Išči po točkah

Začetek: Maribor (Radvanje)

Konec: Glažuta

Razdalja: 202.2 km Čas hoje: 66 ur 5 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 280 m Maribor (Radvanje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 296 m Zgornje Radvanje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 319 m Rožna Dolina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1026 m Cerkev sv. Bolfenka

Cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16. stol. je pomemben kulturni spomenik; leta 1952 je pogorela; Zavod za spomeniško varstvo Maribor jo je obnovil.



Opis:

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa.

višina: 1084 m Anžejev križ (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa, pri katerem zavijemo desno na bližnje Cigelnice (1147 m). Na vrhu je 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.

višina: 1143 m Mariborski razglednik
Vrh: Mariborski razglednik Cigelnica

(1147 m), 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.


Razgledni stolp je leta 1990 obnovilo podjetje Pohorska vzpenjača. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, Ivanščico in druge vrhove v Hrvaškem Zagorju; zlasti lep je pogled na Maribor.



Opis:

Vrnemo se do razpotja poti.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1128 m Cigelnica

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Cigelnica - Pri bukvi (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1083 m Pri bukvi (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1025 m Dom na Glažuti

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Ruška koča pri Arehu
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha. Je najstarejša pohorska planinska postojanka, ki jo je zgradila in 8. septembra 1907 odprla Podravska podružnica SPD iz Ruš. Ob njej so postavili še dve koči: leta 1912 Planinko in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri postojanke so v noči od 11. na 12. november 1943 požgali partizani, da sovražnik ne bi imel v njih zatočišča. Že 20. oktobra 1946 je PD Ruše odprlo novo Ruško kočo, ki so jo zgradili na temeljih požgane Planinke. V bližini koče so 31. julija 1955 odprli pionirsko planinsko kočo, ki pa so jo že leta 1958 preuredili za skupna ležišča. Leta 1957 so iz doline napeljali elektriko. Kočo so leta 1977 popolnoma obnovili ter uredili centralno ogrevanje. Zaradi vse večjega obiska so na starih temeljih zgradili še novo Čandrovo kočo, ki so jo odprli septembra 1987. Ime ima po stari pohorski rodbini Robnik-Čander, ki je podarila zemljišče za vse planinske postojanke pri Arehu. Leta 1990 so postavili sončne kolektorje za ogrevanje sanitarne vode.Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, kopalnica, v sobah umivalniki, topla in mrzla voda. V Čandrovi koči je 9 sob apartmajskega tipa s po 4 posteljami, WC in prho, predprostorom in omaro za smučarsko opremo; gosti Čandrove koče si lahko sami kuhajo v skupni kuhinji. Vsi prostori v obeh kočah so centralno ogrevani; elektrika, telefon.

Foto: Andrejj



Opis:

TV nadaljujemo po lokalni cesti proti Šumiku. Za hotelom Areh pridemo v mešan gozd.

višina: 0 m Kopišče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. nas kažipot usmeri na levo na široko gozdno pot po jv. pobočju Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica SPD postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju; novembra 1904 ga je porušil močan vihar. Po dokaj ravni poti kmalu pridemo na razpotje, na katerem zavijemo po desni poti nekoliko navzgor.

višina: 1283 m Žigartov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Potem pridemo na veliko gozdno jaso, ki jo že zarašča mlad smrekov gozd. Proti j. se odpre pogled na obširne gozdove in na Veliki vrh (1344 m). Po razritem kolovozu, ki se spušča po mladem gozdu, pridemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Takoj pod cesto je na desni velika jasa s tabornim prostorom tabornikov Rodu črnega mrava. Po slabšem kolovozu se zložno spuščamo po s. strani Peršetovega vrha (1242 m). Iz smrekovega pridemo najprej v bukov, potem pa v mešani gozd. Kolovoz postaja kamnit in se vse strmeje spušča. Ko se svet zravna, je ob poti tonalitni spomenik, na katerem piše: »Neznanemu partizanu in partizanki, ki sta dala življenje, da mi živimo, zato naj vama pohorski gozdovi slavo donijo.« Od Ruške koče do spomenika smo hodili eno uro.

Nekaj korakov od spomenika je razpotje več gozdnih poti. Zavijemo desno proti zahodu. Široka pot nas pripelje na jaso pri Tinčevi bajti, ki jo zarašča mladi gozd.

višina: 1104 m Tinčeva bajta (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tu na levi vidimo streho lovske koče. Pot nas po 10 min. od spomenika pripelje do lokalne ceste Šumik–Sveti Trije Kralji–Slovenska Bistrica. Kažipot ob cesti nas opozori, da ta cesta vodi mimo partizanske bolnišnice »Jesen«. Prečkamo cesto in nadaljujemo po slabši gozdni cesti, ki je zaprta za motorna vozila.

višina: 1107 m Bajgotov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah smo na majhni jasi, s katere se po kamniti poti zložno vzpnemo na zaraščeno nekdanjo jaso. Pot se zložno dviga med gostim drevjem na preval nekaj pod Bajgotovim vrhom (1161 m) na levi. Sledi precej strm spust. Na desni že opazimo globino ob Lobnici s pragozdom, slišimo pa tudi šumenje vode. Po 10 min. spusta prečkamo lokalno cesto Šumik–Osankarica in po nekaj korakih smo že na cesti Areh–Šumik–Klopni vrh.

višina: 1055 m Bajgot (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do majhne ravnice Pri Bajgotu ali na Šumiku.

višina: 1036 m Pri Bajgotu, Šumik

PRI BAJGOTU ali na ŠUMIKU, 1030 m, je urejena izletniška točka ob sotočju Lobnice in Črnave. Tam je križišče več planinskih poti. Na Lobnici je ohranjen del leta 1837 zgrajene 11 km dolge drče, po kateri so spravljali debla do žag v dolini. Pri mostu se začne pot v Pohorski pragozd, do obeh slapov in naprej v Ruše. Do 24 m visokega slapa Veliki Šumik, kjer pada Lobnica čez visok tonalitni prag, je 20 min., do 9 m visokega Malega Šumika, kjer pada Lobnica po ozkem kamnitem žlebu v tolmun, pa 35 min. Zadnji del poti do Velikega Šumika sodi med zahtevne poti. Ob Malem Šumiku so tonalitne Ravbarske peči. Po ljudski pripovedki so se tam skrivali rokovnjači, po katerih je pečina dobila ime. Pohorski pragozd obsega 58 ha in je zavarovan kot naravni rezervat. Je zadnji ostanek pohorskega naravnega pragozda. Zaradi nedostopnih strmin ob Lobnici v njem doslej še niso sekali. V pragozdu rastejo bukve, smreke in jelke, pa tudi veliko redkih rastlin, med njimi rjasti sleč, alpski srobot, nenavadni kamnokreč in omejelistna zlatica. Pohodnikom priporočamo ogled pragozda in slapov. Pot so leta 1991 obnovili in zavarovali.

