Išči po točkah

Začetek: Postojna

Konec: Mašun

Razdalja: 35.3 km Čas hoje: 10 ur 40 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 548 m Postojna

POSTOJNA, 540 m, 8548 preb. Mesto leži na skrajnem v. robu Pivške kotline na j. strani Postojnskih vrat (612 m), naravnim prehodom iz Srednje Evrope do Jadrana. Postojna je bila prvič omenjena leta 1226. Na hribu Sovič (677 m) je bil grad oglejskih patriarhov, pozneje goriških grofov, v njem je bil sedež obsežnega gospostva. Leta 1371 je postal last Habsburžanov. Po letu 1403 sta grad in naselje, ki se je razvilo pod Sovičem, prehajala v roke zdaj enega, zdaj drugega mogočnika. Leta 1498 je bila Postojna že omenjena kot trg. V 16. stol. so Turki trg kar petkrat napadli, vendar gradu niso mogli zavzeti. Ker je grad leta 1689 uničila strela, so leta 1700 ob vznožju Soviča zgradili spodnjo graščino. V njej je zdaj Inštitut za raziskovanje Krasa. Za časa Marije Terezije je Postojna postala središče Notranjske z okrožnim uradom. Leta 1770 je bila ustanovljena župnija in takrat je bila zgrajena tudi župnijska cerkev sv. Štefana. V obdobju Ilirskih provinc je bila v Postojni ustanovljena gimnazija; znova so jo odprli šele leta 1945. Slovenska meščanska šola je bila ustanovljena leta 1906. Leta 1909 je Postojna postala mesto. Med obema vojnama je pripadala Italiji, v mestu pa je bila nameščena močna vojaška posadka.

Na razvoj Postojne sta občutno vplivala Postojnska jama in odlična prometna lega. Ko so leta 1857 zgradili železniško progo Dunaj–Trst, se je začel bolj razvijati turizem. Leta 1874 so odprli prvi »Grand hotel« na Krasu. V Postojni je bilo leta 1883 ustanovljeno tudi prvo turistično in olepševalno društvo na Slovenskem, šest let pozneje pa je bilo tam ustanovljeno tudi prvo Jamarsko društvo Antron. Turistični razcvet je doživela Postojna zlasti po 2. svetovni vojni.

Postojna je zdaj gospodarsko, kulturno, zdravstveno in trgovsko središče Notranjske. Pomembne ustanove so Speleološki inštitut, srednješolski center, Notranjski muzej, bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo, zdravstveni dom, občina in več upravnih enot regijskega pomena. Za razvoj turizma skrbijo družba Hoteli Turizem, hotel Kras, hotel Jama, več gostinskih objektov in turistično društvo. V mestu je tudi več gospodarskih organizacij, npr. Gozdno gospodarstvo, kovinska industrija LIV, trgovska družba Mercator in še več drugih podjetij, trgovin in obrtnih delavnic, poleg teh pa tudi poslovna enota Banke Koper, pošta, lekarna in več turističnih agencij.

V Postojni je bilo rojenih več pomembnih Slovencev, med njimi pisatelj Alojz Kraigher (1877–1959), skladatelja Vilko Ukmar (1905–1991) in Alojz Srebotnjak (1931) ter kipar Frančišek Smerdu (1908–1964).

V obdobju med obema vojnama so Italijani izvajali zelo hud pritisk na Slovence, da bi zatrli slovensko besedo. V Postojni je bil leta 1942 ustanovljen odbor OF (spominska plošča na Ljubljanski cesti 42), ki je v mestu in okolici organiziral narodnoosvobodilno gibanje. Zaradi zelo pomembne prometne lege so Italijani, pozneje pa tudi Nemci, zavarovali prometne poti, ki peljejo skozi Postojno proti Trstu in naprej v Italijo. Zato so jih večkrat napadale partizanske enote. Pomembne boje je septembra 1943, ko se je iz osvobojene Notranjske prebijala na Nanos, z Nemci bila Gradnikova brigada. Nemci so se maščevali in 28. septembra 1943 na Javorniški cesti ustrelili 19 talcev (spomenik pod Pečno rebrijo ob Javorniški cesti). Marca 1945 so zavezniki bombardirali mesto in poškodovali več hiš. Zadnje dni aprila 1945 je v bojih za osvoboditev Postojne padlo 156 borcev Hercegovske divizije, ki so pokopani v grobnici na vojaškem pokopališču na z. strani mesta. Na Trgu padlih borcev je spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja, delo domačina kiparja Frančiška Smerduja. V Notranjskem muzeju je poleg arheološkega gradiva in etnografske zbirke tudi oddelek NOB.


