leta 1785 postavil znani botanik Karel Zois prvo botanično kočo. Pri utah je odcep poti na Veliko Špičje (2398 m). SPP se še naprej zložno spušča po planotastem svetu ob vznožju melišč pod Tičaricama. Ko zagledamo malo umetno jezero Močivec, smo že blizu Koče pri Triglavskih jezerih. Od Jezera v Ledvici do koče je 1 h.

Planinska postojanka:

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.



Opis:

Pot proti Komni začnemo pri petem jezeru v bližini koče. Zložno se vzpnemo po nizkem pobočju nad jezerom v gozd. Pot se nekaj časa zravna, se obrne proti z., potem se v ključih spusti v kakšnih 100 m nižjo Lopučniško dolino, ki je dal ledenik koritasto obliko. Pridemo na precej ravno planino Lopučnica. Na sz. jo oklepa z rušjem in macesni porasla planota Zgornja Komna, nad katero se dviga skalni greben med Čelom (2228 m) na levi, prek Ploskega Vogla (2348 m) do Velikega ali Lepega Špičja (2398 m). Na j. in jv. stran se gozdnata Lopučniška dolina razprostira do Črnega jezera in Komarče. Od SPP se na desno odcepi pot čez prelaz Velika Vrata (1924 m) v dolino Soče.

višina: 0 m Planina Lopučnica

Ni opisa
3.4 km, 1 ura 10 minut Planina Lopučnica - Planina Razor

Opis:

Z Lopučnice se široka pot zložno dviga po v. gozdnatem pobočju nad Lopučniško dolino. Nad potjo na desni se dvigajo skalnate stene Kosmata lašta. Ko se pot vzpne tik pod skalno steno, izvira ob poti skromen studenček, ki se presuši, če je poleti suho. Precej ravna pot nas pripelje v obsežno kotanjo s Planino na Kalu. Travnato kotanjo zaobidemo in se vzpnemo na razgledni preval Na Kalu (1636 m), ki je približno na polovici poti. Na vršičku nad prevalom je lesena piramida z opozorilom, da smo v Triglavskem narodnem parku. Pred nami je planota Lepa Komna, nad njo pa Lanževica, Bogatin in Mahavšček. Ozrimo se še nazaj na čudoviti skalni greben nad Jezersko dolino s Tičaricama, Kopico in Zelnaricama.

S prevala se pot zložno zvije po planotastem rušnatem svetu proti opuščeni planini Razor. S poti med prevalom in planino zagledamo še daleč pred seboj veliko stavbo Doma na Komni. Odpre se tudi pogled na venec Spodnjih Bohinjskih gora nad Lepo in Spodnjo Komno z izrazito Podrto goro. S planine Razor, malo naprej od ostankov nekdanjih zgradb, se na desno odcepi pot h Koči pod Bogatinom. SPP gre naravnost po kotanjasti planoti, porasli z rušjem in gozdom zložno proti Domu na Komni. Čez rušnati vršiček pridemo do razpotja pod domom; na levo navzdol pelje pot proti Savici, mi pa krenemo navzgor po hribčku do doma.

višina: 1551 m Planina Razor

Ni opisa

Opis:

Pot proti Komni začnemo pri petem jezeru v bližini koče. Zložno se vzpnemo po nizkem pobočju nad jezerom v gozd. Pot se nekaj časa zravna, se obrne proti z., potem se v ključih spusti v kakšnih 100 m nižjo Lopučniško dolino, ki je dal ledenik koritasto obliko. Pridemo na precej ravno planino Lopučnica. Na sz. jo oklepa z rušjem in macesni porasla planota Zgornja Komna, nad katero se dviga skalni greben med Čelom (2228 m) na levi, prek Ploskega Vogla (2348 m) do Velikega ali Lepega Špičja (2398 m). Na j. in jv. stran se gozdnata Lopučniška dolina razprostira do Črnega jezera in Komarče. Od SPP se na desno odcepi pot čez prelaz Velika Vrata (1924 m) v dolino Soče.

Z Lopučnice se široka pot zložno dviga po v. gozdnatem pobočju nad Lopučniško dolino. Nad potjo na desni se dvigajo skalnate stene Kosmata lašta. Ko se pot vzpne tik pod skalno steno, izvira ob poti skromen studenček, ki se presuši, če je poleti suho. Precej ravna pot nas pripelje v obsežno kotanjo s Planino na Kalu. Travnato kotanjo zaobidemo in se vzpnemo na razgledni preval Na Kalu (1636 m), ki je približno na polovici poti. Na vršičku nad prevalom je lesena piramida z opozorilom, da smo v Triglavskem narodnem parku. Pred nami je planota Lepa Komna, nad njo pa Lanževica, Bogatin in Mahavšček. Ozrimo se še nazaj na čudoviti skalni greben nad Jezersko dolino s Tičaricama, Kopico in Zelnaricama.

S prevala se pot zložno zvije po planotastem rušnatem svetu proti opuščeni planini Razor. S poti med prevalom in planino zagledamo še daleč pred seboj veliko stavbo Doma na Komni. Odpre se tudi pogled na venec Spodnjih Bohinjskih gora nad Lepo in Spodnjo Komno z izrazito Podrto goro. S planine Razor, malo naprej od ostankov nekdanjih zgradb, se na desno odcepi pot h Koči pod Bogatinom. SPP gre naravnost po kotanjasti planoti, porasli z rušjem in gozdom zložno proti Domu na Komni. Čez rušnati vršiček pridemo do razpotja pod domom.


Ni opisa

Opis:

Na levo navzdol pelje pot proti Savici, mi pa krenemo navzgor po hribčku do doma.

višina: 1520 m Dom na Komni (Komna)
Planinska postojanka:

Naslov: Ukanc 147, 4265 Bohinjsko jezero
Dom stoji na razglednem vzhodnem robu planote Komne, ki se strmo dviga nad zatrepom Bohinjske doline pri Savici. Dom je zgradilo SPD in ga odprlo 19. julija 1936. Dom je poleti 1941 pogorel. Po osvoboditvi ga je PD Ljubljana-matica obnovilo, otvoritev je bila 11. julija 1948. Leta 1948 so iz doline potegnili električni daljnovod. Dom so temeljito prenovili leta 1952. Leta 1955 so vzpostavili brezžično radijsko telefonsko zvezo s ptt omrežjem, leta 1964 pa so zgradili tovorno žičnico. Dom so postopoma posodabljali, uredili centralno ogrevanje, povečali vodne rezervoarje, izboljšali opremljenost in poskrbeli za večjo udobnost gostov. V letih 2004 in 2005 je PD Ljubljana-matica dom povsem prenovila. Dom je stalno odprt. V gostinskem prostoru je 90 sedežev, točilni pult; v 21 sobah je 70 postelj, skupno ležišče ima 10 ležišč, 2 sobi sta dvoposteljni z umivalnikom; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropjih (količina vode je omejena!) centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon, žičnica. Dom ima tudi objekt z učilnico, kjer je 24 ležišč (4 v dveh sobah in 20 na skupnem ležišču).



Opis:

Od Doma na Komni pridemo skoraj po ravni poti v 15 min do Koče pod Bogatinom.

višina: 1502 m Koča pod Bogatinom
Planinska postojanka:

Koča stoji v prostrani kotlini s planino Na Kraju, ki ima osrednjo lego na prehodu s Spodnje na Lepo Komno. Kočo je zgradila Bohinjska podružnica SPD na temeljih nekdanje avstrijske vojaške bolnišnice, v kateri so zdravili ranjene vojake v bojih na Krnu v 1. svetovni vojni. Kočo so odprli 7. avgusta 1932. Na griču zraven koče je iz naravnih kamnitih blokov zgrajena piramida v spomin na umrle vojake, ki so tu pokopani. Po osvoboditvi je kočo prevzelo PD Bohinj-Srednja vas, ki jo je obnovilo in odprlo v začetku marca 1947. Leta 1951 so napeljali elektriko, leta 1959 pa so kočo obnovili in povečali njene zmogljivosti. Pozneje so kočo večkrat prenavljali in postopoma nameščali boljšo opremo, leta 1981 pa so jo temeljito obnovili. Tudi v letih 1991 in 1992 so jo spet prenovili in izboljšali notranjo opremo. Koča je odprta v času novoletnih praznikov in od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 45 sedežev, točilni pult; v 11 sobah je 42 postelj, na skupnem ležišču pa 14 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, spalne prostore ogrevajo s pečjo na hodniku; voda kapnica, elektrika.



Opis:

Od Koče pod Bogatinom gremo nekaj korakov po poti do mulatjere, kjer nas kažipot usmeri mimo ostankov vojaških zgradb iz 1. svetovne vojne proti z. na Vratca. Levo pod potjo so na planini Na Kraju razpadajoče staje in pastirske koče ter postojanka PD Instalacije iz Ljubljane, ki je zaprtega tipa. Pot se rahlo vzpenja po rušnatem pobočju Srednjega vrha (1872 m), na levi pa je kotanjasta planota Spodnje Komne in koritasta dolina Gracije v njenem z. delu. Po 45 min se na desno odcepi precej strma markirana bližnjica, po kateri pridemo v 15 min na Vratca, lahko pa tudi po zložnejši mulatjeri.

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na s. in Bogatinom (1977 m) na j. je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na s. in Kamniških Alp na v. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.

višina: 1815 m Vratca (Bogatinsko sedlo)

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na s. in Bogatinom (1977 m) na j. je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na s. in Kamniških Alp na v. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.



Opis:

SPP se z Vratc v ključih spušča v prostrano krnico; po 15 min se pot za kratek čas zravna; na levi vidimo utrdbe. Ko se spet spuščamo, zagledamo razpadajoče vojaško naselje iz 1. svetovne vojne, do katerega se z mulatjere spustimo v ključih po ozki stezi. To je ravnica Za Lepočami (1608 m) ob j. vznožju Velike Monture (1958 m), do katere smo z Vratc hodili 30 minut. Z ravnice se na levo vzpne pot na preval Prehodci (1639 m), kjer se priključi na SPP pot Krn - planina Razor; na Prehodce je 30 minut.

Za Lepočami se SPP spet zložno spušča v prostrano travnato kotlino Doliči. Zagledamo košček Krnskega jezera, nad njim pa vrhova Debeljak (1869 m) in Veliki Lemež (2042 m).

višina: 1471 m Doliči

Ni opisa

Opis:

Po 20 min pridemo do ozkega kolovoza, ki pelje na levo čez Prehodce v Tolmi. Malo nad planino se na levo odcepi pot na Mali Šmohor (1939 m).

višina: 1423 m Planina Duplje (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Spustimo na desno na planino Duplje. Pred seboj vidimo planšarijo in lovsko kočo, v kotlini na desni pa Dupeljsko jezero. Na planini Duplje je križišče poti; na desno do bližnjega Planinskega doma pri Krnskih jezerih, na levo do Krnskega jezera in na Krn.

višina: 1373 m Planina Duplje

Ni opisa

Opis:

Po široki poti čez planino Duplje proti Krnskemu jezeru. Po nekaj minutah se na levo odcepi pot, po kateri smo prišli s Komne, pot na Krn pa gre naravnost proti jezeru, do katerega pridemo v 10 minutah.

višina: 1399 m Krnsko jezero

Krnsko jezero (1394 m) spada med pomembnejše naravne znamenitosti Triglavskega narodnega parka. Leži v kotanji med Šmohorjem na jv. in Lemežem na sz., ki jo je izoblikoval ledenik. Dolgo je 380, široko pa 150 m; na najglobljem mestu je globoko 17 m. Dno jezera pokrivajo neprepustne kredne in lapornate kamnine. V jezeru živijo ribice pisančki in zlatovčice, ki so jih vložili v jezero med obema svetovnima vojnama. Zaradi izredne lepote in privlačne okolice obišče jezero veliko planincev in turistov. Prvi obiski so zapisani že leta 1312, ko je prihajal semkaj na lov goriški škof Henrik III.


3.9 km, 2 uri 10 minut Krnsko jezero - Krnska škrbina

Opis:

SPP obide jezero po melišču nad njegovo jv. obalo v vznožju Šmohorja. Po malem travniku pridemo do kamnitega žleba, po katerem se pot v okljukih vzpne na prostrano planino Na polju (1530 m). Na desni strani vidimo škrapljast apnenčast svet, ki ga oblikujejo deževje, sneg in led. Čez ta prag je drsel ledenik s Krna proti Lepeni. Planina Na Polju je široka travnata ravnica pod Krnskimi podi, ki jo po sredi seka hudourniška struga. Zdaj na planini ne pasejo več, tudi ni več pastirskih stanov, le na robu ravnice je lovska kočica. Od jezera do zgornjega roba planine smo hodili 30 minut.

S planine Na Polju se pot vzpne po meliščih in kamnitem svetu visokogorskega krasa Krnskih podov. Pot se drži žleba in plitve dolinice, ki se spušča s planote V Laštah na desni. Na levi strani so strmali Velikega Šmohorja (1944 m), pred nami pa Vrha nad Peski (2176 m). Še pozno poleti prečkamo nekaj kratkih snežišč. Po uri vzpona se na levo odcepi nemarkirana pot na Prag ali Batogniško sedlo, SPP pa se vzpne na desno in zaobide kotanjo pod Krnsko škrbino, ki jo že vidimo pred seboj. Kmalu nas napis »Voda« opozori, da je v bližini na levi strani poti med velikimi kamnitimi bloki izvir mrzle planinske vode. Od tod se pot v loku precej strmo dvigne na Krnsko škrbino (2058 m), ki jo imenujejo tudi Krnsko sedlo; to je ozka zareza med Krnom in Batognico in je obenem preval planinskih poti s Komne in Lepene v dolino Soče pri Kobaridu, ki se nam odpre na j. strani. Na Škrbini je spominska plošča padlim borcem Gradnikove in Gregorčičeve brigade. Malo pod Škrbino na tolminski strani je Soška podružnica SPD odprla 5. avgusta 1901 prvo kočo na Krnu, poimenovano po dr. Karlu Trillerju v zahvalo za njegovo požrtvovalnost pri gradnji; kočo je pozimi 1905 porušil sneg.

višina: 2056 m Krnska škrbina

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Krnska škrbina - Prag

Opis:

S Škrbine se pot dviga naravnost po z. strmem robu Batognice (2164 m); pot je nekaj časa speljana po stopnicah, ki so jih zgradili med 1. svetovno vojno zaradi lažjega dostopa k utrdbam. Ob poti se bomo vse do Prehodcev srečevali z žalostnimi spomini iz 1. svetovne vojne: utrdbami, rovi, ostanki orožja, vojaške posode, malo dlje od poti pa se najdejo še človeške kosti. Po 20 min vzpona pridemo na mizasto Batognico, odkoder je najlepši pogled na vrh Krna in Gomiščkovo zavetišče za nami, na Vrh nad Peski pred nami, pa tudi na vse druge vrhove, ki smo jih že videli s Krna. Po vzponu se prileže nekaj minut hoje po travnati ravnini, s katere se potem pazljivo spustimo po v. robu proti prevalu Prag. Na začetku spusta je ob poti na zidanem podstavku spomin na 1. svetovno vojno: granata in nekaj železja. Po uri hoje od zavetišča pridemo na preval Prag ali Batogniško sedlo (2068 m); to je preval med Batognico in Vrhom nad Peski (2176 m), kamor pride tudi markirana pot iz Tolmina čez Mrzli vrh in mimo jezerca v Lužnici. 

višina: 2060 m Prag

Ni opisa

Opis:

S prevala nas popelje lepa zložna pot po meliščih Peskov.

višina: 2062 m Vrh nad Peski (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na poti vidimo na desni kotanjo med Škofičem (2013 m), Malim vrhom (1931 m) in Leskovškim vrhom (1903 m), v kateri leži Jezero v Lužnici. Po 35 min zložne hoje pridemo na razgledno sleme do avstrijskega spomenika iz 1. svetovne vojne, ki spominja na tedanje vojaško pokopališče na Peskih.

višina: 1974 m Peski

Ni opisa
2.2 km, 30 minut Peski - Malen

Opis:

SPP spremeni pri spomeniku smer: obrne se proti s. Gruščnata, sprva precej strma pot se spušča po kraških vrtačah in kotličih v. pobočja Vrha nad Peski mimo ostankov iz 1. svetovne vojne. Kmalu pridemo na opuščeno, ponekod že močno poškodovano mulatjero, ki pelje s Prehodcev na Batognico; po njej nadaljujemo pot do prevala Prehodci, le ponekod daljše ovinke krajšajo bližnjice. Pot postane zložnejša in na planotastem prevalu pod Velikim Šmohorjem preide s s. v sv. smer. Po kotanjasti kraški planoti pod Kontami, s. od. poti, pridemo na sleme, po katerem se zložno spustimo na preval Prehodci. Med potjo smo pod vrhom Malen (1764 m) na desni strani poti opazili razpadajoče ostanke vojaških zgradb.

višina: 1769 m Malen

Ni opisa
1.3 km, 30 minut Malen - Prehodci

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1638 m Prehodci

Prehodci (1639 m) so preval med globoko in ozko dolino Tolminke na j. strani in ravnico Za Lepočami, kjer smo šli s Komne na Krn. Preval razmejuje Krnsko pogorje od Spodnjih Bohinjskih gora. Na Prehodce pripeljejo poti s Komne, od Krnskega jezera in iz Tolmina. Na z. strani doline Tolminke vidimo najvzhodnejši del Krnskega pogorja z Velikim Kuntarjem (1712 m), Škofičem (2013 m), Rdečim robom (1913 m) in drugimi vrhovi. Na s. obzorju se dvigajo Debeljak, Velika Montura, Velika baba in Lanževica. Tik pod prevalom na j. strani so pod skalo ruševine vojaške zgradbe, zraven pa je kamniti bivak.


3.9 km, 1 ura 30 minut Prehodci - Planja

Opis:

S Prehodcev gremo dalje po mulatjeri proti v. Po nekaj minutah smo pri kažipotu, ki pove, da se na desno odcepi stara vojaška pot čez Polog v Tolmin, na levo pot h Krnskemu jezeru, SPP pa naravnost. Precej ravna pot pelje po jz. pobočju Mahavščka (2008 m). S poti je lep pogled na globoko dolino Tolminke, pred seboj pa zagledamo belo streho lovske koče na planini Dobrenjščica. S široke mulatjere gremo naprej po poti, ki se v ključih spušča po precej strmem pobočju Vrha Škrli (1926 m) proti veliki grapi pred planino Dobrenjščico. Ko se pot za kratek čas zravna, stopimo na gozdnat svet in zaobidemo grapo.

višina: 1342 m Planja

Ni opisa

Opis:

V ključih se spustimo na malo planino, od koder vidimo v bližini lovsko kočo na Dobrenjščici, nad njo pa vrhove Spodnjih Bohinjskih gora s Tolminskim Kukom (2085 m). Še naprej se pot izmenoma spušča in pripelje na bolj ravno mulatjero. Po uri in pol s Prehodcev pridemo do označenega odcepa slabe steze k odličnemu izviru vode, 40 m pod potjo.

Ko smo se odžejali in si natočili vode, se vrnemo na mulatjero ter gremo po njej naprej mimo nekdanjega izvira vode s koritom (zdaj je odtod do bližnje lovske koče napeljana voda po cevi) do hudourniške grape, kjer zavije SPP po bližnjici na pobočje Planje, mulatjera pa proti lovski koči.

Planina Dobrenjščica (1304 m) leži na terasi na jz. pobočju Planje (1874 m), vrha v Spodnjih Bohinjskih gorah. Planina je zdaj opuščena. Na njej stoji lovska koča. Na planino pripelje markirana pot iz doline Tolminke.

višina: 1298 m Planina Dobrenjščica

Ni opisa

Opis:

SPP vodi dalje po poti, ki pri hudourniški grapi zavije strmo navzgor. Pot se v okljukih dvigne po travnatem, potem gozdnatem pobočju kakšnih 200 m do mulatjere, ki pripelje od lovske koče in jo že prej večkrat prečka. Še neoznačeno lažjo mulatjero lahko uporabimo zlasti ob slabem vremenu. Po lepi, skoraj ravni mulatjeri in po nekaj bližnjicah, gremo po prostranih pobočjih Tolminskega Kuka in Tolminskega Migovca (1881 m) do sedla nad planino Na Kalu, ki ga vidimo pred seboj. Preden pridemo do hudourniške grape s Tolminskega Migovca, je ob poti v skalo vgrajena kapelica Matere Božje, ki so jo leta 1924 postavili italijanski alpinci. Ko po velikem ovinku prekoračimo grapo, gremo nekaj minut pod skalnatim baldahinom, s katerega kaplja voda. Še malo, pa smo na sedlu, s katerega že zagledamo na v. strani planino Na Kalu, do katere smo od izvira vode na Dobrenjščici hodili 1 h 30. Z južne strani pripelje na planino tudi markirana pot iz Tolmina prek Čadrga.

višina: 1489 m Planina na Kalu

Planina na Kalu (1490 m) leži na pomolu v vznožju Tolminskega Migovca. Pred leti so tod pasli živino kmetov iz Poljubinja, Zadlaščice in Tolminskih Raven, zdaj so stanovi opuščeni in planina močno zaraščena. Tudi voda ne teče več, korito je suho.



Opis:

Planina na Kalu (1490 m) leži na pomolu v vznožju Tolminskega Migovca. Pred leti so tod pasli živino kmetov iz Poljubinja, Zadlaščice in Tolminskih Raven, zdaj so stanovi opuščeni in planina močno zaraščena. Tudi voda ne teče več, korito je suho. Pri betonskem koritu zavijemo po senožeti proti planini Razor, ki jo že vidimo s planinsko kočo in pastirskimi stanovi ter Voglom in Žabiškim Kukom nad njo. Kmalu pridemo na pobočje, ki je deloma poraslo z drevjem, vmes pa so tudi manjši gozdički. Po pol ure je ob poti studenček. Nekaj časa je pot precej ravna; prečimo nekaj razdrapanih hudourniških korit, potem pa se po gozdu spustimo na ravninico, kjer se odcepi markirana pot na Škrbino (1910 m). Nadaljujemo po lepem bukovem gozdu, kjer se pot vijuga malo gor, malo dol. lz gozda pridemo na travnato pobočje, na katerem je nekaj skal in borovcev. Od tod sledi mali vzpon na skalnat rob, potem pa se po bukovem gozdu zmerno spuščamo. Pot postane široka gozdna pot, ki nas kmalu pripelje na planino Razor in prek nje ravno proti planšariji in planinski postojanki. S planine Na Kalu do Koče na planini Razor je 1 h 30.

Od Gomiščkovega zavetišča na Krnu do Koče na planini Razor je 7 do 8 h.

višina: 1316 m Koča na planini Razor
Planinska postojanka:

Koča stoji na planini Razor, ki se razprostira na primorskem pobočju Spodnjih Bohinjskih gora. Prvo kočo so preuredili iz nekdanje italijanske vojaške postojanke in jo odprli 11. septembra 1948. Kmalu so ugotovili, da je skromna koča postala pretesna. Leta 1957 so zgradili velik prizidek in nadzidali staro kočo; v naslednjih letih so objekt dokončali in opremili; povečano kočo so slovesno odprli 30. julija 1961. Leta 1976 je kočo poškodoval potres, zato so jo morali obnoviti, hkrati pa so sklenili, da jo ponovno povečajo. Delo se je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev zavleklo; prenovljeno in razširjeno kočo so slovesno odprli 22. julija 1984. Koča je odprta od 20. junija do 20. septembra. V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 60 sedežev; v 18 sobah je 80 postelj, na skupnem ležišču pa 10 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC v pritličju in 1. nadstropju, umivalnica z mrzlo vodo v pritličju; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, za elektriko skrbe fotovoltne celice, telefon.



Opis:

Kažipot za kočo nas usmeri po travnati planoti proti Voglu.

višina: 1334 m Planina Razor (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot se vzpenja proti košatim bukvam, kjer se na levo odcepi pot na preval Globoko.

višina: 1432 m Krnica (razpotje)

Ni opisa
2 km, 1 ura 20 minut Planina Razor (razpotje) - Vogel

Opis:

Naša pot zavije na desno, postane gruščnata in se precej strmo dvigne med nizkim borovjem v koritasto Krnico pod vznožjem Vogla, kjer pride na plano. Po slabi uri hoje pridemo na travnat prag nad Krnico, kjer opazimo na desni nekdanjo italijansko utrdbo. SPP se s praga vzpne po travnati vesini v obširen kamnit kotel pod vrhom Vogla, po katerem pridemo na sedlo med Žabiškim Kukom (1844 m) in Voglom, tu se odpre pogled naprej na Spodnje Bohinjske gore, kjer nas bo vodila pot proti Črni prsti. S sedla zavijemo po zložnem vršnem grebenu na vrh Vogla, kamor pridemo s sedla v 20 minutah.