Avgusta 1941 je na Šumiku taborila Pohorska četa in od tod 11. avgusta odšla v napad na Ribnico na Pohorju. Takrat še ni bilo gozdnih cest. Na širšem območju Šumika so se partizanske enote večkrat bojevale z Nemci, iz oporišč na Pohorju pa so napadale pomembne točke v dolini, npr. železniško progo Maribor–Dravo¬grad, elektrarno Fala, Lovrenc na Pohorju in druge kraje, v katerih so imeli Nemci svoje postojanke. Enote XIV. divizije so se 29. junija 1944 na Šumiku spopadle z Nemci in jih pregnale. Tedaj je padlo 6 borcev NOV, med njimi narodni heroj Dušan Remih - Duško. Na ta boj nas spominja preprost spomenik ob cesti proti bližnjemu Gozdarskemu domu.



Opis:

SPP gre od Šumika nekaj korakov navzgor po cesti proti Gozdarskemu domu nad Šumikom in Klopnemu vrhu; ko prekoračimo Lobnico, gremo s ceste po bližnjici na levo proti razpotju.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1094 m Matevž (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1210 m Radovna (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Trije žeblji

Nekdaj je bila tu meja med falsko, konjiško in slovenskobistriško gospoščino, označevali pa so jo v drevo zabiti trije žeblji z grbi gospoščin. Ime Trije žeblji se je ohranilo.



Opis:

Od Treh žebljev nas vodi lepa ravna pot po gozdnati planoti z ozkimi jasami. Po 10 min. se z desne priključi pot s Klopnega vrha.

višina: 1281 m Kladje (razpotje)

Ni opisa

Opis:

TV gre levo proti Pesku. Približno 10 min. hodimo do gozdne poseke na j. strani, od koder se pokaže Rogla. TV se ne spusti po kolovozu, temveč gre po poti desno v gozd in po 5 min. doseže gozdno cesto na Kladju. Po cesti gremo desno proti zahodu. Po nekaj minutah hoje skrajšamo ovinek po bližnjici na levo. Le nekaj korakov po cesti in spet nas markacije popeljejo na pot desno, tako da skrajšamo velik cestni ovinek. Ko znova pridemo na cesto, smo že blizu potoka Črnava, ki priteče iz Skrbinskega borovja na j. strani Klopnega vrha. Od Treh žebljev je 30 min.

Prečkamo Črnavo in se onkraj mostu zložno vzpnemo po stezi na levo prek majhnega travnika do gozda. Pot se zravna ter nas po gozdu in čez jase v 10 min. spet pripelje na cesto, ki smo jo zapustili pri mostu. Po cesti gremo levo; že po nekaj minutah nas opozorilo na skali usmeri s ceste desno na široko pot, ki poteka vzporedno s cesto. Po 5 min. se naša TV pridruži SPP, ki pride s Klopnega vrha.

višina: 0 m Brvni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu spet pridemo na gozdno cesto, vendar že po nekaj korakih zavijemo desno na pot, ki prečka potoček izpod bližnjega Brvnega vrha (1332 m). Po slabem kolovozu se zložno vzpnemo na širok hrbet na j. strani Brvnega vrha, od tam pa se spustimo do drugega potočka. Kmalu smo na Zgornji brvi, kjer pridemo na regionalno cesto Oplotnica-Pesek-Lovrenc na Pohorju. Tam se ji priključi gozdna cesta s Klopnega vrha, nekoliko naprej pa še pot iz Lovrenca na Pohorju. Od razpotja, na katerem se je TV združila s SPP, je 30 min.

višina: 1269 m Zgornja brv

Ni opisa
2.4 km, 45 minut Zgornja brv - Koča na Pesku

Opis:

Na Zgornji brvi zavijemo po regionalni cesti na desno. Do 45 min. oddaljenega Doma na Pesku se cesta ves čas zložno dviga. Obdaja nas gozd, le sem in tja se odpre pogled na Roglo.

višina: 1389 m Koča na Pesku
Planinska postojanka:

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.


1.3 km, 30 minut Koča na Pesku - Rogla

Opis:

Do Doma na Pesku lahko pridemo tudi iz Lovrenca na Pohorju (3 h) in iz Oplotnice (5 h). Pripeljemo se lahko iz Oplotnice (19 km), Lovrenca na Pohorju (12 km) in iz Zreč čez Roglo (asfalt, 20 km).

Na Pesku se spet začasno poslovimo od SPP, saj ta mimo »Mašinžage« zavije k Lovrenškim jezerom. TV proti Rogli začnemo po asfaltirani cesti na Roglo. Na koncu jase se na desno odcepi markirana pot, po kateri bomo nadaljevali našo pot. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti. Po 10 min. prečkamo potoček, potem pa se vzpnemo po kratkem, strmejšem pobočju. Ko pridemo na položnejši svet, gremo čez majhno barje. Po 30 min. od Peska pridemo na majhno, delno poraslo jaso in pred seboj zagledamo razgledni stolp na Rogli. Še nekaj korakov, pa smo pri stolpu. Ker je z njega zelo lep razgled, se povzpnimo še sami; gotovo nam ne bo  žal.

višina: 1516 m Rogla
Vrh:

Južno od Peska se dviga Rogla (1517 m), najvišji vrh v osrednjem delu Pohorja; na njem stoji 30 m visok kovinski razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Slovenske Konjice. S stolpa seže pogled do lvanščice, Medvednice, Gorjancev, Snežnika, Julijcev, Kamniških in Savinjskih Alp, Pece, Golice, Kozjaka in Slovenskih goric, ob čistem ozračju tudi do Visokih in Nizkih Tur, Štajerskih Alp in Panonske nižine. Malo naprej od stolpa je RTČ Rogla s hotelom Planja. S Peska do razglednega stolpa je 30, do hotela Planja pa 45 min. Če želimo ob SPP obiskati še Roglo, napravimo ovinek mimo razglednega stolpa in hotela Planja do sedla Komisija na s. strani Ostruščice, kjer se znova pridružimo SPP s Peska. Pot je označena, je pa uro daljša od direktne smeri.


1 km, 15 minut Rogla - Rogla (naselje)

Opis:

Od stolpa nadaljujemo po planoti, porasli s smrekami, proti hotelu Planja na jz. strani. Kmalu je ob poti zgornja postaja prvega smučišča, nekoliko naprej pa že pridemo na asfaltirano cesto s Peska. Po njej gremo mimo športnih igrišč in naselij do hotela Planja, v katerem je središče Klimatsko-zdraviliškega in smučarskega centra Rogla.

višina: 1477 m Rogla (naselje)

ROGLA je eden od treh velikih turistično-rekreacijskih središč na Pohorju. Smu-čišča se razprostirajo na 100 ha. V centru so športna dvorana, teniška igrišča, igrišča za nogomet, rokomet, košarko in odbojko, pokrit bazen in različna orodja za izboljšanje kondicije. Prenočišča so v hotelu Planja, v depandansi Brinje in v bungalovih. Na Rogli je tudi trgovina in več manjših gostišč. Pred zgraditvijo hotela je na tem kraju stala Koča na Rogli, last PD Zreče, zdaj pa je delno vgrajena v gostinski del hotela Planja.

