Išči po točkah

Začetek: Trenta

Konec: Koča pri Savici

Razdalja: 20.1 km Čas hoje: 7 ur 50 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 642 m Trenta

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.


1.3 km, 30 minut Trenta - Zadnjica

Opis:

Po cesti skozi naselje pridemo Na Log. Z Loga v Trenti gremo po gozdni cesti, ki se od regionalne ceste proti Vršiču odcepi v dolino Zadnjice na ovinku pod Zlatorogom. Prva hiša na desni strani ceste je dom pokojnega gorskega vodnika Kopiščarja. Malo naprej je nad levim bregom potoka Krajcarica studenec enakega imena, ki je zavarovan kot naravna znamenitost. Kmalu za Kopiščarjevo domačijo nas tabla ob cesti opozori, da vstopamo v osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Z leve priteče manjši potok, ki se izliva v Krajcarico. Po 20 min zmernega vzpona pridemo do velikega parkirišča Na placu, kjer se na levo odcepi pot k Pogačnikovemu domu.

višina: 707 m Zadnjica

Ni opisa

Opis:

Cesta je naprej za motorna vozila zaprta z zapornico. Nadaljujemo pot po gozdni cesti; nekaj korakov za zapornico prekoračimo Beli potok, struga je poleti suha, potem pa se cesta zložno vzpenja ob lepih senožetih z redkimi domačijami in počitniškimi hišicami ter razgledom na Kriške pode, Pihavec, Kanjavec, Vršac in Zadnjiški Ozebnik. Kmalu pridemo v bukov gozd, gozdna cesta postane slabša in ponekod bolj napeta. Z male zelenice zagledamo na desni korito Zadnjiškega Dola, na levi pa prehod Luknja nad globoko grapo Korit. 


Ni opisa

Opis:

V dobri uri pridemo z Loga v zatrep doline Na Planji (997 m), kjer zavije SPP na desno proti Prehodavcem, na levo pa pot proti Luknji in Tržaški koči na Doliču. Zatrep zapirajo visoke in prepadne stene Kanjavca, Vršaca in Ozebnika.

višina: 984 m Zatrep Zadnjice

Ni opisa
2.9 km, 1 ura 50 minut Zatrep Zadnjice - Čez dol

Opis:

S Planje se SPP dviga po strmem koritu Zadnjiški Dol, ki se zajeda med Vodnikovim Vršacem (2194 m) na levi in Zadnjiškim Ozebnikom (2084 m) na desni. Najprej prečkamo nekaj hudourniških strug in velik plaz kamenja in skal, potem pa se pot v ključih vzpne proti malemu bukovemu gozdičku in ob njem do studenca ob poti, kjer je tudi klop. S Planje smo hodili dobre pol ure. Od studenca se pot najprej zvije po nizkem borovju do male kotanje, polne kamenja in skal, ki so se odlomile na Vršacu, od tod pa po planem precej strmo proti prevalu, ki ga vidimo v bližini. Nad kotanjo je pot širša, toda precej gruščnata. Po uri in pol vzpona s Planje stopimo na širok travnat preval Čez Dol (1632 m), odkoder zagledamo proti j. vrhove Lepega Špičja in travnati Trebiški Dol pod nami ter mulatjero, ki pelje iz Trente na Prehodavce.

višina: 1633 m Čez dol

Ni opisa

Opis:

Na prevalu se pot razcepi: na desno navzdol čez planino Trebiščino do Loga v Trenti, na levo navzgor po pobočju nad prevalom do bližnje mulatjere. Udobna pot z lepimi pogledi na Lepo Špičje pred nami, pa na Luknjo, Pihavec, Bovški Gamsovec, Kriške pode nad Zadnjico in na Zadnjiški Ozebnik nas v številnih serpentinah vodi proti Prehodavcem. Po uri in četrt enakomernega vzpona zagledamo pred seboj Zasavsko kočo na Prehodavcih.

Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni vzpetini tik nad prevalom Prehodavci, prek katerega pelje pot iz Trente v Dolino Triglavskih jezer. Sklep o gradnji koče je sprejelo PD Radeče ob svoji ustanovitvi leta 1952; izbrali so lokacijo, kjer je stala italijanska obmejna stražnica. Poleti 1953 so začeli graditi; pri gradnji so sodelovala zasavska PD Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Dol pri Hrastniku in Kum Trbovlje. Otvoritev nove postojanke je bila 22. avgusta 1954; ker so gradnjo uresničila PD iz Zasavja, so ji dali ime Zasavska koča. Koča je sčasoma postala premajhna, zato jo je PD Radeče začelo leta 1971 razširjati in prenavljati; otvoritev razširjene in prenovljene koče, s katero so počastili 80-letnico ustanovitve SPD, je bila 28. julija 1973. Leta 1974 so na bližnji nekdanji italijanski utrdbi postavili leseni bivak, v katerem so skupna ležišča. V letih 1986 in 1987 so kočo adaptirali: izolirali so fasado in jo obložili z lesom ter obnovili notranjost. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1993 pa so vključili mobitel in postavili zunanje suho stranišče. Koča je odprta od začetka julija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 40 sedežev, točilni pult; v 2 sobah je 39 postelj, na skupnem ležišču v zimskem bivaku pa 16 ležišč; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Bivak je izven sezone odprt in opremljen za prenočevanje.