Od Koče na planini Razor na vrh Vogla je 2 h.

višina: 1921 m Vogel
Vrh:

Vogel (1922 m) je piramidast vrh v osrčju Spodnjih Bohinjskih gora. Po vrhu je poimenovano tudi širše območje na njegovi s. strani, kjer je turistični center Vogel z žičnicami, vlečnicami in smučarskimi progami. Na robu nad Bohinjsko dolino stoji na Rjavi skali (1540 m) Ski hotel, do katerega je iz doline speljana gondolska žičnica. Na tem mestu je Turistovski klub »Skala« zgradil leta 1934 »Skalaški dom«, ki pa je med 2. svetovno vojno pogorel. V bližini stoji Planinska koča Merjasec na Voglu (telefon 04/ 5768790). Gondolska žičnica precej skrajša pristop na Vogel; od Ski hotela je čez planino Zadnji Vogel 2 h. Če obratuje sedežnica na Visoki Orlov rob (1800 m) pod vrhom Šije, pa je do vrha le še 1 h 30.

Z Vogla je prelep razgled na vse strani. Najlepši je proti s. na Triglav, Komno, Fužinske planine, Pokljuko, vrhove nad Dolino Triglavskih jezer in Karavanke. Na j. sega pogled na Goriško stran, proti v. pa se zvrstijo vrhovi v grebenu Spodnjih Bohinjskih gora do Črne prsti in na z. do Mahavščka.

Na vrhu sta v skrinjici vpisna knjiga in žig! PD Bohinjska Bistrica.


0.2 km, 0 minut Vogel - Vrh Krnic (sedlo)

Opis:

Z vrha zavijemo navzdol po z. grebenu Vogla v bližnje sedelce med Voglom in Vrhom Krnic (1896 m).

višina: 1845 m Vrh Krnic (sedlo)

Ni opisa

Opis:

S sedelca med Voglom in Vrhom Krnic (18966 m) se pot spusti po grušču do razpotja.

višina: 1801 m Vrh Krnic (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Leva pot pelje na preval Globoko in naprej na Komno, SPP pa po s. gruščnatem pobočju Vogla proti v. Skoraj ravna pot pripelje do skalnatega roba, ki ga prečimo, potem pa se po krušljivem v. grebenu Vogla spustimo v škrbino brez imena (1668 m), ki je najnižja točka v grebenu do Črne prsti. V škrbino pripelje s s. pot od Ski hotela čez planino Zadnji Vogel. lz škrbine se SPP strmo dvigne po kratkem skalnatem, ponekod malo izpostavljenem pobočju manjšega grebenskega vršiča; ko se zravna, smo na prevalu Vratca (1725 m).

Z Vogla na preval Vratca je 1 h.

višina: 1670 m Preval Vratca

Ni opisa

Opis:

S prevala Vratca se pot sprva zmerno vzpne po travnatem z. pobočju Vrha Dlani (1862 m). 

višina: 1725 m Vrh Dlani (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko se obrne okrog s. roba, zavije skozi nizko ruševje na travnato s. pobočje Šije (1880 m), po katerem pridemo skoraj vodoravno na sedelce pod vrhom Šije na j. in Visokim Orlovim robom (1800 m) na s. strani. S prevala Vratca do sem je 20 min. SPP se na vrh Šije, izrazit vrh v glavnem grebenu med Voglom in Rodico, ne povzpne. Na Visoki Orlov rob je od Ski hotela Vogel speljana sedežnica, od tam pride tudi markirana pot.

višina: 1799 m Šija (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 30 minut Šija (razpotje) - Čez Suho

Opis:

SPP se s sedelca spusti po s. pobočju glavnega grebena v koritasto dolino, ki pada proti planini Suha; v kotlini opazimo Bohinjsko Bistrico. Z gruščnate poti se dvignemo čez kratek skok, malo po nizkem borovju, potem pa pridemo na travnato pobočje, po katerem se povzpnemo naravnost na vršiček (1796 m) v glavnem grebenu. S te točke se dobro vidna pot spusti prek trat do bližnjega prevala Čez Suho (1773 m); s sedelca pod Šijo 45 min. Na preval pripelje tudi markirana pot z Ribčevega Laza čez planino Suha. Na njej je Radovljiška podružnica SPD leta 1899 odprla Kočo na Rodici, ki pa po 1. svetovni vojni ni več obratovala. Škoda, da na dolgi poti s planine Razor do Črne prsti ni več planinske postojanke!

višina: 1769 m Čez Suho

Ni opisa

Opis:

S prevala Čez Suho gremo po širokem travnatem hrbtu nad planino Lepa Suha zložno navzgor proti Rodici, ki jo imamo ves čas pred seboj. Sredi pobočja je ob poti napis "Voda" s puščico, ki pokaže k razpadajoči betonski cisterni ob ostankih nekdanje obmejne stražnice, v kateri pa najdemo le smetišče. S hrbta pridemo na ravno sleme, odkoder vidimo košček Bohinjskega jezera, Ribčev Laz, Staro Fužino, Srednjo vas in druge kraje v Bohinjski dolini. S slemena sledi kratek spust do vznožja Rodice, potem pa se pot enakomerno dviga po j. pobočju proti v. Ko dosežemo malo sedlo v jz. grebenu Rodice, se pot obrne proti sv. Malo pod vrhom pride po j. pobočju markirana pot iz Ruta in iz Stržišča. 

višina: 1870 m Rodica (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 20 minut Rodica (razpotje) - Rodica

Opis:

Pot po travnatem robu pripelje na vrh. S prevala Čez Suho na vrh smo hodili 45 minut. Z Vogla na Rodico je 3 h.

višina: 1963 m Rodica
Vrh:

Rodica (1966 m) je drugi najvišji vrh v. dela Spodnjih Bohinjskih gora (najvišji je v. sosed Veliki Raskovec,19o77 m). Od Ski hotela na Voglu je videti kot lepo oblikovana piramida. Na s. strani leži valovita, z ruševjem porasla planota med planinama Suha in Poljana, naprej proti Bohinjski dolini pa padajo gozdnata pobočja. J. pobočja so strme, delno travnate vesine, delno prepadna ostenja, zlasti v grebenu v. od Rodice z vršičem Novi vrh ali Suha Rodica (1944 m). V spodnjem delu j. pobočja je prisojna terasa z gručastima vasicama Grant (735 m) in Rut (671 m) ter travniki in njivami okrog njih. Na j. strani terase je globoka Baška grapa, nad njo se onstran dviga Porezen.

Z Rodice je prelep razgled na vse strani, zlasti na Julijce s Triglavom, Bohinjsko dolino, greben Spodnjih Bohinjskih gora proti z. in v. ter na globoke doline na j. strani.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in žigom! PD Bohinjska Bistrica.


1.6 km, 50 minut Rodica - Raskovec (razpotje)

Opis:

Z vrha Rodice se pot spušča po j. strani ozkega grebena; zahtevna pot preči nekaj skalnatih kotov ob grebenu. Kmalu preidemo na s. stran grebena, toda že po nekaj minutah se vrnemo na j. stran, po kateri se precej strmo spustimo, potem pa se pot zvijuga po kamniti strmini proti malemu travnatemu sedlu, ki ga z Rodice dosežemo po 30 min. Od tod naprej pelje SPP nekaj časa spet po bohinjski strani grebena, kjer obidemo nekaj grebenskih glav pod Novim vrhom, potem pa se spustimo do travnatega prevala med Rodico in Velikim Raskovcem. 

višina: 1882 m Raskovec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na sedlu preidemo na primorsko stran, po kateri obidemo skalnati vrh Raskovca. Na v. strani vrha se povzpnemo čez skalnati greben na s. stran, kjer ob njegovem robu zaobidemo krnico med Raskovcem in Matajurskim vrhom (1936 m). Kmalu pridemo na zeleno ramo na s. strani Matajurskega vrha, pred nami pa je Poljanski vrh (1897 m). Z Rodice 1 h 15.

višina: 1894 m Poljanski vrh

Ni opisa
0.5 km, 15 minut Poljanski vrh - Konjski vrh

Opis:

Z rame nadaljuje lepa, precej ravna pot pod glavnim grebenom in Matajurskim vrhom, kmalu preči skalni skok, potem pa se spet zravna. Mimo velike skale z markacijo se dvignemo na skalni rob, potem pridemo na travnati preval med Matajurskim in Poljanskim vrhom, pred nami pa je travnat Konjski vrh (1879 m).

višina: 1874 m Konjski vrh

Ni opisa

Opis:

Severno pod Poljanskim vrhom je planina Poljana (1466 m), nad njo se vzpenja z rušjem porasli Gradovec (1692 m). Na prevalu spet zavijemo na j. stran glavnega grebena, ki postane za nekaj časa enakomerno sleme. Prečimo zelo strma travnata pobočja Poljanskega in Konjskega vrha ter Četrta (1832 m); pot od prevala naprej je ozka steza, zato je potrebno paziti, da nam ne spodrsne, zlasti če je mokro. Glaboko pod nami je pod strmo Stržiško planino lepa vasica Stržišče (756 m). Pod Četrtjo, od koder se nam v bližini pokaže Črna prst, se strmo spustimo po v. travnatem pobočju tega vrha v globoko škrbi­no Vrata (1721 m) z razritim in raztrganim pečevjem, kjer je prehod med Stržiščem in bohinjsko planino Osredki. Z rame pod Matajurskim vrhom 1 h 15.

Pot se s škrbine strmo dviga po z. skalnatem grebenu Črne prsti. Ko strmina popusti, pridemo na travnato vesino; razveselimo se ob opozorilu na skali ob poti, da je do planinskega doma le še 20 minut.

višina: 1792 m Črna prst (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po vedno širšem slemenu, na katerem se priključi markirana pot s Polja v Bohinjski dolini, se počasi dvigamo na teraso tik pod vrhom Črne prsti, kjer stoji planinska postojanka. lz škrbine Vrata 30 minut.

Vrh:

Črna prst (1844 m) je najvzhodnejši »visoki« vrh Spodnjih Bohinjskih gora: ime je dobila po temnem jurskem skrilavcu, ki ga vidimo sredi belega skalovja na s. strani vrha kot črno liso. s pobočje gore sprva strmo, potem pa položno pada v Bohinjsko. dolino; oklepata ga dva grebena, z. končuje Lisec (1o53 m), v. po Črna gora (160o m). Med obema grebenoma leži Planina za Liscem (1350 m), kjer je SPD leta 1894 zgradilo svojo prvo planinsko kočo in jo poimenovalo po tedanjem predsedniku SPD Franu Orožnu »Orožnova koča na Črni prsti«. J. travnata pobočja Črne prsti se strmo spuščajo v Baško grapo. Črna prst je bogata z alpsko floro; poleg sleča, planik, murk, košutnika in drugih cvetic raste tod srebrna krvomočnica (v Sloveniji le še v Krnskem pogorju); v stenah Črne gore raste kratkodlakava popkoresa, ki je ni najti nikjer drugje na svetu.

Črna prst je imenitno razgledišče. Proti v. se vleče greben Spodnjih Bohinjskih gora s Kontnim vrhom, Koblo, Možicem in Slatnikom, za njimi pa so Ratitovec ter vrhovi Karavank in Kamniških Alp; od v. proti j. drsi pogled od Škofjeloškega hribovja z Blegošem do Porezna, Kojce, Trnovskega gozda, Idrijskega hribovja, Nanosa, Javornikov in Snežnika, tik pod nami pa je zgornji del Baške grape s Podbrdom; proti z. lepo vidimo greben Spodnjih Bohinjskih gora z vsemi vrhovi, s katerimi smo se srečali na dolgi poti s Krna, ki ga vidimo v daljavi, levo od njega pa Matajur in ob dobri vidljivosti tudi Furlansko nižino in Jadransko morje pri Gradežu; proti s. se pogled najprej ustavi na Bohinjski dolini z jezerom, na Komni, Fužinskih planinah in Pokljuki, potem pa na veličastni skupini vrhov osrednjega dela Julijcev s Triglavom v sredini.


Planinska postojanka:

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Črne prsti (1844 m). Prvo kočo je na Planini za Liscem na bohinjski strani Črne prsti začelo že leta 1893 graditi SPD; to je bila prva slovenska planinska koča; slovesno so jo odprli 15. julija 1894 in poimenovali po Franu Orožnu (1853-1912), tedanjem predsedniku SPD. V 1. svetovni vojni je bila opustošena: SPD jo je leta 1921 popravilo in jo 9. julija 1922 ponovno odprlo. Leta 1934 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 14. julija 1935. Decembra 1944 je bila požgana. PD Most na Soči je v planinsko postojanko preuredilo nekdanjo italijansko stražnico pod vrhom; kočo so odprli 20. avgusta 1954. Leta 1959 je kočo prevzelo PD Podbrdo, ki jo je naslednje leto obnovilo. Leta 1965 so dogradili nadstropje ter postavili bivak z zimsko sobo. Otvoritev povečanega in obnovljenega doma je bila 7. avgusta 1966, ko so ga tudi poimenovali po Zorku Jelinčiču (1900-1965), zaslužnem primorskem borcu in planincu.Dom je odprt od konca junija do sredine septembra.V gostinskem prostoru je 56 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 10 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 40 ležišč; v zimski sobi sta dve ležišči in štedilnik (gorivo je treba prinesti s seboj); WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat in fotovoltne celice za električno razsvetljavo, radijska zveza.



Opis:

SPP začne tik pod domom in pelje po travnatem j. pobočju na bližnji preval Čez Suho (1760 m).

višina: 1760 m Preval Čez Suho

Ni opisa

Opis:

Tu se odcepi na desno markirana pot v Podbrdo, naša pot pa se prevali na s. pobočje Rušnega vrha (1800 m) in se po njem spusti do bližnjega razpotja: leva pot pelje čez Planino za Liscem v Bohinjsko Bistrico, SPP pa se povzpne na sedelce Škrbina med glavnim grebenom in Črno goro. Z vrha 20 min. S sedla se pot spusti v mnogih ovinkih po ozkem žlebu, imenovanem Žrelo, do 10 min oddaljenega razpotja: leva pot pelje pod stenami Črne gore na Planino za Črno goro in naprej v Bohinjsko Bistrico, SPP pa zavije desno po kamnitem pobočju Kontnega vrha ali Šoštarja (1646 m) proti poraščenemu sedlu pred nami. Kontni vrh imenujejo Bohinjci, ime Šoštar pa so ohranili prebivalci iz vasi Bača, Kal in Stržišče na j. pobočju, potomci Tirolcev, ki jih je oglejski patriarh v 13. stol. preselil na pobočja nad Baško grapo.

Pot pelje naprej po s. pobočju Kontnega vrha zložno med jelševjem in borovjem, potem pa se spušča po smrekovem in macesnovem gozdu ter spremeni smer proti v. Na levi zagledamo kadunjo s Planino za Črno goro, na kateri stoji nekaj hišic. Nad kadunjo je razpotje, do sem smo s Črne prsti hodili 1 h 15; leva pot zavije navzdol prek planine v Bohinjsko Bistrico, SPP pa na desno navkreber ob potočku na močvirnato, z visokim ščavjem poraslo ravninico.

višina: 1347 m Planina Za Črno goro

Ni opisa

Opis:

Od tod krenemo navzgor po gozdu na bližnji preval Na Kalu (1362 m). V bližini prevala je zgornja postaja sedežnice smučarskega centra Kobla, ki pa je odmaknjena od naše poti.

višina: 1448 m Na Kalu

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Na Kalu - Kobla

Opis:

S prevala Na Kalu, kjer je več izvirov, gremo mimo razvalin nekdanje obmejne stražnice, od koder je lep razgled na Porezen, globoko Baško grapo in strma j. pobočja Koble, potem pa se v okljukih povzpnemo na 15 min oddaljeno sedlo med Koblo in Kravjo Črno goro (1541 m). Če se ozremo nazaj, vidimo v sredini vrh Črne prsti, na desni Črno goro, na levi Kontni vrh, med njima pa kotlinico s Planino za Črno goro. S sedla se obrnemo proti j. in se v 15 min povzpnemo na vrh Koble.

višina: 1489 m Kobla
Vrh:

Kobla (1498 m) je vrh v v. delu Spodnjih Bohinjskih gora, njegov jv. pomol je pomaknjen daleč nad Baško grapo. j. skalna strmina pod vrhom preide v travnata pobočja, ki padajo v Baško grapo; na spodnjem delu je obširna terasa z razloženo vasjo Bača pri Podbrdu (770 m). Koblo prebije 6336 m dolgi predor na železniški progi med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom. Kobla je najbolj znana po smučiščih nad Bohinjsko Bistrico in po pobočjih Kravje Črne gore katerim je dala ime, čeprav na njen vrh ne sežejo. S Koble' lepo vidimo j. pobočja Slatnika in Lajnarja, po katerih se SPP spušča proti Petrovemu Brdu. SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.


1.9 km, 30 minut Kobla - Preval Vrh Bače

Opis:

SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.

višina: 1260 m Preval Vrh Bače

Preval Vrh Bače (1273 m) je star prehod iz Bohinja v Baško grapo, prek katerega so v preteklih stoletjih, ko še ni bilo železnice, tovorili izdelke bohinjskega železarstva na Primorsko. Preval je glaboka zareza med masivom Koble in Slatnika. Na preval pripelje gozdna cesta, ki se malo pod Bohinjskim sedlom odcepi od lokalne ceste Bohinjska Bistrica—Soriška planina.



Opis:

Na prevalu nas kažipot usmeri po mulatjeri proti Petrovemu Brdu. Kmalu se navzgor odcepi markirana pot do uro in pol oddaljene Litostrojske koče na Soriški planini (1306 m), ki pa ni v planinskem upravljanju, desno navzdol pa strma markirana pot skozi vasico Bača v Podbrdo (508 m),

višina: 1279 m Preval Vrh Bače (razpotje)

Ni opisa

Opis:

SPP nas popelje vprek po j. pobočju Slatnika (1609 m). Najprej se zložno spuščamo po nekdanjih senožetih, potem pa bolj strmo po gozdu na planino Ravan. S prevala 30 min. Na planini stoji lovska koča, na njej je tabla "Dobrodošli pri Koucah". Pri koči so mize in klopi, kjer lahko prijetno počivamo. Lepa pobočja Slatnika in sosednjega Lajnarja so med obema vojnama poškodovali Italijani, ko so kopali poti in gradili utrdbe ob takratni državni meji. Na v. strani jase je na začetku gozda razpotje: leva markirana steza se vzpne po strmem travnatem pobočju čez preval med Slatnikom in Lajnarjem na Soriško planino, SPP pa nadaljuje po nekdanji vojaški cesti, ki se zložno spušča po mešanem gozdu. 

višina: 1214 m Planina Ravan

Ni opisa

Opis:

Na desni je globoka grapa, v kateri izvira reka Bača. Po 15 min s planine zapustimo cesto, ki zavije desno, SPP pa se precej spusti po gozdnatem hrbtu. 

višina: 1090 m Podlajnar (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 5 min pridemo na gozdno cesto s planine Podlajnar na pobočju Lajnarja (1549 m). Še 5 min zložne hoje, pa pridemo na razpotje: desna cesta pelje na bližnji Kup (1046 m) z RTV pretvornikom in v Podbrdo, SPP pa nadaljujemo naravnost navzdol po zelo strmi gozdni cesti po hrbtu med dvema grapama. Ko smo iz gozda, zagledamo na bližnjem prevalu naselje Petrovo Brdo, kamor smo namenjeni.

višina: 806 m Koča na Petrovem brdu
Planinska postojanka:

Dom stoji od 15.avg.2000 na razvodju med jadranskim in črnim morjem,na stičišču Baške grape in selške doline. Mimo koče vodi šest planinskih SPP, evropska pešpot E7, Via Alpina, škofjeloška planinska pot, pot vezistov in kurirjev ter geološka pot,pa tudi loška kolesarska pot.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Gremo po gozdni poti na Petrovo brdo. Pot skozi gozd in po senožetih, razgled na Spodnje Bohinjske gore in Ratitovec.

Petrovo brdo je preval 804 m in naselje na njem, čezenj gre cesta iz Selške doline v Baško grapo, razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.

višina: 946 m Rovtar (razpotje)

Ni opisa
3.2 km, 1 ura 50 minut Rovtar (razpotje) - Pohoški Kup

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo mimo kmetije Rovtar.

višina: 1541 m Pohoški Kup

Ni opisa

Opis:

Ko postane steza po 15 min. položnejša, zagledamo v bližini vrh Porezna, tik pod njim pa planinski dom. Kmalu gremo mimo nekdanje propadajoče italijanske vojašnice, potem pa zložno na travnato sleme med Pohoškim Kupom in Poreznom. S slemena se odpira širok razgled na vse strani; zlasti lepo vidimo na desni globoko Baško grapo in nad njo pobočja z vasicami Stržišče, Kal in Bača pri Podbrdu. Pot nadaljujemo po slemenu proti domu. Nekaj korakov pred domom pripelje s planine Medrce slab kolovoz. S Trtenske planine je 45 min.

Planinska postojanka:

Dom stoji na severni strani malo pod vrhom Porezna (1630 m). Prvo kočo, ki je stala na vrhu, je zgradila Cerkljanska podružnica SPD in jo odprla 11. avgusta 1907. Leta 1922 je kočo zasedla italijanska obmejna straža; od nje so leta 1945 ostale le ruševine. PD Cerkno je leta 1946 sklenilo, da ne bodo obnovili stare koče, temveč da bodo v planinsko postojanko preuredili italijansko vojašnico tik pod vrhom. Kočo so odprli 14. avgusta 1949. Leta 1974 so kočo poimenovali po narodnem heroju Andreju Žvanu-Borisu (1915-1945), ki je padel v bojih z Nemci na Poreznu 24. marca 1945. Leta 1980 so se lotili obnove in dogradnje. Nad zidanim pritličjem so zgradili leseno drugo etažo, stare prostore pa obnovili. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli 14. septembra 1986. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 7 sobah je 31 postelj, na skupnem ležišču pa 33 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v prvem gostinskem prostoru lončena peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Leta 1998 so na koči montirali tudi fotovoltaični sistem za oskrbo koče z električno energije v okviru akcije ekološka sanacija planinskih koč.



Opis:

Od Doma Andreja Žvana - Borisa se v 10 min. povzpnemo na vrh Porezna, na katerem je tudi spomenik padlim borcem NOV.

višina: 1629 m Porezen
Vrh:

Porezen (1630 m) je gora nad Baško grapo, Selško dolino in dolino Cerknice; je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja. Na jv. strani se nadaljuje v Počanski gori (1259 m), na jz. strani pa stoji Kojca (1303 m). Porezen je grajen iz apnencev in skrilavcev. S. in v. pobočja so gozdnata, j. in z. pa so večinoma pokrita s pašniki in senožetmi. Na Poreznu raste značilno alpsko cvetje, med drugimi lepi jeglič, panonski svišč in alpska možina.

Med obema svetovnima vojnama so Italijani vrh Porezna močno utrdili. Še zdaj so vidni dolgi betonirani podzemni hodniki do utrdb, ki so bile obrnjene proti takratni državni meji. Med NOB so na območju Porezna delovale razne enote NOV, tod so bila tudi osvobojena ozemlja na Cerkljanskem. Med zadnjo veliko sovražnikovo ofenzivo, marca 1945, so Nemci v gosti megli presenetili borce NOV, ki so počivali v utrdbah in podzemnih hodnikih; v boju je padla 36 borcev, 145 pa so jih ujeli in jih vse postrelili v vasi Jesenica pod Kojco. Na vrhu Porezna stoji spomenik v spomin na žrtve te tragedije.