Območje Rogle je imelo pomembno vlogo med NOB, saj so čezenj vodile partizanske poti z j. na s. stran Pohorja. Po prihodu XIV. divizije na Štajersko se je v partizanske enote vključevalo vedno več borcev. Na Rogli je bil 27. junija 1944 ustanovljen 2. pohorski odred. Poleti 1944 je na Rogli delovala baza za sprejem pomoči, ki so jo odmetavala zahodna zavezniška letala. Na Skrivnem vrhu, z. od Rogle, je bila skrita partizanska tehnika »Sova«. Pod Javoričem, v bližini poti TV proti Ribniški koči, je leta 1944 delovala partizanska bolnišnica Tihi dol. Na Rogli je tudi več spomenikov padlim borcem NOV. Od razglednega stolpa proti hotelu je grob petih borcev 4. operativne cone s spomenikom, ob poti proti Ribniški koči grob s spomenikom šestim padlim borcem, na j. pobočju pod razglednim stolpom pa spomenik in grob dvanajstih padlih borcev. Vsi so padli na Rogli, to pa priča, da so se enote NOV tam večkrat spopadle z Nemci.

Na Roglo se lahko pripeljemo po regionalnih cestah iz Zreč (14 km), Oplotnice (22 km) in iz Lovrenca na Pohorju (15 km). Dostopi so po označenih planinskih poteh, in sicer iz Zreč skozi Resnik (3 h 30) ali skozi Gorenje (3 h), iz Mislinje čez Tolsti vrh (4 h) in iz Vitanja po Konjiški spominski poti (4 h) ali čez Ovčarjev vrh (3 h 30).



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1427 m Petrova koča (razpotje)

Ni opisa
9.5 km, 1 ura 50 minut Petrova koča (razpotje) - Vitanje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 452 m Vitanje

Ni opisa
5 km, 2 uri 30 minut Vitanje - Basališče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1269 m Basališče
Vrh:

PAŠKI KOZJAK je podolgovata, dobrih 10 km dolga gora v j. verigi Karavank. Na z. jo soteska reke Pake ločuje od Graške gore, na sz. vznožju jo obroblja Doliško podolje, na sv. pa jo ozka dolina potoka Jesenica ločuje od Pohorja; v. pobočja se strmo dvigajo nad sotesko reke Hudinje, ki ločuje Paški Kozjak od Stenice; j. položnejša pobočja se spuščajo v Šaleško kotlino in v kotlinico s sotočjem Dobrnice in Topliškega potoka. Glavni greben gore se vleče v smeri zahod—vzhod, v njem so tudi najvišji vrhovi Špik (1108 m), Basališče (1272 m) in Javorje (1252 m). Paški Kozjak je zgrajen iz apnenca in dolomita, med apnencem je nekaj železove rude; precej je vrtač in brezen. Mešani gozdovi prekrivajo večino gore, le na prisojnih slemenih in terasah so razložena hribovska naselja in samotne kmetije z njivami in travniki; najvišji zaselek je pri cerkvi sv. Jošta, 1063 m. Malo pod Basališčem je na j. strani vrha obširna travnata planota Ojstrica.
Paški Kozjak ima tudi zanimivo preteklost. Pri cerkvi sv. Jošta so odkrili sledi ilirske naselbine s predmeti iz halštatske dobe. V 18. in 19. stoletju so kopali železovo rudo, ki so jo topili v Zoisovi fužini v Mislinji in v fužinah pri Vitanju. Pod Basališčem je delala steklarna, ki se prvič omenja leta 1697, opuščena pa je bila v 18. stoletju; kjer je stala glažuta, je zdaj kmetija Glažar. Na s. pobočju je ob poti iz Srednjega Doliča cerkev sv. Mohorja, ki je bila sprva poznoromanska stavba, od nje je ostal le zvonik z dobro ohranjenimi freskami iz 15. stol., h kateremu so leta 1870 prizidali sedanjo stavbo. Prvotna cerkev sv. Jošta nad planinskim domom je bila zgrajena v 13. ali 14. stoletju, sedanja neogotska stavba pa leta 1884. Paški Kozjak je znan tudi iz novejše zgodovine, zlasti po težkih bojih 14. divizije, ki se je februarja 1944 po debelem snegu prebila na to goro; pri cerkvi sv. Jošta je granitni spomenik, delo arh. Petra Trpina. Začetek planinske dejavnosti je povezan z leta 1904 ustanovljeno Šaleško podružnico SPD v Šoštanju, ki je takoj po ustanovitvi markirala pot iz Pake na Špik in prirejala izlete na ta vrh; leta 1931 je na Špiku postavila razgledni stolp.


PAŠKI KOZJAK je podolgovata, dobrih 10 km dolga gora v j. verigi Karavank. Na z. jo soteska reke Pake ločuje od Graške gore, na sz. vznožju jo obroblja Doliško podolje, na sv. pa jo ozka dolina potoka Jesenica ločuje od Pohorja; v. pobočja se strmo dvigajo nad sotesko reke Hudinje, ki ločuje Paški Kozjak od Stenice; j. položnejša pobočja se spuščajo v Šaleško kotlino in v kotlinico s sotočjem Dobrnice in Topliškega potoka. Glavni greben gore se vleče v smeri zahod—vzhod, v njem so tudi najvišji vrhovi Špik (1108 m), Basališče (1272 m) in Javorje (1252 m). Paški Kozjak je zgrajen iz apnenca in dolomita, med apnencem je nekaj železove rude; precej je vrtač in brezen. Mešani gozdovi prekrivajo večino gore, le na prisojnih slemenih in terasah so razložena hribovska naselja in samotne kmetije z njivami in travniki; najvišji zaselek je pri cerkvi sv. Jošta, 1063 m. Malo pod Basališčem je na j. strani vrha obširna travnata planota Ojstrica.
Paški Kozjak ima tudi zanimivo preteklost. Pri cerkvi sv. Jošta so odkrili sledi ilirske naselbine s predmeti iz halštatske dobe. V 18. in 19. stoletju so kopali železovo rudo, ki so jo topili v Zoisovi fužini v Mislinji in v fužinah pri Vitanju. Pod Basališčem je delala steklarna, ki se prvič omenja leta 1697, opuščena pa je bila v 18. stoletju; kjer je stala glažuta, je zdaj kmetija Glažar. Na s. pobočju je ob poti iz Srednjega Doliča cerkev sv. Mohorja, ki je bila sprva poznoromanska stavba, od nje je ostal le zvonik z dobro ohranjenimi freskami iz 15. stol. , h kateremu so leta 1870 prizidali sedanjo stavbo. Prvotna cerkev sv. Jošta nad planinskim domom je bila zgrajena v 13. ali 14. stoletju, sedanja neogotska stavba pa leta 1884. Paški Kozjak je znan tudi iz novejše zgodovine, zlasti po težkih bojih 14. divizije, ki se je februarja 1944 po debelem snegu prebila na to goro; pri cerkvi sv. Jošta je granitni spomenik, delo arh. Petra Trpina. Začetek planinske dejavnosti je povezan z leta 1904 ustanovljeno Šaleško podružnico SPD v Šoštanju, ki je takoj po ustanovitvi markirala pot iz Pake na Špik in prirejala izlete na ta vrh; leta 1931 je na Špiku postavila razgledni stolp.


