Išči po točkah

Začetek: Dom Valentina Staniča

Konec: Zasavska koča na Prehodavcih

Razdalja: 10.5 km Čas hoje: 5 ur 30 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 2321 m Dom Valentina Staniča
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali planoti tik pod Visoko Vrbanovo špico. Prvo kočo je na tem mestu odprla 30. junija 1887 kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva in jo poimenovala "Deschmannhaus po Dragotinu Dežmanu (1821-1889), politiku, arheologu in kustosu ljubljanskega muzeja. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je preimenovalo v Staničevo kočo po Valentinu Staniču (1774-1847), največjemu alpinistu takratne dobe v Evropi. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Dovje-Mojstrana, leta 1950 pa PD Javornik-Koroška Bela. Leta 1959 so se odločili, da kočo obnovijo in povečajo. Leta 1961 so začeli z gradnjo in obnovo ter ob 70-letnici SPD odprli 25. avgusta 1963 novi dom. V obdobju 1964-1970 so dom posodobili in za zimske obiskovalce usposobili poleg doma manjšo kočo. Leta 1989 so nad ravno streho postavili ostrešje; na podstrešju so pridobili nova ležišča. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka julija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 16 sobah je 111 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; v zimski sobi je 6 ležišč; v koči je WC in umivalnica z mrzlo vodo, zunaj pa suho stranišče; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


0.8 km, 35 minut Dom Valentina Staniča - Rž

Opis:

Kažipot ob križišču poti na j. strani doma nam pokaže pot proti Triglavskemu domu na Kredarici. Pot se od križišča zložno dviga prek nekaterih grbin in po dolgem melišču na s. pobočju Rži (2538 m) proti vrhu.

višina: 2537 m

Ni opisa

Opis:

Vrh Rži zaobidemo po sz. strani, kjer nam pomagajo klini in žična vrv čez krušljivo skalovje. Pot proti Kredarici sledi grebenu; prek krušljivih mest, kjer nam pomagajo klini in žične vrvi, gremo malo gor, malo dol. Po uri hoje pridemo na kopasto Kredarico (2541 m). Po njenem položnem hrbtu smo po nekaj minutah mimo kapele in meteoroloških naprav pri Triglavskem domu.

Od Doma Valentina Staniča do Triglavskega doma na Kredarici je 1 h. Pot je uvrščena med zahtevne poti.

višina: 2515 m Triglavski dom na Kredarici
Planinska postojanka:

Dom stoji na Kredarici, vzpetini v grebenu med Rjavino in Triglavom. Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na svetu, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici. Po 2. svetovni vojni upravlja dom PD Ljubljana-matica, ki je v letih 1953 in 1954 zgradilo velik prizidek in s tem povečalo zmogljivost doma; povečani dom so odprli 8. avgusta 1954. Zaradi vedno večjega obiska dom ni bil več kos svojim nalogam, zato se je PD Ljubljana-matica odločilo za povečavo doma. Z veliko družbeno pomočjo je v poletnih sezonah 1982 in 1983 zgradilo in opremilo velik trinadstropni prizidek in ga funkcionalno povezalo s starim objektom; slovesna otvoritev je bila 17. septembra 1983 v počastitev 90-letnice ustanovitve SPD. Leta 1984 so obnovili še stari dom in s sklepno slovesnostjo 20. oktobra 1984 so bila vsa dela s povečavo in obnovo končana. V prizidku doma je tudi meteorološka postaja. PD Ljubljana-matica si zelo prizadeva izboljšati ekološke probleme na Kredarici. Leta 1992 so montirali prvih 20 sončnih celic, ki spreminjajo sončno v električno energijo. Ta sistem so z leti močno povečali, leta 1998 pa so ga dopolnili še z vetrnim generatorjem. Leta 1994 so zgradili zunanje suho stranišče, ki zaradi slabe izvedbe projekta ne deluje dobro. Leta 1992 so vključili mobitel, sedaj pa ima dom normalno telefonsko povezavo. Dom je odprt vse leto; redno je oskrbovan od konca junija do konca septembra, ob drugem času pa postrežejo meteorologi in omogočijo prenočevanje. V petih gostinskih prostorih je 300 sedežev, dva točilna pulta; v 30 sobah je 140 postelj, na 8 skupnih ležiščih pa 160 ležišč; WC in umivalnice z mrzlo vodo v vseh nadstropjih; v jedilnici kmečka peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pozor, padajoče kamenje!

višina: 2399 m Dom Planika pod Triglavom
Planinska postojanka:

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.