1.4 km, 30 minut Postojna - Jerišice

Opis:

Iz središča Postojne pri hotelu Kras gremo najprej po Ljubljanski cesti do odcepa Kalištrove ulice, po njej desno do Kolodvorske ceste, na kateri opazimo kažipot »Koča Mladika 30 min., Sv. Trojica 2 h 30«. Sledimo markacijam na levo po cesti Jeršice do podvoza pod železniško progo pri Komunalnem podjetju, potem gremo prek bližnjega nadvoza čez avtocesto in od tam že zagledamo Kočo Mladika na Pečni rebri (733 m).

višina: 602 m Jerišice

Ni opisa

Opis:

Takoj za nadvozom zavijemo desno na stezo ob žični ograji; po gozdu pridemo v 10 min. do gozdne ceste, jo prečkamo in po kratkem kolovozu smo že na asfaltirani cesti. Po 5 min. se od asfaltirane ceste, ki pelje h Koči Mladika (0,7 km), na desno odcepi makadamska Javorniška cesta; na kažipotu piše »Sv. Trojica«. Pri odcepu je spominska plošča, ki pove, da so na tem kraju 28. in 29. septembra 1943 nacisti ustrelili 19 talcev iz Primorske. Iz Postojne do tja je 30 min.

višina: 675 m Pečna reber (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot nadaljujemo po Javorniški cesti. Čez nekaj minut se na desno odcepi cesta na Sv. Trojico, TV pa gre naprej po zložno se vzpenjajoči cesti po mešanem gozdu na j. pobočjih Skrajnega vrha (810 m) in Volčjega vrha (1014 m). Po nekaj manj kot uri hoje po Javorniški cesti jo zapustimo in zavijemo levo na gozdno cesto, ki Javorniško cesto povezuje z "zgornjo" Javorniško cesto.


Ni opisa

Opis:

Že po desetih metrih se na desno odcepi gozdni kolovoz, ki po petih minutah preide v gozdno stezo. Na desni opazimo skromno leseno hišico. Steza se sprva zložno, potem pa precej strmo vzpne do "zgornje" Javorniške ceste, ki pripelje od Postojnskih vrat na magistralni cesti Postojna-Ljubljana. Po stezi smo se vzpenjali približno 30 min. Zavijemo desno po cesti na j. strani Malega Javornika (1219 m). Kmalu je pod cesto počitniška hišica "Jurcova koča".

višina: 1086 m Jurcova koča

Ni opisa

Opis:

Po 15 min. hoje po cesti zavije TV levo po gozdni vlaki in se najprej vzpne na majhno jaso z mlakami, v katerih se napaja divjad.

Po levi strani jase pridemo do z. grebenastega pobočja Velikega Javornika in se po njem strmo vzpnemo na vrh. S ceste na vrh je 30 min. Namesto po bližnji poti je našo pot mogoče nadaljevati tudi po cesti do ostankov nekdanje italijanske vojašnice Fortin in od tam na vrh, vendar je hoja po tej poti za 20 min daljša.

višina: 1265 m Veliki Javornik
Vrh:

VELIKI JAVORNIK, 1268 m, je tretji najvišji vrh Javorniškega višavja ali Javornikov, ki so del Snežniške planote. Po dolžini se raztezajo več kot 20 km daleč, in to od Postojnskih vrat na z. do Mašuna na v., po širini pa od 5 do 15 km med dolino Pivke na j. ter Cerkniškim poljem, Cerkniškim jezerom in Loško dolino na s. Javorniki so po večini zgrajeni iz krednih apnencev. So del Dinarskega krasa z vrtačami, brezni, doli, ledenimi jamami, kopastimi vzpetinami in manjšimi ravninami. Porasli so s smrekovimi in mešanimi gozdovi, na j. strani pa po večini rastejo bukovi gozdovi. V gozdovih živi divjad, po večini srne, jeleni, divji prašiči in tudi medvedi. Nekdanje planinske pašnike zaraščata grmovje in drevje. Na Javornikih ni stalnih naselij, precej pa je lovskih in gozdarskih postojank. Celotno območje je prepredeno z gozdnimi cestami. Najviše se dvigajo Dedna gora (1293 m), Debeli vrh (1273 m) in Veliki Javornik.

Z vrha ni razgleda, razen proti Snežniku. Na vrhu je geodetski kamen; iz besedila na njem je razbrati, da so ga leta 1823 postavili avstro-ogrski zemljemerci. V bližini je nova radioamaterska hišica z visoko radioamatersko anteno. Na s. strani vrha je skrinjica z žigom Cerkniške planinske poti.