2.6 km, 40 minut Basališče - Ostrica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1181 m Ostrica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 957 m Dom na Paškem Kozjaku
Planinska postojanka:

Dom stoji na južni strani Špika, najbolj zahodnega vrha Paškega Kozjaka. Velenjski planinci so najprej postavili zasilno kočo na mestu nekdanje lovske koče, ki je bila leta 1943 požgana; odprli so jo 5. septembra 1954. Leta 1959 so kočo povečali in uredili: prizidali so verando in klet, opremili notranje prostore in iz doline napeljali električni vod. Leta 1963 so napeljali vodovod in začeli graditi cesto, ki so jo dokončali leta 1971. V letih 1968 in 1969 so dom prenovili in posodobili; prenovljeni dom so odprli 27. septembra 1969 ob 20-letnici PD in 10-letnici postojanke. Dom so temeljito obnovili v letih 1977-1979.Dom je odprt vsak dan, razen ob ponedeljkih.V dveh gostinskih prostorih in pokriti verandi je 100 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 16 postelj, na skupnem ležišču pa 18 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


1.7 km, 30 minut Dom na Paškem Kozjaku - Jurk

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 834 m Jurk

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Jurk - Jurk (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo do Jurka.

višina: 826 m Jurk (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Jurk (razpotje) - Ramšak (Dobrna)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Ramšaka vodi gozdna cesta po grebenu med dolinama Kačnika na v. in Loke na z. roti Jurku.

višina: 844 m Ramšak (Dobrna)

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Ramšak (Dobrna) - Veliki vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 868 m Veliki vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 832 m Ramšakov vrh (razpotje)

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Ramšakov vrh (razpotje) - Vodošek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 713 m Vodošek

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Vodošek - Lopatnik (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 666 m Lopatnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 632 m Lopatnik

Ni opisa
4.2 km, 1 ura 10 minut Lopatnik - Grad Ekenštajn

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 473 m Grad Ekenštajn

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Grad Ekenštajn - Grad Šalek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 411 m Grad Šalek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 399 m Grad Šalek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 392 m Vila Bianca

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Vila Bianca - Velenje (grad)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 442 m Velenje (grad)

Ni opisa
5 km, 1 ura 30 minut Velenje (grad) - Stanovšek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 537 m Stanovšek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 481 m Vedet (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 494 m Savinjek (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 20 minut Savinjek (razpotje) - Brezovec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 608 m Brezovec

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Brezovec - Plešivičnik (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 588 m Plešivičnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 312 m Šmartno ob Paki

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Šmartno ob Paki - Letuš

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 314 m Letuš

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 597 m Strmec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 746 m Covnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 750 m Dobrovlje (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 824 m Destovnik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 882 m Jegovnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Cerkev Marija Čreta se že od daleč vidi. Je pa slabo označeno, kako do žiga. Takoj za tablo pri cerkvi je ozka potka dol čez travnik in po njej do prve hiše. Tam je žig in ne v Planinskem domu, kot piše v knjižici. In še: ob nedeljeh dopoldan gredo vsi k maši v Stopnik, zato je žig lahko problem!

višina: 925 m Sv. Katarina (razpotje)

Ni opisa
Planinska postojanka:

Dom stoji na Čreti, hribovskem naselju samotnih kmetij, na južni stranik tik pod razvodnim slemenom v zahodnem delu Dobroveljske planote. Zgradilo ga je PD Vransko-Tabor na zemljišču, ki ga je podaril bližnji kmet Franc Punčuh, slovesno pa ga je odprlo 10. septembra 1972. Poimenovali so ga po I. štajerskem bataljonu, ki je bil tu ustanovljen oktobra 1941 in je že 26. oktobra 1941 bojeval z Nemci prvi frontalni boj na Štajerskem (spomenik je v bližini cerkvice sv. Katarine na slemenu). Leta 1992 je dom dobil telefon.Dom je odprt  z akonec tedna in praznike, ob drugih dneh so štampiljke pri bližnjem kmetu Punčuhu, Čreta 2. V gostinskem prostoru je 30 sedežev, točilni pult; pri mizah zunaj doma je 50 sedežev; v dveh sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 10 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika, telefon.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 341 m Podgrajščica (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Podgrajščica (razpotje) - Vransko

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 349 m Vransko

VRANSKO, 340 m, 720 preb. Gručasto naselje stoji na z. robu Celjske kotline, med Dobrovljami na s. in Posavskim hribovjem na j. Začetki Vranskega segajo še v rimsko dobo, saj so v zemlji našli rimski denar in odkrili temelje rimske stavbe. Cerkev sv. Mihaela je bila prvič omenjena leta 1123, tedaj pa je bil kraj tudi prvič omenjen. Vransko se je razvijalo ob stari prometni poti Dunaj–Trst, od katere se je v bližnji Ločici odcepila cesta v Kamnik. Skozi Vransko so potovali številni tovori, od 18. stol. naprej tudi na vozovih oz. tovornjakih. Leta 1311 je Vransko postalo mejna postojanka med Kranjsko in Štajersko, zato je dobilo deželno mitnico. Sprva je bila v dvorcu Vitenbah na zgornjem koncu naselja, leta 1778 pa so jo preselili zunaj kraja na »Mavto«. Leta 1573 je tam začela obratovati poštna postaja. Najprej so se v njej ustavljali poštni sli, od leta 1578 jezdeci in od leta 1651 tudi poštni vozovi. Sprva je bila poštna zveza le tedenska, po letu 1802 pa dnevna. Na Vranskem so vozovom pripregali dodatne konje, da so laže zvozili trojanski klanec. Na poštno postajo še vedno spominja ime »Stara pošta« v zgornjem koncu Trga. Tovorni promet se je zlasti povečal po obnovi ceste čez Trojane leta 1728. Na obnovo ceste in cesarja Karla VI., ki se je leta 1728 peljal po njej, spominjata dve kamniti plošči, vzidani na hišo, v kateri je pošta. V obdobju Ilirskih provinc je bila v dvorcu Vitenbah avstrijska obmejna carinarnica. Redno šolo so ustanovili leta 1806, prvo šolsko poslopje pa so sezidali leta 1818.

Od leta 1853 do 1941 je bil na Vranskem sedež okrajnega sodišča. Leta 1868 je Vransko postalo trg. V drugi polovici 19. stol. je bilo živahno središče slovenskega kulturnega in gospodarskega življenja. Leta 1867 so ustanovili narodno čitalnico, prvo v Spodnji Savinjski dolini, zelo je slovelo pevsko društvo Vranska vila, leta 1891 je začela poslovati posojilnica, uspešna je bila obrtna zadruga, delovalo pa je tudi gasilsko društvo.