Razgled s Porezna je čudovit. Na v. strani 'le v bližini hribovit svet Davče s samotnimi kmetijami, za njim Škofjeloško hribovje z Blegošem, Polhograjsko hribovje, Ljubljanska kotlina in Posavsko hribovje. Na j. strani vidimo najprej strma pobočja Porezna in Počanske gore nad ozko dolino Zapoške s Počami ter dolino Cerknice s Cerknim, središčem Cerkljanskega, naprej pa Bevkov vrh, Idrijsko hribovje in Trnovski gozd, pogled pa seže do Nanosa in Snežnika. Na jz. je pod nami globoka Zakojška grapa, nad njo se dviga Kojca. Proti z. je ob vznožju Porezna Baška grapa, nad njo vrhovi Tolminskih gora, naprej pa Matajur in če je ozračje čisto, vidimo tudi Furlansko nižino in Dolamite. Na s. se nad Baško grapo dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora s Koblo, Črno prstjo, Rodico in Voglom, še naprej pa se kaže Krn. Na j. pobočjih nad grapo opazimo vasici Stržišče in Bača pri Podbrdu, za Črno prstjo pa se dviga Triglav. Desno od Koble vidimo Slatnik, Lajnar, Dravh in Ratitovec, na obzorju pa Karavanke in Kamniške Alpe.


0.9 km, 10 minut Porezen - Medgorje Medrce

Opis:

Z vrha se spustimo po stezi, ki se po jv. travnatem hrbtu zvijuga na medgorje Medrce (1410 m), vez med Poreznom in Počansko goro. Tja pripelje tudi slaba gozdna cesta iz Gorenjih Novakov in Davče. Na v. strani medgorja so obširni planinski pašniki. Da ne zaidemo na napačno pot, moramo paziti na kažipote. Na levo se odcepi pot v Davčo in naprej na Črni vrh, kamor sta namenjeni E-7 in LPP, na desno pa v Poče in Cerkno, ki ga vidimo v kotlini na j. strani pogorja.

višina: 1392 m Medgorje Medrce

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Medgorje Medrce - Medrce

Opis:

Na Medrce pripelje slaba gozdna cesta iz Gorenjih Novakov in Davče. Na v. strani medgorja so obširni planinski pašniki. Tu moramo paziti na kažipote, da ne krenemo na napačno pot: na levo zavije pot v Davčo (LPP), na desno v Poče in Cerkno (Geološka pot), po cesti pa na Črni vrh (Idrijsko-Cerkljanska pot). SPP se z Medrc povzpne na vzpetino Jalovec (1410 m), na kateri še stojijo nekdanje italijanske utrdbe

višina: 1409 m Medrce

Ni opisa
0.3 km, 0 minut Medrce - Velbnik

Opis:

Z vrha se na drugi strani spusti v sedlo Velbnik (1331 m). Na desni je lovska koča, levo gozdna cesta.

višina: 1332 m Velbnik

Ni opisa
3.8 km, 1 ura Velbnik - Poljane

Opis:

Pod sedlom pridemo do kolovoza, ki se spušča po j. pobočju Počanske gore (Velika Kopa, 1291 m). Sprva hodimo po gozdu, potem pa po razglednih strmih planinskih senožetih. Desno pod nami vidimo vasi Poče, Gorje in Zakriž ter dolino potoka Zapoške proti Cerknemu. Po uri in pol z vrha Porezna smo na obsežnih, precej položnih planinskih košenicah Labinjske lehe z nekaj seniki. Lastniki košenic so kmetje iz vasi Labinje. Kraj je prijeten za počitek pred nadaljevanjem spusta.

Na Labinjskih lehah prečkamo gozdno cesto in se spustimo proti gozdu, v katerem se pot razcepi: desna gre v Labinje in Cerkno, TV in SPP pa zavijeta po levi proti bolnišnici Franja. Po gozdu se strmo spuščamo proti potoku Trševka. Nekaj časa sledimo potoku, ki ponekod skoraj navpično pada po skalah, potem pa pridemo do travnika in njiv nad vasjo Poljane. Po približno 45 min. od planinskega razpotja na Labinjskih lehah smo v gručastem naselju Poljane, 510 m, 69 preb., pod strmim pobočjem hriba Drnova (1004 m) v zatrepu doline potoka Trševka. Nekaj hiš je še niže v dolini potoka Cerknica, od koder pripelje tudi asfaltirana cesta. Na zložnejšem svetu so njive in travniki, vendar naravne razmere za kmetijstvo niso ugodne; precej prebivalcev je zato zaposlenih v Cerknem.

Med NOB je bil pri Zarigelcu, Poljane 20, nekaj časa štab IX. korpusa NOV in POS. V zadnji ofenzivi, 25. marca 1945, so Nemci požgali štiri hiše. Po nemški ofenzivi se je na Poljane novembra 1943 iz Cerknega preselila kurirska postaja P-35. Prvi komandir postaje je bil Franc Fojkar - Janko Jelovški, v njej pa je bilo sprva 12, pozneje pa tudi 16 kurirjev. Zveze so vzdrževali s postajami P-7 v Gorenji Trebuši, P-21 na Pečinah na Šentviški planoti in G-11 v Davči. Najpomembnejša je bila vsakodnevna jutranja zveza s P-7, saj so kurirji poleg pošte prevzemali tudi svežnje Partizanskega dnevnika, namenjenega na Gorenjsko. Pošiljk, predvsem literature, je bilo toliko, da sta jo dva kurirja komaj zmogla. Nekaj časa so pošiljke tovorili tudi z mulo.

višina: 508 m Poljane

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Poljane - Podnjivč

Opis:

Skozi vas gremo do potoka in potem levo po precej ravni makadamski cesti ob vznožju Drnovega. Na s. stran se odpre pogled na Črni vrh (1291 m) s smučarskim centrom Cerkno ter na razloženo naselje Gorenji Novaki na njegovem pobočju. Po 30 min. prijetne hoje s Poljan pred zaselkom Podnjivč prečkamo potok Maška, ki priteče po grapi med hriboma Drnova in Veliki Njivč (915 m). Kmalu smo pri veliki domačiji v zaselku Podnjivč, ki je del naselja Dolenji Novaki, 530 m, 206 preb.

višina: 510 m Podnjivč

Ni opisa
0.3 km, 0 minut Podnjivč - Soteska Pasice

Opis:

Skozi vas gremo do potoka in potem levo po precej ravni makadamski cesti ob vznožju Drnovega. Na s. stran se odpre pogled na Črni vrh (1291 m) s smučarskim centrom Cerkno ter na razloženo naselje Gorenji Novaki na njegovem pobočju. Po 30 min. prijetne hoje s Poljan pred zaselkom Podnjivč prečkamo potok Maška, ki priteče po grapi med hriboma Drnova in Veliki Njivč (915 m). Kmalu smo pri veliki domačiji v zaselku Podnjivč, ki je del naselja Dolenji Novaki, 530 m, 206 preb. Ko smo mimo domačije, zagledamo sotesko Pasice. Desno pod nami buči v strmi grapi Cerenščica, ki priteče iz soteske. Po mostu gremo na drugo stran potoka. Tam je velik parkirni prostor, do katerega pripelje asfaltirana cesta iz Cerknega, ter gostišče. TV in SPP zavijeta po urejeni turistični poti do 10 min. oddaljene bolnišnice. Pot v tesen je dobro zavarovana, ponekod je vklesana v skalo, drugod pa so narejeni mostički, stopnice in hodniki.

višina: 511 m Soteska Pasice

Soteska Pasice je bila s petimi slapovi, brzicami, delovanjem vode, ki je oblikovala erozijske lonce in navpičnimi stenami zanimiv cilj za planince že v začetku 20. stoletja. Cerkljanska podružnica SPD je 23. avgusta 1908 z večjim društvenim pohodom odprla pot skozi sotesko, za katero se imamo zahvaliti g. tehniku Petru Brelihu, ki je prebil večji del svojih počitnic v Pasicah ter lastnoročno obdelal strmo skalovje in izsekaval stopinje« (PV 1909, str. 75). Po 1. svetovni vojni, ko je to območje pripadlo Italiji in so bila slovenska društva prepovedana, je pot propadla.


5.7 km, 2 uri 10 minut Soteska Pasice - Kolinc (razpotje)

Opis:

Nadaljujemo po asfaltirani cesti v 15 min spustimo v dolino Cernice (ime Cerknica ima potok šele od Loga navzdol) do ceste Cerkno-Črni vrh. Na razpotju zavijemo po cesti na levo proti Črnemu vrhu. Po 5 min sta na desni dve novi hiši, na levi pa škarpa, na kateri je opozorilo, da moramo na desno proti bližnjemu potoku Cernica. Potok prekoračimo po desnem mostu. Mimo staje pridemo na gozdno vlako; po njej se strmo dvignemo do jase in po njej proti bližnjemu gozdu. Po grdem koritu napravimo nekaj korakov, potem pa puščica na drevesu pokaže na desno na rob nad jaso. Slabo vidna steza se vzpne proti gozdu, kjer postane lepa pot, ki se zasuče okoli gozdnega roba in pripelje do razpotja. Tu zavijemo naravnost navzgor po gozdni vlaki. Po nekaj minutah je novo razpotje, odkoder gremo po levi poti naravnost navzgor do bližnje stare italijanske vojaške ceste, po kateri bomo šli na desno. Iz doline Cernice do ceste smo hodili dobrih 30 minut.

Cesto so zgradili po prvi svetovni vojni, ko so ti kraji pripadli Italiji in je v zaledju državne meje povezovala Novake s Kladjem. Je še kar dobro ohranjena. Po cesti stopamo zložno navzgor najprej po z. pobočju Mrovljevega griča (742 m), potem po z. pobočju Škofelj (973 m). Večinoma je speljana po gozdu, vmes pa so nad cesto in pod njo strme košenice. Kjer se svet odpre, vidimo na desni globoko pod nami dolino Cerknice, na pobočju onstran doline vas Labinje, zadaj kopasto Kojco in na desni greben Cimprovke. Če se ozremo nazaj, objame pogled Gorenje Novake in Črni vrh. Po okoli pol ure pridemo na piano na jz. pobočju Škofelj. Pod nami so strme senožeti, v kotlu na jz. strani zagledamo Cerkno, naprej pa Šebreljsko planoto in Trnovski gozd. Kmalu se začne cesta zložno spuščati po j. pobočju Škofelj. Po nekaj minutah pridemo na j. rob, kjer se cesta v kolenu obrne proti jv. Odpre se pogled na Cerkljanski vrh in Kladje ter na cesto Kladje-Hotavlje, do katere moramo priti. Proti v. se že pokaže hrbet med Kladjem in Ermanovcem. Na levi strani ceste je razpadajoča škarpa, ki varuje travnate strmine Škofelj. Na pobočju pod nami je ob cesti Kladje-Cerkno vas Čeplez. Kmalu smo na senožeti, na kateri so ob cesti tri nove počitniške hišice. Zelo lep je pogled proti Kladju in Cerkljanskemu vrhu, na Vojskarsko in Šebreljsko planoto, Trnovski gozd, Kojco, Počansko goro in Porezen ter na vas Planina na pobočju pod nami. Po cesti pridemo v gozd in kmalu do ceste Kladje-Hotavlje. Po njej gremo na levo zložno navzgor na bližnji preval Vrh Ulce (814 m). Od priključka na nekdanjo vojaško cesto do prevala smo hodili okoli 1 h. Vrh Ulce smo na razvodju med Črnim in Jadranskim morjem. Na s. prevala izvira Podplečica, ki teče v Kopačnico, ta pa na Hotavljah v Poljansko Soro. Na j. strani priteče izpod Kladja Oresovka, ki se v Cerknem izliva v Cerknico, ta pa pri Želinu v Idrijco. Na prevalu je leseno znamenje. Na levo gre steza na Škofje.

višina: 815 m Kolinc (razpotje)

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Kolinc (razpotje) - Vrata

Opis:

SPP krene na desno po gozdnem kolovozu, nekaj minut zložno vkreber, potem pa malo navzdol. Levo pred nami je v bližini kmetija Jeram.

višina: 830 m Vrata

Ni opisa
1.2 km, 30 minut Vrata - Laniščar

Opis:

Na cestnem razpotju gremo naravnost navzgor (na desno se pride na Kladje, na levo do Jerama in v Podpleče) po travnatem pobočju. Na levo lep pogled na dolino Kopačnice, Blegoš, Črni vrh in nazaj na travnato sleme Škofja. Pridemo do električnega daljnovoda; na desni vidimo kmetijo Rotovž, mi pa nadaljujemo po kolovozu nad kmetijo Jeram proti gozdu. Sledi zložen vzpon po ponekod zaraščenem gozdnem kolovozu. Pod električnim daljnovodom pridemo na širok hrbet in do asfaltne ceste Kladje-Ermanovec. Na kažipotu piše, da je do planinske koče še 30 minut. Z Vrh Ulce smo hodili 45 minut.

Po cesti krenemo levo proti bližnji kmetiji Lanišar. Na j. pobočju na desni so razmetane kmetije razloženega naselja Podlanišče. Na drugi strani doline čepi na slemenu vas Nova Oselnica, z. od nje pa se dviga Bevkov vrh. Daleč za Bevkovim vrhom se na obzorju vleče rob Trnovskega gozda, levo od njega je za Idrijskim hribovjem Nanos, na skrajnem j. obzorju pa vidimo Snežnik.

višina: 921 m Laniščar

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Laniščar - Kladje

Opis:

Od Lanišarja do Kladja gremo ves čas po asfaltni cesti, ki se zložno spušča. Na prisojnih bregeh so domačije razloženega naselja Podlanišče (660-800 m), ki spada v občino Čerkno. Z Ermanovca do Ledin nas bo spremljala Loška planinska pot.

Od Planinske koče na Ermanovcu do Kladja je 1 h.

višina: 788 m Kladje

Kladje, 787 m, je preval, na katerem se cesta iz Sovodnja prevesi proti Cerknem. Na prevalu je zaselek enakega imena, ki je del razložene vasi Podlanišče. Tu se stikata Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, tod teče razvodje med povodjem Idrijce in Poljanščice ter med Jadranskim in Črnim morjem. Na Kladju je AP avtobusnih prog Škofja Loka—Cerkno in Ljubljana—Cerkno.


1.9 km, 50 minut Kladje - Cerkljanski Vrh

Opis:

S Kladja napravimo nekaj korakov po asfaltni cesti, ki pelje skozi razloženo naselje Cerkljanski Vrh (500-900 m) v Plužnje, Otalež in naprej v dolino Idrijce. S ceste krenemo na levo v bukov gozd. Pot se zložno dviga na planoto s kmetijo Slomovčan malo pod potjo. Po ravnem kolovozu pridemo na neizrazit preval (902 m), kjer je cestno križišče; leva cesta pelje v Novo Oselico in Sovodenj, desna do samotnih kmetij na Cerkljanskem Vrhu, naravnost pa je cesta Kladje—Plužnje. S prevala gremo po stezi na vrh senožeti proti drogovom električnega voda z markacijami. Z vrha hribčka se spustimo po gozdu spet na cesto. Pred seboj zagledamo Bevkov vrh, desno pa Pluženjsko goro (1012 m) s TV pretvornikom. Po cesti se spustimo navzdol do cestnega križišča na prevalu Veharše. S Kladja smo hodili 1 h. Desna cesta pelje v Otalež, leva navzdol v novo Oselico in Sovodenj, srednja navzgor po s. pobočju Bevkovega vrha v Laniše. Kažipot »Bevkov vrh« nas usmeri po srednji cesti zložno navzgor. Kmalu zavijemo s ceste desno vkreber po kolovozu na travnik, potem pa se zelo strmo dvigamo po s. gozdnatem pobočju. Po 10 min od ceste zapustimo kolovoz in nadaljujemo na desno po stezi strmo navzgor. Le 5 min premagujemo strmino, potem pa pridemo na travnato sz. ramo Bevkovega vrha. Na začetku travnika zavijemo desno proti električnemu daljnovodu in kapelici. S prevala Veharše je 30 min.

S Kladja do kapelice na Bevkovem vrhu je 1 h 30.

višina: 923 m Cerkljanski Vrh

CERKLJANSKI VRH, 890 m, 76 preb. Razloženo naselje leži na hribovitem svetu z globokimi grapami med Pluženjsko goro (1012 m) na j., Trševjem (958 m) na jv. in Velikim vrhom (881 m) na sz., proti s. in sv. pa sega skoraj do Kladja in potoka Podjelovščica. V Volkovi grapi je prenehujoč izvir Zaganjalka, ki narašča in upada v 7-minutnih presledkih. Voda po nekaj metrih odteka v potok Zaganjalčica, ta pa se nekaj metrov nad Želinom izliva v Idrijco. Naselje sestavljajo samotne kmetije brez vaškega jedra. Obsežno območje prečka lokalna cesta Kladje–Otalež. Stare domačije so prostorne enonadstropne hiše cerkljanskega tipa, nekaj hiš pa je novih. Precej je zidanih dvojnih kozolcev, značilnih za Cerkljansko. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Cerknem; tudi otroci odhajajo v šolo v ta kraj.

V težko dostopnem gozdu je bila od konca 1943 do 16. aprila 1945 podružnica Partizanske bolnišnice Franja. V leseni baraki je bilo prostora za 22 ranjencev. Med zadnjo ofenzivo so jo Nemci odkrili in požgali, vendar so ranjence k sreči pred tem preselili v bolnišnico Franja.


0.6 km, 10 minut Cerkljanski Vrh - Veharše

Opis:

Desna cesta pelje do dveh domačij, mi pa nadaljujemo po levi, ki se po z. pobočju hriba Trševje spusti na preval Veharše. Pred seboj zagledamo Bevkov vrh, desno pa Pluženjsko goro z rtv-pretvornikom. Od Bendeta na Veharše je 20 min. Na prevalu je cestno križišče: desna cesta pelje v Otalež, leva navzdol v Novo Oselico in Sovodenj, srednja navzgor po s. pobočju Bevkovega vrha v Laniše. S prevala Veharše nadaljujemo po desni cesti do bližnje kmetije Ravan, Cerkljanski Vrh 24. Nasproti nove hiše gremo mimo kozolca po travniškem kolovozu proti vrhu, ki ga vidimo pred seboj. Po 5 min. se kolovoz obrne desno proti gozdu. Pridemo do ostrega ovinka, od tam pa zložno navzgor do travnika. Kažipot nas usmeri na stezo po travnatem pobočju, po kateri se precej strmo dvignemo do kapelice na sz. rami Bevkovega vrha. Od kmetije Ravan do kapelice je 30 min.

višina: 872 m Veharše

Ni opisa

Opis:

S prevala Veharše nadaljujemo po desni cesti do bližnje kmetije Ravan, Cerkljanski Vrh 24. Nasproti nove hiše gremo mimo kozolca po travniškem kolovozu proti vrhu, ki ga vidimo pred seboj. Po 5 min. se kolovoz obrne desno proti gozdu. Pridemo do ostrega ovinka, od tam pa zložno navzgor do travnika. Kažipot nas usmeri na stezo po travnatem pobočju, po kateri se precej strmo dvignemo do kapelice na sz. rami Bevkovega vrha. Od kmetije Ravan do kapelice je 30 min.

višina: 1024 m Bevkov vrh (kapelica)

Ni opisa

Opis:

Od kapelice nadaljuje TV po slemenu zložno navzdol do bližnje Bevkove domačije, p. d. Pri Slabetu, Otalež 51, na sz. strani vrha.

višina: 1010 m Slabe

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Slabe - Rinkova ravan

Opis:

Mimo domačije se spustimo do gozdne ceste, jo prečkamo in gremo po travniku proti smrekam in električnemu daljnovodu na bližnjem robu. Odpre se lep pogled na dolino Idrijce globoko pod nami, na vas Otalež, 550 m, 148 preb., nad dolino in na samotno domačijo Na Hmenici na slemenu pod našo potjo. Na j. strani doline se dviga strmo gozdnato pobočje Idrijskega hribovja z Jelenkom. Po ravnem gozdnem kolovozu v bližini Bevkovega vrha pridemo kmalu do poti in po njej pod daljnovodom na senožet. Na jv. strani vidimo hribovito območje Mrzlega Vrha in Sivko. Mimo stebra električnega daljnovoda gremo po stezi zložno navzdol do travniškega kolovoza, ki nas po levi strani daljnovoda pripelje na cesto in do domačije Pleč, Jazne 31. Z Bevkovega vrha je 30 min.

Jazne, 680 m, 114 preb., so razloženo naselje na pobočjih nad dolino Idrijce v j. delu Cerkljanskega hribovja. Naselje sestavljata dva gručasta zaselka Dolenje in Gorenje Jazne ter samotne kmetije. Pri domačiji Pleč gremo nekaj korakov do ostrega ovinka, tam pa se po cesti spustimo proti stebru električnega daljnovoda. Kmalu pod domačijo se levo odcepi planinska pot v Sovodenj. Lepo vidimo Gorenje Jazne s cerkvijo sv. Nikolaja, nekoliko niže Dolenje Jazne, v dolini pa Spodnjo Idrijo.

višina: 851 m Rinkova ravan

Ni opisa
2.3 km, 30 minut Rinkova ravan - Znojile

Opis:

Na razpotju pred Jaznami zavijemo po levi gozdni cesti zložno proti telefonskemu vodu in pod velikim hlevom v gozd. Naša pot se zložno spušča proti cesti Sovodenj-Jazne-dolina Idrijce. Zadnji del spusta skrajšamo po bližnji stari cesti ob telefonskem vodu. Na asfaltirano cesto stopimo na prevalu med porečjema Idrijce in Poljanske Sore. Na hribčku na levi je domačija Kanavc. Od Plečeve domačije do ceste je 30 min.

Po asfaltirani cesti se spustimo na levo v gornjo dolino potoka Javorščica do 15 min. oddaljene domačije Lanišar, Jazne 24. Nad vhodom je vklesana letnica 1841. Pri domačiji zapustimo asfaltirano cesto in zavijemo na desno po gozdni cesti mimo kozolca do 10 min. oddaljenega naselja počitniških hišic.

višina: 674 m Znojile

Ni opisa
1.2 km, 40 minut Znojile - Sivka (Likar)

Opis:

Kmalu za naseljem zavijemo z gozdne ceste na levo na stari kolovoz, ki se vzpenja nad novo gozdno cesto in pripelje iz gozda na vzpetino z Ocvirkovo domačijo, Jazne 22; od Lanišarja je 25 min. Mimo domačije gremo dve minuti po cesti, potem pa zavijemo po stezi precej strmo po travniku v gozd. Steza se razširi v kolovoz in po njem pridemo v 20 min. do Likarjeve domačije, Mrzli Vrh 13.

višina: 842 m Sivka (Likar)

Ni opisa
2.1 km, 40 minut Sivka (Likar) - Mrzli Vrh

Opis:

Od Likarja nadaljuje TV po precej ravni gozdni cesti proti v. robu planote. Na s. strani v bližini lepo vidimo hribovje nad ozko dolino gornje Javorščice s samotnimi kmetijami razloženega naselja Koprivnik ter Novo Oselico in Porezen, če pa se ozremo nazaj, vidimo Bevkov vrh, ki je s te strani kar občudovanja vreden hrib. Po 15 min. od Likarja smo pri Tušarjevi domačiji, Mrzli Vrh 11. Pred domačijo zapustimo cesto in se po kolovozu nad kotlinico na desni povzpnemo ob telefonskem vodu na sleme z lokalno cesto Sovodenj-Ledine. Po cesti gremo desno do bližnje domačije Na Vodicah, v kateri hranijo žig TV. Od Tušarja je 15 min.

višina: 950 m Mrzli Vrh

MRZLI VRH, 840 m, 50 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na valoviti planoti na s. in v. strani Sivke (1008 m). Del naselja je v občini Žiri, del pa v občini Idrija. Tam poteka razvodje med rekama Idrijca in Poljanska Sora. Na planoti so obsežni pašniki in košenice ter nekaj manjših njiv. Na kmetijah se povečini ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Med obema vojnama je bila v bližini italijansko-jugoslovanska državna meja.

Sivka je razgledni vrh na v. hrbtu Cerkljanskega hribovja nad dolino Idrijce. S travnatega vrha je lep razgled na Cerkljansko, Idrijsko in Škofjeloško hribovje, na Julijce s Triglavom in na Jelenk na drugi strani Idrijce. Tik pod vrhom stoji dolgo nizko poslopje nekdanje italijanske vojašnice, v kateri je bilo nekaj časa po 2. svetovni vojni planinsko zavetišče.