Opis:

Z Velikega Javornika se po gozdnem kolovozu spustimo do ostankov nekdanje italijanske vojašnice Fortin in levo mimo nje do gozdne ceste; z vrha je 15 min. Po precej ravni cesti na j. pobočju Velikega Javornika, poraslem z bukovim gozdom, gremo proti jv. Po 20 min. se na desno odcepi slaba gozdna cesta pod Veliki Kožljek (1240 m), TV pa nadaljuje po levi, boljši cesti, ki se obrne proti sv. okoli Debelega vrha. Po 15 min. smo pri neoskrbovani lovski koči, na kateri je tabla »Koča Kožljek«. Pri koči je vodnjak s kapnico. Pot nadaljujemo po cesti, ki se najprej zložno spušča do nekaj minut oddaljenega in z zapornico zaprtega odcepa nove gozdne ceste na levo. Kažipot usmeri TV po desni cesti, ki se bolj strmo spusti proti j. do odcepa gozdne ceste pod Mali Kožljek (1111 m); od koče Kožljek je 20 min. TV pelje po levi cesti proti v. Strmo sestopamo do dveh počitniških hišic na levi strani in do cestnega križišča, do katerega smo hodili 20 min. Na križišču zavijemo desno proti j. in po 10 min. pridemo do naslednjega križišča, od tam pa gremo spet desno do 10 min. oddaljene majhne jase z lepo obnovljeno gozdarsko hišo »Debeli kamen«, ki sodi v naselje Trnje na v. robu Pivške kotline. Z Velikega Javornika je nekaj manj kot 2 uri.

Od Debelega kamna gremo po cesti naravnost proti j. mimo odcepa na levo do nekaj več kot 10 min. oddaljenega razpotja, na katerem zavijemo na levo gozdno cesto. Dokaj ravna cesta po mešanem gozdu nas v 20 min. pripelje na Javorniško cesto iz Postojne na Mašun, ki smo jo zapustili pri vzponu na Veliki Javornik. Zavijemo levo do nekaj minut oddaljenega razpotja Kriva veja, na katerem se obrnemo proti jv. in gremo do 15 min. oddaljene »Nove hiše«, kapelice in razpotja. Na hiši je tablica Palčje 67. Poleg nje je še gozdarska hiša. Pri kapelici gremo naprej po desni cesti; po 10 min. se na levo odcepi stranska gozdna cesta, TV pa pelje po lepši na desno.

višina: 830 m Nova hiša (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. se na desno odcepi gozdna cesta pod Jeplenči vrh, mi pa nadaljujemo po levi mimo majhne jase na v. strani Debele gore (1076 m), na kateri stoji »Stara hiša«. Nekdaj je bil to dvorec, sodeč po letnici na kamniti ograji pri vhodu, zgrajen leta 1923; dvorec zdaj počasi obnavljajo. Po cesti smo v 20 min. od »Stare hiše« na križišču cest Vrh Korena (882 m). Tam je večja jasa, na kateri so še vidni ostanki nekdanjih italijanskih vojaških objektov. Ob križišču je večja gozdarska hiša, na nasprotni strani pa spomenik ob grobu treh borcev NOV, ki so 23. junija 1944 padli na tem kraju. Desna cesta pelje v kraj Palčje in naprej proti Pivki, leva pa proti vzhodu do Mašuna. Od Debelega kamna na Vrh Korena je približno 1 h 30 min.

višina: 882 m Vrh korena

Ni opisa
14.6 km, 4 ure 10 minut Vrh korena - Mašun

Opis:

Po precej ravni gozdni cesti pridemo v manj kot uri do cestnega križišča in do obnovljene lovske hiše v Jurjevi dolini, kjer je sedež lovskega nadzornika za širše območje Snežniške planote. Tam je tudi gojitveno lovišče. Lepa jasa je primerna za počitek. Od lovske hiše gremo po cesti, ki pelje naravnost. Na levi opazimo globoko dolino, poraščeno z gozdom. Pridemo na majhno jaso, naša pot pa nadaljuje naravnost po glavni gozdni cesti, ki se po iglastem in mešanem gozdu zvija v smeri proti jv. Čez nekaj več kot uro smo na razpotju Križišče, imenovanem tudi »Veksel«. Tam je gozdarska hiša in na njej piše »Veksel 1108 m«. Kažipot na razpotju pove, da je v Palčje 16 km, na Mašun 6 km in na Vrh Korena, od koder smo prišli, pa 9 km.