Vransko sestavljajo sklenjeno pozidani Trg v osrednjem delu ter zaselki Briše, Gorica, Ilovca, Mavta, Podgozd in Videm. Skozi Vransko teče potok Merinščica in se v. od Trga izliva v reko Bolsko. Na Vranskem je več zgodovinskih in kulturnih zanimivosti. Župnijska cerkev sv. Mihaela je med najstarejšimi v Spodnji Savinjski dolini. V 15. stol. so ji zgradili zvonik in prezbiterij ter jo precej predelali, potem pa so jo še večkrat dozidali in predelali. Do leta 1842 jo je obdajalo taborsko obzidje. V cerkvi je marmornat oltar sv. Antona, izdelek znane Robbove delavnice iz okoli leta 1730. Notranjščino krasijo lepe freske, ki jih je leta 1881 naslikal Tomaž Fantoni. V njej so tudi grobnice fevdalcev iz okoliških dvorcev. Na zgornjem koncu Trga stoji že omenjeni dvorec Vitenbah, pomembno klasicistično poslopje iz prve polovice 19. stoletja; zdaj so v njem stanovanja. Na pročelju nekdanje občinske hiše, Vransko 36, je vklesan grb, tj. vrana na smrekovem štoru.

Zdaj je Vransko pomembno središče z. dela Spodnje Savinjske doline. Tam so sedež občine, pošta, poslovalnica banke, osnovna šola, zdravstvena postaja, lekarna, več trgovin in gostiln, kmetijska zadruga, obrat za proizvodnjo usnjene konfekcije INDE, kovinska industrija KIV ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Med okupacijo so domačini ves čas podpirali narodnoosvobodilno gibanje. To je bilo zelo tvegano, saj je bila na Vranskem tudi močna nemška postojanka. Že kmalu po prihodu Nemcev je bil ustanovljen odbor OF. Nemci so precej ljudi izgnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali jih odpeljali v taborišča. Na Dobrovljah v bližini Vranskega je bilo že poleti 1941 žarišče vstaje na Štajerskem. Na širšem območju Vranskega so od leta 1941 do 1945 delovale različne enote NOV in napadale sovražnikove postojanke. Na vzpetini Gorica nad Vranskim so Nemci pred novim letom 1945 ustrelili 174 borcev NOV, zajetih v veliki ofenzivi na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino decembra 1944. Napis na velikem granitnem spomeniku pri njihovi skupni grobnici opozarja na naš dolg: 

Umrli smo, ki v grobu tu ležimo,
a nad svobodo vašo še bedimo,
ker hočemo, da raste in živi,
za kar smo dali svojo srčno kri.


6.9 km, 2 uri 30 minut Vransko - Presedlje

Opis:

Iz središča Vranskega pri pošti in cerkvi nadaljujemo TV proti Veliki ali Čemšeniški planini po glavni ulici ob potoku Merinščica. Na hiši Vransko 36 opazimo grb Vranskega z letnico 1868. Nekaj korakov naprej je stara šola, pred njo pa spomenik padlim borcem NOB na Vranskem. Na levi strani ceste je na hiši Vransko 25 plošča, ki pove, da se je v tej hiši rodil Lavoslav Schwentner (1865–1952), pomemben ljubljanski založnik, ki je izdajal tudi dela pesnikov in pisateljev slovenske moderne. Pot nas popelje mimo nove osnovne šole, pred katero stoji doprsni kip partizana Ivana Farčnika - Buče. Po 10 min. pridemo na razpotje: po desni cesti smo prišli z Menine, zdaj pa gremo levo proti magistralni cesti. Levo stoji veliko poslopje »Stare pošte«. Preden se cesta priključi magistralki, zavijemo desno po stranski asfaltirani cesti v zaselek Podrigelj ob vznožju hriba Rigelj (554 m), ki še sodi k Vranskemu. Skozi zaselek gremo do zadnje hiše, pri kateri se cesta konča. Po poti se spustimo na magistralko nasproti gostilne Ločica. Od razpotja na Vranskem je 15 min. Previdno prečkamo cesto in ob njenem levem robu zavijemo proti Trojanam. Po 5 min. pridemo na pomembno križišče z AP Ločica; tam se od magistralke odcepi regionalna cesta, ki pelje v Kamnik. V Ločico pri Vranskem ne gremo, pot nadaljujemo ob magistralni cesti proti Trojanam. Na levi nas spremlja potok Bolska. Kmalu se na levo odcepi lokalna cesta v Zahomce, mi pa gremo še naprej po glavni cesti do AP in odcepa druge ceste; z Vranskega je 40 min.

Lokalna asfaltirana cesta nas popelje pod viaduktom avtomobilske ceste v ozko dolino potoka Zaplaninščica. Po nekaj korakih smo na mostu ob sotočju potokov Bolska in Zaplaninščica. Nad dolino se na desni dviga kopasti gozdnati Reskov grič (634 m), na levi pa podolgovati hrbet Kozica, ki nas bo spremljal vse do prevala Presedlje. Ob cesti in njeni bližini je še nekaj samotnih hiš naselja Ločica pri Vranskem. Cesta ob potoku se sprva vzpenja zelo zložno. Odpre se pogled na s. pobočje Velike planine. Po 10 min. onkraj potoka opazimo spomenik in grobišče 39 borcev 4. operativne cone NOV, zajetih v sovražni ofenzivi decembra 1944 in ustreljenih na tem kraju. Kmalu cesta prestopi na desni breg potoka; pokaže se skalnata vršina Kozice. Po 15 min. je sotočje Zaplaninščice in Limovskega grabna, po nekaj korakih pa tudi razpotje, na katerem se na desno odcepi cesta na Limovce. Gremo naravnost po cesti navzgor. Ko smo kmalu čez novi betonski most, se strmina poveča. Po 10 min. je novo razpotje: desna cesta pelje v Zaplanino, TV pa gre naravnost. Za razpotjem ni več asfaltirana. Makadamska cesta se še naprej vzpenja po pobočju nad ozko dolinico potoka na desni. Desno nad dolinico zagledamo skrito domačijo Podlesnik. Na razpotju blizu domačije se v levo odcepi slepa gozdna cesta na Kozico, desna pa pripelje do domačije Podlesnik, p. d. Pider, v zaselku Podles, ki je del razloženega hribovskega naselja Zaplanina, 650 m, 79 preb. Od razpotja v Zaplanino do Podlesnika smo hodili 15 min.

Tam se cesta konča. TV nadaljujemo za gospodarskim poslopjem po kolovozu, ki se zložno vije po travnatem pobočju nad domačijo. Odpre se lep pogled na dolino Zaplaninščice, proti Limovcam na z. ter na bližnji Kozico in Veliko planino. Po 20 min. se pot zravna in po nekaj korakih smo pri Marijini kapelici na prevalu Presedlje (740 m). Za pot od Vranskega smo potrebovali 2 uri.