2.7 km, 35 minut Mrzli Vrh - Ledine

Opis:

Z Vodic nadaljuje TV po lokalni cesti v Ledine. Po nekaj korakih smo pri silosu, pri katerem se na levo odcepi cesta v Žiri. Naša cesta se nekaj minut zložno vzpenja na preval, na katerem stoji kapelica, ob njej pa je v senci nekaj klopi za počitek. Tam se odcepi pot do 15 min. oddaljenega poslopja nekdanje italijanske vojašnice tik pod vrhom Sivke, TV pa gre naprej po cesti, ki je od prevala asfaltirana. Levo vidimo kmetiji na Mrzlem Vrhu. Pridemo v gozd, nekoliko niže pa se priključi gozdna cesta od nekdanje italijanske vojašnice. Cesta se zložno spušča po gozdnatem pobočju Trepalove Sivke (969 m) na levi. Po 30 min. pridemo do partizanskega grobišča ob ovinku ceste tik nad Ledinami, od tam pa se po cesti in bližnjici spustimo v vas.

višina: 784 m Ledine

LEDINE, 790 m, 77 preb. Gručasto naselje leži na zakraseli planoti, ki se dviga med Spodnjo Idrijo in Žirmi. Na s. strani zapira planoto gozdnata Trepalova Sivka, na z. pa prav tako gozdnato Gradišče (998 m). Po ustnem izročilu naj bi na Gradišču nekdaj stal grad, vendar zdaj o njem ni nobenih sledov. V kroniki, ki jo hranijo v župnišču, piše, da se je kraj prvotno imenoval Linta. Župnijska cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena leta 1540; v njej sta dragoceni sliki slikarja Jurija Šubica. V Ledinah je bil rojen pesnik in zbiratelj ljudskega pesništva Anton Žakelj - Ledinski (1811–1881); na rojstni hiši je spominska plošča. Med NOB so se v vasi zadrževale Vojkova, Gradnikova in Kosovelova brigada. Prebivalci se delno preživljajo s kmetijstvom, nekaj pa je zaposlenih v Spodnji Idriji in Žireh. V Ledinah je podružnična osnovna šola, okrepčamo pa se lahko v turistični kmetiji »Pr’ Jureč«, Ledine 19, telefon: 05/377 90 96.



Opis:

Iz Ledin gremo po asfaltni cesti proti 30 min oddaljenemu Ledinskemu Razpotju. Cesta pelje po lepi planoti z njivami in travniki. Kmalu za vasjo se na levo odcepi cesta v Ledinske Krnice, ki jih vidimo v bližini. 


Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah pridemo do velike hiše, pri kateri stoji nekdanja italijanska utrdba; tu skrene LPP na levo proti Vrsniku. Po 15 min smo na cestnem razpotju: desna zavije v vas Pečnik (785 m), naravnost gre na Ledinsko Razpotje.

višina: 764 m Pečnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Spustimo se po stari, bližji cesti na Ledinsko Razpotje, kjer se priključi na regionalno cesto Žiri-Spodnja Idrija.

višina: 711 m Ledinsko razpotje

Ledinsko Razpotje (705 m) je eden izmed treh zaselkov vasi Pečnik; leži ob regionalni cesti Žiri-Spodnja Idrija, ki se tu prevali iz Poljanske doline v dolino Idrijce. Na hiši Pečnik št. 2, kjer je bila nekdaj gostilna, je stara napisna plošča, ki jo je namestilo Slovensko planinsko društvo; na njej piše, da je tu razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.



Opis:

Z Ledinskega Razpotja nadaljujemo SPP po lokalni asfaltni cesti na Gore; ta se malo pod zaselkom odcepi od regionalne ceste v Spodnjo Idrijo.

višina: 704 m Vrh Golice (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu pridemo na malo planoto z nekaj hišami na levi. Na razcepu ceste nadaljujemo po desni, ki se zložno vzpenja po gozdnatem s. pobočju Golice (845 m). Po približno pol ure se cesta prevali na j. pobočje Cajnega vrha (883 m); zagledamo dolino Idrijce in v njenem z. delu naselje Spodnjo Idrijo. Kmalu pridemo do odcepa stranske ceste proti dolini, po kateri pa ne smemo.

višina: 842 m Marutnik

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Marutnik - Idrija

Opis:

Malo pred vasjo nas kažipot "Idrija" na drevesu ob cesti opozori, da skrenemo s ceste na komaj vidno stezo po strmi senožeti proti gozdu; markacije so na redkih smrekah na desnem robu senožeti, nad katero poteka električni daljnovod. Ko steza, ki je po spodnjem delu senožeti vidnejša, pride v gozd, stopimo na kolovoz, po katerem nekaj časa sestopamo, ovinke pa krajšamo po bližnjicah. Pazimo na markacije, ker moramo po približno 15 min spusta na ozko stezo, ki pelje strmo navzdol po mešanem, potem po nizkem bukovem gozdu vse po jv. pobočju Cajnega vrha. Proti dolini, kjer že vidimo Idrijo, postane steza kamnita. Po slabi uri spusta smo pri prvi hiši nad Idrijo, odkoder se po Župančičevi ulici spustimo v mesto. Ob slabem vremenu, v megli ali ponoči je bolj varno iti v Idrijo po cesti skozi vas Gore, odkoder je še 8 km.

Z Ledinskega Razpotja v Idrijo je 2 h.

višina: 326 m Idrija

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.


1.4 km, 40 minut Idrija - Kotli (razpotje)

Opis:

Od AP Idrija gremo po glavni mestni ulici in po Glavnem trgu do vznožja vzpetine z gradom, kjer zavijemo levo čez Nikovo; kmalu nas planinski kažipot usmeri na desno po Kajuhovi ulici navzgor. Pri hiši št. 41 se konča precej strma ulica in preide v položnejši gozdni kolovoz. lz Idrije smo v 20 min na ovinku gozdne ceste, nad katerim stoji kapelica. Kažipot »Lovska pot«, po kateri pelje SPP, nas usmeri z ovinka nekaj korakov po cesti na desno, potem pa na levo na stezo.

višina: 471 m Kotli (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Steza se lepo zvije navzgor po mešanem in nato smrekovem gozdu, kmalu postane precej raven gozdni kolovoz; pri mizi in klopi skrajšamo ovinek, potem pa se zmerno vzpenjamo po v. gozdnatem pobočju Hleviške planine. Z desnega strmega pobočja priteče skromen potoček. Ko smo na poti že 45 min, postane gozdni kolovoz steza, ki se precej strmo dviga po gostem gozdu proti razgledišču. Po uri vzpona iz Idrije pridemo do gozdne ceste in razgledišča z mizo in klopmi, odkoder vidimo v kotlini na s. Idrijo, gore nad Idrijco od Bevkovega vrha do Jeličnega Vrha, zadaj pa Porezen in Spodnje Bohinjske gore, z. nad Idrijo pa na levem bregu Idrijce Kobalove planine in Jelenk.

Od razgledišča gremo po precej ravni gozdni cesti; kmalu pridemo do lokalne ceste, ki pripelje iz doline Idrijce in Čekovnika; po njej gremo naravnost do kamnoloma, kjer nas kažipot usmeri s ceste na kolovoz, po katerem se vzpnemo do koče. Kadar je koča zaprta, lahko gremo pri kamnolomu po spodnjem ravnem kolovozu do bližnje domačije pri Čarju, kjer hranijo planinske žige.

Iz Idrije do Koče na Hleviški planini je l h 30.

Planinska postojanka:

Koča stoji ob zgornjem robu velike jase malo pod vrhom Hleviške planine, enem izmed vrhov hribovitega območja med Idrijco in Nikovo. Prvo postojanko so idrijski planinci uredili v hiši, ki so jo odkupili od gozdarja Križiča in jo odprli 20. julija 1948. Hleviška planina je priljubljena izletniška točka Idrijčanov in točka na Slovenski planinski poti, zato je koča kmalu postala premajhna. Leta 1953 so poleg stare začeli graditi novo, večjo kočo; odprli so jo 19. junija 1955. V koči so pozneje marsikaj izboljšali: leta 1975 so napeljali vodovod, leta 1979 pa so jo temeljito obnovili. V letih 1985 do 1989 je PD Idrija kočo povečalo in posodobilo: zgradili so prizidek, posodobili notranje prostore in uredili zunanjost stavbe. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 18. junija 1989 ob praznovanju 85-letnice PD Idrija. Ponovna temeljita obnova je potekala v letih 2000 - 2005, ko je bila 50 letnica otvoritve koče. Urejena je tudi zimska soba. Koča je odprta od petka, od 16. ure, do nedelje, do 19. ure in ob praznikih. Štampiljka SPP je tudi nekaj metrov stran od koče proti vrhu Hleviške planine. V dveh gostinskih prostorih je 45 sedežev, točilni pult, nekaj sedežev postavijo tudi pred kočo; v treh sobah je 15 postelj, gostinski in spalni prostori so ogrevani s pečjo, oziroma centralno kurjavo; WC, tuš, umivalnica s tekočo vodo, elektrika.



Opis:

Od Koče na Hleviški planini napravimo nekaj korakov po ravni stezi proti bližnjemu vznožju vrha Hleviške planine, potem pa se steza precej strmo vzpne po s. pobočju vrha, poraslem z bukovim gozdom. Po 10 min pridemo na travnato sleme; levo od poti je neizrazit vrh. Do vrha smo hodili 15 minut.

višina: 905 m Hleviška planina
Vrh:

Hleviška planina, 908 m, je gora med globokima ozkima dolinama Idrijce na j. in v. ter Nikove na sz. in s. strani. Na z. prehaja v Vojskarsko planoto, proti s. pa se spušča proti Idriji. Prištevamo jo k Idrijskemu hribovju. Pobočja proti Nikovi in Idriji so gozdnata, na prisojni strani nad Idrijco pa so samotni razloženi zaselki Čekovnik, Hleviše in Osojni vrh vasi Čekovnik ter precej samotnih kmetij na malih terasah po pobočju. Razpotegnjen vrh je travnat.

Razgled je izredno lep. Proti jv. se nad globoko in ozko dolino Idrijce razprostira obsežna Črnovrška planota, nad njo se dviga Javornik, opazimo pa tudi Nanos in Snežnik; proti jz. in z. so na strmih prisojnih pobočjih Hleviške planine samotne kmetije vasi Čekovnik; v dolini vidimo stičišče dolin Idrijce in Belce, nad dolino Belce pa dolg s. venec vrhov Trnovskega gozda z Velikim in Malim Golakom. Proti s. zakriva pogled visoko drevje; skozi krošnje vidimo tu in tam bližnji hriboviti svet med Nikovo in Kanomljico s samotnimi kmetijami naselja Srednja Kanomlja, potem pa Jelenk, Bevkov vrh, Porezen, Ratitovec, Julijce s Triglavom, Karavanke in Kamniške Alpe.



Opis:

Z vrha Hleviške planine se steza spusti po strmem z. grebenu s senožetmi na prisojni strani in gozdnatim pobočjem na s. proti dolini Nikove. Po nekaj minutah pridemo v malo sedlo.

višina: 867 m Blaškova planina

Ni opisa
7.6 km, 2 uri 30 minut Blaškova planina - Vojsko

Opis:

Od tod se spet povzpnemo na greben pod njegovim j. robom nad senožetmi. Imamo lep pogled na dolino Idrijce ter na strma pobočja in vrhove na obrobju Trnovskega gozda. Steza pelje zdaj po j. robu grebena, zdaj po grebenu, pa spet po s. strani tik pod grebenom. Na obe strani padajo strma pobočja, na naši levi nad Idrijco so tu pa tam travnata. Če je steza mokra, moramo paziti, da ne zdrsnemo po pobočju. Ves čas sledimo grebenu, po katerem se pot malo dviga, malo spušča. Obdaja nas večinoma bukov gozd, ponekod tudi smrekov. Po slabi uri je nad dolino Nikove poseka, prek katere vidimo kmetije nad cesto Idrija - Vojsko, v daljavi pa Porezen in Julijce. Ob stezi nad poseko sta miza in klop. Malo naprej od poseke preide steza v slab, s travo zaraščen gozdni kolovoz. Po nekaj minutah smo že pri drugi mizi s klopjo, odkoder se spustimo do malega sedla, nad katerim se dviga z drevjem poraščen skalnati vrh. Gozdni kolovoz nas popelje po s. strani vrha; po nekaj korakih zagledamo na levi samotno kmetijo, mimo katere pripelje iz doline Idrijce asfaltna cesta, ki se malo naprej priključi na cesto Idrija - Vojsko. Gozdna cesta, po kateri smo prišli, se spusti proti kmetiji, naša pot pa se povzpne po travniku nad kmetijo. Po nekaj minutah pridemo na prej omenjeno cesto iz doline Idrijce; po njej gremo na desno do 5 min oddaljenega priključka na lokalno asfaltno cesto Idrija - Vojsko v zaselku Kočevše, ki še spada v kraj Čekovnik. S Hleviške planine 1 h 45.

Proti Vojskemu gremo po asfaltni cesti, ki se ves čas zložno vzpenja nekaj časa po gozdu, pa spet čez senožeti. Smo na Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice, na kraškem svetu s samotnimi kmetijami in kratkimi ponikalnimi potoki. Po nekaj minutah pridemo na lepo in ravno travnato planoto; na začetku je ob robu gozda miza s klopmi, na desno pa se odcepi asfaltna cesta do kilometer oddaljene kmetije s kmečkim turizmom. Malo naprej, pri prenovljeni hiši na levi, opozori ličen kažipot Soškega gozdnega gospodarstva (SGG) na odcep gozdne ceste v Idrijske Klavže in v Idrijsko Belo. Hiše na tej planoti že spadajo v naselje Vojsko. Po 20 min pridemo na razgledno sleme s TV pretvornikom, z mizo in klopmi ter s spominsko tablo z zgodovinskimi podatki o NOB na tem območju. Na bližnji smreki je tablica »Slovenska geološka pot št. 117«. S slemena je zelo lep pogled proti Idrijskim Krnicam in Jelenku na s. in proti j. na vrhove Trnovskega gozda. SPP gre dalje po cesti proti Vojskemu in kmalu pripelje v gozd. Po nekaj minutah se na levo odcepi lokalna cesta v Gorenjo Trebušo, 11 km, kažipot SGG pa pove, da po njej pridemo tudi v Mrzlo Rupo in Hudo Polje. Nas pa desna cesta popelje iz gozda mimo nekaj hiš na obširno in ravno travnato planoto, z nje pa se povzpne po smrekovem gozdu proti Vojskemu, ki ga po 30 min od odcepa ceste v Gorenjo Trebušo zagledamo pred seboj. Od zaselka Kočevše na Vojsko je 1 h 15.

Z vrha Hleviške planine na Vojsko je 3 h.

višina: 1071 m Vojsko

IDRIJSKO HRIBOVJE je sredogorsko hribovje med Cerkljanskim hribovjem na s., Škofjeloškim hribovjem na sv. in Trnovskim gozdom na j. Površje so izoblikovali reka Idrijca od izvira na robu Vojskarske planote do sotočja s Trebuščico pri Dolenji Trebuši, njena desna pritoka Belca in Zala ter levi pritoki Nikova, Kanomljica, Otuška in Sevnica, pa tudi desni pritoki Trebuščice. Reka in potoki so v apnenčeve in dolomitne kamnine vrezali globoke doline in grape s strmimi pobočji. Nad njimi se širijo večje in manjše planote; največja je Vojskarska planota s središčem na Vojskem. Na zakraselih planotah so gozdovi in travniki, v bližini samotnih kmetij pa tudi majhne njive. Prebivalci se preživljajo predvsem z gozdarstvom in živinorejo.

VOJSKO, 1077 m, 197 preb. Razloženo naselje leži na obsežni zakraseli Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice v z. delu Idrijskega hribovja. Sestavljajo ga majhni zaselki Mrzla Rupa, Ogalce in Rovtarjev Vrh. Jedro naselja je zaselek Planina pod hribom Školj (1129 m). Na Planini je župnijska cerkev sv. Jožefa, zgrajena v 17. stol., tam so tudi podružnična osnovna šola, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, trgovina, gostilna, okrepčevalnica in dve domačiji s kmečkim turizmom. Prebivalci se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in izdelavo čipk, nekaj pa jih dela v Idriji. Kraj ima zaradi lege, zdravega okolja, lepih izletniških točk in zgodovinskih znamenitosti dobre možnosti za razvoj turizma. Ob ugodnih snežnih razmerah na Školju obratuje smučarska vlečnica. V naselju je precej počitniških hišic. Iz Idrije na Vojsko vozi vsak dan več avtobusov.

Med NOB je bilo Vojsko eden od centrov narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na planoti so se dalj časa ali samo občasno zadrževale različne partizanske enote, prebivalci pa so jih sprejemali odprtih rok. V gozdovih ob potoku Belca pod Mrzlo Rupo je od leta 1943 do osvoboditve delovala partizanska bolnišnica Pavla, v kateri se je zdravilo več kot tisoč borcev. V bojih z okupatorjem so na planoti padli tudi številni borci NOV.

Na pokopališču pri cerkvi je partizansko grobišče, na spomeniku pa so zapisani verzi:

»Postoj in prikloni se vrstam grobov!
Tu spe naši borci, ki z zarjo v očeh
so umrli za svobodo naših domov,
za srečno prihodnost bodočih rodov,
da po naših zelenih doleh in bregeh
se živo razlegata radost in smeh.
Vse dokler bo sonce sijalo z višin,
na žrtve ne ugasne nam v srcih spomin!«

Tudi na pol ure oddaljeni Vojščici je na partizanskem pokopališču pokopanih 305 borcev NOV, padlih v nemški ofenzivi aprila 1945.

Na Vojsko lahko pridemo še po SPP iz Idrije mimo Koče na Hleviški planini (4 h 30); iz Idrije se lahko tudi pripeljemo po asfaltirani cesti (12 km).


1.6 km, 30 minut Vojsko - Kotlar (razpotje)

Opis:

Od gostilne »Pri Medvedovih« gremo zložno po cesti proti cerkvi, pri kateri je cestno križišče; cesta naravnost pelje v Idrijo, levo v zaselek Rovtarjev Vrh, TV pa zavije po desni asfaltirani cesti mimo cerkve proti Mrzli Rupi. Cesta pelje po ravni planoti s travniki in njivami. Na prvem razpotju nadaljujemo po levi cesti, ki se zložno vzpenja na sleme; na njem je na desni domačija Kotlar ob vznožju Kotlovskega vrha (1168 m).

višina: 1080 m Kotlar (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Kotlar (razpotje) - Pustota

Opis:

Pri transformatorju zapustimo cesto, ki naredi velik ovinek, in zavijemo levo po poti v gozd. To je nekdanja cesta, ki se zložno vzpenja na rob, od tam pa se po bukovem gozdu spusti na plano s počitniško hišico na desni. Pod njo pridemo spet na cesto in po njej na cestno križišče na Pustoti (924 m). Od cerkve na Vojskem je 45 min. Z leve pripelje cesta iz Idrije, naravnost gre na Mrzlo Rupo, TV pa zavije po cesti na desno.

Na Pustoti stoji spomenik padlim kurirjem kurirske postaje P-6, ki je imela sedež na območju Mrzle Rupe. Spomenik simbolično prikazuje kurirske zveze na tem območju, na bronasti plošči pa razberemo, da je bila P-6 ustanovljena 31. decembra 1942 in da je delovala do 9. septembra 1943. Vse do osvoboditve je bila potem na tem kraju javka med postajami P-5, P-7 in P-8. Na plošči je ohranjen spomin na kurirje Ivana Kokošarja, Miroslava Šuligoja in Oskarja Žižmonda, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. Prvi komandir postaje je bil Viktor Carl - Jurko iz Gorenje Trebuše, zveze s P-5 na Brinovem griču in P-7 pri Gorenji Trebuši pa je vzdrževalo šest kurirjev.

višina: 922 m Pustota

Ni opisa
1 km, 20 minut Pustota - Mrzla Rupa

Opis:

S Pustote nadaljujemo pot po ravni cesti proti 15 min oddaljenemu zaselku Mrzla Rupa. Z Vojskega do Mrzle Rupe je 1 h.

S cestnega razpotja pri kapelici gremo po cesti, ki pelje na Hudo Polje in na Lokve.

višina: 913 m Mrzla Rupa

Mrzla Rupa, 933 m, je zaselek samotnih kmetij na slemenu nad izvirom Idrijce na v. in gornjim delom doline Trebuščice na jz. Zaselek je del naselja Vojsko. Na Mrzli Rupi je pri kapelici razpotje cest v Idrijo, Gorenjo Trebušo in na Lokve. Tukaj so našli sledove strelnih jarkov in utrdb z benečanskim orožjem iz začetka 1o. stol., ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Pod Mrzlo Rupo izvira Idrijca; 3 km navzdol so že konec 16. stol. stale lesene klavže (visoke vodne pregrade), ki so jih leta 1772 nadomestili s kamnitimi. Po Idrijci so vse do leta 1926 plavili les v Idrijo. Ob Idrijci in njenih pritokih je bilo še več klavž; nekatere so v zadnjem času obnovili kot pomembne slovenske tehniške spomenike.



Opis:

Ko smo mimo bližnje velike kmetije Omevnikar, je novo razpotje: zgornja gozdna cesta pelje na Krekovše, po spodnji lokalni nadaljujemo našo pot. Na desno se odpre pogled na globoko grapo Trebuščice z raztresenimi zaselki Gorenje Trebuše v grapi in po pobočjih na s. strani grape. Na j. strani grape se dviga obraščen skalnati greben Zelenega roba. Česta se rahlo spušča po smrekovem gozdu; po 15 min od Omevnikarja je na levi strani ceste kamnolom. Od tod naprej se cesta zložno dviga po jz. gozdnatem pobočju Slemena (1121 m) nad zatrepom grape z izvirom Trebuščice. Po tričetrt ure z Mrzle Rupe pridemo do Hudega Polja (1044 m), kjer se na levo odcepi gozdna cesta proti partizanski bolnici Pavli (do tja 1 h) in naprej na Krekovše. Spomenik ob razpotju spominja na bolnico, ki je delovala od leta 1943 do osvoboditve; v njej se je zdravilo nad 1000 ranjenih borcev. Ime je dobila po zdravnici dr. Pavli Jerina — Lah.

Od spomenika se cesta zložno dviga po hrbtu z bukovim gozdom med grapama Trebuščice na desni in Belce na levi. Večkrat se odpre lep pogled proti Gorenji Trebuši in naprej proti dolini Idrijce, Kaninskemu pogorju, Krnu, Spodnjim Bohinjskim goram in Triglavu. Česta se bliža skalnatemu grebenu pred nami. Po 30 min od spomenika pridemo do razpotja: desna lokalna cesta pelje skozi Smrekovo Drago na Lokve, leva gozdna cesta pa na Poslušanje, gozdni predel pod s. robom Trnovskega gozda. Kažipot pokaže pot na Golake.

Z razpotja napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa skrenemo po slabem gozdnem kolovozu proti j. Obdaja nas kamnit kraški svet z vrtačami, poraščen z redkimi smrekami in bukvami. Kolovoz sprva valovi, kmalu pa se precej strmo vzpne v s. gozdnato pobočje Golakov in postane pot. Ko pridemo po 20 min na rob, se lepa pot zvije proti bližnjemu sedlu pred nami. S sedla pelje pot po zakraselem svetu naravnost proti j. Po levi strani zaobide kraško kotanjo, na njeni j. strani pa se obrne proti z., kjer se nam pokaže gozdnati Veliki Golak (1480 m). Lepa pot se potem v ključih zvije po j. kamnitem gozdnatem pobočju hrbta na s. strani planote in pripelje na njegov rob. Nekaj minut gremo po valovitem robu, potem pa se spustimo na preval med Velikim Golakom na levi in Srednjim Golakom (1480 m) pred nami. Od gozdne ceste do prevala smo hodili 1 h. Po v. grebenu se v 15 min povzpnemo na Srednji Golak; čez kratek skalnati skok nad sedlom si pomagamo z rokami. Z vrha zagledamo na z. strani Mali Golak.

višina: 1479 m Srednji Golak

Ni opisa

Opis:

S Srednjega Golaka se pot spusti po z. grebenu, poraščenem z nizkim bukovjem in vrbovjem, do velike vrtače ter po njeni levi strani do sedla med Srednjim in Malim Golakom. Precej strma pot po v. robu, sprva po gozdu, potem po kamnitem svetu, poraslem z ruševjem, pripelje na Mali Golak. S Srednjega na Mali Golak smo hodili 45 minut.