Opis:

Od Doma Planika proti Doliču se pot v okljukih spušča po sipki rebri in melišču Zgornjih Ledin. Pod nami leži razdrapana Velska dolina z ravnim travnatim Velim poljem na dnu. Na sv. oklepata dolino strmi Vernar in plečati Tosc s prelazom Bohinjska vratca med njima, na j. pa mogočni Mišelj vrh in Mišeljski Konec, ki ga planota Hribaric loči od Kanjavca. Pod Bohinjskimi vratci vidimo Vodnikov dom, na s. pobočju Hribaric pa strmo, ovinkasto pot z Doliča. Ko se pod obronki Rjavca (2568 m) pot po grušču unese, pridemo do odsekane skalnate ostroge pod Rjavcem; ob žični vrvi jo prečkamo po ozki polici. Po golih kamnitih pobočjih se pot še naprej spušča proti kotanji na sv. strani Šmarjetne glave. Med razmetanim kamenjem in na trati v kotlini je polno gorskega cvetja; na melišču pod Planiko smo že opazili živorumeni triglavski dimek, ki je v Julijskih Alpah redek, beli julijski mak in rumeni retijski mak; med potjo smo v skalnih razpokah in skalovju pozdravili blazine z bledo do temnordečimi cvetovi triglavske rože, spominčicam podobne modre cvetove triglavske neboglasnice in mahu podobne blazine nasršenega kamnokreča z drobnimi belimi cvetovi, ljubke Zoisove zvončice, triglavski svišč, svilene cvetove planike in še mnoge druge cvetice.

lz kotanje se pot vzpne v kamnit breg pod Šmarjetno glavo (2358 m), odkoder se nam znova pokažejo Hribarice in Kanjavec. Naša pot sprva preči gola kamnita pobočja Šmarjetne glave nad Velsko dolino, potem pa se spusti na sedlo Dolič (2164 m) med masivom Triglava in Kanjavcem.

Od Doma Planika do Tržaške koče je 2 h. Del poti po polici prek skalnate ostroge pod Rjavcem spada med zahtevne poti.

višina: 2168 m Dolič

Ni opisa
1.1 km, 40 minut Dolič - Preval Hribarice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2365 m Preval Hribarice

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Hribarice (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Vršaki (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Vršaki (razpotje) - Zeleno jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1994 m Zeleno jezero
Zelenega jezera

(1988 m) je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Zasavske koče do Koče pri Triglavskih jezerih nas bo pot vodila po Dolini Triglavskih jezer. Kažipot nas usmeri na pot po golih škrapljastih podih, po katerih se bomo spustili do tretjega jezera. V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera. Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera. Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade. Po 15 min pridemo do Zelenega jezera.

Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni vzpetini tik nad prevalom Prehodavci, prek katerega pelje pot iz Trente v Dolino Triglavskih jezer. Sklep o gradnji koče je sprejelo PD Radeče ob svoji ustanovitvi leta 1952; izbrali so lokacijo, kjer je stala italijanska obmejna stražnica. Poleti 1953 so začeli graditi; pri gradnji so sodelovala zasavska PD Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Dol pri Hrastniku in Kum Trbovlje. Otvoritev nove postojanke je bila 22. avgusta 1954; ker so gradnjo uresničila PD iz Zasavja, so ji dali ime Zasavska koča. Koča je sčasoma postala premajhna, zato jo je PD Radeče začelo leta 1971 razširjati in prenavljati; otvoritev razširjene in prenovljene koče, s katero so počastili 80-letnico ustanovitve SPD, je bila 28. julija 1973. Leta 1974 so na bližnji nekdanji italijanski utrdbi postavili leseni bivak, v katerem so skupna ležišča. V letih 1986 in 1987 so kočo adaptirali: izolirali so fasado in jo obložili z lesom ter obnovili notranjost. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1993 pa so vključili mobitel in postavili zunanje suho stranišče. Koča je odprta od začetka julija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 40 sedežev, točilni pult; v 2 sobah je 39 postelj, na skupnem ležišču v zimskem bivaku pa 16 ležišč; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Bivak je izven sezone odprt in opremljen za prenočevanje.