Preval Presedlje povezuje Veliko planino in Kozico, tam je razvodje med potokoma Zaplaninščica in Ojstrica. Presedlje se imenuje tudi zaselek na v. strani prevala; le-ta je del razloženega naselja Črni Vrh, 640 m, 164 preb., na s. pobočju Kozice. Tik nad prevalom se dviga 970 m visoki vrh Kozice. Na preval pripelje gozdna cesta iz Tabora. Čez preval je v preteklosti peljala rimska cesta od Trojan proti Celju. Na v. strani se v bližini dviga hrib Stari grad (636 m), proti sv. pa se vleče dolina potoka Ojstrica s Taborom ob prehodu v Spodnjo Savinjsko dolino. Na z. vidimo v hribovju med Motniško dolino in Črnim grabnom Špilk (957 m). Na prevalu je spomenik »Sedem glav«, ki simbolično spominja na sedem borcev 4. operativne cone NOV, padlih v sovražnikovi ofenzivi decembra 1944 na tem kraju.

višina: 741 m Presedlje

Ni opisa
2.6 km, 1 ura 20 minut Presedlje - Črni vrh (razpotje)

Opis:

Nasproti kapelice zavijemo po travnatem kolovozu proti gozdnatemu pobočju Velike planine. Po nekaj minutah je razpotje, pot nadaljujemo po spodnji poti. Kmalu pridemo do stare bukve in gozda, pri katerem se kolovoz konča. Nadaljujemo po stezi, ki se v osmih zavojih zložno vzpne po pobočju, poraslem sprva z mešanim, potem pa iglastim gozdom. Po 20 min. smo na prvem zavoju (826 m). Steza pripelje na gozdno cesto; po njej naredimo nekaj korakov desno, potem pa zavijemo po stezi navzgor. Po 15 min. smo na drugem zavoju (921 m), po 10 min. na tretjem (994 m), spet po 10 min. pa že na četrtem (1030 m). Potem je razdalja med zavoji krajša, na pobočju pa je že več iglavcev. Po 5 min. pridemo na peti zavoj (1064 m), steza postane boljša in nas popelje po mladem smrekovem gozdu. Razdaljo med petim in šestim zavojem (1084 m) prehodimo v 5 min., nekaj manj pa je do sedmega zavoja (1112 m). Ko po 5 min. pridemo na osmi zavoj (1140 m) in do mladega bukovega gozda, smo na razpotju: levo gre pot na Črni vrh, desno k planinskemu domu.

višina: 1137 m Črni vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1203 m Črni vrh

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

TV-pot proti Vrhem začnemo skupaj z ZPP na v. strani planinskega doma. Po nekaj korakih stopimo na rob planote nad strmimi j. pobočji. Po stezi tik ob robu, na notranji strani poraslem z redkim bukovim gozdom, pridemo v 15 min. do radioamaterske hišice in spominskega znamenja tik pod Črnim vrhom. Pomnik nas opomni, da je bila od 1934 do 1943 tam Tinetova koča, poimenovana po zaslužnem planincu Tinetu Čoparju (1913–1945). Nekaj korakov naprej je razpotje, na katerem se z leve priključi Savinjska pot z Vranskega. Na bukvi ob razpotju je skrinjica PD Vransko z žigom Savinjske poti.

Planinska postojanka:

Dom stoji pod vrhom Čemšeniške ali Velike planine. Prvo zavetišče so leta 1932 postavili študenti-planinci, blizu njega pa leta 1936 delavci-planinci leseno kočo, ki so jo imenovali Tinetova koča po zaslužnem planincu Tinetu Čoparju (1913-1945). Med vojno sta bili obe postojanki požgani. Člani planinske sekcije Kotredež PD Zagorje ob Savi so postavili in 26. avgusta 1950 odprli leseno kočo, zraven nje pa leta 1954 še manjšo leseno depandanso. Zaradi dotrajanosti stare koče in vedno večjega obiska je PD Zagorje zgradilo in 24. junija 1973 odprlo nov dom in ga poimenovalo po dr. Francu Golobu (1913-1971), predsedniku PD Zagorje od leta 1945 do smrti. Leta 1983 so s prizidkom dom še povečali. Dom je odprt od 1. maja do 30. septembra, razen ob ponedeljkih, od 1. oktobra do 30. aprila pa le ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 4 sobah je 16 postelj, na skupnem ležišču pa 16 ležišč; WC, umivalnica; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, voda kapnica, elektrika, telefon, tovorna žičnica.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1028 m Jelenov rog (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 862 m Sv. Primož (razpotje)

Ni opisa
5.2 km, 1 ura Sv. Primož (razpotje) - Izlake

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 311 m Izlake

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Dom stoji na kratkem slemenu, ki povezuje Roviškovec (930 m) in vrh Zasavske gore (852 m), na katerem stoji Marijina cerkev, okrog nje je še precej ohranjeno taborsko obzidje. Prvo zavetišče na Zasavski gori je 1. januarja 1927 odprla Litijska podružnica SPD. Poimenovali so ga po takratnem predsedniku podružnice Ferdu Tomazinu (1869-1937); on je bil tudi pobudnik za novo planinsko kočo, ki so jo zgradili na sosednjem gričku Požarnica in jo odprli pod imenom Tomazinova koča 9. avgusta 1931. Kočo so 15. maja 1943 požgali partizani, da se v njej ne bi nastanili nemški vojaki. Po osvoboditvi je PD Zagorje postavilo na pogorišču Tomazinove koče zasilno zavetišče, ki ga je odprlo 16. junija 1946. Leta 1949 so na temeljih nekdanje med NOB požgane šole zgradili nov planinski dom, ki pa ga je 2. novembra 1974 uničil požar. Zagorski planinci so ga popolnoma obnovili in mu dali lepši zunanji videz in boljšo notranjo ureditev; odprli so ga 7. avgusta 1976. Dom je stalno odprt, razen ob sredah. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, v dveh večjih sobah 9 ležišč; WC v pritličju in nadstropju, 3 kopalnice in umivalnice s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, tekoča voda, elektrika, telefon.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 706 m Gradišče

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Gradišče - Rovišče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 657 m Rovišče

Ni opisa
4.1 km, 50 minut Rovišče - Sava

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 234 m Sava

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Sava - Smrtnica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 232 m Smrtnica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 237 m Litija

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 248 m Šmartno pri Litiji

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 424 m Bogenšperk

Ni opisa
5 km, 1 ura 20 minut Bogenšperk - Rupa (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 555 m Rupa (razpotje)

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Rupa (razpotje) - Kos

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 536 m Kos

Ni opisa
1.2 km, 40 minut Kos - Gradišče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 642 m Gradišče

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 671 m Pristava nad Stično

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Vrh:

GRADIŠČE, 519 m, je hrib na j. delu Metnajske planote med Stiškim kotom in Šentviško kotlinico, ki pripada Dolenjskemu krasu in Dinarskemu gorskemu sistemu. Površje planote sestoji iz apnenca in dolomita ter je prekrito z rdečo prstjo; na njem se pojavljajo kraške ponikve in vrtače. Na planoti se vrstijo zaobljene kope, hrbti in ploščati, skoraj ravni vrhovi, vmes pa so polja in travniki. Gradišče je poraščeno z mešanim gozdom, le vrh je travnat. Na vrhu stoji cerkev sv. Miklavža, ki se omenja že leta 1250. Sedanja cerkev je barokizirana, leta 1675 so ji prizidali kapelo sv. Antona Padovanskega. Glavni oltar iz leta 1705 ima še podobo »zlatega oltarja« 17. stoletja. Tu je bilo gradišče že v prazgodovinski dobi, ohranjeni so še ostanki srednjeveškega tabora. Ob vznožju na z. strani vrha je jama Katujški ali Brezovški kevdrc, ki jo opisuje Josip Jurčič v Spominih na deda pod naslovom »Jama, po kateri se pride na oni svet«. V bližnjem Malem Borštu je ok. 30 m globoka Šimankova ali Lavričeva jama z jezerom, iz katerega izvira voda v km oddaljenemu Viru. V okolici je več kraških jam.


Planinska postojanka:

Lavričeva koča stoji na južni strani hriba Gradišče (519 m) tik pod njegovim vrhom, v bližini cerkve sv. Miklavža, ki se prvič omenja leta 1250. Tu je bilo gradišče že v prazgodovinski dobi. PD Šentvid pri Stični je na občnem zboru leta 1987 sklenilo, da prevzame od Avto-moto društva Šentvid nekdanjo Lavričevo lovsko kočo na Gradišču z namenom, da jo obnovi in sposobi za planinske namene. Z delom so začeli jeseni 1987, ko so obnovili ostrešje in ga prekrili z novo streho. V naslednjih dveh letih so pod ostrešjem postavili leseno kočo in jo opremili. Uredili so okolico, postavili mize in klopi, zgradili klet in zunanje sanitarije. Kočo so odprli 1. maja 1990 in jo poimenovali "Lavričeva koča po Jožetu Lavriču ( 1898-1967), podjetniku iz Šentvida pri Stični, velikem ljubitelju narave, lovcu in ustanovitelju Lovske družine v Šentvidu pri Stični. Koča je odprta ob nedeljah in praznikih od 8. ure do večera. V gostinskem prostoru je 20 sedežev, točilnica s točilnim pultom; pri mizah pred kočo je 60 sedežev; prenočišč ni; zunanji WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, voda kapnica, agregat za elektriko.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po gozdni poti se vzpnemo na jaso in do koče.

višina: 437 m Gradišče (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kažipot na križišču pokaže proti severu, nadaljujemo po kolovozu proti koči.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Stične (357 m). Od AP po cesti mimo trgovine, po desni strani do križišča, kjer zavijemo desno po cesti, ki se spremeni v kolovoz, do križišča kolovozov, kjer se priključimo poti iz Ivančne Gorice.

višina: 355 m Stična

V Stični si velja ogledati znameniti cistercijanski samostan, ki ga je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. ob podpori gospodov Višnjegorskih. Samostan in cerkev sta pomemben umetnostnozgodovinski spomenik. Doživela sta mnogo prezidav in povečav. Cerkev je v jedru še ohranila romansko obliko; prvo prezidavo ok. leta 1483 je doživela v gotiki, v začetku 17. stoletja pa so jo preuredili v baročnem slogu. V cerkvi je več odličnih oltarnih slik iž 18. stol. , križev pot iz leta 1766 je delo Fortunata Berganta, več renesančnih in baročnih nagrobnikov, pod baročnim korom pa renesančna nadgrobna freska iz leta 1482. Okoli dvorišča je križni hodnik, ki so ga sredi 13. stol. križnorebrasto obokali, s freskami pa okrasili v 14. in 15. stol. Pri vhodu v cerkev je vzidan figuralni nagrobnik Pankracija Turjaškega iz poznega 15. stol. Obok v. stolpa ima bogato štukaturo iz leta 1620. Samostanski kompleks je bil dokončan v 18. stol. V samostanu hranijo zbirko starih slik, v njem je tudi bogata knjižnica. Samostan je bil ves čas svojega obstoja gospodarsko in kulturno središče. Znan je Stiški rokopis, ki vsebuje več slovenskih besedil v latinski rokopisni knjigi iz okoli 1428 in okoli 1440. Iz glasbene šole, ki je delovala od 1593 do 1784, je izšel skladatelj Jakob Petelin-Gallus.


1.9 km, 30 minut Stična - Ivančna Gorica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 329 m Ivančna Gorica

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 10 minut Ivančna Gorica - Muljava

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 329 m Muljava

Ni opisa

Opis:

Pot vodi mimo izvira Krke. Krka izvira pod strmo polkrožno steno kot značilen kraški izvir. Tam je tudi vhod v približno 250 m dolgo Krško jamo, v kateri so našli ostanke iz mlajše kamene dobe. Ob koncu rova je 50 m dolgo jezero, v katerega pritekajo predvsem vode z Radenskega polja. Jama je odprta za ogled, razen ob izdatnih padavinah, ob katerih voda bruha tudi iz jame. Po pripovedi pisatelja Josipa Jurčiča v povesti Jurij Kozjak so se domačini zatekali v jamo ob turških vpadih.

višina: 287 m Izvir Krke (razpotje)

Ni opisa
0.2 km, 0 minut Izvir Krke (razpotje) - Gradiček

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nekaj korakov od Hočevarjeve domačije je razpotje: desna pot vodi k izviru Krke, po levi asfaltirani cesti pa TV zavije navzgor.

višina: 276 m Gradiček

GRADIČEK, 280 m, 23 preb. Obcestna vas leži v zatrepu doline Krke v neposredni bližini kraškega izvira reke Krka pod Krško jamo na s. in kraškega izvira potoka Poltarica na j. strani vasi. Poltarica se že po 300 m izliva v Krko. Vas je dobila ime po že davno propadlem gradu, ki je stal na Gazdniku nad vasjo in je bil prvič omenjen leta 1062. Na njem so gospodarili vrhkrški gospodje. Leta 1437 ga je porušil Jan Vitovec; pozneje so ga obnovili, vendar je bil že v Valvasorjevem času zapuščen.