S Križišča gremo po desni cesti v smeri proti j. na Mašun. Kmalu smo na razpotju; nadaljujemo po levi cesti. Smo na območju Dedne gore (1293 m), ki se dviga na desni strani, in Sladkega vrha (1175 m) na levi. Po 25 min. od Križišča je novo razpotje; desna cesta zavije pod Dedno goro, TV pa nadaljuje po levi, »glavni« cesti. Do Mašuna je še več odcepov stranskih cest in kolovozov. Markacije TV nas varno vodijo skozi po večini iglaste gozdove. Pridemo na območji vrhov Strgarija (1254 m) na desni in Flajšerca (1049 m) na levi. Po uri in četrt od Križišča se svet odpre in pred nami je prostrana jasa z naseljem Mašun; zložno se spustimo vanj. Gremo naravnost proti glavnemu razpotju v središču naselja.

višina: 1028 m Mašun

MAŠUN, 1022 m, je naselje gozdarjev in lovcev na obsežni Snežniški planoti ob križišču javnih in gozdnih cest. Na Mašunu je pred 2. svetovno vojno stal lovski gradič družine Schönburg-Waldenburg, takratne lastnice snežniških gozdov; leta 1943 je pogorel, obnovljena sta dva stolpa. Zdaj je na Mašunu več poslopij za gozdarske potrebe, tam sta tudi lovska koča in gostilna Mašun Gozdnega gospodarstva Postojna, ki jo ima v najemu Erika Bolčina, Mašun 2, 6253 Knežak. Gostilna je odprta vsak dan, postrežejo tudi s toplo hrano; v sobah je na voljo 33 ležišč. Telefon: 050/331 611.

V nekdanji gozdarski hiši so jeseni 2005 odprli informacijsko-izobraževalno središče, imenovano Gozdna hiša Mašun. V njem s fotografijami in filmom prikazujejo življenje medveda, najznamenitejše zveri snežniških gozdov. Uredili so tudi 4 km dolgo krožno gozdno učno pot, na kateri pohodnike na desetih točkah seznanjajo z živalstvom in rastlinstvom gozdov tega območja.

Med NOB je imel Mašun pomembno vlogo. V obsežnih gozdovih so se večkrat zadrževale enote NOV in se bojevale z okupatorjem. Septembra 1943 je na Mašun prispela brigada slovenskih internirancev, ustanovljena po italijanski kapitulaciji 12. septembra na Rabu. Z otoka Rab do Bakra so se prepeljali z ladjo, od tam pa so prišli na Mašun, kjer so jih vključili v XIV. divizijo. Oktobra 1943 se je Tomšičeva brigada 10 dni bojevala z elitno nemško oklepno divizijo; takrat je bil požgan tudi gradič. Na te boje spominja plošča na hiši v bližini gostišča. Po nastanku velikih osvobojenih ozemelj je bila v začetku leta 1944 v NOV in POS organizirana transportna služba. Ena takih prog je potekala z Mašuna, kjer je bil sedež poveljstva istrskega vojnega območja, čez Loško dolino, Čabar, Osilnico, Kuželj, Stari trg ob Kolpi do Črnomlja in Črmošnjic. Severno od Mašuna, nad Sladkimi vodami, je bila prehodna bolnišnica za prvo pomoč hujšim bolnikom. Za končno osvoboditev naše domovine so enote NOV tudi na tem območju bojevale srdite boje, da bi obkolile 97. nemški armadni korpus.

Na Jesenovcu v bližini Mašuna je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P-1, ki je vzdrževala zveze s kurirskimi postajami TV-18 na Racni gori, P-2 na Slavniku (po kapitulaciji Italije s P-2a na vzhodnih Brkinih) in P-3 v Lažah pri Senožečah. Pred italijansko kapitulacijo je bilo na P-1 od pet do osem kurirjev, po njej pa zaradi izjemnega povečanja količine pošte celo do 20. Prvi komandir je bil Anton Princ - Dušan iz Jasena pri Ilirski Bistrici. Na stavbi, v kateri je gostišče, je spominska plošča z napisom: »Na območju Mašuna je v času NOV delovala relejna kurirska postaja P-1. Padli kurirji Janez Gregorič 1924–1944, Vincenc Hace 1920–1944, Pavel Smrdelj 1915–1945. Vaša kri je v zarji svobode zalila temelje našega življenja. Avgust 1982. Hvaležni soborci in mladi rod.«

Na Mašun se lahko pripeljemo po asfaltirani cesti iz Knežaka (13,5 km), po gozdni cesti s Sviščakov (12 km) in lokalni cesti iz Starega trga pri Ložu mimo gradu Snežnik in skozi Leskovo dolino (26 km).