Od gozdne ceste v bližini razpotja, kjer SPP zapusti cesto, je do vrha Malega Golaka 2 h, z Mrzle Rupe pa 3 h 15.

višina: 1493 m Veliki Golak
Vrh:

Mali Golak (1495 m) je najvišji vrh gorovja Golaki in Trnovskega gozda. Nenavadno je, da je 15 m višji od Velikega. Gozdna meja sega do višine okrog 1400 m, nad njo raste rušje, ki na kamnitem svetu daje vrhovom goli videz. Domačini so prepričani, da so bile nekdaj na Golakih planine. Ime Veliki in Mali Golak naj bi vrhova dobila po velikosti nekdanjih planin, zaradi tega lahko razumemo, da je Mali višji od Velikega. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani, zlasti na širno gozdnato Trnovsko planoto. Na s. se za bližnjim Idrijskim in Čerkljanskim hribovjem dvigajo Julijci s Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ospredju in Triglavom. Proti v. se za Trnovsko planoto kažejo Hrušica, Javorniki, Krim ter v ozadju Kamniške Alpe in Posavsko hribovje. Na jv. strani vidimo v daljavi Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju. Na j. in jz. seže pogled od Vremščice in Slavnika prek Krasa do Furlanske nižine; za Krasom vidimo ob lepem vremenu tudi Tržaški zaliv. Na z. se za Banjšicami in Kambreškim pogorjem vidijo v daljavi Dolomiti.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo. Žig je pritrjen na kovinskem roču. PD Ajdovščina.


Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši ampak, ker je imel najmanjšo planino. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak. Sicer pa je z vrha lep razgled na vso Slovenijo. Lepo se vidi Triglav in velik del Julijskih Alp. Tudi Karavanke in Kamniške Alpe se vidijo. Pod nami pa Primorska s svojim morjem. Vrh ima vpisno knjigo in žig.



Opis:

Z vrha Malega Golaka se spustimo po z. grebenu med rušjem in nizkim bukovjem na bližnje malo travnato sedlo Senožetca, ki povezuje Mali Golak s sosednjim malo nižjim vrhom.

višina: 1429 m Mali Golak (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Tu se pot obrne proti j. Po jz. robu Malega Golaka, poraslem z bukovim gozdom, se precej strmo spuščamo. Ponekod se odpre pogled čez osrednji gozdnati predel planote na Čaven na nasprotni strani. Pot se zvija po čedalje bolj kamnitem kraškem svetu in preide z roba na strmo j. pobočje, poraslo s smrekovim gozdom. Ko se pot zravna, zagledamo med drevjem na desni Iztokovo kočo.

Z Malega Golaka do Iztokove koče je 30 minut.

višina: 1274 m Iztokova koča pod Golaki
Planinska postojanka:

Koča stoji sredi gozda malo nad gozdno cesto čez preval Strgarija na jugozahodni strani Malega Golaka, najvišjega vrha Trnovskega gozda. Zgradilo jo je PD Ajdovščina; odprlo jo je 10. septembra 1950. Poimenovali so jo po Ivanu Turšiču-Iztoku (1922-1944), komandantu 30. divizije NOV Slovenije, ki je padel med nemško ofenzivo v bližini Lokev. Koča je odprta od četrtka do nedelje, če je dostopna. Postrežejo s hrano, toplimi napitki in pijačami. V gostinskem prostoru je 25 sedežev, na skupnem ležišču pa 15 ležišč, priporočajo spalne vreče; voda kapnica; gostinski prostor ogrevajo s pečjo.



Opis:

Od Iztokove koče se po gozdni poti zložno spustimo do 5 min oddaljenega prevala Strgarija, kjer je križišče gozdnih cest. 

višina: 1220 m Preval Strgarija

Ni opisa

Opis:

Dalje gremo po cesti, ki se zložno spušča proti j. Po 5 min se na levo odcepi steza po opuščenem kolovozu, ki se spušča po bukovem gozdu na v. strani Nemškega hriba (1278 m). Steza postane slab gozdni kolovoz, ki se za nekaj minut zravna, potem pa se po v. gozdnatem pobočju Petrovega hriba (1227 m) sprva zložno, potem pa bolj strmo spusti na gozdno cesto. Po cesti zavijemo na desno; slabih 10 min se vzpenjamo na preval, kjer nam kažipot pokaže na levo. Steza nas popelje po škrapljastem gozdu do ceste Predmeja—Lokve. Od koče do ceste smo hodili 35 minut.

višina: 1100 m Bevške jame (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po cesti napravimo nekaj korakov navzdol proti Predmeji, potem pa zavijemo na desno po kolovozu proti bližnji vzpetini. Po nekaj metrih se s kolovoza odcepi na levo steza, ki nas po v. pobočju hriba, poraslega z nizkimi bukvami, popelje po kamnitem kraškem svetu (če je mokro, moramo biti previdni). Po 10 min pridemo do mladega smrekovega nasada, kjer postane steza traktorska vlaka. Zložno se vzpenjamo po v. pobočju Cingolce (1307 m). Naša pot se zvija okoli tega hriba, preide na jz. stran in se še naprej zložno dviga. Po kratki strmini se priključimo na gozdni kolovoz, po katerem zavijemo na levo. Kolovoz se po j. gozdnatem pobočju Cingolce zložno spušča; kmalu spremeni smer in za nekaj minut teče po ravnem. Tu postane steza, ki se vzpne na sedlo med Cingolco in Velikim Modrasovcem (1353 m) s križiščem gozdnih cest. S ceste Predmeja—Lokve do križišča je 45 minut.

Na križišču gremo naravnost na kolovoz, ki se zložno dviga po mladem bukovem gozdu na s. pobočju Velikega Modrasovca. Po 20 min vzpona je pri velikem votlem javorju kolovoza konec; od tod se steza po kraškem kamnitem svetu v ključih vzpne po gozdnatem s. pobočju Velikega Modrasovca. Po nekaj okljukih se steza bolj položno vzpne s s. na v. stran Velikega Modrasovca.

višina: 1354 m Veliki Modrasovec

Ni opisa

Opis:

Z Velikega Modrasovca cesta kmalu pripelje na nekdanjo vojaško cesto na Veliki Modrasovec. S križišča do ceste je 30 minut.

Po cesti gremo na levo; po 3 min se na desno odcepi steza, po kateri nadaljujemo našo pot. Po 10 min pridemo v sedlo med Velikim in Malim Modrasovcem (1305 m) s križiščem gozdnih kolovozov. SPP gre naravnost naprej in se po z. pobočju Malega Modrasovca spusti proti koči; ko pridemo po 10 min iz gozda, zagledamo kočo.

Od Iztokove koče pod Golaki do Koče Antona Bavčerja na Čavnu je 2 h 30 zmerne hoje.

Planinska postojanka:

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Pri Koči Antona Bavčerja se TV spet pridruži SPP, ki pride z Malega Golaka; z njo bomo šli z izjemo nekaterih krajših odsekov skupaj do Cola. Od koče gremo po precej ravni gozdni cesti proti v. Po 10 min. smo iz gozda na planem. Na desni strani ceste je razgledišče Na Veverici, od koder je prelep razgled na Zgornjo Vipavsko dolino z Ajdovščino in Vipavo, na strmi skalni rob Trnovskega gozda in na Javornik na v. strani ter na bližnjo planoto s Predmejo do vrhov na s. strani z Malim Golakom. Nadaljujemo po cesti, ki se obrne proti s. in zložno spušča po zakraselem svetu na v. strani Velikega Modrasovca. Po 10 min. od razgledišča nas kažipot opozori na bližnjico, ki nas popelje na desno precej strmo navzdol po bukovem in iglastem gozdu na s. strani Črnega školja, skalnega roba Trnovskega gozda nad zatrepom z izvirom potoka Lokavšček. Steza nas pripelje na cestno razpotje ob robu gozda (883 m). Od koče smo hodili 60 min. Desna asfaltirana cesta pelje navzdol v Ajdovščino, leva na Lokve, asfaltirana cesta naravnost pa na Predmejo in naprej na Col. Tik nad razpotjem stoji spomenik Jožefu Resslu (1793–1857), gozdarju, izumitelju ladijskega vijaka, načrtovalcu pogozditve Čavna in Gore ter graditelju cest po Trnovskem gozdu. Ob razpotju je tudi spominski vodnjak v spomin na graditelje vodovoda na Goro; na plošči piše, da so ga gradile Avstrija (leta 1916), Italija (1939), Jugoslavija (1989) in Slovenija (1992). Na s. strani razpotja so že prve hiše naselja Predmeja.

višina: 880 m Predmeja (V grapi)

Predmeja, 848 m, 363 preb., je razloženo naselje, razpotegnjeno 3 km v dolžino in 1 km v širino ob regionalni cesti Col—Lokve. Ime kraja je nastalo iz besede »meja«, kot domačini imenujejo gozd; Predmeja je torej kraj pred gozdom. Na Predmeji, ki stoji ob robu Trnovske planote, večkrat piha močna burja; zato so gradili hiše v zavetnih legah. Naselje ima kar devet zaselkov. V središču kraja je velika stavba, nekdanji hotel, v kateri sta trgovina in gostišče. Na bližnji vzepiti stoji nova cerkvica sv. Družine. Nad zaselkom Dolina, 10 min od gostilne proti Colu, je grobnica s spomenikom; v njej je pokopanih 367 borcev NOV, padlih na tem območju.



Opis:

Z razpotja gremo po asfaltirani cesti zložno navkreber proti Predmeji. Ko se odpre razgled na južne strmine Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino, zagledamo na desni strani ceste visok kip matere Gorjanke, delo kiparja Zmaga Posege. Kip so odkrili leta 2001 ob 400-letnici naselitve Gore, planote nad Vipavsko dolino. Spomenik priča o težavnem življenju Gorjanov, ki kljub slabim življenjskim razmeram vztrajajo na planoti.

višina: 887 m Na Hribu

Ni opisa
2 km, 40 minut Na Hribu - Dolski maj

Opis:

Od ceste se desno odcepi pot »Po robu«, ki je razgledna in pelje ves čas po robu na j. strani planote Trnovskega gozda, s katerega vidimo Vipavsko dolino, Kras in vse do morja. Pot je speljana vse do Cola po zmerno valovitem kraškem svetu po travnikih, gozdovih, med nizkim grmovjem, po skalnatih grebenih in tudi mimo samotnih kmetij. Kljub temu, da je večinoma speljana blizu roba, hoja ni nevarna, le ponekod je treba malo popaziti na kraškem kamnitem svetu. Opozoriti pa je treba na številne žice električnih pastirjev, ki so speljane nizko nad potjo. Hojo po tej poti priporočamo zlasti spomladi in jeseni.

Z asfaltne ceste zavijemo na desno po robu planote, imenovanem Gore, ki je skupno ime za skalni rob na j. strani Predmeje in Otlice, saj se iz doline vidi kot prava gora. Pred seboj vidimo nekaj hiš naselja Predmeja, na desni pa Vipavsko dolino. Tik pod robom je znamenit Mačji kot, kjer »ima burja mlade«. Po 20 min pridemo na vrh Orlica (861 m) z navpično steno, ki pada proti dolini Lokavščka; na s. strani je v bližini nekaj hiš Predmeje. Z Orlice se rahlo spuščamo ob robu planote, potem pa se nekaj časa zložno dvigamo po travnatem pobočju vrha Štumbro (959 m) na s. strani poti (tu se pridruži TV s Predmeje).

višina: 856 m Dolski maj

Ni opisa
3.2 km, 1 ura Dolski maj - Navrše

Opis:

Do Kovka bomo hodili po zelo razgledni poti na j. strani Trnovskega gozda, imenovani Po robu, s katere vidimo Vipavsko dolino, Kras in morje. Pot vodi po zmerno valovitem zakraselem svetu, po travnikih, gozdovih, med nizkim grmovjem, po kamnitem robu in tudi mimo samotnih domačij. Čeprav je po večini speljana blizu roba, ni nevarna, nekoliko bolj je treba paziti le na gruščnatih delih poti. Paziti pa moramo na žice številnih električnih pastirjev. Hoja je prijetna zlasti spomladi in jeseni.

Steza se zložno dviga po travnatem pobočju hriba Štumbro in še naprej proti vrhu Parkljevec (889 m) pred nami. Nanj pa se ne povzpnemo, temveč ga zaobidemo po njegovi j. strani. V bližini opazimo nekaj hiš zaselka Kitajska, ki je sicer del razloženega naselja Otlica, 815 m, 319 preb., s središčem ob cesti Col?Predmeja. Tam so tudi osnovna šola, trgovina, gostilna in župnijska cerkev Angelov varuhov. Po jv. pobočju Parkljevca, poraslem z mešanim gozdom, se spustimo na travnike, ograjene s kamnito ograjo, in tam opazimo ostanke nekdanje domačije. Po nekaj minutah pridemo do ograjenih njivic in domačije Vidmar v bližini poti. Pot se nato nekoliko odmakne od roba Gore. Po travniku, poraslem z redkimi borovci, nizkem gozdičku in travnatem robu pridemo na široko travnato pobočje Otliškega maja (847 m) na j. strani poti; TV in SPP ne gresta na vrh, temveč po njegovem s. pobočju nad veliko Skručo dolino z domačijo, do katere pripelje cesta z Otlice. V dolini je še več hiš. Pot nadaljujemo proti jv. robu doline; ob poti je tabla št. 129 Geološke poti, ki nas je spremljala od našega priključka na SPP, tam pa se spusti v Ajdovščino. TV in SPP nadaljujeta naravnost do bližnjega naravnega okna. Od združitve s SPP do okna smo hodili 60 min.

višina: 853 m Navrše
Vrh:

Naravno okno, imenovano tudi Otliška jama, na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki se je postopoma razširila v okoli 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, domačini pravijo »otla«; odtod ime Otlica. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino.


0.7 km, 10 minut Navrše - Rob (Sinji vrh)

Opis:

Naravno okno na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki jo je razjedala voda, tako da se je sčasoma razširila v približno 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, narečno "otla", in od tod izvira tudi ime kraja Otlica, v katerega sodi naravno okno. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino. Naravno okno je zavarovano kot naravni spomenik.

Od okna gremo naprej po travnatem robu na z. strani vrha Navrše, od koder je lep pogled na Lokavec, reko Hubelj in Ajdovščino ob vznožju Roba, strmega pobočja pod pragom Trnovske planote; Rob je ime za del gore med oknom in Podrto goro. Pot preide z z. na s. pobočje. V dolini na levi je domačija Zavrhovc, ki sodi še na Otlico, na v. strani doline pa že vidimo kopasti Sinji vrh (1002 m). Po travnatem pobočju nad dolino gremo proti gozdu na v. Lepa ravna gozdna pot pripelje na travnati rob planote, na katerem zagledamo električni daljnovod Ajdovščina-Trnovska planota. Z desne se priključi markirana planinska pot iz Ajdovščine. Od okna je 30 min. Na razpotju nas SPP začasno zapusti, saj mora čez Sinji vrh, na katerem je njena kontrolna točka; spet se nam bo pridružila na sz. strani Podrte gore.

višina: 828 m Rob (Sinji vrh)

Ni opisa
2.1 km, 50 minut Rob (Sinji vrh) - Sinji vrh

Opis:

SPP se za nekaj časa umakne v notranjost planote (TV nadaljuje naravnost proti Podrti gori). Kažipot pokaže na levo proti bližnji veliki domačiji Peterlini ob jz. vznožju Sinjega vrha, ki že spada v naselje Kovk. Pri domačiji pridemo na asfaltno cesto, ki pripelje s Kovka. Po njej gremo nekaj minut zložno navzgor do bližnjice na desni, po kateri se povzpnemo do asfaltne ceste Kovk—Sinji vrh. Odpre se lep pogled na bližnje kmetije na Kovku ter na vrhove v osrednjem in s. delu planote. Po cesti pridemo v nekaj minutah do velike kmetije Sinjevršnik, Kovk 10. Od kmetije gremo še malo naprej po cesti, potem pa po bližnjici nad cesto proti vrhu, ki ga že vidimo pred seboj. Z roba planote 30 minut.

višina: 1001 m Sinji vrh
Vrh:

Sinji vrh (1002 m) je kopast vrh med j. robom Trnovske planote in regionalno cesto Col—Predmeja. Raztresene kmetije spadajo v razloženo naselje Kovk, ki ima središče pri šoli ob cesti. To je vrtačast kraški svet z malimi njivami, pašniki in skromnimi, pretežno bukovimi gozdovi. V okolici Sinjega vrha so baje Rimljani, ki so imeli močno utrjeno postojanko pri današnji Ajdovščini, kopali železovo rudo. Na vrhu so ostanki zbiralnika za vodo, ki so ga zgradili Italijani leta 1942, vanj so črpali vodo iz Hublja 800 m visoko; po vojni je bil opuščen.

Razgled s Sinjega vrha je izredno lep. Pogled objame širno planoto Trnovskega gozda od s. do j. roba; Poldanovec, Golaki, Ciganski vrh, Špičasti vrh in drugi vrhovi se dvigajo na s. robu planote, na j. pa Kucelj, Modrasovec, Parkljevec, Navrše, Podrta gora, Kovk in še veliko drugih vršičkov. Na s. se v bližini dviga Obli vrh (1109 m). Po sredi planote vidimo tu in tam cesto in hiše razloženih naselij od Cola do Predmeje. Na v. strani se za Colom dviga Javornik, na jv. pa Nanoška planota, kjer zlasti lepo vidimo j. strmi rob Breg in Rebrnice. Na j. je pod robom planote dolga Vipavska dolina, za njo Kras, v daljavi pa morje Tržaškega zaliva. Na s. obzorju vidimo Julijce s Triglavom, Karavanke in na sv. Kamniške Alpe.

Tik pod Sinjim vrhom je na j. strani turistična kmetija, Kovk 19 a, telefon 05 3649549. Kolikor bi bilo zaprto, poprašati pri Sinjevršniku, malo pod vrhom. Do turistične kmetije pripelje asfaltna cesta s Kovka 1,5 km. V hiši je zanimiva etnološka soba z zbirko starega kmečkega in gozdarskega orodja ter kuhinjskih predmetov. Turistična kmetija gosti vsako leto tudi priznane kiparje in slikarje.


0.9 km, 10 minut Sinji vrh - Majerija

Opis:

Od turistične kmetije se SPP povzpne na vrh, odkoder se spusti po s. pobočju do ceste Col?Predmeja, nanjo pridemo pri kapelici (833 m). Na drugi strani ceste spominja spomenik nad razpotjem na boje enot NOV z Nemci marca 1945. Lokalna cesta, ki se tu odcepi proti s., pelje čez Zadlog v Črni Vrh nad Idrijo. Nekaj korakov po cesti proti Colu zavije SPP pod domačijo Majerija po ozki asfaltni cesti, ki pa kmalu postane makadamska.

višina: 813 m Majerija

Ni opisa
1.4 km, 30 minut Majerija - Pravi vrh

Opis:

Po nekaj minutah preide cesta nad hišo Mira Likarja, pri njej je prostor z dotrajanimi avtomobili, v travniški kolovoz, ki zavije nad kotlino po s. pobočju proti v. Kmalu smo pri domačiji Kovač, Kovk 40. Malo nad njo pridemo v lepo kotlinico z njivo in travnikom; če se obrnemo, je za nami Sinji vrh. S kotlinice se dvignemo na rob planote do kamnitega stebra s križem, kjer je pomembno križišče poti: od z. pride markirana pot s TV po Robu (od z. odcepa na Sinji vrh), navzdol se spušča nemarkirana pot v Ajdovščino, SPP pa gre po robu planote proti Podrti gori. Tod je držala stara pot, ki je povezovala domačije razloženega naselja Gozd na s. strani Podrte gore z Ajdovščino. Domačini pripovedujejo, da je steber s križem postavil Klatežev Lev, ki ga je v enem kosu prinesel s ceste v Gozdu. Od znamenja je čudovit razgled na Ajdovščino ter čez Kras do Slavnika in Tržaškega zaliva. S Sinjega vrha do znamenja je 50 minut. Od znamenja gremo ob robu planote proti Podrti gori malo po odprtem svetu, malo po nizkem bukovem gozdičku. Po 15 min smo na vrhu Podrte gore (827 m). Na j. pobočju vidimo skale in kamenje, ki se je v davnih časih odkrušilo z gore; od tod ime gore. Spet je lep pogled na vse strani. Na Podrto goro pripelje markirana pot iz Ajdovščine.

višina: 829 m Pravi vrh

Ni opisa
3.1 km, 1 ura 10 minut Pravi vrh - Kovk

Opis:

Na j. pobočju vidimo skale in kamenje, ki so se v davnih časih odkrušili z gore. Spet imamo lep razgled na vse strani. Na Podrto goro pripelje markirana pot iz Ajdovščine, z nje pa gremo naprej po notranji strani roba proti plečatemu Kovku, ki ga vidimo pred seboj. J. pobočja planote, ki strmo padajo proti cesti Ajdovščina-Col, se imenujejo Reber. Po 30 min. pridemo na široko travnato planoto na z. strani Kovka. Pot se drži j. roba planote. Na s. strani opazimo domačijo Krog, ki sodi v naselje Gozd. Kmalu smo na razgledni točki Sončnica (867 m), kjer kurijo kresove in kjer je tudi urejen prostor za piknike. Odpre se lep pogled proti Nanosu. Po 10 min. pridemo do vznožja Kovka. Na vrh nas po z. travnatem pobočju usmerjajo markacije na redkih borovcih in kamnitih čokih. Tik pod vrhom so še vidni obrambni jarki tretje varovalne linije soške fronte iz 1. svetovne vojne. S Podrte gore na Kovk je 1 h.

višina: 961 m Kovk
Vrh:

Kovk (961 m) je najvišji vrh na j. robu Trnovskega gozda med Predmejo in Colom. J. pobočje se strmo spušča proti cesti Ajdovščina–Col. V. rob se prek Velikega in Malega Grebena počasi znižuje proti Colu. S., položnejša in po večini gozdnata pobočja se širijo do ceste Col–Predmeja; tam je na z. strani proti Gozdu nekaj samotnih kmetij. Tudi s Kovka je lep razgled: če se ozremo nazaj, vidimo našo celotno pot po robu planote, proti v. seže pogled proti Javorniku in Nanosu, na j. je v bližini Zgornja Vipavska dolina, za njo pa Kras, Vremščica, Slavnik in Snežnik.


2.5 km, 30 minut Kovk - Tratnik (razpotje)

Opis:

Z vrha Kovka gremo nekaj korakov po v. robu, nato pri meritvenem znamenju zavijemo po stezi levo navzdol v bukov gozd. Po 10 min. pridemo na travnik, po njem gremo desno proti gozdu. Lepa široka pot se počasi spušča po borovem gozdu na s. pobočju Velikega Grebena. Po 25 min. spusta z vrha pridemo na preval med Velikim in Malim Grebenom; lepo vidimo cesto Col-Predmeja. S prevala nas široka in precej ravna pot, ki se razširi v kolovoz, popelje po j. gozdnatem pobočju Malega Grebena. Kolovoz se kmalu prevali na s. stran in pride na travnik, od tam pa že zagledamo cesto in hiše proti Colu.

višina: 620 m Tratnik (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Tratnik (razpotje) - Col

Opis:

Na asfaltirano cesto pridemo v zaselku Žagolič, kjer se obrnemo proti Colu; do tja je le še 10 min. S Kovka na Col smo hodili 60 min.

višina: 620 m Col

COL, 619 m, 498 preb. Središčno naselje z gručastim jedrom leži na j. robu Trnovskega gozda ob regionalni cesti Ajdovščina–Godovič. Na Colu je pomembno cestno križišče; proti z. se odcepi cesta na Predmejo in Lokve, proti v. v Podkraj ter proti Hrušici in Logatcu. Središče vasi z župnijsko cerkvijo sv. Lenarta je pri cestnem križišču. Zaradi strateške lege je bil kraj poseljen in močno utrjen že v antiki. Skozi Col je peljala rimska cesta iz Ajdovščine proti Hrušici. O tem obdobju pričajo izkopanine, ki so jih našli na pokopališču. Tudi utrdbe na Šancah, Šturmaniku in Rižemberku so iz rimskih časov. Nekoliko pod naseljem, ob cesti proti Ajdovščini, stoji obnovljen stolp gradu Trilek, sicer edini ostanek nekdanjega gradu, omenjenega v 16. stol. V njem so našli kamnit miljnik s posvetilom cesarju Juliju Apostati (vladal 361–363), ki ga zdaj hrani Narodni muzej v Ljubljani, in rimske novce iz 2. stol. Kraj se je najprej imenoval Podvelb po oboku v nekdanjem gradu, pod katerim je peljala cesta; obok so podrli leta 1840. Zdajšnje ime kraja je nastalo po mitnini (colnini), ki so jo pobirali do konca 19. stol.; mitnica je stala ob odcepu ceste v Podkraj. Zdaj je Col krajevno središče širšega območja. Nekaj ljudi je zaposlenih v manjših podjetjih v kraju, številni pa tudi v bližnji Ajdovščini. V kraju so osnovna šola, pošta, samopostrežna trgovina, dve gostilni in več obrtnih delavnic. Kraj je izpostavljen siloviti burji. Obdelovalne zemlje je malo.