Opis:

Od Zasavske koče do Koče pri Triglavskih jezerih nas bo pot vodila po Dolini Triglavskih jezer. Kažipot nas usmeri na pot po golih škrapljastih podih, po katerih se bomo spustili do tretjega jezera. V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera. Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera. Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade. Po 15 min pridemo do Zelenega jezera.

višina: 1994 m Zeleno jezero
Zelenega jezera

(1988 m) je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini.



Opis:

Pri Zelenem jezeru se pokrajina precej spremeni. Med velikimi ledeniškimi skalami se že pojavijo skromne travne krpe z visokogorskim rastlinjem in cvetjem. Po zložni poti pridemo kmalu do čelne groblje med Veliko Zelnarico (2320 m) na levi in Malim Špičjem (2312 m) na desni; tu jo je pustil ledenik, ki je polzel po dolini. Tudi velike skale je tod odložil ledenik. V stenah Zelnarice vidimo odprtine, odkoder so se odkrušile skale in zgrmele v dolino. Ko prekoračimo ledeniško grobljo in izrazit prag, se dolina razširi, pogled pa se nam odpre na prostrano visoko planoto Komno, oziroma na njen s. del Zgornjo Komno, ki jo na v. strani zapira gorska veriga Zelnaric, Kopice Tičaric z navpičnimi stenami, na z. pa greben Velikega Špičja, Ploskega Vogla in Čela. Pot se zložno spušča proti Jezeru v Ledvici, ki ga vidimo pred seboj. V bližini jezera pridemo do obširnih melišč izpod Zelnarice. Lepa peščena pot nas pripelje nad jezerom do vzhodnega brega. Prav je, da se ustavimo ob jezeru in si vtisnemo v spomin lepoto jezera in gora, ki obkrožajo dolino. Od Zelenega jezera smo hodili 45 minut.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Od Jezera v Ledvici nas lepa pot pelje zložno navzdol po dolini. Pokrajina je čedalje bolj zelena, med žlebiči in skalami je več rušja in macesnov, na skromnih travnatih ravnicah in kotlinicah pa visokogorskega rastlinja in cvetja. Na levi strani poti, malo naprej od jezera, se dvigajo stene trebušaste Kopice (2190 m).

višina: 1766 m Dolina triglavskih jezer

Ni opisa

Opis:

V podaljšku proti j. doline pa se vleče greben Tičaric z Veliko (2091 m) in Malo Tičarico (2071 m). Po 30 min pridemo na nekdanji pašni predel Pri utah, ki pa ga že zarašča rušje in drevje. Tu je okoli leta 1785 postavil znani botanik Karel Zois prvo botanično kočo. Pri utah je odcep poti na Veliko Špičje (2398 m). SPP se še naprej zložno spušča po planotastem svetu ob vznožju melišč pod Tičaricama. Ko zagledamo malo umetno jezero Močivec, smo že blizu Koče pri Triglavskih jezerih. Od Jezera v Ledvici do koče je 1 h.

Planinska postojanka:

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu zagledamo kočo.

višina: 1689 m Dvojno jezero

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Dvojno jezero - Ruski grob

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sledi 20 minutni vzpon, po katerem zagledamo jezeri.

višina: 1686 m Ruski grob

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo proti Ruskemu grobu.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Črnega jezera nas vodi dokaj položna pot pod stenami v Lapučniški dolini.

višina: 1327 m Črno jezero
Črno jezero

(1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Dobro označena pot, mestoma zavarovana, nas vodi po strmi poti do Črrnega jezera.

višina: 813 m Slap Savice (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od koče pri Savici gremo po poti proti slapu, nato takoj čez most in proti Komarči.

višina: 670 m Koča pri Savici
Planinska postojanka:

Koča stoji na Kopiščih v zahodnem koncu ledeniške kočne Ukanc. PD Ljubljana-Matica je planinsko postojanko najprej uredilo v Domu Savica, ki ga je leta 1948 vzelo v najem od zasebnika. Leta 1951 so adaptirali nekdanjo starojugoslovansko obmejno stražnico in v njej uredili planinsko kočo. Zaradi bližine slapa Savice je postala tudi pomembna turistična postojanka; zato so jo leta 1970 obnovili in posodobili opremo. Leta 1990 so kočo spet prenovili ter povečali in s tem pridobili nova ležišča. Spomladi 1994 so vključili mobitel. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 50 sedežev; v dveh spalnicah je 7, na skupnem ležišču pa 27 ležišč; WC, umivalnica, tekoča voda, elektrika, mobitel; gostinska prostora ogrevajo s pečmi.