1.2 km, 20 minut Gradiček - Krka

Opis:

Prva etapa

  1. Železniška postaja Višnja Gora
  2. Stari grad nad Višnjo Goro
  3. Pristava, vas
  4. Zavrtače, vas
  5. Hotel na Polževem in gotska cerkev sv. Duha
  6. Male vrhe, vas
  7. Razvaline gradu Roje
  8. Kmetija Kaščar (blizu razvalin gradu Kravjek, nekoč Weineck ali pot mimo ribnika Laškovec
  9. Cerkev z grobom viteza Foedransberga
  10. Oslica, vas
  11. Jurčičeva domačija na Muljavi

Druga etapa

  1. Muljava
  2. Potok, vas
  3. Lovska koča
  4. Znojile
  5. Trebnja Gorica
  6. Krška jama (izvir reke Krke)
  7. Gradiček, vas
  8. Krka, vas
višina: 266 m Krka

Ni opisa
11.6 km, 3 ure 30 minut Krka - Podpeč

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 466 m Podpeč

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod Kamnim vrhom (783 m), ki ga domačini imenujejo Kamen vrh. Obdaja jo redek bukov gozd. Kamni vrh je drugi najvišji vrh hribovitega kraškega sveta v severozahodnem podaljšku Male gore med Dobrepoljsko dolino na vzhodu, dolino Rašice na severu in magistralno cesto Velike Lašče-Ortnek na jugozahodni strani. PD Dobrepolje je sprejelo sklep o gradnji koče na ustanovnem občnem zboru 17. decembra 1989. Graditi so začeli leta 1990, kočo pa so popolnoma dokončali in opremili leta 1993. Ob navzočnosti velikega števila krajanov so jo slovesno odprli 22. avgusta 1993. Zgradili so jo s prostovoljnim delom članov PD in ob pomoči krajanov. Zasnovana je tako, da jo bodo lahko razširili. PD Dobrepolje načrtuje, da bodo na vrhu postavili razgledni stolp.Koča je odprta ob nedeljah in praznikih ter po dogovoru. Postrežejo s toplimi napitki ter pijačami. V gostinskem prostoru je 20 sedežev, na klopeh pred kočo pa 100; na skupnem ležišču je 8 ležišč; zunanji WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; vodo dovažajo; električno razsvetljavo omogoča fotovoltaični generator.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 831 m Vrh pri Poljanah

Ni opisa
2.9 km, 40 minut Vrh pri Poljanah - Ortnek

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po Ribniški planinski poti iz Ortneka na Grmado.

višina: 537 m Ortnek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Tentera (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 493 m Ribnica

RIBNICA, 489 m, 3480 preb., je upravno, gospodarsko in kulturno središče Ribniške doline. Zgodovina Ribnice sega daleč nazaj v preteklost. Že Rimljani so ob robu doline zgradili cesto proti Kočevskemu. Po letu 811 je ribniška prafara obsegala območje od Ljubljanskega barja do Kolpe. Ribniški grad so v 10. stoletju pozidali gospodje Žovneški, leta 1082 so ga prevzeli Turjačani, leta 1263 Ortenburžani, leta 1456 Habsburžani, leta 1810 pa ga je kupila družina Rudež, vendar ga je leta 1937 prodala državi. Turki niso nikoli zavzeli gradu, naselje pa so od leta 1469 do leta 1564 kar 27-krat oropali in požgali. Suha roba je bila omenjena že v 14. stol.; izdelovali so jo po vseh vaseh Ribniške doline; izdelovanje lesenih predmetov za domačo rabo je ohranjeno še zdaj. Cesar Friderik III. je leta 1492 podelil Ribničanom pravico do prodaje živine, platna in suhe robe; trgovali so doma in v tujini, celo v Afriki in Indiji. Že okoli leta 1400 je bila v Ribnici latinska šola, v 17. stol. pa so otroci obiskovali dvorazredno normalko. Njen dijak je bil od leta 1810 do 1812 tudi pesnik France Prešeren, o tem pa nam priča vpis v zlati knjigi odličnjakov. Leta 1874 je šola postala štirirazredna. Ribnica se je hitreje razvijala po zgraditvi železnice leta 1893, zlasti pa po 2. svet. vojni, ko so odprli nova podjetja in ko so tam zaživeli trgovina, obrt in zasebno podjetništvo.

V Ribnici je sedež občine ter različnih občinskih ustanov in organizacij. Tam so pošta, banka, osnovna šola, zdravstveni dom, lekarna, več samopostrežnih in drugih trgovin, gostinskih lokalov, obrtnih delavnic, proizvodnja stavbnega pohištva INLES in več manjših podjetij.

Ribnico so 14. aprila 1941 zasedli Italijani. V začetku maja 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. Italijani so 12. julija 1941 začeli zapirati člane KPS in njihove somišljenike. Po večini so bili pravočasno obveščeni in so se umaknili na Travno goro, tako da je bila tam 13. julija 1941 ustanovljena Ribniška partizanska četa. V Ribnici so imeli Italijani močno posadko, ki je na širšem območju napadala partizanske enote. Po kapitulaciji Italije je bila Ribnica svobodna do 1. novembra 1943, ko so jo zasedli Nemci. Do tedaj je bila v ribniškem gradu partizanska bolnišnica, pred nemško ofenzivo pa so jo pravočasno umaknili na Goteniški Snežnik. Ribnica je bila med NOB precej porušena, požgana in zbombardirana. Osvobojena je bila 6. maja 1945. Na NOB opozarja več spomenikov in spominskih plošč. Na Gorenjski cesti pred staro občino je spomenik »Preplah« kiparja Lojzeta Dolinarja, pred gradom pa spomenik »Ribniška partizanska družina« kiparja Janeza Boljke. Na Škrabčevem trgu v bližini cerkve so spominske plošče domačinu Jožetu Petku (1912–1945), fotoreporterju XIV. divizije NOV, narodnemu heroju Jožetu Šešku in učitelju Antonu Majniku. V gradu je muzejska zbirka iz NOB.

V Ribnici si velja ogledati obnovljen Ribniški grad, v katerem je etnološki muzej s suhorobarsko in lončarsko zbirko. V parku kulturnikov pri gradu so kipi pomembnih mož, rojenih ali delujočih v Ribnici, med njimi kip skladatelja Jakoba Petelina - Gallusa (1550–1591), jezikoslovca Stanislava Škrabca (1844–1918) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819), ki je bil od 1788 do 1793 kaplan v Ribnici. Zanimiva je tudi župnijska cerkev sv. Štefana. Prvič je bila omenjena leta 1353, zdajšnja stavba pa je bila zgrajena v letih 1865–1868 namesto prejšnje, ki jo je uničil požar. V njej so slike znanih slovenskih slikarjev, podoba sv. Štefana v glavnem oltarju pa je delo Ivana Groharja. Med 2. svet. vojno požgana zvonika so zgradili na novo po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika.

V okolici Ribnice je več lepih izletniških točk, npr. Planinska koča pri Sv. Ani na Mali gori (910 m, 1 h 30) in Jamarski dom pri Francetovi jami (594 m, 30 min.).



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 913 m Zapožar (razpotje)

Ni opisa
2.3 km, 1 ura 10 minut Zapožar (razpotje) - Rezinski vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1229 m Rezinski vrh

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Rezinski vrh - Turn

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1243 m Turn

Ni opisa
2.1 km, 40 minut Turn - Jelenov žleb

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 985 m Korita

Ni opisa
2.7 km, 40 minut Korita - Glažuta (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 787 m Glažuta (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Glažuta (razpotje) - Glažuta

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 763 m Glažuta

Ni opisa