Zaradi pomembne lege med Trnovskim gozdom in Nanosom ter med Vipavsko dolino in Črnovrško planoto je bil Col večkrat prizorišče bojev med partizanskimi in okupatorskimi enotami. Zlasti hudi so bili boji med veliko nemško ofenzivo jeseni 1943 ter med nemškima ofenzivama na Trnovsko planoto oktobra 1944 in v začetku leta 1945. Na pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej pa je pokopanih 14 borcev NOV.


7.6 km, 2 uri 30 minut Col - Pirnatova koča na Javorniku

Opis:

S Cola nadaljujemo SPP proti Javorniku po asfaltni lokalni cesti, ki se malo nad cerkvijo odcepi od regionalne ceste Ajdovščina—Črni Vrh—Godovič in pelje v Vodice, 7 km. Sprva so ob cesti hiše Cola in obrat tovarne čevljev Alpina. Kmalu za zadnjimi hišami se na levo odcepi stranska cesta v Malo Polje, mi pa nadaljujemo po desni, ki je sprva precej ravna, potem pa se začne vzpenjati. Obdaja nas bukov gozd. Precej je ovinkov, nekatere sekajo bližnjice. V dobri uri pridemo na široko jaso s senožetmi v bregu na levi strani ceste, na desni pa je domačija Lazar. Gremo naprej po cesti, spet smo v gozdu. Po približno 10 min je na levi hišica Malo Polje 27, kmalu pa smo na koti 951 m, odkoder se cesta zložno spušča. Se malo, pa smo pri znamenju, pritrjenemu na bukovo drevo na levi strani ceste; temu kraju pravijo »Pri Malem Školu«. S Cola l h 30. Na desni vidimo dva kopasta vrhova Križne gore (1073 m, 1168 m).

Pri znamenju zapustimo asfaltno cesto; po širokem kolovozu zavijemo na levo navzdol v Široko dolino, ki jo dosežemo v nekaj minutah. Na nasprotnem koncu doline vidimo nekaj samotnih domačij razloženega naselja Kanji Dol, na hribčku nad njimi pa se beli kapelica. Na začetku Široke doline skrenemo s kolovoza na desno gozdno pot, ki postane steza, ko se začnemo precej strmo vzpenjati. Po kakih 10 min vzpona se steza zravna in že smo iz gozda na spodnjem robu strme senožeti. Na desni vidimo malo vstran domačijo Jeler (985 m), nas pa markacija na jesenovem drevesu usmeri naravnost navzgor do bližnje gozdne ceste, ki jo prečkamo in se povzpnemo naravnost navzgor po bregu (steze ni opaziti) do 50 m višje ležeče lokalne ceste, ki pripelje od Cenca na Strmcu ob regionalni cesti Ajdovščina—Godovič. Od znamenja »Pri Malem Školu« smo hodili 30 min. SPP zavije na desno po lokalni cesti; pod nami je domačija Jeler. Po nekaj minutahpride cesta v bukov gozd, po katerem se zložno vzpenja. Kmalu smo na mali jasi, kjer zavijemo na desno in po poti navkreber sekamo levi cestni ovinek. Hojo nadaljujemo po cesti; kmalu je na levi opuščena domačija Rudolf. Malo naprej se odcepi na levo gozdna cesta proti nekaterim domačijam na Javorniku, mi pa gremo po lokalni cesti rahlo navzgor. Tabla ob cesti nas opozori, da je nad cesto »Slovenski ljudski astronomski observatorij«, ki ga slutimo skozi drevje. Ko se cesta zravna, ni več daleč do Medvedove domačije, Javornik 7, odkoder že zagledamo Pirnatovo kočo na Javorniku. Do nje je po kolovozu le še nekaj korakov. Od znamenja »Pri Malem Školu« smo hodili 1 h.

S Cola do Pirnatove koče na Javorniku je 2 h 30.

Planinska postojanka:

Koča stoji malo pod vrhom Javornika na sedlu, ki povezuje Javornik(1240m) in Dedni Vrh(1217m). Prvo leseno kočo so idrijski planinci zgradili malo niže od sedanje v bližini kmetije Medved in jo odprli 4. avgusta 1907; poimenovali so jo po profesorju Maksu Pirnatu (1875-1933), prvem predsedniku Idrijske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva na tem območju pred 1. svetovno vojno. Po 1. svetovni vojni so italijanske oblasti razpustile slovenska društva. Stara lesena koča je počasi razpadala. PD Idrija je leta 1949 začelo graditi novo kočo in jo slovesno odprlo 20. julija 1952. Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili leta 1982. Leta 1991 so prenovili pritlične prostore in obnovili elektro in vodovodne instalacije. Planinci in lovci so leta 1972 postavili na Javorniku lesen razgledni stolp.Zaradi dotrajanosti,ga je je novoustanovljeno društvo leta 2000 podrlo in postavilo novega. Koča je odprta ob sobotah,nedeljah in praznikih; ob drugih dnevih je transverzalni žig planincem na voljo ob vhodu v kočo.V gostinskem prostoru koče je 28 sedežev, točilni pult.V sanitarnem delu sta WC in umivalnica z mrzlo in toplo vodo.V 4 sobah je 22 postelj.Gostinski del in spalne prostore ogrevajo s pečmi.Objekt je priključen na električni tok. Kočo od leta 2001 dalje upravlja domače planinsko društvo Javornik Črni vrh, ki kočo, ki je bila v zelo slabem stanju postopoma obnavlja.



Opis:

Pri Pirnatovi koči stopimo na gozdno pot, po kateri pridemo do bližnje Medvedove domačije in do stare kamnite gozdne ceste. Precej ravna cesta pelje po z. gozdnatem pobočju Dednega vrha (1217 m) in kmalu pripelje na travnat preval, s katerega je lep pogled nazaj na Javornik z razglednim stolpom. Cesta zavije v bukov gozd in se po z. pobočju Špika (1189 m) spušča proti v. robu kotlinice z razloženim naseljem Vodice (930 m), ki ga vidimo na desni strani. Naselje je dobilo ime po močnih studencih; združijo se v kratek potoček, ki kmalu ponikne.

višina: 1060 m Vodice (razpotje)

Ni opisa
5 km, 1 ura 20 minut Vodice (razpotje) - Podkraj

Opis:

Po dobre pol ure od koče pridemo na senožet, kjer poleti cvetijo zdravilne šentjanževke. Na j. strani kotlinice zagledamo Streliški vrh (1265 m), najvišji vrh Idrijskega hribovja; pod vrhom ga obkroža skalni venec, ki se dviga nad gozdom. Kmalu pridemo na križišče gozdnih cest; po boljši cesti gremo navzdol proti Vodicam do bližnjega odcepa poti na levo, po kateri nadaljujemo SPP. Od koče do odcepa poti smo hodili 45 minut.

Gozdna pot po smrekovem gozdu je 5 min ravna, potem pa se 10 min precej strmo dvigamo po mešanem gozdu na s. strani Streliškega vrha. Pridemo na obširne senožeti na jv. in j. strani vrha. Po nekaj minutah hoje po lepi poti zavijemo na desno na komaj opazno stezo, ki nas precej vodoravno pelje po travnatem pobočju na j. stran Streliškega vrha. Pred seboj zagledamo Srednjo goro (1275 m) in na njeni j. strani dolino med Colom in Hrušico. Po ozki stezi ob robu gozda in po senožetih se spustimo v dno dolinice, ki se vleče izpod prevala (1133 m) med Streliškim vrhom in Srednjo goro. Po dolinici naj bi tekel potoček in niže od naše poti poniknil v globok skalnat udor; žal ne teče ob sušnem vremenu. Od odcepa poti nad Vodicami do dna dolinice smo potrebovali 40 minut.

V dolinici se razcepi več poti. SPP se rahlo vzpne po nasprotnem travnatem bregu na j. strani Srednje gore do roba, s katerega vidimo pred seboj vso rahlo nagnjeno planjavo proti Podkraju. Komaj vidna steza pelje čez senožeti naprej proti z., potem pa se pri kamnu z markacijo obrne na j. proti dolini do slabega kolovoza. Po kolovozu gremo navzdol po senožetih; na levi opazimo nekdanjo italijansko utrdbo. Na razpotju kolovozov gremo naravnost navzdol, kmalu pa se na desno odcepi čez senožet pešpot do kolovoza, ki nas po gozdičku pripelje na rob nad Podkrajem in do ceste Col - Kalce nad vasjo. Po vaški ulici zavijemo do središča vasi pri cerkvi. lz dolinice na j. strani med Streliškim vrhom in Srednjo goro v Podkraj je dobre pol ure hoje.

Opozarjamo na previdnost pri hoji po ozkih, komaj vidnih stezah na območju Streliškega vrha in Srednje gore, zlasti če je trava mokra; tudi markacije na senožetih so redke, ker je malo drevja, tiste na kamnih ob poti pa marsikje zakriva trava.

Od Pirnatovega doma na Javorniku v Podkraj je 2 h.

višina: 797 m Podkraj

PODKRAJ, 800 m, 437 preb. Strnjeno naselje leži na planoti pod strmimi j. pobočji gore Sv. Duha (1213 m) s cerkvico Svetega duha na vrhu in Srednje gore (1275 m). Tam se stikajo visoke kraške planote Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa. V Podkraj spadajo tudi zaselki Trševje, Sreboti in Hrušica ob cesti proti Logatcu. Skozi Hrušico je peljala pomembna rimska cesta, ki jo je varovala močno utrjena postojanka. Na Hrušici je bila od sredine 16. stol. do leta 1728 poštna postaja, na kateri so se ustavljali poštni vozovi. Ohranjeni in obnovljeni so ostanki rimske trdnjave, obnovljena je tudi stavba poštne postaje, v kateri je na ogled manjša arheološka zbirka najdb na tem območju. V središču Podkraja stoji župnijska cerkev sv. Marjete, tam so tudi podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Polja so skopa, ljudje se preživljajo po večini z živinorejo in gozdarstvom, precej pa je zaposlenih v Ajdovščini.

Na območju Podkraja je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P 4. Postaja se je večkrat selila; najprej se je zadrževala na Javorniku, potem v Hrušici in nazadnje na pobočju Nanosa nad Podkrajem. Prvi komandir postaje je bil Albin Plešnar - Medvedov, v njej pa je bilo šest kurirjev. Vzdrževala je zveze s P-5a pri Budanjah v Vipavski dolini, P-4a pri Šmihelu pod Nanosom in TV-2a na območju Grčarevca. Pri opravljanju nalog je 17. marca 1945 padel kurir Janez Trkman, doma iz Podkraja.

Na vaškem pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej je pokopanih 66 borcev NOV, padlih na tem območju.


8.2 km, 2 uri 30 minut Podkraj - Blažon (razpotje)

Opis:

V Podkraju se TV spet združi s SPP; skupaj bosta šli do Vojkove koče na Nanosu. Pod cerkvijo gremo po vaški ulici do hiše št. 53, desno mimo nje in pod vrtom ter po stezi čez travnik do kolovoza. Mimo globače in po bukovem gozdu se vzpnemo na cesto Podkraj–Nanos; dosežemo jo v 20 min. S to bližnjico smo se izognili velikemu cestnemu ovinku. Zavijemo na desno po ravni cesti na sz. pobočju Prečnega vrha (887 m); čez 15 min. se na desno navzdol odcepi cesta v Belo in Sanabor. TV nadaljujemo 10 min. po levi cesti in mešanem gozdu do drugega razpotja. Leva gozdna cesta pelje v Bukovje pri Postojni, TV nadaljuje po desni. Cesta je sprva precej ravna, potem pa se zelo zložno vzpenja po s. pobočju hriba Soline (905 m), na katerem raste po večini smrekov gozd. Po 30 min. od drugega razpotja smo na tretjem; desna cesta pelje na Orlovše, kjer so pašniki in poslopja Kmetijske zadruge Vipava. TV zavije levo proti Nanosu.

Cesta se obrne proti j. in se zložno vzpenja; ponekod se na desni pokaže planota s poslopji na Orlovšah. Obdaja nas listnati gozd. Na desni se v bližini ceste dviga Orlovški hrib (867 m), na levi pa se vzpenjajo gozdnata pobočja Požganega hriba (1160 m). Po 30 min. od tretjega razpotja pridemo na planoto z njivami in travniki ter do Blažonove domačije, Nanos 2. Odpre se lep razgled po planoti nanoškega Ravnika ter na greben Gradiške Ture (793 m) in Podraške Ture (852 m) na njegovi j. strani. Kažipot pove, da je do Abrama še 30 min.

višina: 876 m Blažon (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju za Blažonom nadaljujemo po desni cesti proti smrekovemu gozdu. Čez 10 min. smo na novem križišču; z desne pripelje asfaltirana cesta iz Vipave proti Abramu in po njej nadaljujemo našo pot. Precej ravna cesta po smrekovem gozdu pripelje na planoto in do domačije pri Abramu.

Planinska postojanka:

Zavetišče je v hiši kmeta Ježa v razloženem naselju Nanos na visoki kraški planoti enakega imena. Pri hiši se reče po domače pri Abramu. Prvo zavetišče v tem kraju so odprli 24. januarja 1954 pri 30 minut oddaljenem kmetu Blažonu. Leta 1961 so ga preselili na sedanjo lokacijo. Poimenovali so ga po zaslužnem vipavskem planincu Fricu Furlanu (1902-1952), ki se je smrtno ponesrečil v stenah Gradiške Ture na Nanosu nad Vipavo. Ježevi so zgradili poleg domačije poslopje za kmečki turizem, kjer so tudi prenočišča. Zavetišče je stalno odprto. V gostinskem prostoru (kmečki sobi) je 30 sedežev, pri mizah pred hišo pa 40; WC, voda kapnica, elektrika, telefon.


Nanos, 790 do 900 m, 8 preb., razloženo naselje na istoimenski kraški planoti. Samotne kmetije, prebivališča gozdarjev, pašniki, skromne njive, gozdovi. Kraška brezna, med njimi znane ledene jame, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je lovski dom lovske družine Nanos, zraven pa skupni grob petih borcev NOV, ki so tu padli aprila 1942 v boju z Italijani.



Opis:

NANOS, 900 m, 9 preb. Razloženo naselje leži na jz. robni uravnavi enako imenovane kraške planote. Sestavljajo ga samotne kmetije in prebivališča gozdarjev. Naseljeni sta le še dve domačiji; ljudje se ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Na območju naselja so majhne njive, največ je pašnikov, tudi te pa počasi zarašča grmovje. V okolici je precej kraških kotanj, brezen in ledenih jam, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je velik lovski dom Lovske družine Nanos.

Sredi aprila 1942 se je v bližini Abramove domačije nastanila Brkinska četa z več kot 50 borci. Nekaj dni pozneje, 18. aprila 1942, jo je obkolil in napadel polk italijanske vojske. Četa partizanov se je 8 ur bojevala z Italijani, zvečer pa se je večini borcev uspelo prebiti iz obroča. Padlo jih je pet, pokopani pa so v skupnem grobu ob cesti nasproti Abrama. Na spomeniku piše: »Tukaj počivajo junaki NOB, ki so padli na Nanosu v prvi veliki borbi na Primorskem, aprila 1942. leta. Slava padlim borcem.«

Od Abramove domačije gremo na cesto nad hišo in po njej proti Nanosu. Kmalu opazimo nekaj počitniških hišic in na desni veliko kmetijo. Cesta zložno leze navzgor po robu travnate planote, potem pa zavije v gozd. Po 10 min. smo na cestnem križišču. TV gre naravnost in nekoliko navkreber. Kmalu pridemo iz gozda na obširno travnato planoto nanoškega Ravnika, ki sega vse do Pleše. Pred nami in na levi se dviga vrsta vrhov, poraščenih z gozdom; najvišji je Suhi vrh (1313 m). Na j. strani se vleče rob planote, Rebernice, ki se strmo spušča proti magistralni cesti Razdrto–Nova Gorica, zato je iz doline videti kot gora. Na j. strani vidimo Senožeške hribe, Senožeče in Vremščico. Po 10 min. od križišča zapustimo cesto; po poti na levo se vzpnemo na rob nad cesto, potem pa gremo čez prostrane senožeti naravnost proti vrhovom, ki jih vidimo pred seboj. Pot se zložno dviga in spušča po valoviti planoti. Po 15 min. se planota zoži med grebenom na desni in travnatim hribom Hribač (1056 m) na levi. Pot pelje nad ozko dolinico, poraslo z leskovjem, potem po mešanem gozdičku in po nekaj minutah je pred nami drugi travnati Hribač (1086 m); zložno se vzpenjamo proti njemu. Kmalu pridemo na gozdno cesto med obema Hribačema; po njej gremo nekaj korakov desno navzdol do odcepa slabega kolovoza na levo, tam pa nas kažipot opozori, da moramo po njem proti Vojkovi koči. Od Abrama je 50 min.

Po nekaj korakih strmine po leskovju pride kolovoz na plano; po travnatem pobočju se zložno vzpenja proti sedlu med j. in s. robom in proti gozdu. Gremo naravnost v mešani gozd in po njem navzgor proti robu. Iz gozda pridemo na širok travnat preval Lanišče, od koder pred seboj zagledamo Grmado (1207 m); ta je na s. strani gozdnata, po njenem j. travnatem pobočju pa se vije cesta proti Vojkovi koči. Za Grmado se kaže Pleša z radiotelevizijskim stolpom. Od gozdne ceste smo hodili 30 min.

Po slabem kolovozu se po j. travnati strani spustimo do bližnje ceste proti Vojkovi koči. Proti z. se odpre zelo lep pogled na Vipavsko dolino, Vipavske hribe in Kras. Prečkamo cesto in nadaljujemo po poti čez dolinico proti gozdu in po njem do gozdne vlake, potem pa po njej zložno navzgor. Vlaka postane lepa gozdna pot, po kateri se spet vzpnemo do ceste. Z Lanišča je 20 min. Nadaljujemo po cesti, ki se zložno vzpenja po s. strani Grmade, vse do bližnjice na desno; po nekaj minutah pridemo na senožet, po kateri se spet vrnemo na cesto. Nekaj minut gremo po cesti, potem pa zavijemo levo po bukovem gozdu na planoto z Vojkovo kočo.

višina: 1240 m Vojkova koča na Nanosu
Planinska postojanka:

Koča stoji v zavetju tik pod Plešo (1262 m), enim od vrhov Nanosa, visoke kraške planote, ki se strmo dviga nad Zgornjo Vipavsko dolino. Začetki koče segajo v leto 1907, ko je Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD ustanovila sklad za gradnjo koče. Leta 1913 je sklad prevzela novoustanovljena Vipavska podružnica SPD, v katero so bili včlanjeni tudi planinci iz Postojne, kjer je bil tudi sedež sklada; to leto so kupili zemljišče, na katerem je zdaj Vojkova koča. Ko so ti kraji po 1. svetovni vojni prišli pod Italijo, je delo podružnic SPD na tem območju prenehalo. Po 2. svetovni vojni in po združitvi teh krajev z matično domovino je stare načrte uresničilo PD Postojna; kočo so slovesno odprli 7. avgusta 1949. Poimenovali so jo po narodnem heroju Janku Premrlu-Vojku (1920-1943), ki je bil rojen v Podnanosu; pred kočo stoji njegov doprsni kip. Leta 1976 so zgradili prizidek in kočo obnovili. Jeseni 1990 so kočo popolnoma prenovili znotraj in zunaj ter delno zamenjali opremo. Spomladi 1991 so vključili telefon.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra od 17. ure od srede do nedelje zvečer, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za najavljene skupine jo odprejo tudi v drugih dneh. V dveh gostinskih prostorih je 82 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 100 sedežev; v eni sobi so 4 postelje, na dveh skupnih ležiščih pa 48 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis:

Kažipot pri Vojkovi koči pove, da lahko pridemo na Razdrto po dveh poteh: po »strmi« zahtevni poti in po »položni« poti. SPP gre po malo daljši »položni« poti, po kateri je sestop v dolino lažji, zlasti ob slabem vremenu. Po cesti se zmerno spuščamo po z. travnatem pobočju Pleše in Grmade v smeri proti Vipavski dolini, ki jo vidimo pred seboj. Kmalu skrene s ceste na levo pot, ki se spušča po pobočju nad robom planote. Imamo izredno lep pogled na Lozice, Podnanos in druge kraje v Zgornji Vipavski dolini. Po 20 min zagledamo na planoti obnovljeno cerkev sv. Hieronima (1019 m), v kateri je rezljan pozlačeni oltar. Ustno izročilo pravi, da so tržaški mornarji v prejšnjih stoletjih darovali vsako leto cerkvi polovnjak olja, da je v njej ponoči gorela luč, po kateri so se ladje lahko orientirale. V bližini cerkve je cesta s Pleše v Podnanos. SPP ne gre do cerkve; napis na skali malo nad cerkvijo nas opozori, da moramo na levo. Od Vojkove koče 30 minut.

višina: 1050 m Sv. Jeronim

Ni opisa

Opis:

Pot se prevesi čez rob na j. travnato pobočje, imenovano Rebrnice. Kamnita pot je sprva lepa in položna; ko pride po 10 min na z nizkimi bukvami poraščeno pobočje, se začne v ključih precej strmo spuščati. Bukve kmalu zamenjajo nizka hrastova drevesa, pot pa se še vedno spušča v ključih, vmes so le kratki ravni predahi. Po 30 min pridemo do pomola ob poti, ki je imenitno razgledišče. Po lepši poti levo od pomola se še naprej spuščamo; kmalu prečkamo kamniti plaz, malo naprej pa se pot spremeni v široko, kar sprehajalno pot, ki se med nizkim listnatim drevjem le počasi spušča. V gozdu se že pojavijo visoka borova drevesa. Po 20 min od razgledišča je majhna planota, s katere zagledamo strmali Pleše, potem po pridemo na travnato planoto Gradišče nad Razdrtim, kjer je bilo predzgodovinsko gradišče, odkoder je lep pogled na Plešo.

višina: 794 m Gradišče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po levi strani planote gremo po široki poti proti gozdičku in po njem navzdol. Pridemo do razpotja: na levo navzgor gre zahtevna pot na Plešo, mi pa gremo navzdol po razdrapanem kamnitem kolovozu. Kmalu pridemo na piano, odkoder zagledamo pred seboj Razdrto, staro magistralno cesto in novo avtocesto proti Kopru in Novi Gorici. Po senožeti se spustimo proti avtocesti, jo prečkamo po nadvozu in gremo naprej po asfaltni cesti v vas.

Od Vojkove koče na Nanosu do Razdrtega je 2h.

višina: 574 m Razdrto

Razdrto, 575 m, 168 preb., strnjeno naselje pod Nanosom na s. in Golim vrhom na j. Tu je preval med Postojnsko kotlino na v. in Vipavsko dolino na z. Na s. strani vasi pelje pomembna avtomobilska cesta Ljubljana—Postojna—Razdrto, od katere se na z. naselja odcepi en krak proti Novi Gorici in Gorici, drugi pa proti Kopru in Trstu. V. in j. od naselja teče stara magistralna cesta Ljubljana—Koper. Izredno pomembna prometna lega je dala kraju veljavo že v davni preteklosti. Na Gradišču pod Nanosom in na Golem vrhu so ostanki predzgodovinskega gradišča. Tod je šla rimska cesta proti Postojni. Na bližnjih Ravnah so izkopali antične predmete. Staro naselje se je imenovalo Preval, omenja se že okoli leta 1200; stalo je ob pomembni prometni poti od morja v notranjost dežele. Ko so po letu 1720 zgradili novo cesto, je bilo Razdrto poštna postaja na poštni zvezi Dunaj—Trst; bila je v Garzarollijevem dvorcu, v katerem je zdaj sedež vodstva kmetijskega posestva. Na križišču cest proti Vipavski dolini in Trstu je stala mitnica. V kraju so se ustavljali in tudi prenočevali vozniki in trgovci, zato so imeli gostilničarji velik promet. Leta 1936 so zgra-dili zunaj naselja novo cesto proti Senožečam, Kopru in Trstu; skozi Razdrto je ostala le še cesta v Vipavsko dolino, ki pa je zdaj po izgradnji avtoceste samo še krajevnega pomena. Po hitrem razvoju avtomobilskega prometa in po gradnji cest mimo naselja, je Razdrto začelo izgubljati svoj pomen. Leta 1869 je štelo 379 prebi-valcev, leta 1961 le še 184, zdaj pa še nekaj manj. Po 2. svetovni vojni so zaprli šolo, leta 1964 pa ukinili pošto. V zadnjih letih se stanje popravlja; kmetijsko posestvo, kamnolom in mizarstvo dajejo delo domačinom, precej pa se jih vozi na delo tudi v druge kraje. V Razdrtem sta dve gostilni in trgovina.


6.7 km, 2 uri 15 minut Razdrto - Senožeče

Opis:

V središču Razdrtega zavije SPP po stari cesti proti Senožečam, ki je zdaj na začetku vaška ulica. Mimo velikega obrata Splošno mizarstvo in novih hiš se približamo magistralni cesti proti Kopru, nad katero vidimo velik kamnolom. Ko smo mimo velike kraške skale, zapustimo cesto in gremo na desno po kolovozu, odkoder se odpre proti s. pogled na bližnjo avtocesto, Razdrto in Nanos. Kmalu skrene s kolovoza na levo steza čez travnik proti bukovemu gozdu na j. strani; približali smo se magistralni cesti in kamnolomu na levi. Po gozdnem kolovozu se zložno dvignemo v sedlo med Golima vrhovoma; z. je visok 710 m, v. pa 724 m, oba pa sta poraščena z gozdom. Do sedla smo hodili 30 min. S sedla napravimo nekaj korakov proti v. vrhu, potem pa se po komaj vidni stezi spustimo po j. gozdnatem pobočju v ozko dolinico Volčjega potoka. Na desni opazimo v dolini veliko deponijo, kamor so odlagali apnenčaste in humusne gmote iz usekov nove avtoceste med Razdrtim in Divačo. S sedla do potoka je okoli 15 min spusta.

Prekoračimo Volčji potok in stopimo na cesto, ki pripelje od asfaltne baze ob cesti Razdrto—Senožeče in nadaljuje proti deponiji. Po njej napravimo nekaj korakov navzgor do odcepa gozdne ceste na levo v ozko dolinico, po kateri nadaljujemo našo pot. Gozdna cesta se počasi vzpenja nad malim pritokom Volčjega potoka, ki pa je večinoma suh. Po 30 min pridemo na sedlo, sz. od Maznega vrha, kjer je križišče več kolovozov. Če napravimo nekaj korakov na desno, pridemo do roba, odkoder vidimo v bližini nad dolino potoka Bazovica novo avtocesto proti Kopru in Sežani. Na sedlu pa se SPP obrne proti j. Gozdni kolovoz pelje sprva precej ravno po v. pobočju Maznega vrha (719 m), potem pa se zložno spušča po slemenu, imenovanem Hribi, do kote 675 m nad Senožeškim podoljem. Od tod se po kolovozu spustimo po travnatem v. pobočju Stražice (636 m), odkoder je lep pogled na Senožeče, Gabrško goro in Vremščico. Kmalu smo pri farni cerkvi v Senožečah in v središču kraja. S sedla pod Maznim vrhom do Senožeč je 1 h.

Z Razdrtega v Senožeče je 2 h 15.

višina: 569 m Senožeče

Senožeče, 560 m, 610 preb., so največji kraj in gospodarsko središče Senožeškega podolja. Kraj je verjetno dobil ime po obsežnih senožetih na podolju in okoliških hribih. Senožeče stojijo ob vznožju Starega gradu (675 m). Središče kraja je ob magistralni cesti Razdrto—Koper, od katere se na z. robu kraja odcepi mednarodna cesta proti Sežani in Trstu. Starejši del kraja, imenovan Guranjski konec, je na pobočju na j. strani ceste; tu sta dva trga s po štirimi kamnitimi koriti za napajanje živine. Prvi posestniki starega gradu so bili oglejski patriarhi, zatem Devinski grofje, Frankopani, Lambergi in plemiška rodbina Porcia, ki si je niže v kraju postavila leta 1660 novo, spodnjo graščino; tudi ta je po letu 1920 v razvalinah. Zunaj naselja je stala mala cerkev sv. Jerneja v Polju; leta 1613 so jo povečali; to je sedanja župnijska cerkev sv. Jerneja na robu naselja, mimo katere smo prišli z Razdrtega. Sredi 16. stol. so dobile Senožeče na pobudo Benetk trške pravice; pod Avstrijo so v Senožečah ustanovili sodišče, ki je delovalo do konca 2. svetovne vojne. Kraj je znan po velikih živinskih in lesnih sejmih ter po pivovarni Adria, ki je obratovala od leta 1820 do 1926. Leta 1868 je bila ustanovljena čitalnica. Zdaj so v kraju tovarna avtomobilov Cimos, tekstilna tovarna, pošta, splošna zdravstvena ambulanta, restavracija Adria, več gostišč, trgovin in obrtnih delavnic. Na hiši malo nad spodnjim vodnjakom so junija 1991 odkrili spominsko ploščo, na kateri piše »V Senožečah je bil rojen Danilo Zelen, eden od voditeljev narodno-revolucionarne organizacije TIGR. Rojen 9. julija 1907, padel v boju z italijanskim okupatorjem 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico.«



Opis:

Pot proti Vremščici začnemo po krajevni ulici, ki se nasproti restavracije Adria odcepi od glavne ceste Postojna—Koper. Kmalu pridemo do štirih kamnitih korit na levi strani ulice, malo naprej pa do trga z enakimi koriti. Ob levi strani trga gremo do zadnjih senožeških hiš. Ulica postane kolovoz, po katerem se počasi dvigamo nad Senožeškim podoljem. Po 10 min smo na travniku v široki dolini pod Dobravšnim vrhom (768 m) na levi; precej raven kolovoz popelje po dolini proti bližnjem gozdnemu pobočju na j. strani. Od tod se pot rahlo vzpne po žlebu skozi bukov gozd do z leskovjem precej zaraščene jase, kjer raste desno nad potjo mogočna lipa. Kratka strma steza čez jaso pripelje do bukovega gozda, po katerem se lepa široka pot vzpenja do pašnika pod Slatno (914 m) in po njem proti slemenu, ki se vleče od vrha Slatna proti Vremščici, njo zagledamo na levi. Pod s. robom slemena se pot čez travnike, bogate s planinskim cvetjem in lepim razgledom, zložno spusti proti gozdu, kjer opazimo na levi veliko napajališče. lz gozda pridemo v dolgo in ozko dolino, po kateri je speljana slaba vozna cesta; ta je nadaljevanje lokalne ceste, ki se na Gabrku, kjer se magistralna cesta prevesi iz Senožeč v Divačo, odcepi na Vremščico. lz Senožeč smo hodili eno uro. Prečkamo dolino in se po široki poti med leskami in bukvami zložno vzpnemo po sz. pobočju Vremščice do stičišča s potjo, ki pripelje z desne od Škocjanskih jam.


Ni opisa

Opis:

Kažipot nas usmeri na levo pot po bukovem gozdičku; po nekaj minutah smo na obširnih planinskih pašnikih. Kmalu se odcepi na levo planinska pot na ŽP Vreme, SPP pa se drži slemena in z. smeri. Pazimo na markacije, da ne skrenemo s prave poti na kolovoze in pota, speljana po pašnikih. Pot, deloma kolovoz, se rahlo spušča po slemenu, večinoma po pašnikih, malo pa tudi po borovih gozdičkih. Po 50 min z vrha pridemo na lokalno cesto, ki pripelje z Gabrka; cesto že po nekaj korakih zapustimo, kažipot pokaže na levo proti Škocjanskim jamam.

Po strmem, travnatem j. pobočju Gabrške gore se pot naglo spušča naravnost proti Vremski dolini; sprva je slabo vidna, zato pazimo na markacije na redkih borovih drevesih. Po 30 min smo v gozdu ob vznožju Gabrške gore; prečkamo gozdno cesto in nadaljujemo po lepi ravni poti.

višina: 477 m Ležeški Gabrk

Ni opisa

Opis:

Kmalu pridemo do železniške proge Pivka—Divača, ki jo prekoračimo na nezavarovanem prehodu.

Kmalu stopimo na obširne travnike v široki dolini med železniško progo na s. in regionalno cesto Ribnica-Divača na j. strani, imenovane Ležeški Gabrk po kraju Dolnje Ležeče ob jz. robu. Kljub temu, da so markacije zelo redke, nas travniška vozna pot varno vodi proti j., kjer vidimo na robu doline vzpetino z dvojno vrsto električnih daljnovodov, pod katerimi pelje SPP. Sredi travnika opazimo na desni strani poti športno letališče, nekdaj vojaško letališče, ki so ga uporabljali Avstrijci med 1. svetovno vojno, pozneje pa tudi Italijani. Kmalu pridemo do lepšega kolovoza, po katerem gremo do bližnje asfaltne ceste Ribnica-Divača. Nekaj metrov po cesti desno proti Divači in že krenemo po kolovozu na levo na vzpetino Škale. Na desni vidimo bližnjo gručasto vas Dolnje Ležeče. Po 15 min od ceste pridemo do križišča asfaltnih lokalnih cest; s križišča gremo naravnost do bližnje gručaste vasi Gradišče pri Divači (475 m) na j. pobočju griča Škale v neposredni bližini Škocjanskih jam. Na Škalah stoji s skrlami krita cerkvica sv. Helene s freskami iz leta 1490, delo Janeza iz Kastva.

Tik pred vasjo Gradišče se SPP loči od asfaltne ceste in zavije na desno zložno navzdol do stičišča s potjo, ki pride z desne iz Doljnih Ležeč.

višina: 437 m Gradišče pri Divači

Ni opisa

Opis:

Lepa ravna pot po borovem gozdu pripelje v 15 min do razgledišča na 164 m globoki steni, odkoder se odpira pogled na vasico Škocjan in na udorno Veliko dolino, obdano z mogočnimi stenami; v dolini pride za kratek čas na plano reka Reka. Še 10 min počasnega spusta imamo do Matavuna. Pešpot iz Dolnjih Ležeč v Matavun so zgradili leta 1885, ko so Škocjanske jame odprli za turistični obisk.

višina: 409 m Škocjanske jame

Matavun, 393 m, 54 preb., obcestno naselje ob asfaltni cesti Lokev—Vremska dolina—Ribnica. Od križišča z glavno cesto proti Kopru 3 km j. od Divače, je do Matavuna 2 km. Stare hiše so zgrajene v značilnem kraškem slogu, v kraju pa je tudi precej novih hiš, zgrajenih v zadnjih letih, ko se je hitreje začel razvijati turizem. Matavun je izhodišče za obisk Škocjanskih jam. Trgovina, več gostišč.

Škocjanske jame so poleg Postojnske najbolj znane jame v Sloveniji; uvrščajo jih med najlepše in najbolj zanimive jame na svetu. Leta 198o so bile vpisane v seznam svetovne naravne dediščine pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO).

Škocjanske jame je ustvarila reka Reka, ki pri vasici Škocjan zgine v podzemlje, na površje pa pride kot Timava pri Štivanu pod Devinom na Tržaškem. Prvi je raziskoval Škocjanske jame Jakob Svetina leta 1839, raziskovanje sta nadaljevala v letih 1851-1852 ob pomoči idrijskih rudarjev Adolf Schmidl in Ivan Rudolf, zaključili pa so ga v letih 1885-1893 ob sodelovanju domačinov tržaški jamarji Anton Hanke, Josip Marinič, Friderik Müller in Josip Novak. Leta 1885 so Škocjanske jame odprli za obisk, leta 1959 pa so jih elektrificirali.

Škocjanske jame so dolge dobrih 5 km. Za turistični ogled niso v celoti odprte, vendar so v enoinpolurni ogled vključeni najlepši predeli jam, kot so Tiha jama s tisočerimi kapniki najrazno-vrstnejših oblik, 1400 m dolg in 150 m globok kanjon Reke, v katerem buči voda v številnih brzicah in slapovih, Dvorana ponvic, ki so posebna zanimivost Škocjanskih jam, itd. Pozornost vzbujata tudi udorni kotlini Velika in Mala dolina; v davnini sta bili veliki podzemeljski jami, ki se jima je udrl strop; v obeh se Reka pokaže na površju. lz Velike doline so leta 1986 zgradili vzpenjačo, ki obiskovalcem olajša vrnitev iz jam.

Informacije http://www.park-skocjanske-jame.si/


6.2 km, 1 ura 30 minut Škocjanske jame - Podgrad pri Vremah

Opis:

Tik za zadnjo hišo v Matavunu skrene SPP z regionalne ceste v Vremsko dolino na levo v borov gozdiček, po katerem pridemo v nekaj minutah v gručasto vas Naklo, visoko nad levim bregom Reke, ki tu prehaja iz Vremske doline v 2 km dolgi kanjon pred vstopom v Škocjanske jame. Najstarejša hiša, Bezkova, iz druge polovice 17. stol., je velika dvonadstropna stavba, ki je bila dolgo časa domačija družine Mahorčič; eden teh je bil naklovski župan, ki je sredi 19. stol. podpiral raziskovanje Škocjanskih jam; po njem se imenuje Mohorčičeva jama, kjer Reka vstopi iz kanjona v Škocjanske jame. Onkraj Naklo pridemo po kolovozu do ceste, ki smo jo zapustili v Matavunu in jo tik pred cerkvico sv. Mavricija prečkamo. V obnovljeni cerkvici so freske iz konca 15. stol.; notranjost lahko opazujemo skozi nizka okna.

Pri cerkvici zavijemo desno po kolovozu med leskovjem v dolino potoka Sušica, poraslo z listnatim gozdom. Struga je suha, le ob močnem deževju teče po njej potok. Kolovoz je sprva speljan po levem bregu, po 20 min od cerkvice pa preide na desni breg. Tu pridemo na velik podolgovat travnik, po katerem drži pot proti j. Na koncu travnika se približamo strugi; na levem bregu stoji velika lovska preža. Pot postane boljši kolovoz; na levi je velika drevesnica. Dolina se zoži, v njej so že njive in sadno drevje. V strugi že teče voda, ki malo nižje ponikne v požiralnik. Z leve pripelje asfaltna cesta, ki pelje v Podgrad pri Vremah; po njej gremo čez most in potem do bližnjega odcepa stranske ceste po dolini v zaselek Potok. SPP gre po asfaltni cesti po hribu navzgor; levo pod cesto vidimo v kotu med brkinskimi griči stisnjen zaselek Potok ob potoku Sušica. Po 10 min vzpona se na ostrem ovinku odcepi kolovoz, po katerem se vzpnemo naravnost do bližnje vasi Podgrad pri Vremah.

lz Matavuna v Podgrad pri Vremah je 1 h 30.

višina: 549 m Podgrad pri Vremah

Podgrad pri Vremah, 500 m, 28 preb., vas s središčem na strmem griču nad dolino potoka Sušica. Zaselek Potok, imenujejo ga tudi V Potoci, je stisnjen ob potoku Sušica v podnožju hriba. Na vrhu griča tik nad vasjo so razvaline srednjeveškega gradu Završnik, ki se prvič omenja proti koncu 11. stol., ko je bil v lasti oglejskih patriarhov. Pozneje so bili lastniki goriški grofje, Habsburžani in tržaška rodbina Petazzi. Cerkvica sv. Ivana je krita s skrlami, na pročelju je vklesana letnica 1o67; v njej je gotski prezbiterij. Na sz. je v bližini hrib Pristava (635 m), pod katerim je globlja kraška jama, imenovana V beli steni.



Opis:

lz Podgrada zavije SPP pri hiši št. 14 na kolovoz, ki pelje po pobočju nad dolino potoka Sušica. Pred seboj zagledamo nad prostranimi gozdovi zvonik cerkvice sv. Socerba nad Artvižami. Po bukovem in hrastovem gozdu pridemo do potoka, ga prekoračimo in krenemo po poti naravnost v hrib, poraščen z bukovim gozdom. Po 10 min vzpona stopimo na položnejši kolovoz, ki se vzpenja po slemenu proti Artvižam. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti na druge kolovoze in gozdna pota. Po 40 min hoje iz Podgrada zagledamo na slemenu nekaj hiš na Artvižah. Ob poti opazimo kostanjeva drevesa. Kmalu pridemo na asfaltno cesto, ki pripelje iz Materije in do prvih hiš na Artvižah.

lz Podgrada pri Vremah na Artviže je 1 h.

višina: 785 m Artviže

ARTVIŽE, 790 m, 54 preb., slemenska vas pod najvišjim vrhom Brkinov (817 m), na katerem stoji cerkvica sv. Socerba. Vrh nima imena, pravijo mu kar Socerb. Ljudsko ime kraja je Vrtviže. Med NOB je bila vas dvakrat požgana: 7. oktobra 1943 deloma, 21. julija 1944 pa popolnoma. Po vojni zgrajene hiše so v zadnjih letih večinoma obnovili, zgradili pa so tudi precej novih. Vas doživlja preporod, odkar je povezana s svetom z dobrimi asfaltnimi cestami (Materija 6 km, Markovščina 6 km, Vremski Britof 12 km)

in ko je bil zgrajen vodovod. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa jih je zaposlenih v dolini. Cerkvica sv. Socerba je iz 17. stol. Od cerkvice je prelep razgled na slemena Brkinov, na Motarsko podolje in Slavnik na j. strani, na Vremsko dolino, Vremščico, Nanos ter vse do Kamniških Alp, Karavank in Julijcev na s., prek Kraške planote na Tržaški zaliv na z., do Snežnika in Risnjaka na v. ter do Učke in Reškega zaliva na jv.; širši razgled imamo le, če je čisto ozračje.


2.8 km, 50 minut Artviže - Golačji hrib

Opis:

Z Artviž do Markovščine je SPP speljana ves čas po asfaltni cesti, ki se počasi spušča po slemenih brkinskih hribov v Motarsko podolje. S ceste je večkrat lep pogled na osrednji hrbet Brkinskega hribovja na naši levi proti Tatram in Pregarjam, na j. na Motarsko podolje ter na Slavnik in vrhove proti Učki. Bližnjic v dolino ni. Po dobre pol ure pridemo v malo vasico Mrše (729 m) na j. strani Golačjega hriba (768 m).

višina: 768 m Golačji hrib

Ni opisa

Opis:

Od tod se bolj strmo spustimo še 2 km do odcepa lokalne ceste proti Slivju in Markovščini. Vas Slivje smo imeli ves čas na svoji levi. SPP nadaljujemo po cesti na levo.

višina: 577 m Jama Dimnice (razcep)

Ni opisa

Opis:

Čez nekaj minut že zagledamo cerkveni zvonik in prve hiše v Markovščini. Mimo cerkve sv. Antona Padovanskega in levo skozi vas pridemo do mednarodne ceste Trst-Kozina-Reka.

višina: 563 m Markovščina

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.



Opis:

Nasproti ceste, po kateri smo prišli iz Slivja, gremo mimo opuščenega vodnjaka na kolovoz, ki nas prek planote, porasle z brinjem in grmičevjem ter delno pogozdene z borovci, v 30 min. pripelje do asfaltirane ceste Markovščina–Skadanščina. Po njej gremo nekaj minut levo navzgor, potem pa se na desno odcepi steza, ki nas ob telefonski napeljavi popelje na hrib Rožce do cerkvice sv. Roka in mimo nje v gručasto naselje Skadanščina, 575 m, 45 preb. Iz Markovščine je 45 min. Od cerkvice je lep razgled na kraški svet Matarskega podolja in na Brkine nad njim, na drugi strani pa na Slavnik in vrhove v Čičariji. Pred vasjo je ob cesti lep spomenik v obliki kamnitega stebra, ki so ga postavili v spomin na vaščane, padle med NOB. Na hiši ob cesti v središču vasi sta dve plošči: na zgornji piše, da je bil 15. novembra 1943 tam ustanovljen 2. bataljon Istrskega odreda NOV, na spodnji pa so imena štirih borcev Istrskega odreda, ki so 15. in 16. junija 1944 v tej vasi padli v boju z Nemci.

višina: 567 m Skadanščina

Skadanščina, 580 m, 45 preb., je gručasta vasica v zavetni legi na j. pobočju hriba Rožce, na katerem stoji cerkvica sv. Roka. Izpred cerkvice je lep razgled na kraški svet Motarskega podolja in na Brkine ter vrhove v hrbtu Čičarije od Slavnika do Učke.



Opis:

Iz Skadanščine nadaljuje TV po kamnitem vaškem kolovozu proti Slavniku, ki ga vidimo pred seboj. Nekaj časa je pot precej ravna, na obeh straneh je kraški svet z njivami in travniki, potem pa se zložno vzpenja med leskovjem in brinjem ter po mešanem gozdu. Čez pol ure pridemo na precej ravno, z grmovjem poraslo planoto; ob poti je vodnjak s kapnico, vendar voda ni pitna. Kolovoz se začne kmalu vzpenjati po lepem bukovem gozdu. Ko po 15 min. prečkamo gozdno cesto, nadaljujemo po kolovozu precej navkreber po jv. pobočju Slavnika, poraslem z bukovim gozdom. Ob robu gozda se kolovoz konča in naprej gremo čez planinske travnike po ozki stezi proti vrhu Slavnika z radiotelevizijskim stolpom in Tumovo kočo pod njim. Iz Skadanščine je 2 h.

višina: 1017 m Tumova koča na Slavniku
Vrh:

Slavnik (1028 m) je najvišji vrh v slovenskem delu Čičarije, kraške pokrajine v sv. delu Istre. To je hribovit svet, ki meji na s. na Motarsko podolje, na j. na Rdečo Istro, na z. sega do Kozine in kraškega roba nad Črnim Kalom, na v. do Brgudskega podolja nad Reškim zalivom. Rdeča Istra je dobila ime po značilni rdeči zemlji, medtem ko spada Čičarija v Belo Istro, ki ima ime po golih in svetlih apniških površinah. Staro goropisno ime Slavnik ne velja samo za vrh, temveč za ves gorski svet slovenske Čičarije, ki ga imenujemo tudi Slavniško pogorje, skrajšano Slavnik. Ves hrbet je sestavljen iz apnenca in dolomita. Do višine 850 m je poraslo z grmovjem in gozdovi, vrhove pa pokrivajo pašniki. Znamenit je rastlinski svet: bledorumeni ušivec, ki ga je tu prvič našel Muzio Tommasini, najboljši poznavalec kraške flore, in ga leta 1839 opisal v strokovnem glasilu; kraški kosmatinec, tržaški svišč, narcise, potonike, zlati koren, navadni jesenček, ilirska perunika, brstična in kranjska lilija in še več drugih. Na jz. gozdnatih pobočjih raste drevje, značilno za submediteranski gozd: črni gaber s travo ojstrico v podrasti, trokrpi javor, puhasti hrast in mali jesen, na s. strani pa prevladuje bukov gozd. Z odlokom o razglasitvi naravnih in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana, je bil Slavnik leta 1992 zavarovan kot naravni spomenik. S Slavnika je obširen razgled. Proti sv. seže pogled prek Matarskega podolja, Brkinov, Vremščice in Nanosa do Kamniških Alp; proti v. vidimo Javornike, Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju s Snježnikom; od v. proti j. je najprej obširen hribovit svet s Kojnikom, Žbevnico in Učko, na obzorju pa Kvarnerski zaliv; na j. je ob vznožju planota Podgorskega Krasa, naprej Šavrinsko gričevje, vidimo pa tudi skoraj vso Istro in obmorska mesta med Koprom in Umagom; proti z. je tik pod nami Grmada ali Mali Slavnik (1001 m), za njo in z. delom Slavnika proti Kozini in Prešnici pa zdrsi pogled prek Petrinjsko-Socerbskega Krasa do Tržaškega zaliva s Trstom in ob dobri vidljivosti še naprej do Benetk; od z. proti s. se za Senožeškimi in Vipavskimi hribi zvrstijo hribi na Krasu s Trsteljem, Trnovski gozd, Julijci s Triglavom, Karavanke, ob ugodnem vremenu pa v daljavi zazremo Dolomite ter Karnijske in Ziljske Alpe. Kaj vse vidimo, nam pomaga ugotoviti razgledna plošča na vrhu, ki jo je leta 1995 postavilo Obalno PD Koper.


Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), ki je zadnji severni tisočak Čičarije, ki se proti jugozahodu spusti v Podgorski Kras, proti severu pa v Matarsko podolje. Zamisel o gradnji koče na Slavniku so sprejeli na ustanovnem občnem zboru PD Koper leta 1949. Z gradnjo so začeli leta 1955 in 24. junija 1956 so v kletnih prostorih že odprli zasilno oskrbovano planinsko postojanko. Kočo so v celoti dogradili in jo svečano odprli 7. julija 1957. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi (1858-1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, botaniku, politiku in narodnem buditelju. Med leti 1988 in 1994 so kočo temeljito prenovili. Zgradili so prizidek za sanitarije in večji vhodni predprostor, zaščitili fasado s kovinsko oblogo, obnovili vse notranje instalacije, prostore in opremo ter povečali jedilnico.Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine pa tudi med tednom po poprejšnjem dogovoru z z najemnico Angelco Ban. V gostinskem prostoru je 70 sedežev; v sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika.



Opis:

Od Tumove koče se SPP spusti po sz. travnatem pobočju do ceste pod vznožjem Grmade ali Malega Slavnika, na katerem imajo zavetišče radioamaterji.

višina: 970 m Cigan (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj korakih zapustimo cesto, ki zavije levo od Grmade, SPP pa pelje po kolovozu na desno ter po s. pobočju navzdol po nizkem gozdu in po travnikih, poraščenih z leskovjem in brinjem.

višina: 902 m Grmada (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Grmada (razpotje) - Skleda

Opis:

Prečkamo gozdno cesto, naša pot pa se spusti do niže ležeče jase Skleda na j. strani Velike Gobovice (912 m), kjer prečka cesto Hrpelje—Slavnik. S Slavnika 30 min.

višina: 827 m Skleda

Ni opisa
3.3 km, 40 minut Skleda - Prešnica

Opis:

Po travniku se spustimo proti borovemu gozdu na j. pobočju Gabrovega vrha (837 m), ki niže preide v listnat gozd, v katerem prevladujeta bukev in gaber. Desno nad potjo se dviga skalnat čok, domačini ga imenujejo Stena, s katerega je lep razgled na Podgorski Kras in Šavrinsko gričevje za njim. Po lepi široki poti se zložno spuščamo v dolino, odkoder večkrat slišimo drdranje vlaka. Po 30 min od razglednega čoka prečkamo železniško progo Divača—Pulj, od katere se pri ŽP Prešnica odcepi železniška proga proti Kopru. Po vaški ulici vzporedno s progo pridemo v nekaj minutah v središče Prešnice pri cerkvi.

S Slavnika do Prešnice je 1 h 30 zmerne hoje.

višina: 463 m Prešnica
Prešnica,

480 m, 133 preb., strnjena vas ob stranski cesti Kozina—Podgorje ob vznožju Gabrovega vrha. V središču vasi je stara kamnita cerkvica sv. Jederti, zgrajena leta 1668, z značilnim kraškim prostostoječim zvonikom, ki pa je bil zgrajen leta 1867. Po pobočju nad vasjo pelje železniška proga Divača—Pulj. Vaščanom, ki imajo hiše na ravnem, pravijo Zdulanjci, onim na pobočju pa Zguranjci. Z roba nad vasjo je lep razgled po Podgorskem Krasu, planoti na višini okoli 500 m, ki se vleče od Socerba in Črnega Kala na z. do Lanišča na jv. na Hrvaškem. Čeprav stoji Prešnica na kraškem svetu, je v vasi tik pod nekdanjim šolskim poslopjem neusahljiv studenec. V okolici je več kraških jam, med njimi tudi Skednjič, v kateri so se skrivali vaščani ob vpadih Turkov.


3.3 km, 45 minut Prešnica - Petrinje

Opis:

Od cerkve gremo skozi vas po cesti proti Kozini. Po nekaj minutah pridemo do odcepa stranske asfaltne ceste na levo v bližini nekdanje velike šole na vzpetini nad cesto. Po cesti, ki kmalu postane vaški kolovoz, se spustimo v rodovitno flišno dolino V dolu. Lep pogled na Prešnico in Slavnik v ozadju. Sprva pelje kolovoz po desni strani doline, po 10 min hoje pa se odcepi na levo slabši kolovoz, po katerem pridemo na levo stran doline. Po levem robu doline pod Zajčjim hribom (499 m) gremo še naprej v isti smeri proti z. V dolini, ki je čedalje širša, so lepe njive in travniki. Od daleč že slišimo hrup z magistralne ceste. Okolica poti ob robu doline dobiva čedalje bolj kraški značaj: kamnite ograje ob kolovozu, brinje, ruj, bori. Po 30 min iz Prešnice pridemo do magistralne ceste Kozina—Koper. Prekoračimo asfaltno cesto do vzporedne makadamske lokalne ceste, po kateri krenemo na levo zložno po nizki vzpetini. Ko se cesta zravna, zagledamo prve hiše v Petrinjah. Kmalu smo v središču vasi. Pri prehodu čez sedanjo magistralno cesto in pri dostopu v Petrinje bodo morda po izgradnji avtoceste nastale na SPP manjše spremembe, zato se ravnajte po markacijah.

lz Prešnice v Petrinje je 45 minut.

višina: 417 m Petrinje

PETRINJE, 418 m, 47 preb., značilna kraška vasica ob Vznožju griča Brgodca (447 m), ki jo varuje pred burjo. Mimo pelje magistralna cesta Kozina—Koper. Na j. strani ceste je rodovitna dolinica Petrinjska vala, kjer je najbližji izvir žive vode; na hribčku Soligrad (472 m) nad j. robom dolinice naj bi nekdaj stalo gradišče. Na drugi strani ceste je ob vznožju griča Gavje (465 m) cerkvica sv. Boštjana iz leta 1672. V središču vasi je zanimiva kamnita kapelica Matere Božje, ki so jo postavili leta 18o3, nasproti nje pa je kamniti vaški vodnjak.



Opis:

V središču vasi nas markacija usmeri na levo na travniški kolovoz, ki pelje malo nad magistralno cesto proti z. Po kakih 300 m od vasi zavije na desno proti s. Kolovoz se tu in tam spremeni v pot, ki pelje po ravni kraški planoti, redko porasli z nizkimi hrasti, bori in brinjem. Na s. strani vidimo na bližnjem griču Priloge, ki se neznatno dviga nad planoto, gručasto vas Ocizlo (445 m) s cerkvijo sv. Magdalene, levo od nje vas Beka (419 m) nad dolino potoka Grižnik, zadaj pa se že kažejo zgornje strmine znamenite doline Glinščice. Po 40 min pridemo na boljši kolovoz na s. strani slemena Škrklovice (461 m), ki se obrne proti jz. Po nekaj minutah smo v borovem gozdu; po kratki prijetni hoji pridemo na piano do lokalne ceste Kastelec - Beka.

višina: 414 m Klančič (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Gremo proti borovemu gozdu in Socerbu do asfaltne ceste, ki pripelje iz vasi Socerb do parkirišča pri gradu. Od tam gremo dalje po gozdni poti mimo razpotja, kjer se pot odcepi proti Sveti jami.

višina: 429 m Sveta jama (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do bližnjega gradu Socerb.

višina: 435 m Socerb

SOCERB, 389 m, se imenujeta grad in vasica na kraškem bregu, odkoder se odpira čudovit razgled na Istro, Tržaški zaliv od Savudrije do Gradeža, Trst in njegovo okolico. Ob dobri vidljivosti vidimo tudi Dolomite ter Karnijske in Julijske Alpe. Staro ljudsko ime vasice je Strmec, s katerim so povedali, da leži v strmini 300 m nad dolino. Tik pod gradom in po kraškem robu proti s. poteka državna meja. V dolini pod gradom so znani slovenski kraji Dolina, Mačkovlje in Boljunec, v. od Boljunca pa vidimo spodnji konec kanjona reke Glinščice, kjer se v stenah urijo tržaški alpinisti.

Grad Socerb stoji na 40 m visoki pečini. To pomembno strateško lego so poznali že Iliri, ki so tu zgradili gradišče. V starem veku je bilo obrambna postojanka. V srednjem veku so postavili grad z obzidjem. V začetku 13. stol. so ga imeli v lasti Benečani, ki so leta 1413 okrepili njegove utrdbe. Leta 1511 sta Socerb zavzela Nikolaj Ravbar in Krištof Frankopan; leta 1535 so se ga spet polastili Benečani, ki so ga obdržali do leta 1576. Potem je postal sedež zemljiške posesti in je večkrat menjal lastnike. Leta 1780 je strela povzročila požar, ki je grad onesposobil za prebivanje. Šele v letih 1924 in 1925 so ga delno obnovili. Zdaj je v gradu restavracija.

V bližini gradu je Sveta jama, v kateri je prebival leta 284 umrli tržaški mučenik sv. Socerb. Kraška jama je dolga 150 in globoka 50 m; v njej so ogromni kapniški stebri. Že od nekdaj je bilo v prvem prostoru romarsko svetišče, ki so ga pred leti ponovno uredili.


4 km, 50 minut Socerb - Breg (razpotje)

Opis:

Z gradu sestopimo po kamnitih stopnicah v vasico, stisnjeno pod gradom in po lokalni cesti mimo cerkve sv. Socerba do ceste Črni Kal—obmejni prehod Socerb—Trst; po njej gremo na levo proti 2 km oddaljeni vasi Kastelec (324 m). Cesta se počasi spušča po kraški planoti, imenovani Spodnji Kras. Vas naj bi dobila ime po predzgodovinskem gradišču; sledove so našli na hribčku nad vasjo. Pri cestni tabli na začetku vasi Kastelec zavijemo po vaški cesti na desno, z nje pa kmalu na pot prek travnikov, ponekod ograjenih za živino, do roba Spodnjega Krasa, odkoder zagledamo Osapsko dolino od Črnega kala na jv. do Žaveljskega zaliva na sz. in Tinjan, ki se dviga na j. strani doline. Po strmem j. pobočju kraške planote, imenovanem Breg, se pot v ključih spušča proti dolini, najprej med nizkimi hrasti in grmičevjem, proti dolini pa že po gozdu, kjer preide v gozdni kolovoz.

višina: 110 m Breg (razpotje)

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Breg (razpotje) - Osp

Opis:

Pred seboj zagledamo mogočne stene nad Ospom in že smo v vasi.

višina: 59 m Osp

OSP, 53 m, 166 preb., gručasta vas v Osapski dolini, stisnjena pod strmo pobočje Brega. Podoba zgornjega dela vasi pod steno kaže vse značilnosti istrsko-kraškega kamnitega stavbarstva. V vasi stoji cerkev sv. Tomaža, zgrajena v 17. stoletju; njena predhodnica je stala v dolini. V dolini so polja, travniki, sadovnjaki in brajde vinske trte; v njej je čutiti vpliv bližnjega morja. Največja znamenitost kraja je mogočni skalni amfiteater nad vasjo, kjer po navpičnih in previsnih stenah plezajo alpinisti in prosti plezalci. V najglobjem delu amfiteatra je mogočen spodmol, kjer je bila nekoč kraška jama, a se je njen strop udrl; tu je vhod v jamo Grad ali Osapsko jamo. Pod spodmolom so ostanki gradu; pred jamo je ohranjen obrambni zid, za katerim so imeli vaščani zatočišče pred turškimi napadi. lz Osapske jame, dolge l km, priteka Osapska Reka, ki teče po dolini in ponikne malo pred izlivom v morje. V stenah raste Tommasinijeva popkoresa, ki so jo prvič odkrili ob koncu prejšnjega stoletja prav v teh stenah; v gozdičku nad spodmolom je edino samoniklo lovorovo rastišče v Sloveniji, v njem pa raste tudi zimzeleni hrast ali črnika. V stenah gnezdijo poleg kavk in skalnih golobov tudi zelo redke vrste ptic: velika uharica, planinski hudournik in modri drozg. V drugem, nekoliko južnejšem udoru, je manjša jama, imenovana Mišja luknja.



Opis:

SPP nadaljujemo po vaški cesti, po kateri smo prišli v Osp, do lokalne ceste Črni Kal—državna meja—Žavlje, jo prekoračimo in gremo po vaški cesti proti vznožju Tinjanskega hriba. Na desni je lepo urejen kamp »Pr' stari cerkvi«, potem pa po mostičku prekoračimo Osapsko reko.

višina: 31 m Osapska reka (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min se s ceste odcepi na desno pot, po kateri se zmerno vzpenjamo na obširno travnato pobočje Golega brda, redko poraslo z brini in nizkimi bori.

višina: 119 m Golo brdo

Ni opisa
1.1 km, 30 minut Golo brdo - Podgorci

Opis:

Pot pelje naravnost navzgor; če se ozremo nazaj, imamo lep razgled na Osapsko dolino, kraško planoto nad njo in na Zaveljski zaliv. S travnika popelje pot v borov gozd in postane gozdni kolovoz. Kmalu pridemo do gozdne ceste Rižana-Tinjan; po njej gremo desno.

višina: 270 m Podgorci

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do bližnje lokalne ceste Plavje-Tinjan. Smo tik pod vrhom Tinjanskega hriba z RTV pretvornikom.

višina: 0 m Podgorci (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do bližnje lokalne ceste Plavje-Tinjan. Smo tik pod vrhom Tinjanskega hriba z RTV pretvornikom.


Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah skrenemo s ceste na široko gozdno pot, ki po s. strani zaobide vrh in pripelje naravnost v vas.

višina: 361 m Tinjan
Vrh:

Tinjanski hrib je najlepše razgledišče Slovenske Istre. Na z. je za Miljskimi griči Tržaški zaliv z manjšima Koprskim in Miljskim zalivom; lepo vidimo Trst in grad Miramar, ob zelo dobri vidljivosti pa se vidijo tudi Benetke. Na s. strani je Osapska dolina in nad njo strmi Breg, kjer Spodnji Kras strmo pada v dolino, pogled pa seže prek Nanosa in Trnovskega gozda do Dolomitov in Julijcev. Proti v. vidimo skalni rob Podgorskega Krasa nad Črnim Kalom, zadaj pa Slavnik in Kojnik ter vrhove v Čičariji proti Učki. Pogled na j. se najprej ustavi na Šavrinskem gričevju v zaledju slovenske obale, naprej proti j. pa se pokaže velik del Istre. Lepo vidimo Koper, Izolo in Beli Križ nad Piranom.


TINJAN, 374 m, 151 preb., gručasta vas vrh razglednega Tinjanskega hriba. Na vrhu je bilo prazgodovinsko gradišče, pozneje rimska in srednjeveška trdnjava; ostanki obzidij se še vidijo pri cerkvici sv. Mihaela, ki je dobila sedanjo obliko leta 1704. Preproste kamnite hiše stojijo tesno druga ob drugi, tako da napravi kraj vtis trdnjave. Nemci so oktobra 1943 požgali 7 hiš. Največ, kar 479 prebivalcev, je štela vas leta 1910, močno pa se je zmanjšalo po 2. svetovni vojni, ko so zaradi skope zemlje odšli za zaslužkom v mesta. Uspeva sadno drevje, njive so niže na planoti Ravni, pašniki pa na pobočju proti Ospu in Gabrovici.



Opis:

S Tinjana do 4 km oddaljenih Spodnjih Škofij pelje SPP ves čas po lokalni asfaltni cesti, speljani po odprtem slemenu Tinjanskega hriba, ki se polagoma spušča proti z. Odpirajo se lepi razgledi na gričevnat svet z vasjo Plavje, na Tržaški zaliv in Trst na s. strani, na Zgornje in Spodnje Škofije ter na Miljski polotok proti z., na Koprski zaliv in Koper na jz. ter na Savrinsko gričevje na j. Najprej pridemo v naselje Zgornje Škofije; veliko novih hiš so zgradili v zadnjih letih. Trije nekdanji mali zaselki Četrta, Tretja in Druga Škofija (Prva Škofija so Spodnje Škofije) so že združeni v skupno naselje Zgornje Škofije. Kraj je dobil ime po kolonih, ki so jih tod imeli koprski škofje. Tu se že srečamo z oljkami in figovci, ki opominjajo, da se bližamo morju. Kar hitro bomo prišli do mednarodne ceste Koper—Trst in v naselje Spodnje Škofije.

S Tinjana na Spodnje Škofije je 1 h.

višina: 81 m Spodnje Škofije

SPODNJE ŠKOFIJE, 75 m, 1221 preb., naselje ob mednarodni cesti Koper—Trst na prevalu med Tinjanskim hribom (374 m) na v. in Miljskimi hribi (Kaštelir, 244 m) na z. K naselju spada tudi šest bližnjih zaselkov. Na s. strani prevala je 2 km oddaljeni mejni prehod. Še pred dobrim stoletjem so bile Škofije čisto kmečka vas. Vpliv Trsta, pozneje pa pomembna prometna in obmejna lega, so povsem spremenili značaj kraja, ki se je razvil v malo mestece. Prebivalci so zaposleni v Kopru in Dekanih, nekaj tudi v Trstu in Miljah, v domačem kraju pa se ukvarjajo s turizmom, gostinstvom, trgovino in obrtjo, nekaj pa jih dela v obmejnih službah.


3.3 km, 45 minut Spodnje Škofije - Hrvatini

Opis:

Na priključku lokalne ceste s Tinjana na mednarodno cesto Koper—Trst gremo desno proti cerkvi do bližnje bencinske črpalke, kjer na nasprotni strani pri mesnici zavijemo na asfaltno krajevno ulico. Po njej se zložno vzpenjamo v smeri proti z. Ko pridemo do zadnjih hiš, smo na klancu Čuk, odkoder vidimo tik pred seboj na slemenu Miljskega polotoka naselje Jelarji (165 m). Na vrhu klanca se za zadnjo hišo odcepi na levo kolovoz, po katerem bomo nadaljevali pot; asfaltna cesta pa se vzpne v Jelarje. S Čuka se spustimo v dolinico pod Jelarji, kjer se kolovoz obrne proti z. Hodimo po pobočju tik nad dolino. Okrog nas so oljčni nasadi. Na levi lepo vidimo pristanišče in mesto Koper ter Koprski zaliv. Nad cesto je nekaj samotnih hiš. Kmalu zagledamo na širokem pobočju proti morju lepo urejene vinograde. Ko smo že pol ure na poti pridemo do poslopja »Starega gradu«, Spodnje Škofije 127. Tu se kolovoz konča, mi pa preidemo po obokanem prehodu na drugo stran poslopja. Naprej gremo po spodnji poti, ki se komaj opazno dviga po z grmovjem in nizkimi hrasti poraslem pobočju. Po 15 min se pot zložno vzpne proti zaselku Božiči, ki ga zagledamo pred seboj. Pri prvih hišah zaselka Božiči s hišnimi številkami Hrvatini zavijemo po vaški ulici levo, po nekaj korakih pa na desno do regionalne ceste Škofije—Kolomban, na katero pridemo pri gostilni »Tri pinije«.

S Spodnjih Škofij 45 minut.

višina: 163 m Hrvatini

HRVATINI, 120 do 160 m, 1126 preb., slemensko naselje v osrčju Miljskega polotoka med Miljskim zalivom na s. in Koprskim zalivom na j. Sestavlja ga šest zaselkov. Prebivalci so v glavnem zaposleni v Ankaranu, Kopru in Dekanih, nekaj pa jih dela tudi v Miljah in Trstu. Na j. gričevnatih pobočjih so obsežni vinogradi; najbolj znani sorti sta malvazija in refošk. Gojijo tudi oljke, na s. strani slemena pa so večinoma njive in sadovnjaki. Na območju Hrvatinov je več opuščenih kamnolomov; v drugi polovici 19. stol. so v njih lomili kamenje za gradnjo tržaškega pristanišča.

S slemena se odpira prelep pogled na Miljski zaliv, Milje in Trst v neposredni bližini, ki smo jih že zagledali, ko smo v Božičih prišli na regionalno cesto. Še lepši je razgled z vzpetin Gradišče ali Kaštelir (244 m) na desni, kjer je bila nekdaj ilirska naselbina, in z Vrha sv. Mihela (198 m) na levi. Prek obeh vzpetin teče državna meja, ki je med njima potegnjena v ravni črti. Pred nami je na tej strani zaliva mesto Milje, na drugi strani pa industrijsko pristanišče v Škednju, levo ladjedelnica sv. Marka in j. del Trsta. Na v. strani zaliva se bleščijo velike cisterne ob robu naselja Žavlje, daleč zadaj pa se v tej smeri kaže Nanos, pred njim vidimo na kraški planoti znano vas Bazovico. Če je ozračje čisto, se nad Trstom in za planoto Krasa in Trnovskega gozda vidijo Julijske Alpe s Triglavom.


2.2 km, 45 minut Hrvatini - Ankaran

Opis:

Po regionalni cesti, na katero smo prišli pri gostilni Tri pinije, zavijemo na levo proti z. Miljskega polotoka. Na prvem odcepu se po asfaltni ulici spustimo na levo v središče naselja Hrvatini. Skozi naselje pridemo na regionalno cesto iz Hrvatinov (in iz Milj) proti Kopru. Po cesti se zložno spuščamo do bližnjega odcepa ožje asfaltne ceste v Ankaran; kažipot na odcepu. Smo v zaselku Norbedi, hišne številke Hrvatini. Skozi lep zaselek pridemo v nekaj minutah do nove ceste, ki pripelje z desne po pobočju. Po cesti se spustimo do bližnjega kovinskega električnega droga, kjer se na desno odcepi gozdni kolovoz »Ivančičeva cesta« (dvojezična ulična tabla). Na to cesto nas usmeri planinska markacija. Po kakšnih 250 m hoje po kolovozu se odcepi na desno široka planinska pot, ki je tudi trim steza in se spusti skozi goščavo ha z. strani slemena. Po 15 min pridemo na plano do nove ankaranske cerkve. Od cerkve gremo okoli 100 m po cesti, potem pa zavijemo v desno in po 10 min smo že pri zadnji točki Slovenske planinske poti, pri bifeju »Bistro« pri ankaranski pošti. S Hrvatinov 45 minut.

S Spodnjih Škofij do Ankarana je 1 h 30.

višina: 28 m Ankaran

ANKARAN, 18 m, 2984 preb., zdraviliško turistično naselje na j. obali Miljskega polotoka; k Ankaranu spada še devet zaselkov. Razpotegnjeno naselje leži ob cesti, ki se odcepi na križišču cest Koper - Trst - Ljubljana in pelje na mejni prehod Lazaret. Središče naselja je v novem stanovanjskem predelu s. od ceste, kjer so AP, pošta in trgovski center, na j. strani pa turistični kompleks z morskim kopališčem, hotelom Adria in počitniškimi domovi. V naselje Ankaran spadata tudi Ortopedska bolnišnica s posebno osnovno šolo v Valdoltri in Mladinsko zdravilišče Rdečega križa Slovenije na Debelem Rtiču. Precej prebivalcev je zaposlenih v obeh zdravstvenih zavodih in turizmu, ki se je močno razvil po letu 1960, drugi pa delajo v Kopru in Dekanih. Sredozemsko podnebje in zavetna lega dajeta odlične pogoje za rast subtropske flore, pridelovanje zgodnjega sadja, poljščin in vrtnin ter za vinogradništvo.

Območje Ankarana je bilo naseljeno že v rimski dobi. Najbrž se je imenovalo Ultra, kar je za takratne prebivalce Kopra pomenilo kraj onstran morja. Predhodnica današnje cerkve sv. Nikolaja je bila zgrajena okoli leta 900. Leta 1072 jo je tržaški škof podelil benediktinskemu samostanu v Benetkah, ki je tu postavil samostan sv. Nikolaja. Po ukinitvi samostana je leta 1775 kupil stavbo koprski plemenitaš Madonizza; leta 1922 je bila preurejena v hotel Adria, ki je bil po 2. svetovni vojni popolnoma obnovljen. Nekdanja samostanska cerkev je v novejšem času prav tako namenjena za gostinsko ponudbo. Leta 1984 je bila posvečena nova sodobna cerkev sv. Nikolaja, ki je bila zgrajena v razvijajočem se novem naselju; s slikami jo je opremila akademska slikarka Mira Ličen iz Pirana in si jo velja ogledati. Mimo nje smo prišli na naš cilj - v Ankaran.

Žig je v bifeju »Bistro«, Regentova ulica 1 (stanovanjsko-poslovni blok, v bližini je tudi pošta Ankaran). Za žig skrbi OPD Koper.